Jedro

Tožeča stranka je dala dve pisni ponudbi za prodajo gradbenega materiala, in sicer dne 8. 3. in 13. 3. 2017. Tožena stranka je potem trikrat dala sprejem ponudbe. S tem so bile sklenjene tri pogodbe (prvi odstavek 22. člena in prvi odstavek 28. člena OZ). S tem pa je bila dogovorjena cena, kot je bila zapisana v obeh ponudbah.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 373,32 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Spor se je vodil glede plačila za prodano blago.

2. Tožeča stranka je trdila, da naj bi toženi stranki poslala dve ponudbi (dne 8. 3. in 13. 3. 2017) za prodajo gradbenega materiala. Tožena stranka naj bi 9. 3., 13. 3. in 28. 3. 2017 gradbeni material naročila. Tožeča stranka naj bi ji naročene stvari izročila. Tožeča stranka naj bi od tožene stranke s tremi računi zahtevala plačilo. Tožena stranka ji jih naj ne bi plačala.

3. Tožena stranka je potrdila izročitev stvari. Trdila pa je, da sta stranki po telefonu še pred sklenitvijo prve pogodbe dogovorili drugo ceno. Ta cena naj bi vključevala že DDV, cena na pisnih ponudbah pa naj bi bila brez DDV. Zakoniti zastopnik tožene stranke P. K. naj ne bi v celoti prebral elektronskega sporočila z dne 8. 3. 2017, v katerem je bila navedena cena brez DDV. Ponudbi naj bi potrdil v prepričanju, da je bila po telefonu dogovorjena cena z vključenim DDV.

4. Tožena stranka je predlagala zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke.

5. Prvostopenjsko sodišče zakonitega zastopnika tožene stranke ni zaslišalo, je pa vpogledalo listine in odločilo v zadevi.

6. Prvostopenjsko sodišče je tožbenemu zahtevku s sodbo (IV., V. in VI. točka izreka) ugodilo v celoti. Ugotovilo je, da je v pisnih ponudbah tožeče stranke jasno navedeno, da cena ne vključuje DDV. Tožena stranka jih je potrdila brezpogojno. Vsa sporočila so bila prebrana s strani zastopnika tožene stranke, kar potrjujejo sporočila za elektronsko pošto. V sporočilu z dne 19. 5. 2017 se je tožena stranka celo opravičila, ker še ni mogla plačati.

7. Zoper prvostopenjsko sodbo je vložila pritožbo tožena stranka. V pritožbi je grajala odločitev prvostopenjskega sodišča, ki ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke. Tožeča stranka naj ne bi zanikala. da se je zakoniti zastopnik tožene stranke dogovoril s tožečo stranko o vrsti blaga in ceni po telefonu. Okoliščina, da tožena stranka vtoževanih računov ni zavrnila, naj ne bi pomenila, da je terjatev pripoznala. Isto naj bi veljalo tudi za sporočilo z dne 19. 5. 2017. 8. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev. Obrazloženo je nasprotovala pritožbenim navedbam.

9. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba potrdi (353. člen ZPP).

10. Tožeča stranka je dala dve pisni ponudbi za prodajo gradbenega materiala, in sicer dne 8. 3. in 13. 3. 2017. Tožena stranka je potem trikrat dala sprejem ponudbe. S tem so bile sklenjene tri pogodbe (1. odstavek 22. člena in 1. odstavek 28. člena OZ). S tem pa je bila dogovorjena cena, kot je bila zapisana v obeh ponudbah.

11. Prodajna pogodba glede stvari ima dve nujni bistveni sestavini, in sicer stvar in ceno (1. odstavek 435. člena OZ). Da bi bila med strankama ustno sklenjena prodajna pogodba, bi morala tožena stranka vsaj trditi, na katere stvari se naj bi bila nanašala. Tožena stranka pa je zgolj trdila, da se naj bi stranki dogovorili za ceno. To pa je za ustno sklenitev prodajne pogodbe seveda premalo.

12. Celo če bi pogodbeni stranki res ustno sklenili prodajno pogodbo, potem bi obe pisni ponudbi tožeče stranke (z dne 8. 3. in 13. 3. 2017) pomenili spremembo cen za blago. Tožena stranka je trdila, da so bile cene v pisnih ponudbah višje od prvotnega ustnega dogovora. Domnevno višje cene je tožena stranka očitno sprejela. Pri tožeči stranki je namreč 9. 3, 13. 3. in 28. 3. 2017 pisno naročila blago glede na obe pisni ponudbi. To pa bi kvečjemu pomenilo, da sta stranki s svojim konkludentnim ravnanjem dosegli spremembo prvotno ustno sklenjene pogodbe. Tožeča stranka je tako v vsakem primeru lahko zahtevala plačilo v skladu s cenami, ki so bile opredeljene v obeh pisnih ponudbah.

13. Tožeča stranka je nasprotovala trditvi tožene stranke, da sta se stranki tega spora po telefonu dogovorili o ceni prodanih stvari (1. pripravljalna vloga z dne 21. 2. 2018, str. 2).

14. Kaj sta se stranki ustno dogovorili pred sklenitvijo pisne pogodbe, če sta se sploh, je za odločitev v tem sporu nepomembno, saj med njima v vsakem primeru veljajo kasnejše, pisno sklenjene pogodbe. Iz tega razloga zaslišanje zakonskega zastopnika tožene stranke ni bilo potrebno, ker ne bi v nobenem primeru moglo vplivati na uspeh tožene stranke.

15. Okoliščini, da tožena stranka ni zavrnila računov, in pa da je zakoniti zastopnik tožene stranke obljubljal plačilo, sta sicer pri oceni vseh dokazov skupaj zgolj indica, da je tožena stranka od samega začetka vedela, da je tožeča stranka upravičena zahtevati plačilo po cenah, ki ustrezajo obema pisnima ponudbama. Vendar bi bila odločitev enaka celo, če bi teh dveh indicev ne bilo. Pisni dokazi, da so bile pisno sklenjene pogodbe, je namreč dovolj.

16. Ker tožena stranka podrobnosti glede višine posameznih zahtevkov tožeče stranke in ostalih okoliščin ni izpodbijala, se pritožbeno sodišče sklicuje na ugotovitve prvostopenjskega sodišča. 17. Po uradni dolžnosti opravljeni preizkus ni pokazal nobenih pomanjkljivosti prvostopenjske sodbe (2. odstavek 350. člena ZPP).

18. Ker s pritožbo ni uspela, mora pritožnica sama nositi svoje pritožbene stroške. Nasprotni stranki pa mora povrniti stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 154. in 1. odstavek 165. člena ZPP).

19. Tožeča stranka je upravičena do povrnitve 500 OT nagrade za delo odvetnika (tar. št. 21 (1) v povezavi s tar. št. 18 (1) OdvT), do povrnitve materialnih stroškov v višini 10 OT in do povrnitve DDV. Upravičena je torej do povrnitve skupaj 373,32 EUR. Ta znesek bo morala tožena stranka plačati v 15 dneh od vročitve te sodbe. V primeru zamude bo morala tožena stranka plačati še zakonske zamudne obresti, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve odločbe (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ).