Jedro

SEU je poudarilo pomen celovite presoje dokazov ob upoštevanju vseh okoliščin primera in enako težo vseh elementov za presojo ter zavrnilo uporabo formalnih dokaznih pravil (v smislu, da bi ena neresnična izjava/izpovedba avtomatično vodila k ugotovitvi o splošni neverodostojnosti). Podobno določa ZPP v 8. členu. Tudi ESČP upošteva specifične okoliščine, v katerih se znajdejo osebe, ki želijo zaščito, zaradi česar je treba pogosto v dvomu ocenjevati verodostojnost izjav izpovedbe in predloženih dokumentov v prid posamezniku. Če se ugotovijo "močni razlogi za dvom" v zanesljivost izjav in predloženih dokumentov, mora oseba dobiti možnost, da nekonsistentnosti pojasni, pri čemer je treba razlikovati med pomembnimi in manj pomembnimi nekonsistentnostmi, torej pravno relevantnimi in nerelevantnimi. Po ustaljeni sodni praksi ESČP tudi če pritožnik za svoje trditve nima listinskih dokazov in je nemogoče z gotovostjo ugotoviti, kaj se mu je zgodilo, sodišče upošteva, ali so pritožnikove trditve konsistentne s poročili mednarodnih organizacij.

Ugotovitev pomanjkljivosti v postopku je pomembna za ocenjevanje dokaznega bremena tožene stranke, saj tudi po stališču Vrhovnega sodišča pomanjkljivosti v vodenju tovrstnega postopka zmanjšujejo možnost države, da dokaže svoje trditve glede vsebine dogajanja v postopku in z njimi izpodbije tožbeno trditev, da je tožnik, na strani katerega so podani upoštevni elementi za grozeče preganjanje v primeru vrnitve v izvorno državo, izrazil namero za azil".

Sodišče ne sledi argumentom tožene stranke, da naj bi tožnik v policijskem postopku izjavil, da je v iskanju boljšega življenja namenjen v Italijo, kjer si bo poiskal zaposlitev, in da torej za mednarodno zaščito ni zaprosil. Še posebej, ker je tožnik prihajal iz Sirije, kjer je splošno znano tedaj že več let potekala državljanska vojna. Tudi iz slovenske upravno-sodne prakse izhaja, da so bili mladi moški v tistem času ogroženi ne le zaradi same vojne (zaradi česar je tožena stranka osebam v tožnikovem položaju tedaj priznavala status subsidiarne oblike zaščite), pač pa zaradi nevarnosti, ki so polnoletnim moškim tedaj grozile zaradi novačenja oziroma vpoklica v vojsko, na kar se tožnik prav tako sklicuje. Že samo zaradi tega je manj verjetno, da bi v takšnih okoliščinah mlad moški iz Sirije leta 2019 izjavil zgolj to, da državo zapušča iz ekonomskih razlogov in da išče boljše življenje (v Italiji). Nenazadnje je med stranka nesporno, da je tožnik v Republiki Avstriji kasneje zaprosil za mednarodno zaščito, ki mu je bila priznana.

V trenutku, ko je tožnik zaprosil za azil oziroma, kakor to določa ZMZ-1, izrazil namero, da zaprosi za mednarodno zaščito, je postal prosilec za mednarodno zaščito v smislu 27. uvodne izjave Procesne direktive 2013/32, zaradi česar ga tožena stranka ne bi smela izročiti Republiki Hrvaški. S tem, ko tožena stranka tožnika ni obravnavala kot prosilca za mednarodno zaščito in mu zaradi nezakonite izročitve Republiki Hrvaški ni omogočila formalne vložitve prošnje za mednarodno zaščito, je posegla v pravico do azila oziroma do dostopa do azilnega postopka iz 18. člena Listine EU o temeljnih pravicah.

Načelo nevračanja se nanaša na ukrepe države, zaradi katerih mora posameznik zapustiti njeno ozemlje, zato se obstoj dejanskega tveganja, da bo posameznik izpostavljen nedovoljenemu ravnanju, presoja ob upoštevanju okoliščin, ki so obstajale v času izvedbe ukrepa in so bile državnim organom znane ali bi jim morale biti znane. Svojo dolžnost v zvezi z zagotavljanjem spoštovanja prepovedi nečloveškega ravnanja krši že, če ob odstranitvi osebe s svojega ozemlja v drugo državo na podlagi dostopnih informacij napačno oceni tveganje za izpostavljenost ravnanjem, ki nasprotujejo 3. členu EKČP, ali če te ocene sploh ne napravi. Odgovornost države torej obstoji ne glede na to, ali je bila oseba v drugi državi kasneje dejansko izpostavljena ravnanju v nasprotju s 3. členom EKČP. Pravica posameznika do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem mora pristojni organ presoditi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo posameznika to načelo lahko kršeno, predstavlja procesno-pravno komponento oziroma obveznost države v zvezi s pravico iz 3. člena EKČP in posledično načelom nevračanja. Neizpolnitev teh obveznosti po sodni praksi Velikega senata ESČP že zadošča za ugotovitev kršitve pravice iz 3. člena EKČP oziroma načela nevračanja iz drugega odstavka 19. člena Listine, kar bo sodišče presojalo najprej.

V okoliščinah, ko tožnikova skupina ni namerno izkoristila svoje številčnosti za prečkanje meje in ni bila nasilna, kar bi povzročilo težko obvladljive razmere, ki ogrožajo javno varnost, in ker je tožena stranka le pavšalno navedla, da bi tožnik lahko mejo prečkal na mejnem prehodu, tožnik pa je življenjsko logično izpovedal, da prečkanje na mejnem prehodu ni prišlo v poštev, ker ni imel niti potnega lista niti vizuma, sodišče ne more sprejeti zaključka, da je tožena stranka uspela izkazati, da je imel tožnik na voljo resnično in učinkovito možnost zakonitega vstopa v državo, in še manj, da bi tožnik sam in po svoji krivdi ustvaril razmere, v katerih ne bi bilo mogoče izvesti individualne obravnave.

Tožnik pred izvršitvijo spornega dejanja že zaradi neustreznega in pomanjkljivo vodenega postopka ni mogel izkoristiti nobenega pravnega sredstva, tudi pred sodiščem ne, s katerim bi lahko učinkovito varoval svoj pravni položaj v zvezi z nevarnostjo zaradi vrnitve v Republiko Hrvaško, tj. v zvezi s pravicami iz prvega in drugega odstavka 19. člena ter 18. člena Listine. S tem je bila izvotljena oziroma ni bila spoštovana bistvena vsebina pravice iz 47. člena Listine, kar pomeni, da je prišlo do njene kršitve (I. točka izreka).

Iz vseh ugotovljenih pomanjkljivosti v vodenju postopka po presoji sodišča izhaja, da tožniku dne 18. in 19. 10. 2019 ni bila dana možnost, da ustrezno in učinkovito sodeluje v postopku in poda svoje stališče glede vrnitve še pred sprejemom odločitve o njegovi predaji v Republiko Hrvaško, ki je negativno vplivala na njegove interese, ker je predaji nasprotoval. S tem mu je bilo poseženo v temeljno pravico do izjave.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi, in sicer tako, da se ugotovi, da je tožena stranka s tem, ko je tožnika po imeni A. A. roj. ..., državljana Sirske arabske republike, dne 19. 10. 2019 izročila Republiki Hrvaški in mu preprečila vložitev prošnje za mednarodno zaščito, kršila tožnikovo pravico do prepovedi nečloveškega ravnanja v okviru načela non-refoulement (drugi odstavek 19. člena Listine EU o temeljnih pravicah), pravico do azila (18. člen Listine EU o temeljnih pravicah), prepoved kolektivnega izgona (prvi odstavek 19. člena Listine EU o temeljnih pravicah), pravico do sodnega varstva (47. člen Listine EU o temeljnih pravicah) in pravico do izjave (kot splošnega pravnega načela prava EU).

II. V preostalem delu se tožba zavrne.

III. Tožnika se z zahtevkom za povrnitev škode napoti na pravdo.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v celoti povrniti njene stroške postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

Obrazložitev

**_Povzetek tožbenih navedb:_**

1. Tožnik je sprva vložil tožbo na podlagi drugega odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) oziroma prvega odstavka 4. člena ZUS-1 zoper dejanski oblastni akt tožene stranke, in sicer izročitve Republiki Hrvaški dne 18. 10. 2019 in posledično preprečitve vložitve prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Sprva je predlagal primarni in dva podredna zahtevka, nato pa vztrajal le še na tožbi po 4. členu ZUS-1 in predlagal, da sodišče ugotovi, da je toženka s tem, ko je s pomočjo policije dne 19. 10. 2019 tožnika prisilno izročila Republiki Hrvaški, s čimer mu je bila preprečena vložitev prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, kršila njegove človekove pravice, predvsem pravico do prepovedi mučenja, varstva osebne svobode, varstva človekove osebnosti in dostojanstva, enakega varstva pravic, pravico do sodnega varstva, do pravnega sredstva, pravico do azila, pravico do svobode gibanja in do osebnega dostojanstva in varnosti ter prepoved skupinskih izgonov tujcev. Policija je s tem, ko tožnika ni odpeljala v Azilni dom, tožniku odvzela pravico do uveljavljanja mednarodne zaščite. Tožnik je vztrajal tudi pri odškodninskem zahtevku v višini 10.000 EUR.

2. Tožnik trdi, da je državljan Sirije in se sklicuje na tamkajšnje vojno stanje. Ker je bilo njegovo življenje ogroženo, je decembra 2015 zbežal v Turčijo, kjer je bil do poletja 2019. Ko je Turčija pričela vračati ljudi nazaj v Sirijo, je zbežal v Grčijo in nato v BiH. Njegov cilj je bil Slovenija, saj njegov oče tu živi že štiri leta. Ko je prvič poskušal priti v Slovenijo, so ga ujeli na Hrvaškem in vrnili nazaj v BiH. V drugem poskusu, tj. dne 18. 10. 2019, je prišel do Slovenije ob približno 18h v skupini 12 ljudi. Malo pred slovensko mejo je na hrvaški strani videl policiste, zato so hitro preplavali reko, in sicer v bližini kraja Vinica. Tam jih je prijelo vsaj 7 policistov z dvema psoma. Tožnik govori malo angleško. Rekel je policistom, da bi rad zaprosil za azil, da ima tukaj očeta, ki v Sloveniji živi že 4 leta in ima mednarodno zaščito. Policisti ga niso poslušali, pač pa so nanj spustili policijskega psa, ki je nanj skočil. Na ustih je imel nagobčnik, vendar ga je kljub temu poškodoval po roki. Policisti so se ob tem prizoru smejali. Po tem so policisti ukazali vsem zajetim moškim, naj ležejo v vrsti na tla z obrazom navzdol, in jih obrcali. Nato so jim ukazali, naj plavajo nazaj na Hrvaško. Uprli so se, saj so bila njihova oblačila mokra, zelo jih je zeblo, poleg tega je mesto, ki so jim ga predlagali policisti, za prečkanje meje izgledalo nevarno. Policisti so nato popustili in jih odpeljali na policijsko postajo. Tožnik je še večkrat ponovil, da prosi za azil, a so ostale njegove prošnje neuslišane. Ves čas postopka ni bilo prisotnega nobenega prevajalca. Ob koncu postopka jim ni bil izročen noben dokument oziroma papir glede postopka. Policija je celotno skupino zadržala do jutra. Naslednji dan, to je 19. 10. 2019, so jih ob približno 10. uri zjutraj z avtom odpeljali do hrvaške meje, kjer so jih predali hrvaški policiji. Ta jih je strpala v avtomobile in jih pred bosansko mejo nagnala, da so sami peš prečkali zeleno mejo z BiH. Ko so prispeli v Veliko Kladušo, so se želeli registrirati v begunskem taborišču Miral, vendar zaradi prezasedenosti nikogar niso sprejeli, oskrbeli so jim lahko le rane. Tožnik je moral več dni spati zunaj na ulici, trpel je za slabim počutjem in lakoto, saj ni imel denarja. Čez nekaj dni so ga sicer sprejeli v kamp Miral, vendar je moral deliti posteljo še z eno osebo, tudi sicer so bile tam izredno slabe higienske razmere (pomanjkanje tušev in stranišč), pogosto je primanjkovalo tudi hrane.

3. Tožnikov primer je del prakse slovenske policije od junija 2018, ki je že bila obravnavana s strani Varuha človekovih pravic in v poročilih nevladnih organizacij, izkazujejo pa jo tudi statistični podatki policije. Tožniku je bila kršena tudi pravica do izjave, saj se ni mogel izjaviti o okoliščinah svojega prihoda v Slovenijo in o svoji situaciji, o nameri za podajo prošnje za azil, o razlogih zoper predajo hrvaškim varnostnim organom ipd. Tožnik se sklicuje tudi na prepoved verižnega vračanja. Država, ko nekoga izžene, mora preveriti, ali vmesna država daje zadostna jamstva za preprečitev, da bi bila oseba vrnjena v kakšno nadaljnjo državo brez ustrezne presoje tega tveganja, slovenski organi pa take presoje očitno niso izpeljali, preden so ga izročili hrvaškim varnostnim organom. Glede na poročanja o tem, da hrvaška policija vrnjene tujce sistematično in nasilno vrača tujce nazaj v BiH, bi slovenski organi za to morali vedeti. Slovenija do predaje hrvaškim organom tožniku ni razkrila, da namerava to storiti, hrvaški varnostni organi pa so po predaji tožnika brez izvedbe kakršnegakoli uradnega postopka in brez individualne obravnave kolektivno izgnali čez zeleno mejo v BiH. Tam tožnik ni imel možnosti za uspešno podajo prošnje za mednarodno zaščito, živel je v konstantnem strahu pred poslabšanjem razmer in deportacijo v izvorno državo.

4. Tožnik je zatrjeval tudi kršitev prepovedi kolektivnih izgonov iz 4. člena Protokola 4 k EKČP. Mejo je prestopil v skupini in vsi so bili enako obravnavani zaradi nezakonitega prehoda meje na isti policijski postaji ter izročeni hrvaškim organom. Odločitev o predaji tožnika hrvaškim organom so slovenski sprejeli brez postopka, v katerem bi lahko tožnik sodeloval, in o tem ni bila izdana nobena odločba. Določbe Sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške o izročitvi in prevzemu oseb, katerih vstop ali prebivanje je nezakonito (v nadaljevanju Sporazum/2006), so sporne, ker dajejo pravno podlago kolektivnim izgonom tujcev, še posebej v skrajšanem postopku po tretjem odstavku 2. člena. Poleg tega tožnik ni imel na voljo pravnega sredstva zoper odločitev o predaji.

5. Glede odškodnine je tožnik navedel, da mu je z opisanim protipravnim dejanjem nastala škoda. Napadel ga je policijski pes in mu na roki povzročil poškodbo. Policija je vsem prijetim osebam ukazala, da naj se uležejo na tla z obrazom navzdol, potem so jih zbrcali, njega so brcali po hrbtu in nogah, kar je še toliko bolj bolelo zaradi mokrih oblačil in premraženosti. Tožnika je bilo strah, ker ni vedel, kako daleč bodo policisti šli, saj je že slišal za hude poškodbe, bil je v stiski in paniki. Ni imel dostopa do odvetnika, ni razumel, kaj se z njim dogaja in kaj se bo zgodilo. Ob predaji hrvaškim organom ga je zajel obup, saj je ugotovil, da se ne bo mogel združiti z očetom, hkrati pa se je zavedal, v kakšno stanje se vrača v BiH. Tožnik je v času vložitve tožbe še vedno prebival v Veliki Kladuši v izredno slabih in neživljenjskih razmerah v begunskem taborišču Miral. Slabo je spal, ima nočne more in pogosto je razmišljal o ravnanju slovenske in hrvaške policije, ob tem pa občutil strah in nemoč. Navajal je depresijo in pomanjkanje moči v telesu zaradi pomanjkanja hrane, spanca ter stresa. Tožnik za navedene pretrpljene telesne in duševne bolečine, strah in zaradi kršitve pravice do osebnega dostojanstva zahteva 10.000 EUR denarne odškodnine.

