Jedro

Izbris subjekta vpisa v sodnem registru pomeni izgubo lastnosti pravne osebe, vendar pa učinek takega vpisa nastopi šele s pravnomočnostjo sklepa o izbrisu iz sodnega registra (torej po 30 dneh od objave izpiska vpisa v Uradnem listu RS, če ni pritožbe tistega, ki mu je s sklepom prizadeta kakšna pravica ali na zakonu temelječ interes, sklep pa mu ni bil vročen, ali pa je pritožba takega udeleženca postopka zavrnjena ali zavržena).

Postopek avtonomne likvidacije delniške družbe je mogoče zaključiti šele potem, ko družba poravna vse obveznosti, razen tistih, za katere mora zagotoviti zavarovanje (terjatve, ki niso dospele in znane terjatve, ki jih upnik ni prijavil); zavarovanje drugih terjatev ni zadosten pogoj za zaključek likvidacije.

Registrsko sodišče mora po uradni dolžnosti paziti na to, ali so izpolnjeni materialnopravni pogoji za izbris družbe iz sodnega registra po zaključku avtonomne likvidacije, vendar samo upoštevaje podatke, ki so razvidni iz listin, priloženih predlogu, oziroma ki so jih navedli udeleženci postopka.

Izrek

Pritožbi J.P. se ugodi in se sklep registrskega sodišča spremeni tako, da se predlog za vpis zaključka redne likvidacije in izbris subjekta vpisa iz sodnega registra zavrne.

Obrazložitev

Registrsko sodišče je sklenilo, da se zaradi zaključka redne likvidacije v sodnem registru izbriše subjekt vpisa D.k.i., d.d., - v likvidaciji.

Zoper sklep sta se pritožila upnika S. d.o.o. in J.P., oba zaradi zmotne uporabe materialnega prava, podrejeno tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, in predlagala njegovo spremembo ali razveljavitev.

Pritožbi sta bili vročeni predlagatelju, ki je odgovoril, da nista utemeljeni, in predlagal, naj ju pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijani sklep. Glede pritožbe J.P. pa je menil tudi, da je prepozna.

Pritožba J.P. je pravočasna in utemeljena.

V določbah 36. člena ZSR je predpisano, kdo se lahko pritoži zoper sklep registrskega sodišča, s katerim je odločeno o vpisu v sodni register, in v kakšnih rokih. Pravica do pritožbe je dana vsakemu udeležencu registrskega postopka in vsakemu drugemu, ki meni, da je s sklepom prizadeta njegova pravica ali na zakonu temelječ interes.

Tistemu, ki mu je sklep vročen, izteče rok za pritožbo po osmih dneh od vročitve sklepa; tistemu, ki mu sklep ni vročen, pa po 30 dneh od dneva, ko je bil izpisek vpisa v sodni register objavljen v Uradnem listu RS. Izpodbijani sklep J.P. ni bil vročen (da bi mu bil vročen, nihče ne trdi, vročitev pa niti ne izhaja iz podatkov v spisu), objavljen pa je bil v Uradnem listu RS št. 41/98 z dne 29.5.1998. J.P. je pritožbo vložil dne 22.5.1998 (ko jo je s priporočeno pošiljko poslal sodišču po pošti), zaradi česar njegova pritožba očitno ni prepozna. Pri tem ni pomembno, da je na podlagi izpiska iz sodnega registra že dne 30.3.1998 zvedel za izbris subjekta vpisa, in predlagatelj nima prav, ko trdi, da mu je s tem dnem začel teči rok za pritožbo.

