Jedro

Raziskovalne dolžnosti dedičev (oziroma njihove dolžnosti razčistiti lastninskopravna razmerja) ni mogoče opredeliti kot splošne zahteve, če v teku priposestvovalne dobe ni okoliščin, ki bi pri povprečno skrbnemu posestniku lahko vzbudile sum, da stvar pripada tretjemu. Četudi tožnik in pravni predniki niso ugovarjali obsegu zapuščine in ob dedovanju niso raziskovali lastninskopravnih razmerij, s tem niso postali nedobroverni posestniki. V konkretnem primeru ni bilo podanih drugih posebnih okoliščin, ki bi vzbujale dvom, da tožnik in pravni predniki niso lastniki parcele. Posest tožnikove babice in kasneje pravnih prednikov, ki so vstopili v posestno stanje kot dobroverni dediči, je namreč temeljila na primernem pravnem naslovu za prenos lastninske pravice (prodajna in darilna pogodba). Tudi odsotnost vpisa v zemljiški knjigi in neplačevanje davkov nista okoliščini, ki bi kazali na nedobrovernost posestnika.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, da se ugotovi, da je tožeča stranka solastnik nepremičnine s parc. št. ..., k. o. ..., do deleža 11/12 (I. točka izreka) in odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka (II. točka izreka), ki bodo po pravnomočnosti sodbe odmerjeni s posebnim sklepom (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo vlagata pritožbo prva in druga toženka.

3. Prva toženka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in navaja, da gre za sodbo presenečenja z vnaprejšno pristransko dokazno oceno. Tožnik ni izkazal pravnega naslova in dobrovernosti, ampak samo potrebno časovno dobo in posest, ki pa ni bila lastniška. Priča A. A., tožnikova mati, je izpovedala, da niso bili lastniki parcele in so jo sestre pustile le obdelovati. Ni slišala, da bi mati prvo toženke parcelo prodajala. Ne drži, da bi bil tožnikov oče v dobri veri in obdeloval sporno nepremičnino kot svojo, ker je vedel, da zemljišča ni podedoval. Njegova žena je vedela, da nepremičnina ni njena. Subjektivno prepričanje tožnika in njegovega očeta o lastništvu parcele ni potrjeno. Tožnik in pravni predniki niso plačevali davkov, preverjali zemljiške knjige, sklepov o dedovanju in drugih listin. Iz sodne prakse II Cp 1317/2014 smiselno izhaja, da že iz tega razloga ni mogoče govoriti o dobri veri. Sporna nepremičnina je bila v posesti tožnikove družine zgolj za obdelovanje. S tem je bil tožnik seznanjen, ko je prišel na dom prositi prvo toženko, da ji prepiše parcelo. Tožnik je v imenu prve toženke vložil odgovor na tožbo in pripoznal zahtevek. Dobra vera se domneva, vendar je bilo glede na izpovedbo tožnikove matere, dokazno breme na tožniku. Tožnik ni predložil nobene pogodbe. Dokaz o pogodbi naj bi predstavljal le uradni zaznamek sodišča. Nepravilna je tudi dokazna ocena izpovedbe priče H. H., ki ga je sodišča označilo kot oči vaščanov in se mu ni zdelo nič čudnega, da podpisuje pogodbo z drugo toženko. Zaradi sklepa o dedovanju, neplačila davka in drugačnega zemljiškoknjižnega stanja, zmota ni bila opravičljiva. Dokazna ocena je pristranska in nekritična. Pogodbe niso bile realizirane, podpisane, overjene in ni bil plačan davek. Stališče v točki 22 obrazložitve je zmotno. Odsotnost vpisa v zemljiški knjigi ni ovira za zunaj knjižno priposestvovanje, vendar ostale izpostavljene okoliščine kažejo, da je tožnikova družina vedela, da parcele nima v lastniški posesti. Če listina ni sposobna za vknjižbo lastninske pravice, potem ne more priti do priposestvovanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek.