_**Povzetek odgovora na tožbo:**_

6. V odgovoru na tožbo je tožena stranka glede subsidiarnega upravnega spora ugovarjala, da tožnik ni jasno opredelil spornega dejanja policije, s katerim naj bi bilo poseženo v njegove človekove pravice. Policija je tožnika po prijetju obravnavala zakonito, skladno s predpisi in ga po Sporazumu/2006 vrnila Republiki Hrvaški. Obravnava tožnika s strani policije je dne 18. 10. 2019 potekala individualno in je obsegala več dejanj, tožniku so bili izdani naslednji dokumenti: sklep o pridržanju, zapisnik o izjavi kršitelja, plačilni nalog, sklep o ugotovitvi, da storilcu ni bil začasno odvzet dokument, premičnina ali vrednostni papir (t.i. ničnostni sklep).

7. V nadaljevanju odgovora na tožbo je tožena stranka povzela obravnavo tožnika: Policijska postaja Črnomelj je imela s tožnikom dne 18. 10. 2019 postopek zaradi nedovoljenega prehoda državne meje. Patrulja PP Črnomelj je tega dne na obhodu zelene meje med Ziljami in Balkovci opazila poškodbe panelne ograje in odvržena oblačila, o čemer so bile obveščene vse patrulje, ki so aktivno iskale osebe. Nobena od patrulj, ki je imela stik, pri sebi ni imela službenega psa. Pri iskanju je pomagala patrulja SENDM (Specializirana enota za nadzor državne meje), ki je bila sestavljena iz policista vodnika službenega psa, policista in psa. Patrulja Ajda 158 ni beležila uporabe službenega psa, če bi bil službeni pes uporabljen, bi moralo biti to zabeleženo v poročilu. Tujci so povedali, da so prečkali reko Kolpo, da so se poškodovali pri plezanju preko ograje, da so blizu naselja Balkovci naredili postanek ter si preoblekli mokra oblačila in da so bili kmalu za tem prijeti. Ne drži tožnikova trditev, da je prišel v Slovenijo ob približno 18. uri zvečer, saj je iz sklepa o pridržanju razvidno, da se je policijski postopek začel ob 16:35. Iz dokumenta "Izvajanje opravil med pridržanjem" izhaja, da tožnik ni bil poškodovan, saj je rubrika "zdravstveno stanje pridržane/zadržane osebe" prazna. Tožnik ni bil poškodovan niti med pridržanjem niti ob vrnitvi hrvaškim varnostnim organom, saj slednji zavrnejo prevzem osebe, ki je poškodovana in nima zdravniškega potrdila o končanem zdravljenju. Iz priložene slike tožbi tožnikove poškodbe na rokah niso vidne, saj ima tožnik roke povite s povojem, kar vzbuja dvom o dejanskih poškodbah. Če je treba, migrante pregleda zdravnik, vse zdravstvene težave se tudi vpisuje v dokument "Izvajanje opravil med pridržanjem". Glede jezika je tožena stranka navedla, da policija postopke vodi v slovenskem jeziku, če pa oseba v postopku ne razume slovenskega jezika, se tujcu v jeziku, ki ga razume, pojasni namen postopka, ukrepi, pravne možnosti idr. Komunikacija med policistom in tožnikom je potekala v angleškem jeziku, saj tako policist kot tudi tožnik razumeta in govorita angleško. Tako je bil tožnik seznanjen s celotnim postopkom, pravicami, ukrepi in pravnimi možnostmi glede izdanih aktov. Pogovor je potekal v skupini in v angleškem jeziku, na takšen način je bilo tujcem omogočeno, da tisti, ki bolje govorijo angleški jezik, pomagajo tistim, ki ga govorijo slabše. Svojo zgodbo še vedno pove vsak zase, policisti njihove izjave povzamejo in jih v pisne dokumente navajajo povzeto. Ravno na takšen način se lahko zagotovi, da postopek poteka pred pričami in se prošnje za podajo mednarodne zaščite ne preslišijo.

8. Na PP Črnomelj je bil na podlagi 55. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) izdelan Zapisnik o izjavi kršitelja. Tožniku je bil na podlagi 64. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije izdan sklep o pridržanju. Tožniku so bile ob odreditvi pridržanja v arabskem jeziku pisno pojasnjene pravice pridržane osebe, ki jih ni uveljavljal. Izdan mu je bil tudi plačilni nalog za kršitev prvega odstavka 145. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2), na katerem so navedene vse pravice, ki jih ima oseba v zvezi s storjenim prekrškom. Na podlagi petega odstavka 201. člena ZP-1 mu je bil izdan Sklep o ugotovitvi, da storilcu ni bil začasno odvzet dokument, premičnina ali vrednostni papir (t.i. ničnostni sklep). Vsi štirje izdani dokumenti so bili tožniku vročeni in jih je podpisal, brez pripomb. Pri vročitvi osebi policist v angleškem jeziku razloži vsebino dokumentov. S sklepom o pridržanju, predvsem pa z izdanim plačilnim nalogom, je bilo tujcu očitano, da nedovoljeno prebiva na ozemlju Republike Slovenije oziroma da je v Republiko Slovenijo nedovoljeno vstopil in zato nima pravice ostati na njenem ozemlju. Ker tožnik ni izkoristil pravnih sredstev zoper izdani plačilni nalog in sklep o pridržanju, tožena stranka prereka možnost subsidiarnega upravnega spora. Pridržanje tožnika se je nadaljevalo na PP Metlika, vse do izročitve tujca hrvaškim varnostnim organom na mejnem prehodu Vinica 19. 10. 2019 ob 9.20 uri. Tožnik namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito ni podal, prav tako ni navajal razlogov, ki bi kazali na obstoj prepovedi odstranitve tujca. Postopek s tožnikom je potekal v skupini z ostalimi migranti, ki so bili prijeti skupaj z njim, in nihče od njih ni izrazil namere za podajo prošnje za mednarodno zaščito, povedali so celo, da je njihova ciljna država Republika Italija. Če bi imel tožnik dejansko namen podaje namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, ne bi poskušal ilegalno vstopiti v državo oziroma se izogibati prijetju policije, temveč bi sam pristopil do policistov oziroma prosil za pomoč pri lokalnem prebivalstvu, prav tako bi za azil zaprosil v prvi varni državi.

9. Tožena stranka tudi obširno utemeljuje, da je Sporazum/2006 skupaj s Protokolom med Ministrstvom za notranje zadeve Republike Slovenije in Ministrstvom za notranje zadeve Republike Hrvaške o izvajanju sporazuma (v nadaljevanju Protokol/2006) skladen z Direktivo 2008/115. Ugovarja, da tožnik ni zatrjeval konkretnih dejanj, ki bi kazala na kršitev 3. člena EKČP ali 4. člena Protokola št. 4 k EKČP. UNHCR je v letu 2018 izvedel spremljanje postopkov na osmih policijskih postajah. Pri tem so ugotovili, da so postopki slovenskih policistov z migranti v skladu z mednarodnimi standardi, kljub temu pa so izpostavili določene elemente, kjer se stanje lahko še izboljša, čemur je Policija v čim večji meri sledila. V okviru izvajanja in implementacije evropskih direktiv ima Policija s Slovensko Karitas podpisano pogodbo o spremljanju postopkov vračanja tujcev. Za pravno svetovanje pri vračanju tujcev ima Policija izdano naročilnico Pravno-informacijskemu centru nevladnih organizacij (v nadaljevanju PIC). Direktorat za policijo in druge varnostne naloge MNZ je v letu 2019 izvedel redni nadzor nad spoštovanjem človekovih pravic v postopkih policije z ilegalnimi migranti na podlagi odredbe ministra za notranje zadeve in ugotovil, da policisti spoštujejo voljo tujcev oz. izraženo namero za podajo vloge za mednarodno zaščito. Tudi predstavniki Varuha človekovih pravic so večinoma poleti 2018 izvedli več obiskov policijskih postaj, njegovo poročilo pa ne navaja, da bi bile pri tem ugotovljene nepravilnosti delovanja policije, ki bi zahtevale takojšnje ukrepanje.

10. Tožnikove navedbe o kršitvi človekovih pravic v Republiki Hrvaški ter BiH so pavšalne in ne vsebujejo subjektivnih okoliščin, ki bi kazale na obstoj tehtnih razlogov, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti v teh dveh državah, kar bi kazalo na kršitev 3. člena EKČP v teh državah. Tožnik v postopku obravnave pri policiji ni podal nobenih subjektivnih okoliščin, ki bi kazale na kršitev človekovih pravic s strani hrvaških organov. Glede sklicevanja tožnika na sodno prakso ESČP glede verižnega vračanja, da je država dolžna preveriti, ali vmesna država daje zadostna jamstva za preprečitev, da bi bila oseba vrnjena v kakšno nadaljnjo državo brez ustrezne presoje tveganja, ne drži, da policija takšne presoje ni naredila, saj je tožnika vrnila na Hrvaško, ki je članica EU in je v celoti zavezana k spoštovanju prava EU. Policija je tožnika obravnavala individualno, zato ne gre za primer kolektivnega izgona.

11. Glede navodila 225-2/2018/13 z dne 25. 5. 2018 je tožena stranka navedla, da ta ne naroča policistom, da preslišijo ali ne ponudijo mednarodne zaščite osebi, ki jo zahteva, ali menijo, da jo potrebuje. V samem dokumentu je celo navedeno, kako pravilno izvesti postopek s tujcem, ki zaprosi za mednarodno zaščito. Upad števila podanih namer za vložitev prošenj za mednarodno zaščito ni posledica spremenjene obravnave tujcev, pač pa spremenjenih sekundarnih postopkov policije oziroma MNZ-ja, ki je tujcem, ki so podali namero za podajo prošnje za mednarodno zaščito in za katere je obstajal razlog za omejitev gibanja v skladu z ZMZ-1, omejil gibanje, s čimer je bila onemogočena morebitna njihova prvotna namera, tj. zloraba azilnega postopka in nadaljevanje poti proti ciljnim zahodnim državam EU. Če tak tujec ni podal namere za podajo prošnje za priznanje mednarodne zaščite in so obstajali pogoji za vrnitev tujca v skladu s sporazumom o vračanju, je bil tujec vrnjen v Republiko Hrvaško, nakar je običajno v nekaj dneh ponovno poskušal nedovoljeno vstopiti v Republiko Slovenijo. V tistem času je Policija pričela z odvzemom prstnih odtisov vsem tujcem, ki so nedovoljeno prestopili državno mejo, kar pri tujcih ni zaželeno, saj so z vnosom v sistem Eurodac nato podvrženi morebitni vrnitvi v državo članico, ki je pristojna za reševanje zahteve v skladu z Dublinsko uredbo.

12. Tožena stranka je navedla še absolutne številke obravnavanih ilegalnih prehodov in vloženih prošenj ter ugovarjala očitkom o sistematičnem onemogočanju dostopa do postopka mednarodne zaščite. Navedla je še, da je v obdobju od 1. 1. 2018 do 31. 5. 2018 namero za podajo prošnje za mednarodno zaščito na PP Črnomelj podalo 617 oseb (od prijetih 629), v enakem obdobju lani pa 43 (ob prijetih 785), kar je 93% upad, in da je kar 74,4 % tistih, ki so izrazili namero, to možnost zlorabilo za odhod iz navedenih nastanitvenih kapacitet. 13. Glede odškodninskega zahtevka je tožena strank med drugim navedla, da mora biti po sodni praksi za priznanje odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi prestanega strahu, strah dovolj intenziven, in da tožnik duševnih bolečin, strahu in kršitve dostojanstva ni izkazal. 14. Izvajanju dokazov z zaslišanjem tožnika je tožena stranka nasprotovala, češ da glede na nekonsistentnost navedb sodišče svoje odločitve ne more opreti izključno na njegovo izjavo. Tožena stranka je predlaga tudi izvedbo z zaslišanjem prič policistov.

_**Povzetek ostalih vlog:**_

15. V prvi pripravljalni vlogi je tožnik prerekal očitke tožene stranke glede nepopolnosti tožbe ter trditve, da je bil obveščen o postopku, o vsebini listin in o možnosti pritožbe na izdane akte; da razume angleški jezik; da mu je bila dana možnost, da uveljavlja nerazumevanje jezika in da je prejel brošuro v arabskem jeziku. Tudi sicer pravica do pravnega sredstva zoper plačilni nalog in sklep o pridržanju nista pravni sredstvi zoper izročitev hrvaškim varnostnim organom. Poleg tega je nemogoče, da bi oseba v času pridržanja medtem ko je neprespana, izčrpana in pretepena, brez vedenja o pravici do pritožbe in ki ne razume dokumentov, ki jih je podpisala, hkrati pa se ne zaveda, da bo zjutraj izročena hrvaškim policistom, v nekaj urah učinkovito koristila pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti zgolj tekom pridržanja. Podobno velja glede plačilnega naloga.

16. Tožnik tudi obširno pojasnjuje, zakaj meni, da Sporazum/2006 ni skladen s pravom EU in zakaj Republike Slovenije njenih obveznosti ne odveže niti načelo vzajemnega zaupanja. Navaja, da je bilo sistematično kršenje človekovih pravic tujcev in onemogočanje prošenj za mednarodno zaščito hrvaških varnostnih organov splošno znano in dobro dokumentirano. Prereka navedbe tožene stranke o nadzoru in pravni pomoči s strani zunanjih institucij in nevladnih organizacij, saj se ne nanašajo na vrnitve na Hrvaško po Sporazumu/2006. Sklicuje se na Poročilo Varuha človekovih pravic, v katerem je izražen dvom, ali so osebe, ki so ilegalno vstopile v Slovenijo, imele možnost dostopa do mednarodne zaščite. Nenaden in visok padec v številu izraženih namer je težko pojasniti s sekundarnimi postopki policije, nejasno in neutemeljeno pa je tudi povezovanje upada števila izraženih namer za podajo prošnje za mednarodno zaščito s številom tistih, ki zapuščajo azilne nastanitvene kapacitete. Visok delež samovoljnih zapustitev namreč ne razloži upada števila izraženih namer za podajo prošnje za mednarodno zaščito. Pojem zloraba azilnih postopkov ni zakonsko opredeljen in ni statistično voden, zato se policija na zlorabe ne more sklicevati zgolj na podlagi interpretacije statističnih podatkov.

17. Glede zatrjevane nekonsistentnosti svojih navedb tožnik navaja, da je jasno, da če policija spusti psa na pribežnike, čeprav tega ne bi smela, tega ne bo zapisala v svoj delovni nalog. Neutemeljene so tudi navedbe tožene stranke, da so po opravljenem pogovoru s pribežniki ugotovili, da so se poškodovali, ko so preplezali ograjo in da so si že preoblekli oblačila, saj tožnik ne govori angleško, angleško so zelo slabo govorili tudi ostali v skupini. Nemogoče, da bi policiji dali tako jasne podatke o tem, kako so prišli v Slovenijo ter kje so se preoblekli in poškodovali. Navedbe v poročilu so izmišljene, predvsem pa navedba, da je tožnik rekel, da je njegova ciljna država Italija. Tožena stranka tožnika nikoli ni vprašala po destinaciji in nelogično je, da bi bila njegova ciljna država Italija, ko pa ima tožnik v Sloveniji očeta s priznano mednarodno zaščito. Poleg tega je oče dobil potrjeno združitev z družino in tako v Slovenijo prihaja še tožnikova mama skupaj z njegovimi sestrami. Tožnik je zapisnik podpisal, čeprav ga ni razumel. Bal se je, da če bo odklonil podpis, bi bili policisti še bolj grobi in ga ne bi odpeljali v azilni dom - tožnik namreč ni vedel, kaj se bo z njim zgodilo. Toženka ne dokaže, da tožnik ni zaprosil za azil. Tožnik poudarja, da bi policija morala sama vprašati, ali potrebuje mednarodno zaščito, ker je šlo za osebo, za katero obstajajo indici, da je preganjana oz. da potrebuje pomoč. Tudi zaradi travmatiziranosti je nemogoče pričakovati, da bi tožnik pristopil do policistov na meji in tam vprašal za azil. To tudi v praksi stori zelo malo število pribežnikov. Tožnik je na balkanski poti srečal veliko prebežnikov, ki so že večkrat poskusili priti v Slovenijo in tu zaprositi za azil, pa jim to ni uspelo. Mnogi so tudi izkusili nasilje hrvaške policije. Tožnik je nameraval zaprositi za azil na prvi policijski postaji na ozemlju Slovenije, a ga je pred tem ujela policija. Glede navedb tožene stranke o "prvi varni državi", v kateri bi moral zaprositi za zaščito, tožnik opozarja, da Ženevska konvencija ne določa, da bi moral preganjani za mednarodno zaščito zaprositi v določeni državi.

