Jedro

Kršitev pravic iz znamke je podana le v primeru, če je sporni znak enak ali podoben znamki. Predmet varstva znamke je znak ali kombinacija znakov, ki ga je mogoče grafično prikazati. Obseg znamke je enopomensko določen z registracijo. Drugače je z znakom, ki je predmet primerjave z znamko. Obseg znaka ni jasno določen, temveč je treba v konkretnih primerih ugotavljati, kaj obsega. S pojmom znak se opredeljuje znak ali kombinacija znakov, s katerim domnevni kršitelj v gospodarskem prometu označuje svoje blago ali storitve. A contrario to pomeni, da kot znaka ni mogoče šteti le posamičnega elementa, iztrganega iz grafične celote, saj zgolj ta izsek ni tisto, s čimer se domnevni kršitelj predstavlja v gospodarskem prometu.

Besedna zveza "povprečni potrošnik" označuje relevantno javnost, to je ciljno skupino oseb, glede katere se sklepa o verjetnosti zmede o izvoru blaga. Pri terminu povprečni potrošnik gre za pravni koncept (nadpomenko), ki loči nadaljnji dve skupini oseb, in sicer širšo javnost, s katero so mišljeni potrošniki, ki kupujejo blago in storitve za zadovoljevanje lastnih potreb, in strokovno ali specializirano javnostjo. Umestitev v eno ali drugo skupino je odvisna od tega, kateri skupini so namenjeni proizvodi, ki so označeni z znamko in znakom. Definiranje relevantne javnosti je objektivizirano, saj se relevantna javnost določi po splošnem pojmovanju ob upoštevanju značilnosti proizvodov ali storitev, na katere se nanaša znamka oziroma znak.

Odvetniške storitve se po tar. št. 39 Odvetniške tarife ovrednotijo posebej le, če gre za samostojne storitve.

Izrek

I. Pritožba zoper I. in II. točko izreka se zavrne in se v tem delu potrdi sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi zoper III. točko izreka se ugodi in se izpodbijana sodba v tem delu spremeni tako, da se priznani stroški prvostopenjskega postopka, ki jih mora tožnik plačati prvemu tožencu, znižajo za 280,91 EUR (s 468,18 EUR na 187,27 EUR).

III. Tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka, dolžan pa je v 15 dneh od prejema te odločbe za pritožbene stroške drugemu tožencu plačati 282,74 EUR in stranski intervenientki 31,41 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom (v nadaljevanju: odločba): - dovolilo stransko intervencijo na strani tožencev (I. točka izreka), - zavrnilo tožbene zahtevke: "1. Toženima strankama se prepoveduje uvažati, nadaljnje trženje, ponujanje, dajanje na trg, razstavljanje, prodaja vinjaka (brandyja), ki vsebuje sliko [kakršna je na vrhu etiket zaseženega vinjaka iz naslednje točke izreka, na kateri je na rumenem okroglem polju, ki ga obdaja venec rumenih zvezdic, v črno-belem upodobljena glava moža z brado in s čelado, vrh katere je rogata živalska glava ali lobanja] ali kakšno drugo sliko albanskega junaka Gjergj Kastrioti Skenderbeu, in se jima s tem prepoveduje kršitev blagovnih znamk tožeče stranke mednarodna znamka št. 848.976, evropske znamke št. 015683808, 015683774, 015683766, 016164808, 015683881, 014901003, 017429325, za vinjak v razredu 33 Nicejske klasifikacije.

2. Toženi stranki sta dolžni solidarno na svoje stroške in pod nadzorom Finančne Uprave Republike Slovenije, Finančni Urad Celje, Sektor za carine, Oddelek za carinjenje, uničiti 1440 steklenic vinjaka z oznako DURRES volumna 0,7 l, 1000 steklenic vinjaka z oznako DURRES volumna 0,5 l ter 900 steklenic vinjaka z oznako DURRES volumna 0,1 l, ki so bile zadržane v postopku Finančne Uprave Republike Slovenije, Finančni Urad Celje, Sektor za carine, Oddelek za carinjenje pod opr. št. 4240-463/2018-3 z dne 24. 1. 2018, v roku 15 dni pod izvršbo.

