Jedro

Trditveno in dokazno breme o obstoju zelo hudih posledic je na strani revidenta. Plačilo prispevkov za socialno varnost je zakonska obveznost in zato samo po sebi ne predstavlja zelo hudih posledic.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik po odvetniku dne 3. 6. 2009 vložil revizijo. Dovoljenost revizije utemeljuje s tem, da ima izpodbijana sodba zanj zelo hude materialne posledice, saj bo moral za obdobje od 3. 7. 2001 do 21. 12. 2004 plačati prispevke za socialno varnost, ki niso majhni. Navaja še, da je bil v tem obdobju zavarovan na drugi pravni podlagi in bo zato iste prispevke moral plačati dvakrat. Zahteva povračilo stroškov revizijskega postopka z zamudnimi obrestmi.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo tožnik izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 13. 12. 2006, s katero je tožena stranka odločila, da se tožnik z dnem 3. 7. 2001 vpiše v razvid samozaposlenih v kulturi in da bo samostojno opravljal specializiran poklic plesalca s polnim delovnim časom.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več svojih sklepih (Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revident uveljavlja dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedefiniran pravni pojem, je treba presojati v vsakem primeru posebej. Zato, da bi jih lahko Vrhovno sodišče presodilo, pa mora revident, upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in glede na ustaljeno upravnosodno prakso, natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

6. Revident obstoj zelo hudih posledic utemeljuje s hudimi materialnimi posledicami, ki mu bodo nastale zaradi plačila prispevkov za socialno varnost. Po presoji Vrhovnega sodišča pa revident s to navedbo zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije ni izkazal. Plačilo prispevkov za socialno varnost je namreč zakonska obveznost in kot taka sama po sebi ne predstavlja hude posledice. Revident tudi ni navedel in izkazal, kakšna naj bi bila ta obveznost po višini, in tudi ne, kakšen je njegov premoženjski status, zato presoja hudih materialnih posledic, ki jih zatrjuje in, ki prav tako niso konkretizirane in izkazane, ni možna. Iz istih razlogov tudi ni mogoče presoditi revidentove navedbe o dvakratnem plačilu prispevkov, saj ni izkazal, da je bil v spornem obdobju zavarovan na drugi podlagi. V primeru dvakratnega plačila prispevkov pa ima revident na podlagi 230. b člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - ZPIZ tudi možnost zahtevati vračilo preveč plačanih prispevkov.

7. Ker revident ni izkazal zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

8. Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.