Jedro

Čeprav je sodišče 1. stopnje v pouku o pritožbi navedlo, da ima samo obdolženka, ki je na razglasitvi sodbe pritožbo napovedala sama, ker zagovornika ni bilo na razglasitvi, ni kršilo pravice do obrambe, saj je zagovornikovo pritožbo, ki se je pritožil poleg obdolženke, štelo za dovoljeno in jo je tudi odstopilo sodišču 2. stopnje, ki je o njej meritorno odločilo.

Izrek

Pritožbi obdolžene B. B. in zagovornika odvetnika mag. E. Z. se z a v r n e t a kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Obdolžena B. B. je dolžna plačati kot strošek pritožbenega postopka povprečnino v znesku 150.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bila obdolžena B. B. spoznana za krivo kaznivega dejanja goljufije po I. odstavku 217. člena KZ na škodo Z. h. S. d.d., iz L.. Izrečena je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo štiri mesece zapora in s preizkusno dobo enega leta. V plačilo so ji bili naloženi stroški kazenskega postopka, ki da še niso znani, in povprečnina v znesku 50.000,00 SIT. Zoper to sodbo sta se pravočasno pritožila obdolžena B.B. in zagovornik. Obdolžena B. B. je uveljavila vse pritožbene razloge. Predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe ter izdajo oprostilne sodbe, sicer pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. Zagovornik odvetnik mag. E. Z. se je skliceval na pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlagal je spremembo izpodbijane sodbe v oprostilno, sicer pa njena razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. Višji državni tožilec V. d. t. R. S., Z. o. v C., M. B. je v pisnem stališču z dne 27.11.2003, št. II Ktp /0/55/03, predlagal zavrnitev obeh pritožb. Zagovorniku odvetniku mag. E. Z. je bilo to stališče vročeno dne 10.12.2003. Dne 11.12.2003 je vložil odgovor, v katerem je grajal to stališče in vztrajal pri pritožbi. Obdolženi B. B. je bilo to stališče poslano po pošti na njen domači naslov dne 09.12.2003, vendar je bila poštna pošiljka vrnjena dne 30.12.2003 z navedbo, da je ni dvignila. Iz ovojnice izhaja, da je bila obveščena o tej poštni pošiljki dne 10.12.2003 in dne 11.12.2003. Tako je sama povzročila, da ji stališče višjega državnega tožilca ni bilo vročeno. Z upoštevanjem zagovornikovega odgovora in glede na navedeno je sodišče druge stopnje odločilo o obeh pritožbah na seji dne 09.01.2004, saj obdolžene B. B. sicer ni mogoče prisiliti, da bi dvignila poštno pošiljko. Pritožbi nista utemeljeni. Sodišče druge stopnje ni ugotovilo, da bi sodišče prve stopnje kršilo pravico do obrambe, čeprav je res, da je pouk o pravici do pritožbe na pisnem odpravku izpodbijane sodbe napačen. Pouk o pravici do pritožbe in o dolžnosti njene predhodne napovedi po razglasitvi sodbe dne 30.06.2003 pa je pravilen, saj je bila sodba razglašena v zagovornikovi odsotnosti in ga zato ni bilo mogoče kakorkoli opozoriti. Ker je obdolžena B. B. že na razglasitvi napovedala pritožbo, je ta napoved zadostovala tudi za zagovornikovo pritožbo, saj je ta zaradi njene napovedi ni bil dolžan posebej napovedati. Sodišče prve stopnje je tako tudi zagovornikovo pritožbo štelo za dovoljeno, ker o njej ni odločilo tako, kakor je predvideno v II. odst. 375. čl. Zakona o kazenskem postopku (v nadaljnjem besedilu: ZKP). Tako kljub napačnemu pouku upravičencema do pritožbe niso za obrambo nastale nobene škodne posledice. Tudi sodišče druge stopnje je zato štelo zagovornikovo pritožbo za dovoljeno in je o njej meritorno odločilo. Drugače kot oba pritožnika meni sodišče druge stopnje, da v ugotovljenem dejanskem stanju ni prav nič oporečnega. Sklicevanje na posebne okoliščine, zaradi katerih da je obdolžena B. B. ravnala nepremišljeno, nima v izvedenih dokazih prav nobene opore. Docela izmišljeni podatki o kraju, času in načinu nastanka prometne nezgode v obdolženkini prijavi škodnega dogodka oškodovani zavarovalnici, podkrepljeni še s prijavo istega dogodka P. p. L.V. dne 07.09.2000 ob 8.30 uri, prav nič ne kažejo, da sta obe prijavi posledica njenega zdravstvenega stanja zaradi težav z zobni in zato nepremišljeno ravnanje, še posebej, ker je dobila izplačano odškodnino za poškodbe na svojem osebnem avtomobilu iz naslova kasko zavarovanja prav na podlagi te prijave. Zato drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je oškodovana zavarovalnica tako ravnala na podlagi njenega konstrukta in prepričanja, da je njene prijava resnična. Res je sicer, da bi morda zavarovalnica izplačala odškodnino, če bi obdolžena B. B. po prometni nezgodi v Š. L. ustavila in izmenjala z udeleženim voznikom J. J. potrebne podatke. Vendar obdolžena B. B. ni tako ravnala, saj je pobegnila s kraja prometne nezgode. Vzrok njenega pobega sicer ni bil