3. Toženi stranki sta dolžni solidarno plačati vse stroške skladiščenja in manipulacije zadržanega blaga, 1440 steklenic vinjaka z oznako DURRES volumna 0,7 l, 1000 steklenic vinjaka z oznako DURRES volumna 0,5 l ter 900 steklenic vinjaka z oznako DURRES volumna 0,1 l, ki so bile zadržane v postopku Finančne Uprave Republike Slovenije, Finančni Urad Celje, Sektor za carine, Oddelek za carinjenje pod opr. št. 4240-463/2018-3 z dne 24. 1. 2018, in sicer od dne zadržanja blaga do dne uničenja blaga, v višini, ki jo določi družba, ki skladišči blago, v roku 15 dni pod izvršbo.

4. Toženi stranki sta dolžni solidarno na svoje stroške objaviti izrek pravnomočne sodbe v dnevniku DELO, v roku 15 dni pod izvršbo." (II. točka izreka) in - tožniku naložilo, da prvemu tožencu plača 468,18 EUR pravdnih stroškov, drugemu tožencu 309,20 EUR pravdnih stroškov in stranski intervenientki 34,36 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2. Zoper to odločbo se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Podredno temu je predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasil je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena tožencema in stranski intervenientki.

4. Prvi toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne.

5. Drugi toženec in stranska intervenientka sta na pritožbo odgovorila skupaj in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne. Priglasila sta stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba je delno utemeljena.

Relevantno dejansko stanje in presoja sodišča prve stopnje

7. Iz izpodbijane odločbe izhajajo naslednja, za pritožbeno odločanje upoštevna dejstva: - Finančni urad Celje je 24. 1. 2018 izdal odločbo o zadržanju 1598 litrov žganja BRANDY DURRES, za katerega je obstajal sum kršitve tožnikovih pravic intelektualne lastnine; - prvi toženec je deklarant, drugi toženec je imetnik in stranska intervenientka pošiljateljica tega blaga; - tožnik proizvaja, trži in prodaja brandy oz. vinjak pod znamko GJERGJ KASTRIOTI SKENDERBEU ali SKENDERBEU; - tožnik je imetnik ene mednarodne in sedmih blagovnih znamk EU; - prva tožnikova blagovna znamka EU, ki je označena s št. 017429325, je videti tako: - druga tožnikova blagovna znamka EU, ki je označena s št. 016164808, je videti tako: - ostale blagovne znamke tožnika obsegajo zapis Gjergj Kastrioti Skenderbeu ali dele te besedne zveze v različnih jezikovnih različicah (albansko, angleško) in slogih pisave; - zasežena pijača je ne glede na volumen steklenice opremljena z etiketo enakega videza: etiketa je tribarvna - na črni podlagi so napisi in podobe v zlati in v beli barvi; skoraj vso površino etikete zaseda polje ščitaste oblike, sredi katerega je napis Durres v gotici; pod njim je več kot pol manjši zlat napis ALBANIA, ki je izpisan precej tanjše, še nižje pa je v približno enaki velikosti bel napis brandy; pod temi tremi napisi je manjše stilizirano polje ščitaste oblike z drobno zapisano firmo in sedežem intervenientke s ponovljeno besedo Albania ter firmo drugega toženca; navedena sta podatka o volumnu steklenice in vsebnosti alkohola; na dnu tega manjšega polja je iz tenkih zlatih črt upodobljena majhna bela dvoglava ptica; na vrhu glavnega polja je timpanon, sredi katerega je na okroglem polju gravura bradatega starca z majhno čelado, na vrhu katere je drobna živalska glava ali lobanja z dolgimi tankimi rogovi; okrog in zunaj oboda okroglega polja je razporejenih sedem zvezdic, pri čemer eno ali dve zakriva starčeva glava; levo od starčeve glave piše SINCE in desno 1993; spodaj je timpanon zaključen z nizom črtic oz. resic; - zaseženo blago je vinjak (brandy), znamke tožnika pa so registrirane za to pijačo ali še nekatere druge iz razreda 32 in 33 Nicejske klasifikacije;

8. Sodišče prve stopnje je tožbene zahtevke zavrnilo na podlagi presoje, da zaradi zadostne distinktivnosti med znakom na zaseženem blagu in tožnikovimi znamkami verjetnost zmede v javnosti ni podana.