18. V nadaljnji vlogi je tožena stranka vztrajala pri svojem predlogu, da sodišče tožbo zavrže, češ da tožnik še vedno ni konkretiziral dejanja, s katerim naj bi bilo poseženo v njegove pravice, in ni izkoristil pravnega varstva zoper sklep o pridržanju in plačilni nalog. Tožnik na Hrvaškem ni imel namena zaprositi za mednarodno zaščito, zato je neutemeljena njegova navedba, da ga je bilo strah, ker je ugotovil, da na Hrvaškem ne bo mogel dobiti mednarodne zaščite. Tožnik ni "podal nobenih subjektivnih okoliščin" za zatrjevani strah pred hrvaškimi policisti, prav tako ne glede varnosti v BiH in ne glede kršitve pravice iz 3. člena EKČP v Siriji. Tožnik se _"priročno sklicuje"_ na navezanost na očeta, ki prebiva v Sloveniji, glede na to, da je sam bival v Turčiji od decembra 2015 do poletja 2019, da je star 23 let, od očeta neodvisen in da ni podal nobenih navedb o tem, zakaj ni iz Sirije odšel skupaj z očetom ali da bi si v vmesnem času prizadeval priti k očetu. Turčijo je zapustil šele, ko mu je grozila deportacija. Tožnik škode, ki naj bi mu nastala na Hrvaškem in v BiH, ni izkazal, pa tudi sicer bi bili za to odgovorni ti dve državi in ne Republika Slovenija.

19. Tožnik je v nadaljnji vlogi prerekal, da naj ne bi opredelil dejanja policije in da ni uporabil pravnih sredstev, saj o predaji ni bila izdana nobena odločba. Prihaja iz Sirije, kjer splošno znano divja vojna, zato bi ga morala policija sama vprašati, ali potrebuje mednarodno zaščito. Prereka očitek tožene stranke, da se v štirih letih bivanja v Turčiji ni skliceval na navezanost na družino. V Turčiji sta z očetom sprva prebivala skupaj, nato pa sta se odločila, da oče odide prvi na pot. Tožnik je moral v Turčiji v vmesnem času delati, da je preživljal družino v Siriji, saj je v vmesnem času njegov oče v Sloveniji prejemal le žepnino. Takoj, ko je oče pridobil status mednarodne zaščite, je vložil prošnjo za združitev s tožnikom, vendar je bila ta zavrnjena.

20. Tožena stranka je nato dodatno pojasnila, da ima sklep o pridržanju več klavzul, ki bi tožniku omogočile pravno varstvo in eventualno prekinitev pridržanja, če bi jih izkoristil (obveščanje DKP, obveščanje svojcev, pravno varstvo in zahteva za odvetnika ali zdravniško pomoč). S temi pravicami so vse pridržane osebe seznanjene pisno v svojem jeziku, plakati visijo tudi na stenah prostorov. Prošnja tožnikovega očeta za združitev s tožnikom je bila zavrnjena, ker ga po sirskem pravu oče ni dolžan preživljati, je pa bilo dne 1. 10. 2019 ugodeno prošnji tožnikovega očeta za združevanje z ženo in hčerami. Tožena stranka dvomi, da tožnik razume vsa v tem upravnem sporu vložena pisanja, saj tožnik ne razume slovenskega jezika in nima pooblaščenca za zastopanje. Tožena stranka je tudi uveljavljala, da tožniku meje ne bi bilo treba prestopiti na nedovoljen način, kar kaže na to, da ni imel interesa ostati v Republiki Sloveniji.

21. Tožnik je v odgovoru na vprašanja sodišča pojasnil, da s pooblaščenko za vročanje pisanj vzdržuje stik preko aplikacije Whatsapp in preko njegovega očeta, ki pomaga pri prevajanju. Glede razmer na Hrvaškem je tožnik navedel, da jih je hrvaška policija takoj po predaji strpala v avtomobile in odpeljala do nekakšne postaje, kjer jih je zaprla v skupni prostor, v katerem so bili tudi drugi tujci; da prevajalca ni bilo in da njihove prošnje za azil niso bile slišane; da niso oskrbeli njihovih ran; da so jih policisti 11 ali 12 natrpali v kombi, kjer je bilo zadušljivo in temno, zaradi hitre vožnje pa jih je premetavalo; da so jih na neznani lokaciji odložili in jim ukazali, naj pričnejo hoditi po cesti v smeri BiH in da so kmalu ugotovili, da so v BiH, blizu Kladuše. Glede bivanja v Miralu je tožnik navedel, da so se po prečkanju meje namenili tja, ker je to vsem beguncem znano taborišče. Ničesar niso imeli, bili so lačni in utrujeni. V taborišču jih niso sprejeli, ker je bil zaseden, oskrbeli pa so jim rane. V bližnjem parku so zato spali na prostem. Vsak dan je hodil do taborišča in prosil, če bi se lahko vsaj umil, in šele po enem tednu se ga je eden izmed upravnikov končno usmilil in mu dovolil, da se je oprhal in prespal na postelji še z eno osebo. V kampu je dobil hrano, vendar je bilo še vedno prenatrpano, umazano in mrzlo. Tožnik je še navedel, da se trenutno nahaja na Dunaju, kamor je prišel preko Srbije in Madžarske. Zelo se je namreč bal še enkrat vstopiti na Hrvaško in v Slovenijo. V Avstriji mu je bil dne 8. 7. 2020 priznan status begunca.

22. Na to je tožena stranka odgovorila, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo, saj mora izkazati, da je njegov pravni položaj ogrožen zaradi določene negotovosti glede pravnega razmerja in da je prav ugotovitvena tožba najbolj primerno pravno sredstvo za odpravo te negotovosti ter da nima na voljo drugega pravnega sredstva, s katerim bi učinkoviteje zavaroval svoj pravni položaj. Tožena stranka se je nadalje sklicevala, da tožnik na fotografijah ne izgleda prestrašen ali poškodovan in da nobena od policijskih patrulj, ki je obravnavala prijete migrante v skupini, v kateri je bil tudi tožnik, ni imela službenega psa. Za pregled okolice sta bili obravnavanega dne napoteni dve ločeni patrulji iz različnih enot (SENDM, patrulja AJDA - dokaz: delovni nalog št. 21311-02- in PPVSP PU Novo mesto - dokaz: delovni nalog B. B.), ki pa z migranti niso prišle v stik, sicer bi bilo to navedeno v poročilu k delovnemu nalogu. Policist B. B. je delo opravljal z načelnikom C. C., ki ga tožena stranka prav tako predlaga kot pričo. Če bi bila dne 18. 10. 2019 pri obravnavi tožnika uporabljena prisilna sredstva (palica, službeni pes ipd.) in bi bil pri tem kdo poškodovan, bi o tem obstajalo poročilo. Mokra oblačila so imeli zato, ker so bili odkriti ob nedovoljenem prestopu meje ob 16. 20 uri v vodi - pri plavanju čez reko, odkrili so jih pripadniki Slovenske vojske. Ob prihodu policistov so bili že na "brežini reke oz. na suhem". Kot dokaz, da je bil tožnik seznanjen z možnostjo vložitve prošnje za mednarodno zaščito, je tožena stranka priložila fotografije policijskih postaj, kjer se opravlja razgovore z migranti, in predložila brošuro "Acces to territory in Slovenia: Your rights and obligations" iz maja 2019, ki je prevedena tudi v arabski jezik. Prav tako je na policijskih postajah na voljo brošura PIC - informacije o dostopnosti brezplačne pravne pomoči. Tožnik je bil seznanjen, da bo vrnjen v Republiko Hrvaško, saj s tem policisti seznanijo osebe že ob odreditvi pridržanja zaradi vračanja. Zapisan je samo en uradni zaznamek, ker so vsi migranti podali enako izjavo in pisanje enega UZ pomeni zmanjševanje administrativnih bremen za policiste. Tožnik kršitev dostojanstva pavšalno omenja pri zatrjevanju škode, nastale po predaji hrvaškim organom, vendar tožnik tega ni izkazal. Za kršitev pravice do osebne svobode ter svobode gibanja pa tožnik sploh ne poda trditvene podlage. Po mnenju tožene stranke listine, ki jih je sodišče pridobilo po uradni dolžnosti, ne dokazujejo obravnave tožnika na dan 18. oziroma 19. 10. 2019, saj ne izkazujejo konkretne obravnave tožnika, publikacije pa niso preverjene in so vprašljive glede verodostojnosti in nepristranskosti avtorjev. Poleg tega poročila nevladnih in mednarodnih organizacij ter drugih javnih virov o stanju v drugi državi članici sama po sebi še ne pomenijo, da je v državi kršeno načelo nevračanja. Tožnik ni izkazal nobenih _"subjektivnih okoliščin, ki bi kazale na obstoj tehtnih razlogov, ki utemeljujejo obstoj resnične nevarnosti v Republiki Hrvaški ter Bosni in Hercegovini, kar bi kazalo na kršitev 3. člena EKČP."_ V postopku bi bilo tudi treba zagotoviti pravico do izjave teh držav. Tožena stranka je v skladu s pozivom sodišča tudi dopolnila in spremenila svoje dokazne predloge za zaslišanje prič, in sicer je umaknila dokazne predloge za zaslišanje policistov D. D., E. E., F. F. in G. G. (ker niso več zaposleni v policiji ali so na daljši bolniški odsotnosti), dodala pa predlog za zaslišanje policista C. C. in H. H. 23.

_**Predhodni preizkus tožbe in opredelitev obsega sodnega varstva:**_

24. Neutemeljen je ugovor tožene stranke glede pravočasnosti tožbe. Tožba je vložena pravočasno, saj je tožnik izvedel za izpodbijano dejanje dne 18. 10. 2019 oziroma 19. 10. 2019, tožba pa je bila vložena priporočeno po pošti dne 18. 11. 2019, kar je znotraj 30 dnevnega roka tudi glede na datum 18. 10. 2019. 25. Tožena stranka je ugovarjala, da tožnik nima pravnega interesa za tožbo, ker mu je bil po vloženi tožbi priznan status begunca v Republiki Avstriji, zaradi česar je po mnenju tožene stranke _"odločanje o dovolitvi vstopa/vrnitvi tožnika na ozemlje RS in o vložitvi/obravnavi prošnje za mednarodno zaščito"_ brezpredmetno. Ker je tožnik med postopkom umaknil zahtevek glede dovolitve vstopa, ta ugovor toženke ni relevanten.

26. Glede pravnega interesa za ugotovitveno tožbo toženka ugovarja, da mora tožnik za ugotovitveno tožbo izkazati, da je njegov pravni položaj ogrožen zaradi določene negotovosti glede pravnega razmerja in da je prav ugotovitvena tožba najbolj primerno pravno sredstvo za odpravo te negotovosti. Sodišče pojasnjuje, da se za dopustnost ugotovitvene tožbe ne zahteva "ogroženost pravnega položaja" ali "negotovost pravnega razmerja", kakor to uveljavlja tožena stranka, pač pa je dovolj, da tožnik s tožbo zahteva ugotovitev, da je bil v svojih pravicah in pravnih koristih prizadet z nezakonitim ravnanjem tožene stranke.1

27. Tožena stranka je prerekala tudi procesno predpostavko izčrpanosti pravnih sredstev, češ da je imel tožnik možnost pravnega sredstva oziroma sodnega varstva zoper sklep o pridržanju in izdan plačilni nalog. Glede na to, da tožnik zatrjuje nezakonitost vrnitve v Republiko Hrvaško (in ne nezakonitost pridržanja oziroma izdaje plačilnega naloga), toženka pa ni navedla, kako bi vložitev tovrstnega pravnega sredstva zoper plačilni nalog oziroma pridržanje lahko vodila do zaustavitve postopka vrnitve v Republiko Hrvaške, in ker je tožnik tudi uveljavljal, da ni bil seznanjen s tem, da bo naslednji dan vrnjen v Republiko Hrvaško, sodišče nima podlage, da že v okviru presoje izpolnjenosti procesnih predpostavk zavrže tožbo v smislu 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.2 Podobno tudi ne glede tožbenega zahtevka na ugotovitev kršitve pravice do osebne svobode ter svobode gibanja, kjer je tožniku sklep o pridržanju nesporno bil izdan, pravnih sredstev pa ni vložil, saj tožnik glede možnosti vložitve pravnega sredstva zatrjuje, da je bilo zgolj "teoretično". Sodišče se bo zato do zatrjevanih kršitev teh dveh pravic opredelilo v nadaljevanju.

28. Neutemeljen je tudi ugovor tožene stranke, da je upoštevanje poročil nevladnih organizacij o obravnavi migrantov na Hrvaškem in v BiH poseg v jurisdikcijo druge države in da bi moralo sodišče o tem pridobiti izjavo organov omenjenih držav, saj ugotavljanje dejanskega stanja v zvezi z obravnavanjem tujcev v omenjenih državah v ničemer ne posega v pravico teh držav, da na svojem ozemlju izvajata suvereno oblast.3

29. Glede samega tožbenega zahtevka sodišče ugotavlja, da je tožnik sprva v tožbi postavil tri podredne zahtevke, tudi z razlikovanjem glede na to, ali gre za tožbo po 2. členu ZUS-1 ali po 4. členu ZUS-1, nato pa spremenil v tožbo po 4. členu ZUS-1.4 Med strankama ni sporno, da tožena stranka o odstranitvi tožnika iz Slovenije in o njegovi predaji hrvaškim organom tožniku ni izdala nobenega pisnega akta, ampak je dne 19. 10. 2019 opravila t.i. materialno dejanje vrnitve oziroma odstranitve in predaje tožnika Republiki Hrvaški.

30. Tožnik po spremembah5 in dopolnitvah tožbe zahteva ugotovitev, da je tožena stranka "s tem, ko ga je s pomočjo policije dne 19. 10. 2019 prisilno izročila Republiki Hrvaški, s čimer mu je bila preprečena vložitev prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, kršila njegove človekove pravice, predvsem: pravico do prepovedi mučenja, varstva osebne svobode, varstva človekove osebnosti in dostojanstva, enakega varstva pravic, pravico do sodnega varstva, pravico do pravnega sredstva, pravico do azila, pravico do svobode gibanja in do osebnega dostojanstva in varnosti ter prepoved skupinskih izgonov tujcev." Tožnik zatrjuje, da mu je policija s tem, ko ga ni odpeljala v Azilni dom, kjer bi lahko vložil prošnjo za mednarodno zaščito, odvzela pravico do uveljavljanja mednarodne zaščite ter kršila pravico iz 3. člena EKČP in 4. člena Protokola št. 4 k EKČP. Tožnik je zahtevek glede zatrjevanega posega v osebno svobodo in svobodo gibanja dopolnil z opisom dejanja, in sicer, da je bil to ukrep pridržanja na policijski postaji brez omogočenega sodelovanja v postopku ter protipravna vrnitev na ozemlje Republike Hrvaške na način, da je policija tožnika odpeljala do meje in ga predala hrvaški policiji. Glede posega v osebno dostojanstvo je tožnik navedel, da mu ni bila dana možnost sodelovanja v upravnem postopku, v okviru katerega se je odločalo o njegovih pravicah in obveznostih. Tožnik torej povzeto uveljavlja, da so mu bile (a) z dejanjem izročitve Republiki Hrvaški dne 19. 10. 2019 kršene pravica do prepovedi mučenja, enakega varstva pravic, pravica do sodnega varstva, pravica do pravnega sredstva, pravica do azila ter prepoved skupinskih izgonov; (b) z ukrepom pridržanja na policijski postaji brez omogočenega sodelovanja v postopku ter protipravno vrnitvijo na ozemlje Republike Hrvaške na način, da je policija tožnika odpeljala do meje in ga predala hrvaški policiji, kršeni pravica do osebne svobode in svobode gibanja ter (c) da mu je bila s tem, da mu ni bila dana možnost sodelovanja v upravnem postopku, v okviru katerega se je odločalo o njegovih pravicah in obveznostih, kršena pravica do osebnega dostojanstva.