Druga toženka se pritožuje iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov zoper celotno odločitev sodišča prve stopnje in navaja, da je Obči državljanski zakonik (ODZ) v paragrafu 1460 za priposestvovanje zahteval pravično, pošteno in pristno posest. Sodišče prve stopnje je zmotno ocenilo izpovedbo priče A. A., ki je izpovedala, da so sestre, ki so bile v Ameriki dale nepremičnino B. A. samo za obdelovat in so ji dovolile, da naj dela na zemlji in da niso bili lastniki. Pogoj poštene posesti zato ni izpolnjen. Tožnik in pravni predniki niso bili dobroverni, saj so vedeli, da stvar pripada drugemu. Zmotna je dokazna ocena, da so s parcelo razpolagale v korist B. A. vse tri solastnice. Pogodbe niso bile predložene. Prva toženka je izpovedala, da njena mati ni prodala parcele, kar je potrdila priča F. F., da ni slišala, da bi mati prve toženke kaj prodajala. Ne drži zaključek, da je prva toženka na koncu priznala, da je njena mati delež prodala, vendar brez njenega strinjanja. Prva toženka je izpovedala, da je F. F. ves čas prodajala nepremičnine in je imela tudi sama težave zaradi prodaj. V tem kontekstu je potrebno razumeti izpovedbo prve toženke, da je v sklopu vseh prodaj, brez soglasja sestre G. F., prodala tudi sporno nepremičnino. S tem prva toženka ni priznala prodaje sporne nepremičnine. Takšno priznanje tudi nima dokazne vrednosti, saj prva toženka ni pojasnila na podlagi katerih okoliščin naj bi to vedela. Po 28. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) je tudi za 20 letno priposestvovalno dobo potrebna dobra vera. Glede na izpovedbo A. A., ni izkazano, da bi bila C. A. in D. A. dobroverna. A. A. je večkrat izrecno navedla, da nepremičnina ni njihova ter ni omenila nobenih pogodb. Ne more pretehtati izjava, da niso lastniki, ker v zemljiški knjigi ni bilo urejeno, da so lastniki. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da sestre niso obdelovale zemljo, ker so bile v Ameriki. Pravni predniki tožnika niso vedeli za pogodbe, kar pomeni, da niso bili dobroverni na podlagi vedenja o pravnih poslih. To izhaja tudi iz navedb tožnika, da nihče od živečih ni vedel pojasniti, kako je družina prišla do parcele, torej tudi ne njegova mati in oče D. A. ter stric C. A. To pomeni, da D. in C. A. nista bila v dobri veri. O pogodbah je tožnik izvedel na podlagi poizvedovanj na sodišču. Nedobrovernost se kaže tudi na podlagi sklepov o dedovanju, ki sporne parcele niso omenjali. Če bi bili dobroverni, bi v zapuščinskem postopku ugovarjali obsegu zapuščine. To kaže, da so vedeli, da niso lastniki nepremičnine. Tudi tožnik ni ugovarjal obsegu zapuščine po pokojnem očetu. Sodišče prve stopnje ne pojasni zakaj je preseženo, da bi morala biti nepremičnina predmet dedovanja, zaradi česar je podana bistvena kršitev določba pravdnega postopka. Sodba ni obrazložena in manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, je nejasna in se je ne da preizkusiti. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podredno, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Tožnik je odgovoril na pritožbi. Prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožb. 5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni o dobrovernem izvrševanju posesti tožnika in njegovih pravnih prednikov. Toženki v pritožbi selektivno povzemata izpovedbo tožnikove mame glede vprašanja posesti spornih nepremičnin. Izpovedba priče A. A. v določenih delih res ni bila povsem jasna glede lastništva parcele in vprašanja izvrševanja lastniške posesti. Vendar pa je iz celotnega konteksta izpovedbe A. A. razumeti, da so tožnik in pravni predniki na sporni nepremičnini izvrševali lastniško posest in obdelovali zemljo od približno leta 1962 dalje in temu ni nihče nasprotoval. Izpovedala je, da je bilo to zemljišče od žene od E. (tj. B. A.). Zemljišče ji je dala sestra. V nadaljevanju, da B. A. ni bila lastnica, ker so bile sestre v Ameriki in so samo obdelovali zemljo. Da je I. prodala B. A. to parcelo in je prejela denar in kolo. Prav tako je slišala, da so ji parcelo sestre podarile, da se na parceli dela ter končno, da niso bili lastniki parcele zato, ker v zemljiški knjigi ni bilo urejeno, da bi bili lastniki. Priča je torej potrdila, da je bila parcela podarjena in deloma prodana B. A. in izpostavila, da v zemljiški knjigi to ni bilo urejeno, zato niso bili lastniki parcele. Kljub izpovedbi, da so imeli zemljo samo za obdelovati in niso bili lastniki, je vendarle prepričljivejša dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je iz celotne vsebine razumeti, da priča ni štela, da bi bili lastniki parcele zaradi neurejenega zemljiškoknjižnega stanja. Ključno pa je dejstvo, da je priča deloma potrdila zatrjevana pravna posla kupoprodajne in darilne pogodbe.