Pritožba zoper sklep o dopustitvi stranske intervencije (I. točka izreka prvostopenjske odločbe)

9. Sodišče prve stopnje je dovolilo vstop v pravdo stranski intervenientki, ki je proizvajalka in pošiljateljica zaseženega blaga. Svojo odločitev o obstoju njenega pravnega interesa je utemeljilo s tem, da proizvajalec (stranska intervenientka) nima le ekonomskega interesa za prodajo, temveč kot lastnik blaga s klasičnimi lastniškimi upravičenji tudi pravnega. Odgovarja tudi za pravne napake svoje izpolnitve.

10. Tožnik vstopu stranske intervenietnke v pravdo nasprotuje in trdi, da je še pred uvozom blago prodala. Prav tako se po njenem mnenju nanjo ne nanaša tožbeni zahtevek na uničenje zaseženih steklenic in tožbeni zahtevek na plačilo stroškov uničenja, skladiščenja in manipulacije z zaseženim blagom. Tudi prepovedni zahtevek glede prepovedi uvoza, nadaljnjega trženja, ponujanja, dajanja na trg, razstavljanja in prodajo vinjaka se nanjo ne nanaša neposredno, saj lahko trži svoje proizvode preko drugih podjetij, kar tudi počne in tožnik temu ne nasprotuje, zahtevana prepoved v tej pravdi pa se nanaša le glede tistih načinov označevanja, ki kršijo njene pravice iz znamk in jih kot nedovoljene posege uveljavlja v tem postopku.

11. Kdor ima pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank, se lahko pridruži tej stranki (prvi odstavek 199. člena ZPP). Intervenientov interes sodelovati v tuji pravdi je utemeljen s pravnimi posledicami sodbe, katere vsebina lahko posredno vpliva na njegov pravni položaj.1

12. Predpostavka zahtevkov iz naslova uveljavljanja pravic s tožbo zaradi kršitve pravic (121. člen ZIL-1) je kršitev neke pravice industrijske lastnine. Iz opredelitve posamezne pravice industrijske lastnine je razvidno, katera dejanja predstavljajo kršitev. Tožnik svoje pravice uveljavlja za sedem blagovnih znamk EU in eno mednarodno znamko. Glede prvih je treba uporabiti Uredbo (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije (v nadaljevanju: Uredba o blagovni znamki EU) na podlagi 1. člena te Uredbe. V skladu z drugim odstavkom 212. člena se Uredba o blagovni znamki EU uporablja od 1. oktobra 2017. Pravice iz mednarodne znamke pa se presojajo po ZIL-1 (drugi odstavek 3. člena ZIL-1).

13. Pravica iz znamke med drugim obsega prepoved opremljanja blaga ali njegove embalaže z znakom, ki krši pravice iz znamke. Prepovedano je tudi ponujanje blaga, označenega s tem znakom, ali njegovo dajanje na trg (gl. točki a) in b) tretjega odstavka 9. člena Uredbe o blagovni znamki EU in točki a) in b) drugega odstavka 47. člena ZIL-1). Oseba, ki stori katerega od navedenih ravnanj, je kršitelj pravice iz znamke, seveda pod predpostavko, da je kršitev dokazana v skladu z merili iz drugega odstavka 9. člena Uredbe o blagovni znamki EU ali v skladu z merili iz vsebinsko enakega pravila prvega odstavka 47. člena ZIL-1. Ta pravila so obravnavana v nadaljevanju te odločbe.