31. Po stališču Vrhovnega sodišča je tožbena navedba spornih dejanj organov, ki naj bi posegla v človekove pravice ali temeljne svoboščine tožnika (ter s tem povezanih tožbenih zahtevkov), nujna za opredelitev predmeta upravnega spora na podlagi 4. člen ZUS-1, in sodišče ne more nadomeščati izražene volje in tožbenih zahtevkov stranke. Če se v zvezi z navedenim pojavijo nejasnosti ali pomanjkljivosti, je dolžnost sodišča prve stopnje, da tako tožbo obravnava kot nepopolno po prvem odstavku 31. člena ZUS-1 in od tožnika zahteva odpravo pomanjkljivosti.6

32. Sodišče ne bo obravnavalo tožbenih navedb v zvezi z zatrjevanim nasiljem policistov in policijskih psov, saj tožnik glede teh dejanj ni postavil ustreznega tožbenega zahtevka, tudi ne po pozivu sodišča I U 1834/2019 z dne 23. 12. 2022, v katerem je bil izrecno opozorjen, da zgolj sklicevanje na tožbene navedbe ni dovolj in da mora opis dejanja vključiti v tožbeni zahtevek.

33. V preostalem delu je tožnik po oceni sodišča tožbeni zahtevek dovolj konkretiziral, tako da je tožbeni zahtevek v skladu s tretjim odstavkom 30. člena ZUS-17 sposoben za obravnavo. Ponavljajoči ugovori tožene stranke, da naj tožbeni zahtevek še vedno ne bi vseboval _"jasne opredelitve spornega dejanja policije" oziroma, da "tožnik še vedno ni konkretiziral dejanja, s katerim naj bi bilo poseženo v njegove pravice"_, zaradi česar bi bilo treba tožbo zavreči, niso utemeljeni, tožena stranka pa niti ne pojasni konkretno, kateri element naj bi manjkal. 34. V tožbenem zahtevku tožnik poimenuje človekove pravice, ki so mu bile po njegovem mnenju kršene, izrecno se sklicuje le na določbo 3. člena EKČP in 4. člena Protokola št. 4 k EKČP. Ker tožnik uveljavlja kršitev človekovih pravic, ki so varovane tako z Ustavo RS in EKČP kot z Listino EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), sodišče pojasnjuje, da bo v nadaljevanju, ker gre v konkretnem primeru za izvajanje prava EU v smislu prvega stavka prvega odstavka 51. člena Listine,8 tožbeni zahtevek obravnavalo z vidika pravic iz Listine, če te po obsegu in vsebini odgovarjajo pravicam iz Ustave RS in EKČP.9,10 Namreč tudi Vrhovno sodišče je glede razmerja med določbami Listine in EKČP, konkretno glede 3. člena EKČP in 4. člena ter drugega odstavka 19. člena Listine, potrdilo, da z vidika identitete oziroma obsega tožbenega zahtevka ne more biti odločilno, da je v izreku pri konkretizaciji prekršene pravice uporabljeno poimenovanje in oznaka iz Listine namesto iz EKČP, saj na eni strani določneje ustreza pravni definiciji uveljavljane kršitve, na drugi strani pa imata obe določbi primerljivo vsebino z istim ciljem - zaščito iste človekove pravice.11 Glede razmerja med določbami Listine in Ustave RS pa je Vrhovno sodišče presodilo, da so v upravnem sporu po drugem odstavku 157. člena Ustave ter 4. členu ZUS-1 varovane tudi človekove pravice in temeljne svoboščine, ki jih zagotavlja Listina, zato tudi ni treba ne pri tožbenem zahtevku ne v sodbi uveljavljati oziroma ugotavljati tudi hkratne kršitve temu vsebinsko enake oziroma sorodne določbe Ustave.12

35. Sodišče ugotavlja, da pravici iz 3. člena EKČP in 18. člena Ustave13 (prepoved mučenja) ustreza pravica iz 4. člena Listine,14 ki določa, da nihče ne sme biti podvržen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. Ta pravica ima svojo specialno določbo glede na predmetno zadevo v drugem odstavku 19. člena Listine, ki določa, da se nihče ne sme odstraniti, izgnati ali izročiti državi, v kateri obstaja resna nevarnost, da bo podvržen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju _(non-refoulement)_.15 Zatrjevano kršitev pravice iz 3. člena EKČP in 18. člena Ustave bo zato sodišče obravnavalo z vidika pravice iz drugega odstavka 19. člena Listine (kršitev načela nevračanja). Pravica iz 4. člena Protokola št. 4 k EKČP ustreza pravici iz prvega odstavka 19. člena Listine, ki določa, da so kolektivni izgoni prepovedani.16 Pravica iz 18. člena Listine (pravica do azila)17 ima samostojno naravo, pravici iz 19. člena Ustave RS (varstvo osebne svobode)18 in 5. člena EKČP (pravica do svobode in varnosti)19 pa ustreza pravica iz 6. člena Listine (pravica do svobode in varnosti).20 Tožnik v zvezi z nezmožnostjo vložitve kakršnegakoli pravnega sredstva uveljavlja še kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave in 6. člen EKČP) in pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave), kar je sodišče obravnavalo v okviru 47. člena Listine (pravica do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča).21 Glede uveljavljanja kršitve osebnega dostojanstva sodišče ugotavlja, da osebno dostojanstvo na najsplošnejši ravni varuje Listina v 1. členu,22 da pa so vse do sedaj obravnavane pravice iz 4., 6., 18., 19. in 47. člena Listine izraz spoštovanja človekovega dostojanstva in kot take predstavljajo specialne določbe _(lex specialis)_, zato je sodišče tožnikovo splošno zatrjevanje, da mu je bilo kršena pravica do osebnega dostojanstva, ker mu ni bila dana možnost sodelovanja v upravnem postopku, v okviru katerega se je odločalo o njegovih pravicah in obveznostih, obravnavalo v okviru zgoraj navedenih pravic, ter dodatno (v zvezi z zatrjevanjem kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave glede vodenja upravnega oziroma prekrškovnega postopka, ki ne spada hkrati tudi v domet 47. člena Listine) še v okviru pravice do izjave, kot sestavnega dela spoštovanja pravice do obrambe, ki je splošno načelo prava Unije. SEU je namreč že presodilo, da je iz besedila 41. člena Listine23 jasno razvidno, da se pravica do dobrega upravljanja ne nanaša na države članice, ampak izključno na institucije, organe, urade in agencije Unije, zaradi česar oseba ne more uveljavljati pravice do izjave na podlagi (a) točke drugega odstavka 41. člena Listine, pač pa kot sestavni del spoštovanja pravice do obrambe, ki je splošno načelo prava Unije.24

36. Glede na navedeno je sodišče tožbo obravnavalo z vidika kršitve (1) prepovedi nečloveškega ravnanja v okviru načela _non-refoulement_ iz drugega odstavka 19. člena Listine, (2) pravice do azila iz 18. člena Listine, (3) prepovedi kolektivnega izgona iz prvega odstavka 19. člen Listine, (4) osebne svobode iz 5. člena Listine, (5) svobode gibanja iz 45. člen Listine, (6) pravice do sodnega varstva iz 47. člena Listine in (7) pravice do izjave kot splošnega pravnega načela prava EU.

**K I. točki izreka:** Tožba je delno utemeljena.

37. Sodišče je izvedlo vse predlagane dokaze, in sicer je prebralo listinske dokaze upravnega spisa toženke ter listine sodnega spisa, označene kot priloga od A1 do A19, B1, B3 do B23 in C1 do C11, ter zaslišalo tožnika ter priče: I. I., C. C., H. H., J. J., D. D., K. K. in L. L. Sodišče je izvedlo dokaz z zaslišanjem priče E. E. na podlagi 236.a člena ZPP tako, da je prebralo njeno izjavo, ki je v spisu označena kot priloga B23. 38. Med strankama ni sporno, da je bil tožnik dne 18. 10. 2019 prijet v bližini reke Kolpe s strani slovenske policije in obravnavan na PP Črnomelj (kasneje pridržan v prostorih PP Metlika) ter nato naslednjega dne 19. 10. 2019 okrog 9h predan hrvaški policiji.

39. Tožena stranka ni prerekala navedb, da so ga skupaj z ostalimi tujci hrvaški policisti še isti dan odpeljali na mejo z BiH, brez posebnega postopka, in ga pred mejo peš usmerili proti BiH. Tožnik se je nato želel namestiti v taborišču Miral v Veliki Kladuši, kamor so ga sprejeli po enem tednu.

40. Sodišče v tem upravnem sporu izhaja iz stališča Vrhovnega sodišča iz sodbe I Up 23/2021 z dne 9. 4. 2021, kjer je šlo za obravnavo podobne zadeve glede bistvenih dejanskih in pravnih vprašanjih, v kateri je sodišče po ugotovitvi, da je tožnik izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, zaradi česar bi moral biti v skladu z Direktivo 2013/32/EU z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev) (v nadaljevanju Procesna direktiva 2013/32) obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, presodilo, da podlaga za izročitev Republiki Hrvaški ni mogla biti ne Direktiva 2008/115/ES z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav (v nadaljevanju Direktiva 2008/115)25 ne Sporazum/2006.26

41. Glede na stališče Vrhovnega sodišča RS, da v primeru, če je tožnik izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, ni (več) relevantno med strankama sporno pravno vprašanje glede uporabe Sporazuma/2006,27 se bo sodišče najprej opredelilo do tega vprašanja.

_A) Glede dostopa do mednarodne zaščite (pravica iz 18. člena Listine EU o temeljnih pravicah)_

42. Tožnik zatrjuje, da je tekom obravnave dejal, da je iz Sirije, da je preganjan in da je večkrat zaprosil za azil.28 Njegove prošnje za azil naj bi ostale preslišane, s tožnikom pa se na policijski postaji ni nihče pogovarjal.29 Tožnik je nesporno državljan Sirije in v tožbi trdi, da je moral zapustiti izvorno državo zaradi posledic državljanske vojne leta 2015, zaradi grozeče deportacije nazaj v Sirijo, pa še v Turčijo.

43. Navedeno je dovolj za vsebinsko presojo tožbe glede varstva pravice do dostopa do azilnega postopka iz 18. člena Listine, ki ima naslov "pravica do azila" in ki določa, da je ob upoštevanju pravil Ženevske konvencije o statusu beguncev in v skladu s Pogodbo o EU in Pogodbo o delovanju EU, priznana pravica do azila.

44. Med strankama je sporno, ali je tožnik dne 18. 10. 2019 izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito oziroma azil. 45. Tako kot je sodišče to storilo v primerljivi zadevi I U 1686/2020 z dne 7. 12. 2020 po napotku Vrhovnega sodišča iz sklepa I Up 128/2020 z dne 28. 10. 2020 (17. točka) bo sodišče zahtevek obravnavalo na podlagi pravil o dokaznem bremenu iz 215. člena Zakona o pravdnem postopku,30 skupaj z relevantnimi standardi iz sodne prakse ESČP in SEU, ki so se razvila zaradi dejstva, da v takšnih postopkih na meji ponavadi ni mogoče povsem zanesljivo ugotoviti dejstva, ali je tujec dejansko in jasno izrazil namero za azil ali ne.

46. Tožnik je kot dokaz, da je zaprosil za azil, med drugim predlagal svoje zaslišanje, čemur je tožena stranka nasprotovala s sklicevanje na določene nekonsistentnosti v tožbi, zaradi česar naj sodišče svoje odločitve ne bi smelo opreti izključno na tožnikovo izjavo. Ker na podlagi 257. člena ZPP31 sodišče sporna dejstva, ki so pomembna za odločbo, lahko ugotovi tudi z zaslišanjem strank, tožena stranka s temi argumenti ne more nasprotovati tožnikovemu zaslišanju, vprašanje konsistentnosti njegovih izjav pa je stvar dokazne ocene.

47. V zvezi z zaslišanjem tožnika bo sodišče za čim bolj popolno in objektivno oceno tožnikovih izjav izhajalo iz sheme kriterijev za oceno verodostojnosti, ki se sicer ustaljeno uporablja v upravnih sporih s področja mednarodne zaščite, vendar je zaradi podobnih okoliščin oziroma značilnosti (pomembnost ustne izjave in morebitnih poročil vladnih in nevladnih organizacij; manjša možnost dokazovanja z listinami oziroma drugimi dokaznimi sredstvi; kulturne, sociološke, jezikovne prepreke; vpliv travmatičnih izkušenj, izobrazbe, spola, starosti in drugih podobnih osebnih okoliščin na spomin in sposobnost izpovedovanja ipd.) navedena shema oziroma metodologija enako uporabna tudi v obravnavanem upravnem sporu. Gre za tri temeljne strukturne elemente oziroma kriterije ocene (ne)verodostojnosti: 1) notranja (ne)konsistentnost prosilčevih izjav (znotraj enega intervjuja/pisne izjave, po fazah postopka ali primerjanje izjav več prosilcev, ki jih vežejo skupne okoliščine), 2) zunanja (ne)konsistentnost (primerjava izjav z objektivnimi informacijami o izvorni državi ali drugimi dokazi v zvezi z njegovim prebegom) in 3) odgovor na vprašanje, ali je mogoče priznati verjetnost obstoja dogodkov, kot jih je prosilec opisal.32

48. Glede ocenjevanja verodostojnosti so pomembna stališča SEU v zadevi X (C-756/21 z dne 29. 6. 2023) o tem, da je splošna verodostojnost prosilca (v smislu (e) točke petega odstavka 4. člena33 Direktive 2011/95 z dne 13. 12. 201134) le eden od elementov, ki jih je treba upoštevati za to, da se v fazi ugotavljanja dejanskih okoliščin, preveri, ali je treba izjave prosilca za azil potrditi;35 da je treba presojo o splošni verodostojnosti napraviti ne le upoštevajoč pogoje iz točke (a) do (d) petega odstavka 4. člena Direktive 2011/95, pač pa tudi vse druge upoštevane elemente obravnavane zadeve v okviru celovite in posamične presoje;36 da celo lažna izjava v prvotni prošnji za mednarodno zaščito sama po sebi še ne more preprečiti, da se ugotovi splošna verodostojnost prosilca, saj so "enako pomembni" tudi dejstvo, da je prosilec ob prvi priložnosti to lažno izjavo pojasnil in preklical, trditve, s katerimi je bila ta lažna izjava nadomeščena, in poznejše vedenje prosilca;37 in da mora država članica s prosilcem sodelovati, da se omogoči zbiranje vseh elementov, s katerimi je mogoče utemeljiti prošnjo za azil, še celo, če bi presoja vseh upoštevnih elementov privedla do tega, da splošne verodostojnosti prosilca ni mogoče ugotoviti.38 SEU je torej poudarilo pomen celovite presoje dokazov ob upoštevanju vseh okoliščin primera in enako težo vseh elementov za presojo ter zavrnilo uporabo formalnih dokaznih pravil (v smislu, da bi ena neresnična izjava/izpovedba avtomatično vodila k ugotovitvi o splošni neverodostojnosti).

49. Podobno ZPP v 8. členu določa, da mora sodišče pri presoji, katera dejstva se štejejo za dokazana, odločiti po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Da je treba dokaze presojati (tudi) kot celoto, izhaja tudi iz stališč Vrhovnega sodišča v bistveno podobni zadevi I Up 23/2021 z dne 9. 4. 2021, kjer je sodišče izrecno zavrnilo sklicevanja tožene stranke na razhajanja v tožnikovi izjavi, ki da kažejo na tožnikovo neverodostojnost in neresničnost njegovih navedb, saj da je treba pri tem tudi pojasniti, zakaj so izpostavljena razhajanja _"pomembna"_ in _"kako bi ob oceni preostalih izvedenih dokazov lahko vplivala na njihovo skupno dokazno oceno ter s tem izpodbila ugotovitev o izraženi nameri za mednarodno zaščito".39_

50. Enako presoja tudi ESČP, ki upošteva specifične okoliščine, v katerih se znajdejo osebe, ki želijo zaščito, zaradi česar je treba pogosto v dvomu ocenjevati verodostojnost izjav izpovedbe in predloženih dokumentov v prid posamezniku. Če se ugotovijo _"močni razlogi za dvom"_ v zanesljivost izjav in predloženih dokumentov, mora oseba dobiti možnost, da nekonsistentnosti pojasni, pri čemer je treba razlikovati med pomembnimi in manj pomembnimi nekonsistentnostmi,40 torej pravno relevantnimi in nerelevantnimi.41 Za obravnavano zadevo glede pravice do azila to pomeni, da je treba ugotavljati najprej, ali so tožnikove izjave kredibilne glede tistih dejstev, ki se neposredno navezujejo na okoliščine v zvezi z pravico do dostopa do azilnega postopka, in šele potem, po potrebi, glede manj pomembnih/obrobnih dejstev, ki z vprašanjem kršitve pravice do dostopa do azilnega postopka nimajo neposredne zveze.42

51. Po ustaljeni sodni praksi ESČP tudi če pritožnik za svoje trditve nima listinskih dokazov in je nemogoče z gotovostjo ugotoviti, kaj se mu je zgodilo, sodišče upošteva, ali so pritožnikove trditve konsistentne s poročili mednarodnih organizacij.43 V sodbi N. proti Finski je npr. ESČP izjavo pritožnika označilo za izmikajočo na več mestih in ni sprejelo vseh izjav kot resničnih, še posebej ne glede poti do Finske, vendar je sodišče nato upoštevajoč vse dokaze skupaj presodilo, da so glede bistvenih okoliščin primera pritožnikove izjave kot celota dovolj konsistentne in kredibilne.44 Podobno je tudi Vrhovno sodišče RS potrdilo stališče Upravnega sodišča o tem, da zgolj nekredibilnost v zvezi z grozilnim pismom, ki je bilo povod za zapustitev države, ob ostalih konsistentnih in prepričljivih izjavah, ne more imeti odločilnega negativnega vpliva na dokazno oceno verodostojnosti, saj je očitalo pritožnici, da ni pojasnila, zakaj bi kontradiktornost izjav glede grozilnega pisma prevladala nad drugimi konsistentnimi izjavami tožnika oziroma zakaj bi okoliščina (povod za zapustitev izvorne države tožnika v letu 2018), ob drugih ugotovljenih dejstvih, ki za pritožnico v pritožbi niti niso sporna, morala nujno odločilno negativno vplivati na presojo sodišča prve stopnje o verodostojnosti tožnika in posledično na presojo izpolnjevanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite.45

52. Glede sklicevanja tožene stranke, da je tožnik neverodostojen,46 sodišče še pripominja, da pri navedenem pojmu, tj. splošni verodostojnosti,47 ne gre za to, da bi sodišče ugotavljalo verodostojnost tožnikove osebnosti ali njegovo resnicoljubnost, pač pa gre za zgoraj opisano pravilno metodologijo dokazne ocene, torej za ocenjevanje verodostojnosti _izjav_ osebe48 in drugih z njene strani predloženih dokumentov.49 _A.1.) Presoja notranje in zunanje konsistentnosti_

53. Tožnik v svojem zaslišanju potrdi navedbe, da je dne 18. 10. 2019 vstopil v Republiko Slovenijo v skupini 12 ljudi, da je po prijetju s strani slovenske policije tekom obravnave večkrat, najprej pa že ob prijetju ob reki Kolpi, povedal, da bi rad zaprosil za azil, da ima tukaj očeta, ki v Sloveniji živi že 4 leta in ima status mednarodne zaščite, ter da je njegovo življenje v Siriji ogroženo, policisti pa ga niso poslušali in niso z njim opravili nobenega razgovora.

54. Skladnost tožnikovih ključnih navedb je pomembna za presojo prvega elementa iz sheme kriterijev za oceno verodostojnosti, tj. notranje konsistentnosti, ki jo bo sodišče presojalo še v nadaljevanju v povezavi z dejstvi, ki so pomembna za presojo drugega elementa v shemi za ocenjevanje verodostojnosti, tj. zunanje konsistentnosti. Za presojo slednje so pomembna predvsem poročila državnih organov in nevladnih organizacij o postopkih obravnave tujcev na PP Črnomelj.

55. Sodišče je v dokaznem postopku prebralo naslednja poročila: Končno poročilo o aktivnostih in ugotovitvah Varuha človekovih pravic RS o ravnanju policistov z begunci oziroma tujci na meji s Hrvaško, v nadaljevanju Poročilo Varuha /2019 (priloga A2), Poročilo o ugotovitvah in opažanjih o izvajanju postopkov vračanja in spoštovanju načela nevračanja, julij 2018, v nadaljevanju Poročilo PIC/2018 (priloga A3), Poročilo Amnesty International: Prisilna vračanja in omejevanje dostopa do azila, junij 2018, v nadaljevanju Poročilo AI/2018 (priloga A4), Poročilo civilne iniciative Info Kolpa o nezakonitih kolektivnih izgonih na slovensko-hrvaški meji, maj 2019, v nadaljevanju Poročilo Info Kolpa/2019 (priloga A5) in Poročilo Amnesty International Potisnjeni do roba: nasilje in grobo ravnanje z begunci in migranti vzdolž balkanske poti, februar 2019, in sicer 4. in 5. točka (priloga C5) in 1. in 2. točka (priloga C6), v nadaljevanju Poročilo AI/2019. 56. Tožena stranka navedenim poročilom ni oporekala, razen glede poročil v prilogah C1-C11,50 za katera meni, da ne morejo biti dokaz za ugotavljanje dejanskega stanja v zvezi z obravnavo tožnika dne 18. 10. 2019, saj ne izkazujejo konkretne obravnave tožnika. Toženka pravilno opozori, da nobeno izmed v nadaljevanju preučenih poročil in člankov ne poroča prav o obravnavi tožnika dne 18. 10. 2019, kar pa po presoji sodišča ne zmanjšuje njihove dokazne vrednosti glede stanja v relevantni državi, saj tovrstna poročila upravni organi in sodišča po uveljavljeni sodni praksi držav članic EU, ESČP51 in SEU morajo upoštevati pri ocenjevanju tveganja za kršitev pravice do azila, prepovedi vračanja in kolektivnega izgona, še posebej, če so v poročilih navedene informacije glede poteka predmetnih postopkov v relevantnem časovnem obdobju zelo natančne in specifične.

57. Upravno sodišče je v primerljivi zadevi I U 1686/2020 z dne 7. 12. 2020 ugotovilo in Vrhovno sodišče s sodbo I Up 23/2021 z dne 9. 4. 2021 potrdilo,52 da iz navedenih poročil izhaja, da so bili tujci na Hrvaško vrnjeni kljub izraženi nameri za azil, da je dokumentiranje v uradnih spisih slabo in pomanjkljivo in da ni okoliščin, ki bi kazale, da postopki vselej potekajo na način, ki bi objektivno potrjeval sprejemanje izraženih prošenj za mednarodno zaščito.

58. V Poročilu Varuha/2019 je navedeno, da na podlagi obstoječe dokumentacije v obravnavanih primerih ni mogoče ugotoviti, kdo in na kakšen način je od tujcev pridobival informacije glede razlogov za zapustitev države in katera je bila ciljna država,53 omenjeni pa so celo primeri oseb, ki so bile obravnavane tako kot tožnik na PP Črnomelj, in kjer je bilo kot razlog za zapustitev matične države navedeno "vojne razmere" oziroma "versko preganjanje", kar po mnenju varuha "izrazito nakazujejo" na obstoj namere za podajo prošnje za mednarodno zaščito,54 a so bile te namere preslišane. Iz Poročila varuha/2019 tudi izhaja, da se je tožena stranka glede primera teh dveh oseb branila, češ da "iz vse razpoložljive dokumentacije, ki je bila preverjena v konkretnem primeru /.../ ni razvidno, da bi tujci podali namero za podajo prošnje za mednarodno zaščito", kar je Varuh zavrnil, saj da sklicevanje tožene stranke na neobstoj dokumentacije o podani nameri za vložitev prošnje, ob dejstvu, da iz spisa sploh ni razvidno, kaj (če sploh) sta tujca policistom dejala v času pridržanja, ni zagotovilo, da prošnja ni bila spregledana. Poleg tega je Varuh v Končnem poročilu (ki je datiran dne 15. 2. 2019, torej več kot pol leta pred obravnavo tožnika) toženi stranki priporočil, naj dosledneje dokumentira vse okoliščine policijskih postopkov s tujci, vključno z njihovimi izjavami, da bi to lahko kasneje dopuščalo vpogled v pravilnost in zakonitost sprejetih odločitev.55 Glede poročila Varuha se je tožena stranka v odgovoru na tožbo sicer branila, da poročilo ne navaja, da bi bile pri nadzoru "ugotovljene nepravilnosti delovanja policije, ki bi zahtevale takojšnje ukrepanje",56 vendar ni razvidno, ali je tožena stranka ugotovljene pomanjkljivosti vzela na znanje in jih odpravila.

59. Iz Poročila PIC/2018 izhaja, da nekateri tujci kljub očitno izraženi nameri za podajo prošnje, niso bili obravnavani kot vlagatelji namere, čeprav naj bi celo dobili zagotovilo policistov, da bodo lahko zaprosili za mednarodno zaščito in da bodo prepeljani v azilni dom. V nekaterih primerih tujci do zadnjega trenutka niso vedeli, da bodo vrnjeni na Hrvaško, medtem ko naj bi nekaterim izmed njih policija povedala, da v Sloveniji ne morejo zaprositi za azil.57 Zabeležili so tudi primere, ko je bilo v policijskih depešah kot razlog zapustitve države navedeno, da so posamezniki ekonomski migranti, čeprav prihajajo iz konfliktnih območij, medtem ko je bilo v nadaljevanju navedeno, da so državo zapustili zaradi vojne ali preganjanja.58 Tujci so navajali, da niso razumeli, da imajo možnost pritožbe, v nekaterih primerih pa celo, da niso vedeli, da podpisujejo sklepe o pridržanju. Tekom postopka so večkrat zaprosili za dostop in pogovor z odvetnikom, vendar jim to ni bilo omogočeno.59 Avtorji poročila so zasledili primere, ko so bili po neformalnem skrajšanem postopku vrnjeni otroci brez spremstva, ki tudi niso imeli dostopa oziroma stika in pogovora z delavcem CSD.60 Postopek vrnitve na ozemlje Hrvaške poteka tako, da slovenska policija posameznike pripelje do slovensko-hrvaške meje, kjer jih izroči hrvaškim varnostnim organom. Hrvaška policija nato posameznike odpelje do hrvaško-bosanske meje, kjer jih odložijo. Medtem ko med pričevanji posameznikov niso zasledili sistematičnega fizičnega ali psihičnega nasilja s strani slovenskih varnostnih organov, pa so sogovorniki jasno povedali, da je s strani hrvaške policije prihajalo do sistematičnega izvajanja nasilja nad vrnjenimi posamezniki (o tem poročajo tudi hrvaške nevladne organizacije, tekom vračanja hrvaški policisti uničijo mobilne telefone, dokumente, ki jim jih je predala slovenska policija, poberejo denar, zmerjajo in ponižujejo). Do fizičnega nasilja ponavadi prihaja v bližini hrvaško-bosanske meje. Iz zbranih pričevanj je razvidno, da hrvaška policija za razliko od slovenskih varnostnih organov vrnjenih posameznikov uradno ne preda bosanskim varnostnim organom. Vrnjene posameznike namreč odpeljejo v bližino hrvaško-bosanske meje, ki jo morajo posamezniki ob priganjanju in nasilju s strani policije prečkati sami.61

60. Iz poročila Info Kolpa/2019 izhaja več konkretnih primerov iz obdobja med 11. 9 in 7. 11. 2018, ko so tujci vzpostavili stik z iniciativo Info Kolpa in izrazili namero, da zaprosijo za azil, slovenska policija pa jih je vrnila na Hrvaško (ta pa nato v BiH), ali pa ni znano, kaj se je z njimi zgodilo. Od 45. strani naprej so v poročilu podrobno opisani in dokumentirani primeri skupinskih izgonov tujcev v letu 2018 (tujci naj bi bili prisiljeni podpisovati listine v slovenščini, opisane so odstranitve na Hrvaško ter (verižno) vračanje oziroma transport do meje z BiH in pregon tujcev na ozemlje BiH, vključno s slikami fizičnih poškodb tujcev, ki naj bi bile povzročene s strani hrvaških policistov). V eni skupini (8 oseb) je samo 16-letni tujec lahko zaprosil za azil, medtem ko je bila druga skupina - tričlanska družina iz Irana, ki je izrazila namero za azil, vrnjena na Hrvaško.62 Dne 23. 10. 2018 je v skupini 32 tujcev iz Bangladeša policija le dvema, ki naj bi bila stara 18 let, omogočila dostop do azilnega postopka. Dne 11. 11. 2018 sta v skupini 18 tujcev iz Bangladeša dva mladoletnika v dokumentacijo zapisala, da hočeta azil, vendar so policisti prečrtali napisano in kot ciljno državo napisali Italijo. Na Hrvaškem so policijski kordoni ob izpustitvi tujcev iz kombijev počakali moške, da so jih pretepali ob pregonu proti BiH, žensk pa niso pretepali.63

61. Poročilo AI/2018 temelji na neposrednem zaznavanju in intervjujih na terenu v letu 2018.64 V povzetku tega poročila je navedeno, da so v juniju slovenske oblasti izvajale prisilna vračanja brez ustreznih postopkovnih varovalk in da so nekaterim tujcem omejevali dostop do azila.65 Iz poročila izhaja, da je 51 posameznikov povedalo, da so v Sloveniji policistom in prevajalcem povedali, da želijo azil. _"Številni"_ so povedali, da so njihove izražene namere za azil policisti ignorirali. _"Nekaterim so policisti rekli, da jih bodo odpeljali v azilni center, pa so jih namesto tega odpeljali na mejo in predali hrvaški policiji. Nekaj pa jih je reklo, da so jim slovenski policisti izrecno rekli, da v Sloveniji ni azila."_66 AI tudi pravi, da so opozorili na odsotnost informiranja in prevajanja, tujci so povedali, da niso vedeli, kaj so v Sloveniji podpisovali.67 _"Številni sogovorniki v Sloveniji niso vedeli, kaj se bo z njimi zgodilo, dokler niso bili predani hrvaškim policistom."_68 Vse intervjujane tujce so hrvaški policisti prepeljali v bližino meje z BiH in jih nagnali čez mejo. Nekateri so pripovedovali, da so jim ob tem hrvaški policisti vzeli denar, uničili mobilne telefone, nekatere pa so celo pretepli.69

62. Vse navedeno izhaja tudi iz Poročila AI/2019. Po raziskavah organizacije AI je bilo veliko migrantov (kar 67 izmed 94 oseb, s katerimi so bili opravljeni razgovori), ki so trenutno obtičali v BiH, žrtev vračanja na schengenskih mejah EU, zlasti iz Slovenije, pa tudi Italije. Nevladne organizacije v Italiji potrjujejo, da do teh usklajenih, kolektivnih izgonov tujcev prihaja v sodelovanju s slovenskimi in hrvaškimi policisti, in sicer tako, da se begunce in migrante, ki jih odkrijejo na italijanskem ozemlju, v roku 24 ali 48 ur pošilja nazaj v BiH. Čeprav iz izpovedi, ki so jih dokumentirali pri organizaciji AI, ne izhaja, da bi slovenski policisti z njimi ravnali nasilno ali okrutno, so se sogovorniki pogosto obregnili ob neprofesionalno in neprimerno ravnanje posameznih tolmačev v Sloveniji, ki so v nekaterih primerih odrekali prevajanje in so celo ustrahovali migrante in begunce. Mnogi izmed njih so rekli, da so morali pod prisilo podpisovati dokumente, ki jih niso razumeli, nato pa so bili vrnjeni na Hrvaško in pozneje v BiH. Vračanje iz Slovenije na Hrvaško se izvaja na podlagi veljavnega sporazuma o izročitvi in prevzemu oseb, ki omogoča tako imenovane "neformalne postopke vračanja" državljanov tretjih držav na Hrvaško, če se ugotovi, da je oseba iz Hrvaške nepravilno vstopila na državno območje Slovenije. Generalna policijska uprava Republike Slovenije je za AI povedala, da so takšen postopek uporabljali v primerih oseb, ki so nepravilno vstopile na državno območje Slovenije in niso izrazile namere, da bi tu zaprosile za azil. AI je slovenske oblasti večkrat pozvala k prenehanju izvajanja tega postopka. Ugotovitve organizacije AI hkrati kažejo, da je v poletnih mesecih leta 2018, ko se je število vstopov na Hrvaško in v Slovenijo strmo povečalo, število zabeleženih primerov, ko so osebe izrazile namero, da bodo zaprosile za azil, upadlo. Obenem se je strmo povečalo število oseb, ki so bile "vrnjene na podlagi neformalnega postopka". Te številke se skladajo z raziskavami omenjene organizacije, iz katerih izhaja, da je bila velika večina oseb, ki so poleti vstopile v Slovenijo, vrnjena nazaj na Hrvaško brez potrebnih varovalk. Slovenske oblasti so kategorično zanikale poročanja o vračanjih migrantov po skrajšanem postopku in povedale, da država v celoti priznava pravice tujcev, vključno z njihovo pravico do mednarodne zaščite. Ministrstvo za notranje zadeve je vztrajno zatrjevalo, da so "po neformalnem postopku" vračali le tiste osebe, ki so nepravilno vstopile na državno območje s hrvaškega ozemlja in niso zaprosile za azil.70 V poročilu AI/2019 je navedeno, da se to ne sklada z izpovedmi, ki jih je zbrala organizacija AI, iz katerih izhaja, da je prevladujoča večina tistih, ki so uspeli priti do Slovenije in so bili vrnjeni na Hrvaško in od tam v BiH, izrazila namero za azil, a so bile njihove prošnje ignorirane. Pri nikomer ni bila opravljena individualna presoja okoliščin, s katero bi lahko ocenili tveganja, ki bi jim bila oseba izpostavljena, če bi bila vrnjena nazaj, oziroma niso ugotavljali njihove potrebe po azilu. Mnogi so opisali, da so jim slovenski organi povedali, da bodo odpeljani v azilni center, namesto tega pa so jih prepeljali nazaj na državno mejo in predali hrvaškim policistom. Migranti in begunci, ki jim ni dovoljen vstop v Republiko Slovenijo in jih vrnejo nazaj na Hrvaško, so nato vrnjeni nazaj v BiH.

63. Iz navedenih poročil torej izhaja možnost resničnosti tožnikove izjave o tem, da je policistom vsaj ob prijetju ob reki Kolpi izrazil namero, da bi zaprosil za azil, da ta namera ni bila upoštevana in da je bil naslednji dan predan hrvaški policiji, nato pa brez kakršne koli odločbe ali sodelovanja bosanske policije napoten v BIH.

64. Zunanjo konsistentnost je mogoče ugotavljati tudi s primerjanjem izjav prič, ki so bile prisotne pri dogodkih.71 Predlagani policisti, ki so bili bodisi prisotni pri prijetju tožnika (C. C. , D. D.) bodisi so izdali sklep o pridržanju (I. I.) bodisi so bili prisotni pri predaji hrvaškim policistom (H. H.), se konkretno tožnika niso spomnili. Tudi njihove splošne navedbe, da če bi tožnik zaprosil za azil, bi bil izveden ustrezen azilni postopek, in da so se takšni postopki dejansko izvajali72 (slednje sicer izhaja tudi iz poročil, torej, da so nekateri tujci tudi v obravnavanem obdobju lahko zaprosili za azil), pa ob že omenjenih poročilih, iz katerih izhajajo številni primeri prav iz PP Črnomelj, ko so bili tujci na Hrvaško vrnjeni kljub izraženi nameri za azil (kar je potrdilo tudi Vrhovno sodišče v sodbi I Up 23/2021 z dne 9. 4. 202173), ne morejo same zase dokazati, da tožnik ni izrazil namere za azil. 65. Glede konkretne obravnave tožnika na PP Črnomelj dne 18. in 19. 10. 2019 sodišče najprej ugotavlja, da je v prvem dokumentu o tožnikovi izjavi, tj. v Zapisniku o izjavi kršitelja (št. 2253-352/2019/15 (3J693-32) z dne 18. 10. 2019, zapisana ena izjava vseh 12 tujcev, kot da so vsi povedali enako. Tožena stranka je glede tega pojasnila, da razgovori potekajo v skupini, da tisti, ki govorijo bolje angleško, "pomagajo tistim, ki ga govorijo slabše", da svojo zgodbo še vedno pove vsak zase ter da se ravno na takšen način zagotovi, da postopek poteka pred pričami in da se prošnje za mednarodno zaščito ne preslišijo.74

66. Ob dejstvu, da prevajalec nesporno ni bil prisoten, iz predloženih listin iz upravnega spisa ni razvidno, kdo in na kakšen način je ugotovil, da tujci razumejo in govorijo angleško (kot je zapisano v uvodnem stavku za vseh 12 tujcev) niti, kdo od njih je govoril oziroma je bil morebiti tisti, ki je "pomagal tistim", ki angleško govorijo slabše, kot se je branila tožena stranka. Prav tako iz povzete izjave ni razvidno, ali je vsak tujec res lahko svojo zgodbo "povedal vsak zase", kot trdi tožena stranka, kvečjemu je možno nasprotno sklepanje, saj je v skupni izjavi namreč za prav vseh 12 tujcev med drugim navedeno, da so matično državo zapustili zaradi želje po zaposlitvi in boljšem življenju in da si želijo iti v Italijo, pri čemer naj bi to povedalo tudi vseh 8 državljanov Sirije, kjer je tedaj splošno znano že leta potekala državljanska vojna. Nihče med njimi torej glede na navedeni zapisnik ni kot razlog za zapustitev države omenil vojne oziroma z njo povezanih nevarnosti. Iz navedenega izhaja, da iz omenjenega zapisnika ni razvidno, kdo točno od 12 tujcev je govoril in kaj je posamezni tujec povedal niti, ali je bila tožniku omogočena celovita seznanitev z vsebino tega akta, zaradi česar tudi podpis tožnika na tem zapisniku ne more dokazovati pravilnosti zapisane izjave. V luči že omenjenih poročil, iz katerih izhaja, da se tudi v tovrstnih skupinskih obravnavah preslišijo prošnje za azil, sodišče tudi ne more slediti argumentu tožene stranke, da se ravno s takšnim podajanjem izjav v skupini zagotovi, da postopek poteka pred pričami in da se prošnje za mednarodno zaščito ne preslišijo.

67. Dokument, ki je tako po opravilni številki in času75 kot po vsebini očitno sledil omenjenemu Zapisniku o izjavi kršitelja, je depeša št. 2253-352/2019/16 (3J693-32) z dne 18. 10. 2019. V njej je ponovno zapisana že obravnavana skupna izjava tujcev iz Zapisnika o izjavi kršitelja, vendar je ta od izjave iz Zapisnika o izjavi kršitelja daljša. Vsebuje točen podatek, kje so tujci prečkali reko Kolpo (pod naseljem Vukova Gorica v RH in Balkovci v RS), in izjavo, da so tujci po prečkanju reke preplezali ograjo in se pri tem nekoliko poškodovali ter pot nadaljevali v smeri naselja Balkovci, kjer so naredili krajši postanek in si preoblekli mokra oblačila. V tej depeši je zapisano tudi, da so tujci matično državo zapustili zaradi želje po zaposlitvi in boljšem življenju in da si vsi želijo v Italijo, hkrati pa je pri vsakem posameznem tujcu zapisano, da je njegova ciljna država Francija. Izjava iz depeše je nato navedena tudi v Najavi o izročitvi in sprejemu oseb (št. 2253-352/2019/17 (3J693-32) z dne 18. 10. 2019 in v Zapisniku o izročitvi in sprejemu oseb (št. 2253-352/2019/17 (3J693-8) z dne 18. 10. 2019). Niti depeša niti pravkar omenjena najava in zapisnik o izročitvi in sprejemu oseb s strani tujcev niso podpisani niti iz njih ni razvidno, kdo od tujcev je kaj izjavil. 68. Ker torej tožena stranka postopka obravnave tožnikani vodila s pomočjo tolmača in na takšen način, da bi bilo jasno razvidno, kaj je kateri izmed tujcev povedal, niti da bi jim bila njihova izjava nato prebrana v jeziku, ki bi ga razumeli,76 navedbe o ciljni državi pa se med seboj tudi razlikujejo, je po presoji sodišča na podlagi četrtega odstavka 224. člena ZPP77 izpodbita domneva o resničnosti potrditve uradne osebe, ki je javno listino sestavila, da je tožnik izjavil to, kar je v listini zapisano. Vsi omenjeni dokumenti torej ne dokazujejo, da je tožnik izjavil, med drugim, da razume angleško, da je Sirijo zapustil zaradi želje po zaposlitvi in boljšem življenju, da si želi v Italijo in da se je pri plezanju ograje nekoliko poškodoval. 69. Ugotovitev navedenih pomanjkljivosti v postopku je pomembna za ocenjevanje dokaznega bremena tožene stranke, saj tudi po stališču Vrhovnega sodišča pomanjkljivosti v vodenju tovrstnega postopka zmanjšujejo možnost države, da dokaže svoje trditve glede vsebine dogajanja v postopku in z njimi izpodbije tožbeno trditev, da je tožnik, na strani katerega so podani upoštevni elementi za grozeče preganjanje v primeru vrnitve v izvorno državo, izrazil namero za azil".78

70. Sodišče dodaja, da za presojo vprašanja, ali je tožnik izrazil namero za vložitev mednarodne zaščite, niti ni relevantno vprašanje, ali tožnik dovolj dobro razume in govori angleški jezik. Tožnik je namreč na glavni obravnavi prepričljivo navedel, da je večkrat, med drugim tudi takoj po prijetju ob reki Kolpi, zaprosil za azil v angleščini in tudi konkretno navedel, kako je zaprosil za azil _(I want azil here, my father is here__7_9), kar je po oceni sodišča dovolj jasno, da bi lahko bila namera razumljena in upoštevana.

71. Je pa odsotnost tolmača in potek postopka v angleškem jeziku,80 pri čemer tožena stranka ne zatrjuje, da bi bil tožnik obveščen o pravici do tolmača, relevantna z vidika, ali je bil tožnik sploh celovito seznanjen s vsebino postopka in akti, ki so se nanj nanašali, da bi lahko prerekal njihovo vsebino oziroma pravne posledice.

72. Glede resničnosti oziroma pravilnosti zapisa oziroma ugotovitve toženke, da naj bi tožnik (dovolj dobro) govoril in razumel angleški jezik, na Zapisniku o izjavi kršitelja (št. 2253-352/2019/15 (3J693-32) z dne 18. 10. 2019), je sodišče že navedlo, da ni razvidno, kako je navedeno tožena stranka ugotovila. Iz zapisnika pa tudi ne izhaja, da bi bil tožniku ali komurkoli prebran (niti v slovenščini niti v angleščini niti v kakšnem drugem jeziku). Tožnik je navajal in dokazoval, da angleščino razume in govori zelo slabo,81 kar po oceni sodišča glede na bivanje v tujini in vojne razmere v Siriji ni nemogoče kljub učenju angleščine v osnovni šoli, prepričljiv dokaz, da je temu tako, pa je dejstvo, da je s tožnikom v nemščini in ne v angleščini komunicirala njegova nekdanja pooblaščenka.82 Ob odsotnosti drugih dokazov, da naj bi tožnik dovolj dobro razumel angleško, ob dejstvu, da iz nobenih listin ni razvidno, kaj je bilo tožniku v angleščini sploh pojasnjeno,83 in glede na to, da bi se tožena stranka tovrstnim očitkom lahko izognila z ustreznim tolmačenjem in vodenjem postopka, sodišče šteje za dokazano, da tožnik ni imel možnosti celovite seznanitve z vsebino postopka in akti, ki so se nanj nanašali, tudi, če so bili ti res ustno prevedeni tožniku v angleščino. Tako je tudi Vrhovno sodišče v podobni zadevi I Up 23/2021 navedlo, da niti ustno sporazumevanje v ustreznem jeziku (na podlagi 19. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije, na kar se sklicuje tožena stranka) samo po sebi še ne pomeni, da je bil tožniku v tem jeziku posredovan tudi zadosten obseg informacij z vidika zahtev posameznega postopka in v povezavi z dejanji, ki so bila v tem postopku opravljena.84 Pomembno je namreč, kaj je bilo tujcu v določenem jeziku pojasnjeno, tj., ali mu je bila v njegovem jeziku omogočena celovita seznanitev in nadzor nad vsebino aktov, ki so se nanj nanašali.85

73. Nerelevantno je sklicevanje tožene stranke na poučenost tožnika o pravicah pridržane osebe (Obvestila o pravicah osebe, ki ji je odvzeta prostost - prilogi B6, B7) in o možnosti, da zaprosi za mednarodno zaščito (kar tožena stranka dokazuje z brošuro Access to Territory in Slovenia: Your rights and Obligations - Vstop na ozemlje Slovenije: Vaše pravice in dolžnosti, priloge B14, B17, B19, B20), saj ni sporno, da je tožnik vedel, da ima pravico zaprositi za mednarodno zaščito, iz vsebine obeh dokumentov pa ne izhaja, da je bil tožnik seznanjen s tem, da bo naslednjega dne predan Republiki Hrvaški, o razlogih za to in o tem, kakšne so njegove (pravne) možnosti, da to prepreči. Tožnik je konsistentno navajal, da vse do predaje ni vedel, da njegova prošnja za azil ne bo sprejeta in da bo predan Republiki Hrvaški.86 Tega tožena stranka ni uspela izpodbiti.

74. Tožena stranka je tožnikove navedbe, da do predaje Hrvaški ni bil seznanjen, da bo predan,87prerekala s sklicevanjem na sklep o pridržanju št. 2253-352/2019/22 (3J693-32) z dne 18. 10. 2019, v katerem je v slovenščini navedeno, da je osebo treba izročiti "tujim varnostnim organom" (iz česar niti ne izhaja, da bi to bila Republika Hrvaška88). Ker je tožena stranka trdila, da je bila vsebina sklepa o pridržanju tožniku ustno pojasnjena (sicer v angleščini), je sodišče pričo policistko I. I., ki je omenjeni sklep izdala, vprašalo, kaj je bilo tožniku ob izdaji tega sklepa o pridržanju pojasnjeno, na kar je priča odgovorila, da zmeraj povedo, da _"je pač zaradi prehoda, ilegalnega prehoda državne meje obravnavan za prekršek, da je v pridržanju trenutno, da je to iz katerih se potrjuje, da on trenutno se nahaja v naših prostorih."89_ Iz tega pa ne izhaja seznanjenost tožnika, da bo naslednji dan predan Republiki Hrvaški.90

75. Na podlagi vsega navedenega sodišče šteje za dokazano, da tožniku ni bilo pojasnjeno, da bo naslednji dan predan Republiki Hrvaški, zato temu niti ni mogel nasprotovati niti vložiti kakršnegakoli pravnega sredstva.91 Pa tudi če bi bilo katerokoli pravno sredstvo vloženo zoper izdane pisne akte (sklep o pridržanju in plačilni nalog), kot se brani tožena stranka, slednja ne zatrjuje, da bi pravno sredstvo moglo zadržati tožnikovo izročitev Republiki Hrvaški, le tožnikovo pridržanje.

_A.2.) Ali je mogoče priznati verjetnost poteka dogodkov, kot jih je opisal tožnik_

76. Sodišče po preučitvi relevantnih tožnikovih navedb, tožnikovega zaslišanja (ocena notranje konsistentnosti) in poročil in zaslišanja prič (ocena zunanje konsistentnosti) prehaja na oceno tretjega elementa ocene verodostojnosti, tj. odgovor na vprašanje, ali je mogoče priznati verjetnost obstoja dogodkov, kot jih je tožnik opisal, tj., ali je mogoče tožniku verjeti. Sodišče ugotavlja, da so na tožnikovi strani elementi, ki izrazito kažejo na to, da je tožnik želel priti in ostati prav v Republiki Sloveniji in da je s tem namenom v obravnavanem postopku dne 18. 10. 2019 zaprosil za azil. 77. Med strankama je nesporno, da je bil tožnikov oče v obravnavanem obdobju v Republiki Sloveniji, da je imel priznan status subsidiarne oblike zaščite in da je zaprosil za združitev s tožnikom, njegovimi sestrami in njegovo materjo. Prošnji očeta za združitev s hčerami in ženo je bilo ugodeno z odločbo z dne 1. 10. 2019,92 iz zavrnilne odločbe glede združitve s tožnikom z dne 26. 11. 2019 (priloga B3) pa je razvidno, da je bil tožnikov oče že z dopisom z dne 5. 9. 2019 (torej več kot en mesec pred tožnikovim prihodom v Slovenijo) seznanjen, da bo prošnja za združitev s tožnikom zavrnjena (ker ga oče ni dolžan preživljati), na kar je tožnikov oče odgovoril z dopisom z dne 11. 9. 2019, da na ugotovitve nima komentarja in da "razume ugotovitve ministrstva".93

78. Tako se izkažejo za prepričljive trditve tožnika, da ni logično, da bi izjavil oziroma da bi si sploh želel iti v Italijo, saj da je ob prihodu v Republiko Slovenijo vedel, da je tukaj njegov oče, ki ima že priznano subsidiarno obliko zaščite (kasneje mu je bil priznan status begunca), da je bila očetu priznana združitev z ženo in hčerami, da pa ne bo priznana združitev s tožnikom.

79. Tožena stranka ne prereka resničnosti tožnikovega povoda za odhod iz Turčije, tj., da mu je grozila vrnitev v Sirijo, tožnikovo sklicevanje, da je želel priti v Slovenijo, da bi se združil z očetom, pa ocenjuje kot "priročno",94 češ da je tožnik v Turčiji prebival že od leta 2015 in da zakaj ni odšel iz Sirije skupaj z očetom oziroma se v vmesnem času poskušal z njim združiti, torej z očetom očitno ni toliko povezan, kot trdi. Navedeno je tožnik prepričljivo in življenjsko logično pojasnil, da je tožnikov oče potreboval tri leta, da je dobil mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in da sta v Turčiji prvotno prebivala skupaj, nato pa sta se odločila, da oče odide prvi na pot, tožnik pa je ostal v Turčiji in z delom preživljal družino v Siriji, saj je oče več let v Sloveniji dobival le žepnino. Navedeno je potrdil tudi tožnikov oče, zaslišan kot priča.95 Tožena stranka je še navedla, da je logično, da je tožnik zasledoval "ekonomski interes" z odhodom v Italijo, ker se je moral preživljati sam,96 kar pa ne pojasni, zakaj ne bi mogel imeti tega istega interesa glede Republike Slovenije.

80. Glede na navedeno sodišče ne sledi argumentom tožene stranke, da naj bi tožnik v policijskem postopku izjavil, da je v iskanju boljšega življenja namenjen v Italijo, kjer si bo poiskal zaposlitev, in da torej za mednarodno zaščito ni zaprosil. Še posebej, ker je tožnik prihajal iz Sirije, kjer je splošno znano tedaj že več let potekala državljanska vojna. Tudi iz slovenske upravno-sodne prakse izhaja, da so bili mladi moški v tistem času ogroženi ne le zaradi same vojne (zaradi česar je tožena stranka osebam v tožnikovem položaju tedaj priznavala status subsidiarne oblike zaščite97), pač pa zaradi nevarnosti, ki so polnoletnim moškim tedaj grozile zaradi novačenja oziroma vpoklica v vojsko,98 na kar se tožnik prav tako sklicuje.99 Že samo zaradi tega je manj verjetno, da bi v takšnih okoliščinah mlad moški iz Sirije leta 2019 izjavil zgolj to, da državo zapušča iz ekonomskih razlogov in da išče boljše življenje (v Italiji). Nenazadnje je med stranka nesporno, da je tožnik v Republiki Avstriji kasneje zaprosil za mednarodno zaščito, ki mu je bila priznana.

81. Tožena stranka navaja tudi, da če bi tožnik dejansko imel namen zaprositi za mednarodno zaščito, ne bi poskušal ilegalno vstopiti v državo oziroma se izogibati prijetju policije, temveč bi sam pristopil do policistov na mejnem prehodu ali po nedovoljenem vstopu poiskal policiste oziroma prosil za pomoč pri lokalnem prebivalstvu.100 Iz upravnega spisa je razvidno, da je tožnikova skupina tujcev prečkala reko Kolpo ob 16.20, prijeta pa je bila ob 16.54 in sicer na mestu, kjer so kmalu po prečkanju naredili postanek oziroma pot nadaljevali v smeri naselja Balkovci.101 Tudi tožena stranka navaja, da so bili prijeti na brežini reke.102 Glede na to, da je od prečkanja meje do prijetja preteklo le 34 minut, ni mogoče sklepati na to, da se je tožnik izogibal prijetju policije in da ne bi prosil za pomoč pri lokalnem prebivalstvu ali policiji. Do možnosti, da bi tožnik lahko zaprosil za azil na mejnem prehodu, kot to zatrjuje toženka, se bo sodišče opredelilo pri vprašanju glede skupinskega izgona.

82. Iz vsega navedenega izhaja, da je mogoče verjeti (tj. tretji element ocene verodostojnosti), da je tožnik v okoliščinah, kot jih je opisal, dne 18. 10. 2019 v postopku s slovensko policijo zaprosil za azil, in ne, da je izjavil, da je državo zapustil v iskanju boljšega življenja in da je namenjen v Italijo, kjer si bo poiskal zaposlitev, kakor zatrjuje tožena stranka.

_A.3.) O vplivu nekaterih zatrjevanih nekonsistentnosti v tožnikovi izjavi na dokazno oceno_

83. V zvezi s tožnikovo verodostojnostjo se je tožena stranka sklicevala na določene nekonsistentnosti v tožnikovih navedbah, kar naj bi kazalo na njegovo neverodostojnost in neresničnost njegovih navedb. V zvezi s tovrstnim ugovorom tožene stranke je treba izhajati iz stališča Vrhovnega sodišča iz zadeve I Up 23/2021, da mora tožena stranka pojasniti, zakaj naj bi bila razhajanja pomembna in kako bi ob oceni preostalih izvedenih dokazov lahko vplivala na njihovo skupno dokazno oceno.103 Splošno zatrjevanje, da to kaže na tožnikovo neverodostojnost, torej ne zadošča. Še posebej ne, ker je tudi po že zgoraj predstavljeni sodni praksi ESČP treba razlikovati med pomembnimi in manj pomembnimi nekonsistentnostmi104 oziroma se osredotočiti le na tiste, ki se tičejo pravno relevantnih dejstev.105

84. Tako se izkažejo navajanja tožene stranke, da je tožnik v tožbi napačno navedel, da naj bi mejo prečkal okoli 18:00, ker se je policijski postopek pričel ob 16.35, za nebistvena. Prav tako ni relevantno dejstvo (ne)vročitve štirih dokumentov (zapisnik o izjavi kršitelja, sklep o pridržanju, plačilni nalog in ničnostni sklep), ki so bili podpisani s strani tožnika in za katere tožena stranka trdi, da so mu bili vročeni, tožnik pa v tožbi pravi, da mu ni bil vročen noben dokument, na zaslišanju pa je dopuščal možnost, da mu je kakšen dokument bil vročen, saj glede na to, da so bili vsi dokumenti nesporno sestavljeni v slovenskem jeziku in po samih trditvah tožene stranke le ustno prevedeni tožniku ob vročitvi, je, kot že pojasnjeno, mnogo bolj relevantno vprašanje, kaj je bilo tožniku takrat ustno prevedeno, in ne sama vsebina dokumentov, saj se tožnik z njo ni mogel seznaniti, tudi če so mu bili dokumenti res vročeni.

85. Tožena stranka utemeljuje tožnikovo neverodostojnost tudi z zatrjevanjem, da je imel ob prijetju na sebi mokra oblačila, pri čemer se sklicuje na vsebino depeše št. 2253-352/2019/16 (3J693-32) z dne 18. 10. 2019. Sodišče je že ugotovilo, da je bila navedena in s strani tujcev nepodpisana depeša sestavljena kasneje kot Zapisnik o izjavi kršitelja (št. 2253-352/2019/15 (3J693-32) z dne 18. 10. 2019 in da v Zapisniku o izjavi kršitelja izjave o preoblačenju ni. Na kakšen način je ta izjava prišla v kasneje sestavljeno in s strani tujcev nepodpisano listino, iz upravnega spisa ni razvidno, zato tožena stranka zgolj s sklicevanjem na vsebino depeše ne more dokazati, kdaj naj bi se tožnik preoblekel, na drugi strani pa je tožnik tako v tožbi kot na zaslišanju dvakrat konsistentno navedel, da je imel takrat, ko so ga policisti brcali, na sebi mokra oblačila, in da je mokra oblačila odvrgel oziroma si je preoblekel hlače tik preden so jih policisti pospremili do avtomobilov.106 Iz enakih razlogov se tožena stranka ne more sklicevati na vsebino depeše glede plezanja čez ograjo, ker tudi te izjave v Zapisniku o izjavi kršitelja ni in ker je tožnik na obravnavi konsistentno izpovedal, da ograje niso preplezali, da so jih policisti zelo kmalu po prečkanju reke prijeli,107 in tudi tožena stranka navaja, da so bili prijeti na brežini reke.108 Kje točno so policisti našli tujce, ali med reko in ograjo ali za ograjo, niso mogli izpovedati niti zaslišani policisti. S temi argumenti torej tožena stranka ne more omajati ocene o notranji konsistentnosti tožnikovih izjav.

86. Ocene o notranji konsistentnosti ne more omajati niti zatrjevanje tožene stranke, da je tožnik nekatere podrobnosti prvič omenil šele na zaslišanju in ne že v tožbi (tj., da naj bi enega sopotnika skoraj utopili v reki, da so jih policisti vlekli na drugo stran ograje, da so ga hrvaški policisti pri prvem poskusu prihoda v Slovenijo pretepli in da pri sebi ni imel telefona), saj je podrobnejše navajanje pri ustnem zaslišanju življenjsko logično in načeloma govori v prid verodostojnosti izjav in ne obratno.

87. Tožena stranka je prerekala tudi tožnikove navedbe o tem, da so se tujci uprli, da bi šli nazaj na hrvaško stran reke, ker je bila reka globoka in deroča, in navajala ter dokazovala, da reka Kolpa tam ni bila globoka in deroča, vendar tudi tovrstno izpodbijanje subjektivne ocene o globini in nevarnosti reke, ne more imeti bistvenega vpliva na oceno tožnikove notranje konsistentnosti. Za obravnavano zadevo je nebistveno tudi dejstvo, ali so si tujci zakurili ogenj.

88. Tožnik je v tožbi tudi navajal, da so ga slovenski policisti obrcali in nanj spustili psa, ki ga je poškodoval. Glede na to, da tožnik v zvezi s tem, kot je sodišče že ugotovilo, tudi po pozivu sodišča ni postavil ustreznega tožbenega zahtevka, sodišče teh dejanj v smislu utemeljenosti tožbenega zahtevka ne obravnava, niti ne gre za bistveno oziroma pravno relevantno okoliščino primera z vidika presoje, ali je tožnik izrazil namero za podajo prošnje ali ne. Ker pa tožena stranka s prerekanjem teh navedb prereka tožnikovo splošno verodostojnost, se bo sodišče do tega vprašanja opredelilo v okviru ocene verodostojnosti tožnikovih izjav v smislu, ali gre za _"močan razlog za dvom v zanesljivost"_109 njegovih izjav in predloženih dokumentov, glede na zgoraj predstavljene kriterije za oceno verodostojnosti

89. Tožnik je v tožbi navedel, da so ga pri prijetju policisti, ko je moral ležati, obrcali ter da sta bila pri prijetju prisotna dva psa, od katerih je nanj skočil eden, ki je imel nagobčnik in ga poškodoval. Tako v tožbi110 kot na zaslišanju je tožnik navedel, da so ga napadli psi, ko je s policisti želel komunicirati in jim pojasniti, da ima tukaj očeta,111 da sta bila psa dva, od katerih je imel eden nagobčnik drugi pa ne, na zaslišanju pa je tožnik drugače kot v tožbi navedel, da sta ga napadla oba. Na izrecno vprašanje sodišča, kako pojasnjuje, da je v tožbi navedel, da ga je poškodoval en pes po eni roki, sedaj pa, da sta ga poškodovala dva psa po obeh rokah, je tožnik odgovoril, da je imel poškodbe po celem telesu in vztrajal, da sta bila psa dva. Tožnik torej tega razhajanja ni zadovoljivo pojasnil, je pa že tožbi priložil fotografijo (priloga A1), na kateri ima poviti obe roki, kar lahko kaže na to, da je imel poškodovani obe roki. Tožena stranka glede tega zatrjuje, da tudi če je imel tožnik poškodovani roki, se je poškodoval pri plezanju ograje, kar da izhaja iz izjave tujcev iz depeše št. 2253-352/2019/16 (3J693-32) z dne 18. 10. 2019, glede katere pa je sodišče že ugotovilo, da ni razvidno, na kakšen način je tovrstna izjava o plezanju čez ograjo prišla v s strani tujcev nepodpisano listino, ki je bila sestavljena kasneje kot pa Zapisnik o izjavi kršitelja (št. 2253-352/2019/15 (3J693-32) z dne 18. 10. 2019, v katerem te izjave ni. Tožena stranka torej ni dokazala, tudi z zaslišanjem prič ne, saj te niso mogle potrditi, kje točno so bili tujci prijeti, da je tožnik pred prijetjem preplezal ograjo, zato to ne more negativno vplivati na oceno verodostojnosti tožnikovih trditev o poškodbah rok.

90. Tožnik je bil tudi konsistenten glede tega, da je v Slovenijo poskušal priti dvakrat, in da so ga pri prvem poskusu hrvaški policisti pretepli,112 glede druge vrnitve v BiH (torej po tem, ko je bil že v Republiki Sloveniji) pa tožnik ni navedel, da bi ga hrvaški policisti pretepli, kar ne kaže na to, da bi tožnik želel lažno prikazati, da so ga hrvaški policisti vsakokrat pretepli.