ugotovljen in ga tudi ni bilo mogoče ugotoviti. Šele prijava J. J. policiji v Š. L. dne 06.09.2000 je povzročila, da je bila naslednjega dne odkrita kot povzročiteljica prometne nezgode v Š. L. in ne v L.. Sodišče druge stopnje opozarja, da je kljub temu pustila oškodovano zavarovalnico v zmoti in ji je bila zaradi tega tudi izplačana odškodnina, ki ji ni pripadala. S sklicevanjem na nepoznavanje splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska se obdolženca B. B. ne more izogniti kazenske odgovornosti. Obveznost povzročitelja prometne nezgode, da po njej ustavi in z udeležencem ukrene vse potrebno, je splošno znana, pa je obdolžena B. B. kljub temu pobegnila. Tudi iz izpovedi priče J. J. izhaja, da je pričakoval njeno ustavitev. Poškodbe na njenem osebnem avtomobilu, nastale pri trku, so bile dobro vidne in jih je obdolžena B. B. nedvomno zaznala. Obtožba ji ni očitala, da je to prometno nezgodo povzročila v vinjenem stanju, pač pa le domnevo vinjenosti zaradi pobega, ki je določena v točki d II. odstavka 20. člena zavarovalnih pogojev, zaradi česar je izgubila pravice iz kasko zavarovanja. Zagovornikovo sklicevanje na izpoved predstavnice oškodovane zavarovalnice M. P. je iztrgano iz njene celotne izpovedbe. Tudi sodišče druge stopnje ne dvomi, da bi ji zavarovalnica izplačala odškodnino tudi v primeru, da prometna nezgoda na P. p. v Š. L. ne bi bila prijavljena in tako obdolženkina morebitna alkoholiziranost sploh ne bi bila ugotovljena. Zagovornik je docela obšel del izpovedi te priče, v katerem je M. P. izpovedala, da izplača zavarovalnica odškodnino na podlagi resničnih podatkov oziroma obdolžena B. B. ne bi bila upravičena do odškodnine, če bi povedala, da je pobegnila s kraja ne da bi dala potrebne podatke o udeležencu in opravila preizkus alkoholiziranosti. V obdolženkini pritožbi poudarjena za zavarovalnico podpisana izjava, da ni vozila pod vplivom alkohola, se nanaša na izmišljeno prometno nezgodo v L. in ne na resnično povzročeno v Š. L.. O slednji oškodovana zavarovalnica tako ob prijavi dne 07.09.2000 ni vedela ničesar. Če torej J. J. dne 06.09.2000 ne bi prijavil te prometne nezgode na Policijski postaji v Š. L. in če dne 07.09.2000 obdolžena B. B. ne bi bila izsledena, potem bi na oškodovani zavarovalnici njeno lažno prijavo dokončno šteli kot resnično. Zavarovalnici je zato vsekakor nastala škoda, saj obdolžena B. B. do odškodnine ni bila upravičena. Res pa je, da je odškodnino z obrestmi že vrnila. Kjub drugačnemu stališču obeh pritožnikov meni sodišče druge stopnje, da je ugotovljena krivdna oblika povsem pravilna. Ta je tudi ustrezno obrazložena. Sodišče druge stopnje je pri tem smelo upoštevati poklic in strokovnost obdolžene B. B.. Od vseh zavarovancev, ki pri zavarovalnici prijavijo škodni dogodek zaradi odškodnine, se pričakuje, da bodo prijavo izpolnili po resnici. Obdolžena B. B. je izjavo o tem podpisala tudi na prijavi škode dne 07.09.2000, čeprav je vedela, da so vsi podatki, ki se nanašajo na kraj, čas in način povzročitve prometne nezgode, docela izmišljeni. Prav na podlagi teh podatkov ji je bila dne 27.11.2000 tudi izplačana odškodnina, ki jo je od prijave dalje vsekakor pričakovala. Njen konstrukt ne more biti posledica hipne reakcije zaradi nepremišljenosti. Sodišče druge stopnje pritrjuje mnenju sodišča prve stopnje, da je obdolženka B. B.o vsem dobro premislila, preden se je odločila za lažno prijavo. Zato ne more biti dvoma, da je ravnala z direktnim naklepom. Sodišče druge stopnje je ocenilo še izrečeno kazensko sankcijo, ki je v obeh pritožbah izrecno izpostavljena, vendar pa pritožbeni razlog ni obrazložen. Zagovornik je grajal samo odločitev sodišča prve stopnje, da je starost obdolžene B. B. obteževalna okoliščina. Sodišče prve stopnje je to okoliščino tudi ustrezno obrazložilo z njeno zrelostjo in delovnimi ter življenjskimi izkušnjami. Nikakor pri tem ni bilo mišljeno, da je njena starost nekaj zavrženega, pač pa njena sposobnost pravilnega odločanja, zaradi česar o nepremišljenem ravnanju ni mogoče razlogovati. Izrečena kazenska sankcija je po mnenju sodišča druge stopnje primerna vsem ugotovljenim okoliščinam in je zato ni mogoče spremeniti v obdolženkino korist. Ostali pritožbeni razlogi v pritožbah niso obrazloženi. Sodišče druge stopnje se je zato omejilo na obseg uradnega preizkusa, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo. Glede na obrazloženo tako nobeni pritožbi ni bilo mogoče ugoditi. Zaradi neuspeha s pritožbama mora obdolžena B. B. plačati kot edini stroške tega pritožbenega postopka povprečnino. Znesek je odmerjen z upoštevanjem zapletenosti zadeve, trajanje pritožbenega postopka in njenih dokaj ugodnih premoženjskih razmer.