14. Stranska intervenientka je proizvajalka in pošiljateljica zaseženega blaga.2 Kot taka je odgovorna za opremljanje blaga z znakom oziroma embalaže s tem znakom, kot pošiljateljica pa je odgovorna tudi za ponujanje blaga oziroma dajanje blaga na trg. Stranska intervenientka je torej potencialna kršiteljica pravic iz znamke, če se ne dokaže, da znamka sploh ni bila kršena. Interes, da zmagata v pravdi prvi in drugi toženec iz razloga, da kršitev tožnikove pravice ni podana, ima tudi stranska intervenientka, saj je od tega odvisno, katera dejanja so posledično prepovedana tudi njej na podlagi določb Uredbe o blagovni znamki EU ali določb ZIL-1 o absolutnih in izključujočih pravicah, ki jih daje znamka.

15. Odločitev sodišča prve stopnje o dovolitvi stranske intervencije je glede na obrazloženo pravilna. Zato je pritožbeno sodišče, ker ob uradnem preizkusu odločbe ni ugotovilo nobene kršitve, na katero je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), neutemeljeno pritožbo tožnice v tem delu zavrnilo in potrdilo izpodbijano I. točko izreka sklepa (2. točka 365. člena ZPP).

Pritožba zoper sodbo (II. točka izreka prvostopenjske odločbe) Glede očitanih kršitev določb pravdnega postopka

16. Tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do ugovorov pasivne legitimacije, ki jih je podal prvi toženec. Prav tako naj se ne bi opredelilo do pravice tožencev do predhodne rabe, kar sta prav tako uveljavljala v okviru svojih ugovorov. Smiselno tožnik očita sodišču prve stopnje, da je storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

17. Uveljavljanim kršitvam je skupno dvoje. Prvič, da jih tožnik uveljavlja v korist tožencev. In drugič, da je sodišče prve stopnje tožnikove tožbene zahtevke zavrnilo iz drugih razlogov. Pravdna stranka lahko uveljavlja kršitve procesnih pravic le v svojem imenu, kar pomeni, da lahko uveljavlja tiste kršitve procesnih pravic, ki bi - če bi bile podane - predstavljale izboljšanje njenega pravnega položaja.3 Zato se tožnik ne more sklicevati na kršitve, ki so bile storjene v škodo tožencev. Ker pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek iz drugih razlogov, se do vprašanj, na katera opozarja tožnik, ni bilo dolžno opredeljevati. Tudi zato uveljavlane kršitve niso podane.

18. Prav tako naj se po mnenju pritožnika sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega, ali je treba uporabiti ZIL-1 ali Uredbo o blagovni znamki EU. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravno podlago za svojo odločitev navedlo (gl. npr. 12., 13. in 15. točko obrazložitve izpodbijane odločbe). Zato tudi ta kršitev ni podana.

Pravice iz znamke

19. Znamka imetniku daje izključno pravico do njene uporabe in druge izključne pravice. Ena izmed izključnih pravic je tudi ta, da je imetnik znamke upravičen preprečiti tretjim osebam, ki nimajo njegovega soglasja, da v gospodarskem prometu uporabljajo katerikoli znak, pri katerem zaradi njegove enakosti ali podobnosti z znamko (enakost ali podobnost znaka in znamke) in enakosti ali podobnosti blaga ali storitev, obseženih z znamko in znakom (enakost ali podobnost blaga ali storitev), obstaja verjetnost zmede v javnosti, ki vključuje verjetnost povezovanja med znakom in znamko (verjetnost zmede v javnosti; točka b) prvega odstavka 47. člena ZIL-1). Enako pravilo za znamko EU vsebuje točka b) drugega odstavka 9. člena Uredbe o blagovni znamki EU.