Pooblaščenka predlagatelja je v odgovoru na pritožbo J.P. navedla, da ji je prenehalo pooblastilo za zastopanje, ker je bil subjekt vpisa izbrisan iz sodnega registra (in je torej izgubil lastnost pravne osebe). Ta trditev ni točna. Po določbi 1. odst. 43. člena ZSR mora sodišče vsak vpis v sodni register objaviti v Uradnem listu RS. Iz zakonskega besedila je torej jasno, da se objavi v Uradnem listu RS vsak vpis in ne sklep o vpisu. Ker rok za pritožbo zoper sklep o vpisu v sodni register izteče tistemu, ki meni, da je s sklepom prizadeta njegova pravica ali na zakonu temelječ interes, ni pa mu bil vročen prepis sklepa, šele po izteku 30 dni od dneva objave izpiska vpisa v Uradnem listu RS, je očitno, da se vpisi objavijo v Uradnem listu RS še pred pravnomočnostjo sklepov, s katerimi je bilo o njih odločeno (pravnomočnost namreč nastane šele po izteku roka za pritožbo, če ni bila vložena nobena pritožba; če je bila vložena, pa seveda po njeni zavrnitvi ali zavrženju). Vendar pa sklep sodišča pred pravnomočnostjo ne more učinkovati. Zato je jasno, da pravna oseba - subjekt vpisa v sodni register - ne izgubi te lastnosti že z izbrisom iz sodnega registra, ampak šele potem, ko postane sklep o izbrisu pravnomočen. Če ne bi bilo tako, ampak bi imel že izbris iz sodnega registra za posledico izgubo pravne osebnosti subjekta vpisa, bi to pomenilo izgubo pravice do pritožbe za vse, ki menijo, da jim je s sklepom o izbrisu prizadeta njihova pravica ali na zakonu temelječ interes, sklep pa jim ni bil vročen.

To vprašanje je posebej pomembno v primerih, ko zakon veže na izbris gospodarske družbe iz sodnega registra še posebne posledice. V 1. odst. 388. člena ZGD je namreč predpisano, da po izbrisu delniške družbe iz sodnega registra (zaradi zaključka likvidacijskega postopka) ni mogoče izpodbijati dejanj likvidacijskega upravitelja (lahko pa se od njega zahteva povrnitev škode). Če bi že z izbrisom iz sodnega registra (pred pravnomočnostjo sklepa o izbrisu) subjekt vpisa izgubil lastnost pravne osebe, potem tisti, ki jim je bila s sklepom prizadeta njihova pravica ali na zakonu temelječ interes, sklep pa jim ni bil vročen, nikoli ne bi mogli izpodbijati dejanj likvidacijskega upravitelja (ker se zoper sklep sploh ne bi mogli pritožiti). Interes za izpodbijanje dejanj likvidacijskega upravitelja imajo v prvi vrsti upniki, ki v likvidacijskem postopku niso prišli do poplačila svojih terjatev. Z izbrisom likvidacijskega dolžnika je tako očitno prizadeta njihova pravica, ki jo lahko uveljavijo le s pritožbo zoper sklep o izbrisu dolžnika iz sodnega registra; ker jim tak sklep običajno ni vročen, ga največkrat lahko izpodbijajo šele po objavi izpiska vpisa v Uradnem listu RS, česar pa ne bi mogli, če subjekta vpisa s trenutkom izbrisa iz sodnega registra ne bi bilo več, ker bi že takrat prenehal obstajati kot pravna oseba.

Subjekt vpisa je torej pravna oseba tudi še po izbrisu iz sodnega registra, vse do pravnomočnosti sklepa o izbrisu. To velja tudi za predlagatelja v tej zadevi, kar pomeni, da je pritožbo zoper sklep o njegovem izbrisu iz sodnega registra mogoče obravnavati; obenem pa, da ni mogoče trditi, da so prenehale pravice in obveznosti likvidacijske upraviteljice, s tem pa tudi ne pooblastilo, ki ga je ta dala odvetnici za njegovo zastopanje.

Delniška družba lahko preneha z likvidacijo samo v primeru, če njeno premoženje zadošča za popolno poplačilo terjatev vseh upnikov. Če temu ni tako, potem preneha po izvedbi stečajnega postopka (glej določbo 383. člena ZGD). Njeno premoženje, ki ostane po poplačilu vseh terjatev v celoti, se razdeli delničarjem (384. člen in 1. odst. 387. člena ZGD). Temeljni pogoj za razdelitev ostanka premoženja med delničarje in zaključek likvidacijskega postopka je torej popolno poplačilo vseh obveznosti družbe. Zakon pozna samo dve izjemi. Po določbi 2. odst. 390. člena ZGD je namreč likvidacijski upravitelj dolžan zagotoviti ustrezno zavarovanje za poplačilo tistih terjatev, ki še niso dospele, in tistih, ki so mu znane, a jih upnik ni prijavil. Samo za ti dve vrsti terjatev torej ne velja, da morajo biti poplačane, preden se ostanek premoženja razdeli delničarjem, likvidacijski postopek pa konča, ampak mora biti za njihovo poplačilo samo dano zavarovanje. Vse druge terjatve pa morajo biti pred delitvijo ostanka premoženja delničarjem in pred zaključkom likvidacijskega postopka v celoti poplačane. To pomeni, da zavarovanje za njihovo poplačilo ni zadosten pogoj za razdelitev ostanka premoženja delničarjem in zaključek likvidacijskega postopka.

Ni sporno, da je v obravnavanem primeru upnik J.P. svojo terjatev prijavil v likvidacijskem postopku in da o njej teče postopek pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani. To je razvidno tudi iz poročila likvidacijske upraviteljice o poteku likvidacijskega postopka in predloga za razdelitev premoženja z dne 19.12.1997. Za zavarovanje te terjatve, ki očitno ne spada med tiste terjatve, ki so naštete v 2. odst. 390. člena ZGD (in tudi drugih terjatev, med njimi tudi večinoma takih, ki niso terjatve iz 2. odst. 390. člena ZGD), je likvidacijski dolžnik sklenil pogodbo z družbo D.T. d.d. ter ji nakazal 35.000.000,00 SIT in cediral svoje terjatve. Ker je likvidacijska upraviteljica štela, da so s tem izpolnjeni pogoji za razdelitev ostanka premoženja med delničarje, ga je na podlagi poročila o poteku likvidacijskega postopka in sklepa nadzornega sveta (ki je imel za to pooblastilo skupščine) tudi razdelila, zaključila likvidacijski postopek in predlagala izbris družbe iz sodnega registra. Za vse to pa zakonski pogoji niso bili izpolnjeni, ker terjatev J.P. (in tudi druge terjatve, ki ne spadajo med terjatve iz 2. odst. 390. člena ZGD), še niso poplačane, na kar je pritožnik v svoji pritožbi pravilno opozoril. Registrsko sodišče, ki je imelo na razpolago vse podatke o še nepoplačanih terjatvah likvidacijskega dolžnika, ob pravilni materialnopravni presoji listin, ki so bile predložene predlogu za izbris družbe iz sodnega registra, zato predlogu ne bi smelo ugoditi (1. točka 1. odst. 34. člena ZSR).

Ob vsem tem pa je treba upoštevati še dejstvo, da je s pogodbo o zavarovanju terjatev, sklenjeno med likvidacijskim dolžnikom in družbo D.T. d.d., določeno, da bo ta družba izpolnila obveznosti do upnikov likvidacijskega dolžnika, če bo pristojno sodišče ali drug organ odločil, da jih je dolžna izpolniti. Ker o terjatvi J.P. teče med njim in likvidacijskim dolžnikom postopek pred sodiščem, bi izbris likvidacijskega dolžnika iz sodnega registra lahko onemogočil vsebinsko odločanje sodišča o obstoju te obveznosti ali pa vsaj pomenil za upnika bistveno slabši položaj (ker novega dolžnika ne bi mogel prisiliti, da prevzame pravdo, pač pa bi moral zoper njega vložiti novo tožbo).

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 3. točke 1. odst. 40. člena ZSR spremenilo sklep registrskega sodišče in predlog za izbris likvidacijskega dolžnika iz sodnega registra zavrnilo.

V nadaljevanju likvidacijskega postopka bodo lahko končani sodni postopki, v katerih upniki uveljavljajo svoje terjatve zoper likvidacijskega dolžnika. Likvidacijska upraviteljica bo imela možnost zagotoviti sredstva za poplačilo terjatev upnikov (na primer z vrnitvijo denarja in terjatev od družbe D.T. d.d.), upniki pa bodo lahko glede na določbo 1. odst. 388. člena ZGD - če bo to potrebno - izpodbijali tista dejanja likvidacijske upraviteljice, ki imajo za posledico, da premoženje likvidacijskega dolžnika ne zadošča za poplačilo njihovih terjatev.

Ker je že na pritožbo upnika J.P. sodišče druge stopnje spremenilo sklep registrskega sodišča o izbrisu predlagatelja iz sodnega registra, je postalo obravnavanje pritožbe upnika S. d.o.o. (ki bi bila neutemeljena, ker je ta upnik svojo terjatev očitno prijavil pri sodišču, ne pa likvidacijski upraviteljici, ki ji ta terjatev po podatkih v spisu ni bila znana) brezpredmetno.