7. Dokazna ocena o dobrovernosti posesti ne temelji na izpovedbi tožnikove mame, ampak na ugotovljenem dejstvu, da je B. A. v zapuščinskem postopku O 241/68 uveljavljala, da je kot darilo pridobila dvakrat po 1/6 solastniškega deleža na sporni nepremičnini ter s prodajno pogodbo dva solastniška deleža po 1/12. Da je bila v letu 1969 opravljena parcelacija prvotne nepremične na dva dela, pri čemer en del parcele ustreza ravno velikosti solastniškega deleža, ki ga je pridobila B. A. s pravnimi posli. Izkazan je tudi poziv zemljiškoknjižnega sodišča v postopku poočitve parcelacije spornega zemljišča, da naj B. A. uredi zemljiškoknjižno stanje novo nastale parcele. Teh bistvenih ugotovitev pritožbi ne izpodbijata. Deloma nejasno pričanje A. A., ki bistvenim ugotovitvam sploh ne nasprotuje, zato ne vnaša dvoma v pravilnost dokazne ocene.

8. Prav tako prepričljive dokazne ocene ne omaje izpovedba prve toženke, ki je zanikala, da bi njena mama prodala solastniški delež na sporni nepremičnini. Sodišče prve stopnje je izpovedbo prve toženke pravilno povzelo v smislu, da je F. F. v sklopu vseh prodaj, brez soglasja sestre G. F., prodala tudi sporno nepremičnino. Pravilno je obrazložilo, da bi nesoglasje G. F. lahko vplivalo na vprašanje veljavnosti pogodbe, vendar pa se v konkretnem primeru ni zatrjevala zakonita dobroverna posest, ampak zgolj dobroverna posest v obdobju najdaljše priposestvovalne dobe, zato niti ni relevantno, ali so bile pogodbe veljavne in sposobne za vpis v zemljiško knjigo. Zato tudi ni pomembno, ali so bili podpisi na pogodbi overjeni in je bil plačan davek.

9. Prva toženka je tožbeni zahtevek najprej pripoznala in kasneje pripoznavo preklicala. Sodišče prve stopnje zaradi preklica, pripoznave pravilno ni upoštevalo pri dokazni oceni. Zato je bilo tudi povsem irelevantno ugotavljanje dejstev v zvezi z vložitvijo pripravljalne vloge o pripoznavi zahtevka.