Glede enakosti ali podobnosti blaga

20. Znamke tožnika so registrirane v razredih 32 in 33 Nicejske klasifikacije, med katerimi je tudi vinjak (brandy). Zaseženo blago je prav tako te vrste. Na podlagi teh dveh dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je podana identiteta med blagom, ki je obseženo z znamko, in zaseženim blagom. V luči tega, za tožnika najugodnejšega materialnopravnega zaključka glede enakosti ali podobnosti blaga, so pritožbene navedbe o zmotni uporabi materialnega prava izkažejo za neutemeljene.

Glede podobnosti znaka in znamke

21. Kršitev pravic iz znamke je podana le v primeru, če je sporni znak enak ali podoben znamki. Predmet varstva znamke je znak ali kombinacija znakov, ki ga je mogoče grafično prikazati. Obseg znamke je enopomensko določen z registracijo. Drugače je z znakom, ki je predmet primerjave z znamko. Obseg znaka ni jasno določen, temveč je treba v konkretnih primerih ugotavljati, kaj obsega. S pojmom znak se opredeljuje znak ali kombinacija znakov, s katerim domnevni kršitelj v gospodarskem prometu označuje svoje blago ali storitve. A contrario to pomeni, da kot znaka ni mogoče šteti le posamičnega elementa, iztrganega iz grafične celote, saj zgolj ta izsek ni tisto, s čimer se domnevni kršitelj predstavlja v gospodarskem prometu.

22. Tožnik pa se v pritožbi zavzema za prav tako razlago, saj meni, da bi bilo treba z njegovimi znamkami primerjati le sliko bradatega starca z majhno čelado z etikete na zaseženem blagu. V tej podobi tožnik prepozna albanskega junaka Gjergj Kastrioti Skenderbeu (v nadaljevanju je enako kot pred prvostopenjskim sodiščem uporabljena oznaka Sekenderberg, kadar je mišljena ta osebnost), ki je po njegovem mnenju pomembna albanska in balkanska zgodovinska osebnost. Meni, da bi bilo to podobo treba imenovati s tem imenom in da je prej podani opis tega grafičnega elementa slabšalen.

23. Pritožbeno sodišče se z nobenim od teh pritožbenih argumentov ne strinja. Kot znaka, to je kot skupka grafičnih elementov, s katerimi je označeno zaseženo blago, ni mogoče šteti zgolj glave bradatega starca s čelado, ki se nahaja na vrhnjem delu etikete na zaseženem blagu. Ta oznaka tudi ni v ničemer slabšalna, kot zmotno meni tožnik, temveč je opisna in nazorno "reproducira" sporni grafični element. Zaseženo blago so steklenice različnih volumnov vinjaka, ki so označene z enako etiketo. Sodišče prve stopnje se sicer ni izrecno opredelilo do vprašanja, ali znak obsega celotno etiketo ali kaj manj od tega. Vendar je v konkretnem primeru treba šteti, da sporni znak na zaseženem blagu obsega vse grafične elemente etikete. S takimi etiketami je opremljeno zaseženo blago in predstavlja oznako tega blaga v gospodarskem prometu.

24. Pri podobi starca s čelado ne gre za vprašanje, "kaj obsega znak", temveč za vprašanje pravilne primerjave znaka in znamke v okviru materialnopravnega merila, da je treba pri presoji upoštevati slušne, vizualne in pomenske podobnosti znamk in znakov, pri čemer mora biti primerjava celovita in upoštevati razlikovalne in prevladujoče elemente.4 Iz tega pravila izhaja, da je predmet primerjave znamka in znak, vsi grafični elementi enega in drugega pa niso enako pomembni, temveč so predmet vrednotenja oziroma presoje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje navedeno merilo tudi pravilno uporabilo pri primerjavi znamke tožnika in znaka na zaseženem blagu. Razlogov sodišča prve stopnje ne bo ponavljalo, saj se z njimi strinja, temveč bo odgovorilo le še na pritožbene očitke.

