Jedro

Prodajalec lahko, na podlagi posebnega dogovora v zvezi s prodajo na obroke, zahteva od kupca, da plača ves ostanek kupnine, če je kupec v zamudi z obroki, ki skupaj predstavljajo najmanj osmine kupnine.

Izrek

Revizija se zavrne. Toženka krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 2,527.383 SIT z zamudnimi obrestmi. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je vložila revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča, zaradi razloga zmotne uporabe materialnega prava. Pravdni stranki sta se v 1. odstavku 3. člena pogodbe o potrošniškem posojilu res sporazumeli, da zapade celotna kreditna terjatev v takojšnje plačilo, ko se ugotovi, da posojilojemalec ni plačal dveh zaporednih obrokov (kasatorična klavzula). V skladu z 2. odstavkom 550. člena ZOR pa je treba v konkretnem primeru uporabiti predpis, ki ureja prodajo na obroke in s tem v zvezi tudi določbo, da so nična vsa določila pogodbe o prodaji na obroke, ki bi bila za kupca manj ugodna od določb ZOR, razen določb o pridržku pravice razpolaganja oziroma lastninske pravice. Zato naj bi bilo pogodbeno določilo 1. odstavka 3. člena pogodbe o zapadlosti celotne terjatve, če nista plačana dva zaporedna obroka, nično (revident se s tem v zvezi sklicuje na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 2020/2002). Tožeča stranka zaradi ničnosti ni mogla uveljaviti pogodbeno dogovorjene pravice in je zato napačen zaključek sodišč prve in druge stopnje, da je njena terjatev zastarana. Posojilo je enotna obveznost, ki je v celoti zapadla v plačilo 30.11.1996 (dan zapadlosti zadnjega obroka) in je bila tako tožba (vložena 31.8.2001) pravočasna, ker znaša zastaralni rok 5 let. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku v celoti.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 2/2004 - uradno prečiščeno besedilo) vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Pravilno je revizijsko stališče, da je v konkretnem primeru potrebno presojati veljavnost pogodbe v skladu s kogentnimi določbami Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki ga je potrebno uporabiti glede na čas nastanka obligacijskega razmerja (1006. člen Obligacijskega zakonika; Uradni list RS, št. 83/01 - OZ). Takšno pa je v izhodišču tudi stališče izpodbijane sodbe in zato ne drži revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava. Nižji sodišči sta pravilno interpretirali učinke kogentnih določb 546. člena ZOR na sporno obveznostno razmerje. Pravilna je namreč odločitev, da ni neveljaven dogovor pogodbenih strank o takojšnji zapadlosti celotne terjatve (1. odstavek 3. člena pogodbe) ob predpostavki, da morajo neplačani obroki doseči osmino kupnine, kot to določata 2. in 4. odstavek 546. člena ZOR. V skladu s takšno interpretacijo pogodbe je tudi pravilna ugotovitev nižjih sodišč, da bi lahko tožeča stranka (oziroma njen pravni prednik) zahtevala od toženke plačilo celotne terjatve že dne 15.7.1995 in je tako do vložitve tožbe 31.8.2001 potekel 5 letni zastaralni rok (371. člen ZOR).

Uveljavljani revizijski razlog tako ni podan in je zato revizijsko sodišče zavrnilo tožnikovo revizijo (378. člen ZPP).

O revizijskih stroških tožene stranke je sodišče odločalo na podlagi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. in 1. odstavkom 155. člena ZPP. Stroški tožene stranke ne predstavljajo potrebnih pravdnih stroškov, glede na vsebino odgovora na revizijo in njegov vpliv na odločitev o reviziji.