10. Zmotna je pritožbena navedba, da iz navedb tožnika, da mu nihče od živečih ni uspel pojasniti, kako je družina prišla do parcele, izhaja, da tudi D. A. in C. A. nista bila v dobri veri. Tožnik je izpovedal, da tega ni znal pojasniti nihče od živečih v letu 2009, ko je prejel obvestilo od davčnega urada in je začel urejati zemljiškoknjižno stanje. Takrat pa sta bila oče in stric (pravna prednika) že pokojna. Sicer pa je glede dobrovernosti dedičev sodišče prve stopnje pravilno sledilo ustaljeni sodni praksi,1 da raziskovalne dolžnosti dedičev (oziroma njihove dolžnosti razčistiti lastninskopravna razmerja) ni mogoče opredeliti kot splošne zahteve, če v teku priposestvovalne dobe ni okoliščin, ki bi pri povprečno skrbnemu posestniku lahko vzbudile sum, da stvar pripada tretjemu. Sodna praksa je v primeru, ko je šlo za vprašanje dobrovernosti dediča, v preteklosti stala na stališču, da dedič, ki se sklicuje na pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem, ravna dovolj skrbno in s tem zadosti zahtevi po opravičljivi zmoti glede lastništva le takrat, ko se seznani z dejanskim obsegom zapuščine. Kot je že sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, je bilo v kasnejši sodni praksi takšno stališče preseženo in zahteve po tako strogi skrbnosti dedičem ne postavlja več. Četudi tožnik in pravni predniki niso ugovarjali obsegu zapuščine in ob dedovanju niso raziskovali lastninskopravnih razmerij, s tem niso postali nedobroverni posestniki. V konkretnem primeru ni bilo podanih drugih posebnih okoliščin, ki bi vzbujale dvom, da tožnik in pravni predniki niso lastniki parcele. Posest tožnikove babice in kasneje pravnih prednikov, ki so vstopili v posestno stanje kot dobroverni dediči, je namreč temeljila na primernem pravnem naslovu za prenos lastninske pravice (prodajna in darilna pogodba).

11. Tudi odsotnost vpisa v zemljiški knjigi in neplačevanje davkov nista okoliščini, ki bi kazali na nedobrovernost posestnika. Status dobrovernega posestnika ima tudi oseba, ki ni vpisana v zemljiško knjigo, v nasprotnem zunajknjižno priposestvovanje sploh ne bi bilo mogoče. Odsotnost vpisa v zemljiško knjigo in predložitev pogodbe davčnemu uradu za odmero davka, pa ima logično posledico v tem, da priposestvovalec ne plačuje davkov. Citirana sodba tukajšnjega sodišča II Cp 1317/2014 z dne 6. 8. 2014 s konkretno zadevo ni primerljiva. Tožniki v citirani zadevi niso bili dobroverni, ker niso nič navedli o tem, kateri njihov pravni prednik naj bi sporen gozd užival, od kdaj do kdaj (vsaj približno), na kakšen način, v kakšnem prepričanju, kako se je to kazalo in na kakšni podlagi. Prav tako pa razlogi citirane sodbe, da tožniki niso poznali nobenih evidenc, ob dedovanju niso ničesar preverjali, davkov niso plačevali, niso vedeli od koga in kdaj je bil ta gozd pridobljen, temeljijo na starejši sodni praksi VSRS II Ips 608/2005, ki je bila kot zgoraj pojasnjeno, kasneje spremenjena.

12. Pravilna je končno dokazna ocena izpovedbe priče H. H., ki je potrdil, da je tožnik in njegova družina izvrševala posest na sporni nepremičnini, ter je v vasi veljalo, da so lastniki parcele tožnik in njegovi pravni predniki. O tem, je priči povedal njegov oče. Dogajanje v letu 2017 in podpis najemne pogodbe z drugo toženko pa za priposestvovanje v konkretnem primeru ni več relevantno, saj je do takrat že pretekla 20 letna priposestvovalna doba.

13. Ker uveljavljani in uradoma upoštevani pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbi kot neutemeljeni ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (drugi odstavek 350. člena in 353. člen ZPP).

14. Toženki s pritožbo nista uspeli, odgovor tožnika pa za odločitev v zadevi ni bil potreben, zato vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Prim. Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 357/2013 z dne 24.09.2015.