25. Tožnik v pritožbi trdi, da je podana fonetična identičnost njegove znamke EU št. 017429325 in znaka na zaseženem blagu. Ker je na etiketi zaseženega blaga upodobljeni starec s čelado, za katerega je prepričan, da gre za Skenderberga, tožnikova znamka pa vsebuje besedno zvezo "GJERGJ KASTRIOTI SKENDERBEU", naj bi bila podana fonetična identičnost znamke in znaka.

26. Kar zadeva fonetično identičnost, je opisano sklepanje napačno. S fonetičnega vidika je treba primerjati osrednjo uporabljeno besedo na zaseženem blagu ("Durres") in osrednjo besedo tožnikove znamke ("Skenderbeu"), kot je to storilo sodišče prve stopnje. Ti dve besedi sta povsem različni. Zato fonetična podobnost ni podana.

27. Tudi vizualna primerjava ne vodi do zaključkov, ki jih v pritožbi ponuja tožnik. Pritožbeno sodišče se namreč strinja s prvostopenjskim sodiščem, da sta znamka in znak podobna le v enem elementu - podobi bradatega moškega s čelado z glavo rogate živali. Ker pa je grafična tehnika in risarski slog ene in druge podobe drugačna, je podobnost minimalna.

28. Prav tako je materialnopravno zmotno tožnikovo sklepanje o pomenski podobnosti znamke in znaka. Primerjava znamke z znakom, skupaj s kriterijem enakosti ali podobnosti blaga ali storitev in verjetnosti zmede v javnosti, je namenjena presoji, ali znak nedovoljeno posega v monopolne pravice imetnika znamke, katerih bistvo je preprečevati zmotno ustvarjanje vtisa o tem, da domnevno kršeče blago izvira iz proizvodnih zmogljivosti imetnika znamke ali z njim povezanih oseb. Preprečuje se zmeda o izvoru blaga.

Grafično upodabljanje figure Skenderberga kot zgodovinske osebnosti (pri čemer njena zgodovinska prepoznavnost na tem mestu ni bistvenega pomena) ne privede do medsebojnega povezovanja zaseženega blaga in tožnikove znamke (z dajanjem vtisa o skupnem izvoru blaga), temveč kvečjemu do povezovanja tako znamke kot znaka z omenjeno osebnostjo. Da se tožnik navezuje na Skenderberga je jasno, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, iz dela besedila "as famous as Skenderberg", s katerim želi svoj brandy predstaviti kot tako znan, kot je junak Skenderberg. Svojo pijačo je tožnik poimenoval po njem. Vendar pa ni mogoče sprejeti sklepanja tožnika, da prikaz podobe bradatega starca na zaseženem blagu prikliče v spomin tožnikovo pijačo. Če je Skenderberg (oziroma njegova podoba) res tako poznan, kot tožnik trdi v pritožbi, potem njegova grafična upodobitev miselni tok vodi po časovnem poltraku nazaj v zgodovino (15. stol.) in ne k tožnikovi pijači. O medsebojnem povezovanju zaseženega blaga s tožnikovo znamko pa ni mogoče govoriti. Vsa ta razlaga sicer temelji na za tožnika ugodni predpostavki, da gre v obeh primerih prav za Skenderberga.

29. Vendar ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, da bi relevantna javnost v tožnikovi znamki takoj prepoznala Skenderberga, saj je mogoča prva asociacija na bega kot civilnega ali vojaškega oblastnika, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, nadaljnje asociacije pa so odvisne od bolj temeljitega poznavanja tega dela zgodovine. Da gre za prav omenjeno zgodovinsko osebnost, pa sploh ni mogoče z gotovostjo ugotoviti za upodobljenega starca s čelado na etiketi zaseženega blaga, saj imena, za koga naj bi šlo, ne vsebuje. Ker ni izpodbijana dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi pomemben del potrošnikov sploh vedel, da je beseda Durres albansko zemljepisno lastno ime, je tudi pojmovno povezovanje znaka na zaseženem blagu z Albanijo omejeno. Zato se pritožbeno sodišče tudi strinja z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da je na podlagi obrazloženega "pojmovni preostanek" znaka na zaseženem blagu: podoba bradatega človeka nad napisom Durres.

30. Tožnik brez konkretiziranih razlogov izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni dokazano, da bi pomemben del javnosti prepoznal Skederbergovo ime ali njegove opisne atribute ter mesto Drač (18. točka obrazložitve izpodbijane odločbe na str. 14 in 19. točka). Trdi namreč le, da je albanski junak "poznan tudi izven meja Albanije". Pritožbeni očitek je že zaradi nekonkretiziranosti nezadosten, da bi izpodbil prej navedeno ugotovitev sodišča prve stopnje.

31. Tako se kot pravilna izkaže materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da zaradi prevelike različnosti znakov verjetnost zmede ni podana niti za prej obravnavano znamko EU št. 017429325 niti za (oz. posledično ne) za preostale tožnikove znamke, ki vsebujejo Skenderbergovo ime v različnih jezikovnih različicah in slogih pisave. Zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opravljati bolj podrobne primerjave tožnikovih preostalih znamk z znakom, s katerim je opremljeno zaseženo blago.

32. Pritožbeno sodišče se strinja tudi s presojo distinktivnosti med znamko EU št. 016164808 in znakom na zaseženem blagu. Tožnik glede te presoje pritožbenih razlogov ni navedel, zato bolj podrobna obrazložitev v tem delu ni potrebna.

Glede verjetnosti zmede v javnosti

33. Verjetnost zmede v javnosti, ki vključuje verjetnost povezovanja med znakom in znamko, je pogoj, v skladu s katerim se presoja možnost nastanka zmede glede izvora blaga. Verjetnost zmede se interpretira v smislu zmede potrošnika glede izvora blaga, se pravi glede proizvajalca ali dobavitelja blaga.5

34. Besedna zveza "povprečni potrošnik" označuje relevantno javnost, to je ciljno skupino oseb, glede katere se sklepa o verjetnosti zmede o izvoru blaga. Pri terminu povprečni potrošnik gre za pravni koncept (nadpomenko), ki loči nadaljnji dve skupini oseb, in sicer širšo javnost, s katero so mišljeni potrošniki, ki kupujejo blago in storitve za zadovoljevanje lastnih potreb, in strokovno ali specializirano javnostjo. Umestitev v eno ali drugo skupino je odvisna od tega, kateri skupini so namenjeni proizvodi, ki so označeni z znamko in znakom.6 Definiranje relevantne javnosti je objektivizirano, saj se relevantna javnost določi po splošnem pojmovanju ob upoštevanju značilnosti proizvodov ali storitev, na katere se nanaša znamka oziroma znak.

35. Sodišče prve stopnje je kot relevantno javnost štelo povprečne odrasle končne potrošnike, saj gre za brandy, ki vsebuje alkohol. Tožnik v pritožbi temu nasprotuje in trdi, da je v konkretnem primeru relevantna javnost tista skupina oseb, ki so naklonjeni proizvodom iz Albanije (med njimi številni pripadniki albanske nacionalnosti).

36. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje relevantno javnost opredelilo pravilno, saj glede na prej obrazloženo pravno podlago oziroma razlago merila, takšnega cepljenja "na podskupine", za kar si prizadeva tožnik, ne omogoča. Drugačne pritožbene trditve so materialnopravno zmotne.

Odločitev o pritožbi zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe

37. Odločitev sodišča prve stopnje o ugotovitvi neobstoja kršitev blagovnih znamk tožnika je glede na obrazloženo pravilna. Zato je pritožbeno sodišče, ker ob uradnem preizkusu odločbe ni ugotovilo nobene kršitve, na katero je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), neutemeljeno pritožbo tožnika v tem delu zavrnilo in potrdilo izpodbijano II. točko izreka sodbe (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških prvostopenjskega postopka (III. točka izreka prvostopenjske odločbe)

38. Pritožba je delno utemeljena v delu, ki se nanaša na odločitev o pravdnih stroških.

39. Sodišče prve stopnje je med potrebne stroške prvega toženca prištelo tudi stroške triurnega posveta s stranko na podlagi tar. št. 39/1-1 Odvetniške tarife (OT; 300 točk) in stroške za štiriurni študij in pregled dokumentacije na podlagi 39/2 OT (400 točk), oboje povečano za materialne stroške po pavšalu iz tretjega odstavka 11. člena OT. Tožnik v pritožbi odločitev o stroških v tem delu izpodbija in trdi, da so navedeni stroški že zajeti v stroških odgovora na tožbo.

40. Odvetniške storitve se po tar. št. 39 ovrednotijo posebej le, če gre za samostojne storitve. Posvet s stranko in študij in pregled dokumentacije pa sta, kadar je v teku pravdni postopek, že zajeta v priznanih stroških za sestavo vlog. Kot samostojna stroška sta nepotrebna (prvi odstavek 155. člena ZPP).7

41. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano III. točko izreka prvostopenjske sodbe spremenilo tako, da je odmerjene stroške znižalo za 280,91 EUR, kolikor znaša razlika med odmerjenimi stroški v višini 468,18 EUR in vrednostjo 187,27 EUR, ki prvemu tožencu pripada za stroške odgovora na tožbo (400 točk) s pripadajočimi materialnimi stroški (8 točk). Odločitev temelji na 3. točki 365. člena v zvezi s 358. členom ZPP.

Odločitev o pritožbenih stroških

42. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi tretjim odstavkom 154. in 155. členom ZPP. Tožnik je s pritožbo uspel le v nesorazmerno majhnem delu (to je le zoper stroškovno odločitev), zato sam nosi svoje pritožbene stroške. Izrek o pritožbenih stroških prvega toženca je odpadel, ker teh stroškov ni priglasil. 43. Stroški postopka z odgovorom na pritožbo so bili potrebni. Zato je tožnik dolžan drugemu tožencu in stranski intervenientki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki sta ga vložili skupaj. Določba 161. člena ZPP se smiselno uporablja tudi za povračilo stroškov intervenientov, kadar so stroškovni upravičenci. V skladu z drugim odstavkom tega določila v primeru, če je med sosporniki precejšna razlika glede njihovega deleža pri spornem predmetu, določi sodišče po tem sorazmerju, kolikšen del stroškov naj povrne vsak izmed sospornikov. Določilo se lahko analogno uporabi tudi za razmerje med drugim tožencem in stransko intervenientko, pri čemer prvemu po oceni pritožbenega sodišča (tako kot glede prvostopenjskega postopka sodišča prve stopnje) pripada 90 % in drugi 10 % priznanih stroškov.

44. Priznani pritožbeni stroški drugega toženca in stranske intervenientke znašajo skupaj 314,15 EUR, od tega zneska 282,74 EUR pripada drugemu tožencu, stranski intervenientki pa 31,41 EUR. Odmera stroškov je razvidna iz stroškovnika v spisu (l. št. 151). To obveznost je tožnik dolžan izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

1 L. Ude v L. Ude (ur.) in A. Galič (ur.), Pravdni postopek - zakon s komentarjem, Uradni list RS, Ljubljana 2006, druga knjiga, str. 266. 2 Iz sodne prakse izhaja, da te osebe nastopajo kot stranski intervenienti. Gl. npr. VSRS III Ips 90/2004. 3 Prim. VSL II Cpg 220/2015. 4 Sabel BVproti Puma AG, C-251/95. 5 M. Repas, Pravo blagovnih in storitvenih znamk, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 138. 6 Gl. citirano sodno prakso Sodišča in Splošnega sodišča v Trade Mark Guidelines (EUIPO), Del C, Razdelek 2, Poglavje 6: Upoštevna javnost in stopnja pozornosti (2015), str. 6-7. 7 Prim. tudi VSL sodbo III Cp 461/2017 in VDSS sklep Pdp 817/2017.