91. Tožnik je v tožbi navedel, da sta bila prisotna dva psa. Toženka je v odgovoru na tožbo sprva navedla, da je bil tedaj na območju prisoten le en pes (patrulja SENDM Ajda 158, v kateri sta bila N. N. in K. K., kar je izhajalo iz delovnega naloga št. 21311-02),113 kasneje pa še, da je na območju bila še ena enota s psom (PPVSP Novo mesto, v kateri sta bila B. B. in C. C.). Takrat sta bili torej na območju dve patrulji vsaka s po enim policijskim psom.

92. V zvezi s tem je sicer toženka za obe patrulji trdila, da s tujci nista prišli "v stik", saj bi bilo to navedeno v poročilu k delovnemu nalogu. Vendar iz zaslišanja policista C. C. izhaja dejstvo, da se je njegova enota, ki je imela pri sebi psa (tj. patrulja PPVSP Novo mesto), v določenem trenutku nahajala na mestu, kjer je bila tožnikova skupina obravnavana (policist je izpovedal, da je bila tam prijeta skupina tujcev in da so se tam že nahajali policisti in vojaki, tožnik pa je policista tudi prepoznal na obravnavi kot prisotnega na kraju prijetja).114 Zato toženkine trditve o tem, da med patruljo s psi in tujci ni bilo "stika", ker bi to sicer izhajalo iz poročil, same po sebi ne morejo dokazati neresničnosti tožnikovih trditev o prisotnosti policijskih psov pri prijetju.

93. O tem, ali je bila na kraju prijetja prisotna tudi druga patrulja s psom, tj. patrulja SENDM Ajda 158, v kateri sta bila N. N. in K. K., sta oba zaslišana policista skladno izpovedala, da sta skupaj delala le tega dne in da se prav zato spomnita, da tega dne nista imela v obravnavi nobene skupine tujcev oziroma z njimi nista prišla v stik.115 Tovrstna izjava policistov je glede na to, da sta se oba policista izrecno spomnila tega dne, ker sta samo tega dne delala skupaj, prepričljiva.

94. Sodišče ugotavlja, da glede na vse navedeno ni mogoče ugotoviti, da nobena patrulja s psom s tožnikovo skupino obravnavanega dne ni prišla v stik in da torej napad s psom že zato ni bil mogoč, po drugi strani pa tudi ni mogoče ugotoviti, da je bila na mestu prijetja tujcev prisotna tudi druga enota s psom (Ajda 158), kot to trdi tožnik.

95. Glede zatrjevanega ravnanja policistov nad tožnikom in napada psov se tožena stranka brani z navedbami, da tožnik ni predložil nobenih dokazov, da tožnik (in ostali tujci) na fotografiji116 niso videti prestrašeni ali poškodovani in da tudi "zunanje institucije, nevladne organizacije in nadzorni organi" niso ugotovili nasilja slovenskih policistov nad tujci. Tožnik je v dokaz zatrjevanega napada in poškodb predložil sliko povitih rok (priloga A1), posredno je o tem izpovedal njegov oče, zaslišan kot priča. Videz prestrašenosti na slikah je po mnenju sodišča preveč subjektiven element in zato nerelevanten. V zvezi s tem, da zunanje institucije niso ugotovile nasilja slovenskih policistov, pa se je tožnik v tožbi skliceval, da o nasilju slovenskih policistov poroča organizacija Border Violence Monitoring Network,117 na kar se je sklicevalo tudi poročilo InfoKolpa/2019, ki navaja, da iz pričevanj vrnjenih oseb izhaja, da "postopke na slovenskih policijskih postajah v mnogih primerih spremljajo tudi nasilje, grožnje in podpisovanje dokumentov v slovenščini brez prevodov".118 Poročilo Info Kolpa/2019 se poleg tega sklicuje tudi na Dopis Varuha RS MNZ-ju št. 8.6-3/2018-3-KO z dne 6. 7. 2018,119 v katerem je Varuh povzel izpoved tujca, ki je bil obravnavan na PP Črnomelj, o tem, da so bili policisti na splošno verbalno agresivni (govorili naj bi jim grde besede, njihov ton je bil zelo osoren); da je eden izmed tujcev na vprašanje, če lahko gre na stranišče, dobil udarec v obraz, drugi tujec (ker ni razumel angleškega ukaza, da se mora uleči na tla) pa je najprej dobil brco, nato se je ulegel v napačno pozicijo in takrat ga je policist oplazil z električno palico; in da jih je po osebni preiskavi policija peljala v manjši kontejner, kjer jim je ob podpisu dokumentov zagotovila, da podpisujejo dokumente za azil in da jih bodo naslednji dan odpeljali v begunski kamp, a jih je naslednji dan z avtom odpeljala na postajo hrvaške mejne policije. Poročilo Info Kolpa/2019 navaja, da "takšno nasilno ravnanje ne velja za vse primere".120 V poročilu so opisani še drugi primeri nasilja slovenskih policistov pred prihodom ali že na PP Črnomelj (udarec v glavo,121 udarci,122 brce in zlom roke123) ter verbalno nasilje in grožnje slovenskih policistov na PP Črnomelj.124 V skoraj vseh opisanih primerih na str. 45-60 poročila so tujci poročali o nasilju hrvaških policistov, le nekateri med njimi pa tudi o nasilju slovenskih policistov, kar ne kaže na to, da bi ti tujci želeli lažno prikazovati nasilje prav vseh policistov, s katerimi so prišli v stik. Poročilo PIC/2018 navaja, da med pričevanji posameznikov niso zasledili sistematičnega fizičnega ali psihičnega nasilja s strani slovenskih varnostnih organov, v nasprotju s hrvaškimi, kjer je bilo izvajanje nasilja sistematično.125 Edino poročilo, iz katerega izrecno izhaja, da tujci niso poročali o nasilju slovenskih policistov, je poročilo AI iz marca 2019 z naslovom _"Potisnjeni do roba: nasilje in grobo ravnanje z begunci in migranti vzdolž balkanske poti"_ (prilogi C5 in C6).126Na podlagi vsega navedenega sodišče lahko zaključi, da slovenski policisti nikakor niso sistematično izvajali nasilja, vendar hkrati ni mogoče izključiti, da do nasilja nikdar ni prihajalo.

96. Omenjene izpovedbe tujcev oziroma poročila ne poročajo konkretno o tem, da bi bilo nasilje povzročeno s psi. Tožena stranka se je branila, češ da če bi bil pes res uporabljen in še posebej, če bi bil tožnik poškodovan, bi to bilo razvidno iz poročil k delovnim nalogom in iz dokumentacije o obravnavi tožnika. Enak argument je tožena stranka navedla glede "stika" patrulje s psom s tujci (da torej če bi prišlo do stika, bi bilo to zabeleženo v poročilu k delovnemu nalogu). Sodišče je že ugotovilo, da glede poročila patrulje PPVSP Novo mesto ta argument ni bil utemeljen, saj sta tako tožnik kot zaslišani policist potrdila, da se je ta patrulja s psom nahajala na mestu prijetja. Glede na navedeno, zgolj to, da neko dejstvo ne izhaja iz poročila k delovnemu nalogu, v konkretnih okoliščinah še ne dokazuje, da dejstvo ne more biti kljub temu resnično.

97. Glede razvidnosti poškodb iz dokumentacije o obravnavi tožnika pa sodišče ugotavlja, da je v dokumentu št. 2253-352/2019/27 (3J693-32) z dne 18. 10. 2019 z naslovom "Izvajanje opravil med pridržanjem - uradni zaznamek" rubrika "zdravstveno stanje pridržane osebe - opis (vidne poškodbe, izjava o nastanku poškodbe ali bolezni, odvisnosti ipd.)" prazna, vendar to po oceni sodišča še ne more pomeniti, da tožnik ni bil poškodovan, saj tožnik ni navajal, da bi bile poškodbe zelo hude ali zelo opazne, izrecno je tudi zanikal, da bi prosil za pomoč. V tej luči tudi niso same po sebi dovolj navedbe o tem, da hrvaška policija tožnika ne bi sprejela, če bi bil poškodovan, saj se policistka I. I., ki je podpisala navedeni uradni zaznamek, tožnika ni spomnila, je pa splošno navedla, da vsak tujec ob sprejemu na PP ni zdravstveno pregledan, pač pa le, če toži o bolečinah ali da je poškodovan, na vprašanje glede postopanja v primeru poškodb pa je odgovorila, da "odvisno za kakšno poškodbo gre" in nato razložila, da če je treba, pokličejo nujno medicinsko pomoč (pri čemer tožnik ne zatrjuje, da je potreboval nujno medicinsko pomoč niti da je za kakršnokoli zdravstveno pomoč zaprosil), kar se nato zavede v opravilo o pridržanju, zdravniško potrdilo pa potem spremlja osebo pri predaji hrvaškim policistom. Ti potem osebo, ki ima npr. praske in ureznine, vendar je brez zdravniškega potrdila, sprejmejo ali pa ne sprejmejo.127 Navedena izjava torej dopušča možnost, kot jo je predstavil tožnik, torej, da je bil poškodovan po rokah in da je bil kljub temu sprejet s strani hrvaške policije.

98. Glede možnosti napada s psi so vsi zaslišani policisti v patrulji s psom povedali, da imajo pse na vrvici in z nagobčnikom in da se pse ne tujce ne spušča brez razloga oziroma, da ni možno, da bi pes poškodoval tujca.128

99. Iz vsega navedenega lahko glede zatrjevanega policijskega nasilja (brcanje in napad s psi) sodišče zaključi, da na podlagi dokumentacije toženke in navedb tožnika ter zaslišanih prič ni mogoče z zanesljivostjo ugotoviti niti da so se napad s psi oziroma brce policistov zgodili niti da se niso. Iz tega razloga ni mogoče na podlagi opisanih dogodkov v zvezi z zatrjevanim policijskim nasiljem (brce in napad s psi) sklepati na to, da bi bile tožnikove izjave neverodstojne, kot to zatrjuje tožena stranka.

100. Po vestni in skrbni presoji vsakega dokaza posebej (tožnikova izjava, izjave prič, listinska dokumentacija tožene stranke in poročila nevladnih organizacij in varuha človekovih pravic RS) ter vseh dokazov skupaj in ob upoštevanju tožnikove konsistentnosti glede izjav kdaj, kako in zakaj je zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji (element notranje konsistentnosti), primerjave njegovih navedb s poročili oziroma informacijami o obravnavi prijetih tujcev na PP Črnomelj v obravnavanem času (element zunanje konsistentnosti) in ob ugotovitvi, da je mogoče priznati verjetnost obstoja dejstva, da je obravnavanega dne zaprosil za mednarodno zaščito (tretji element v shemi kriterijev za oceno verodostojnosti), sodišče zaključuje, da je tožnik uspel dokazati, da je dne 18. 10. 2019, takoj po prijetju ob reki Kolpi, zaprosil za azil, tožena stranka pa tega ni izpodbila.129

101. V trenutku, ko je tožnik zaprosil za azil oziroma, kakor to določa ZMZ-1, izrazil namero, da zaprosi za mednarodno zaščito, je postal prosilec za mednarodno zaščito v smislu 27. uvodne izjave Procesne direktive 2013/32,130 zaradi česar ga tožena stranka ne bi smela izročiti Republiki Hrvaški.131 Prvi odstavek 36. člena ZMZ-1 namreč določa, da do vložitve prošnje vlagatelj namere ne sme biti odstranjen iz Republike Slovenije v skladu s predpisi, ki urejajo vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji.132 Prav tako prosilci za mednarodno zaščito ne sodijo na področje uporabe Direktive o vračanju (niti v smislu uporabe izjeme iz točke (a) drugega odstavka 2. člena) niti Sporazuma/2006 (saj se tudi ta v skladu s prvim odstavkom 2. člena ne uporablja za prosilce za azil).133 V takšnih okoliščinah tožnikova predaja Republiki Hrvaški ni mogla temeljiti niti na Uredbi 604/2013 (Dublinska uredba). Nenazadnje zavračanje vstopa osebam, ki prosijo za zaščito, ni niti v skladu z Zakonikom o schengenskih mejah.134

102. S tem, ko tožena stranka tožnika ni obravnavala kot prosilca za mednarodno zaščito in mu zaradi nezakonite izročitve Republiki Hrvaški ni omogočila formalne vložitve prošnje za mednarodno zaščito, je posegla v pravico do azila oziroma do dostopa do azilnega postopka iz 18. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Ker je bil poseg v nasprotju z navedenimi določbami ZMZ-1 in Procesne direktive 2013/32; ker ni spoštoval bistvene vsebine tožnikove pravice do dostopa do azilnega postopka iz 18. člena Listine in ker z vidika načela sorazmernosti ni bil potreben zaradi varstva pravic drugih oziroma splošnega interesa, ki ga priznava EU,135 je sodišče odločilo, da je bila tožniku kršena temeljna pravica iz 18. člena Listine (I. točka izreka).

_B) Glede kršitve načela nevračanja (drugi odstavek 19. člena Listine):_

103. Kot že uvodoma navedeno pravici iz 3. člena EKČP in 18. člena Ustave ustreza pravica iz 4. člena Listine, ta pa ima svojo specialno določbo v drugem odstavku 19. člena Listine, ki določa, da se nihče ne sme odstraniti, izgnati ali izročiti državi, v kateri obstaja resna nevarnost, da bo podvržen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju (načelo nevračanja, _non-refoulement_)_._ Tudi Ženevska konvencija136 v prvem odstavku 33. člena prepoveduje izgon ali prisilno vrnitev begunca na meje ozemlja, na katerem bi bila njegovo življenje ali svoboda ogrožena zaradi njegove rase, vere, državljanstva, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenega političnega prepričanja.137

104. Na podlagi tretjega odstavka 52. člena Listine je vsebina pravic, katerih varstvo je zagotovljeno po Listini in EKČP, primerljiva, iz česar izhaja, da je treba pri razlagi 4. člena in drugega odstavka 19. člena Listine upoštevati tudi sodno prakso ESČP.138 Slednje je sprejelo stališče, da je prepovedana odstranitev, izgon ali izročitev posameznika drugi državi, kadar so izkazani tehtni razlogi, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo ta oseba izpostavljena mučenju oziroma nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju. Načelo nevračanja prepoveduje tako neposredno vračanje (_direct refoulement_) kot posredno vračanje _(indirect refoulement_), pri katerem je prosilec izročen državi, v kateri zanj sicer neposredno ne obstaja resna nevarnost, da bo podvržen nečloveškemu ravnanju, vendar obstaja možnost, da bo iz te države izročen državi, v kateri zanj obstaja resna nevarnost, da bo izpostavljen nečloveškemu ravnanju.139

105. Načelo nevračanja torej zagotavlja, da posameznik ne bo vrnjen v drugo državo, ne da bi državni organi presodili, ali je ta druga država zanj varna. Glede na izpodbojno domnevo o medsebojnem zaupanju med državami članicami EU in upoštevaje, da se pri obravnavi prepovedi iz drugega odstavka 19. člena Listine upošteva sodna praksa ESČP glede 3. člena EKČP, je treba načelo nevračanja spoštovati tudi v okviru izvajanja ukrepov med državami članicami. To pa državi članici nalaga obveznost, da posameznika ne odstrani s svojega ozemlja, če v državi prejemnici (članici EU) obstaja tveganje za ravnanja, ki bi pomenila kršitev 4. člena Listine.140 Primerni instrumenti za presojo, ali odgovorna država članica spoštuje temeljne pravice, so, med drugim, redna in skladna poročila nevladnih mednarodnih organizacij, iz katerih so razvidne dejanske težave v namembni državi.141

106. Ker se načelo nevračanja nanaša na ukrepe države, zaradi katerih mora posameznik zapustiti njeno ozemlje, se obstoj dejanskega tveganja, da bo posameznik izpostavljen nedovoljenemu ravnanju, presoja ob upoštevanju okoliščin, ki so obstajale v času izvedbe ukrepa in so bile državnim organom znane ali bi jim morale biti znane. Tak način presoje velja tudi v primerih, če je bil ukrep izvršen, saj v okviru obravnavanega načela država odgovarja za to, da je posameznika izpostavila predvidljivemu tveganju nedopustnega ravnanja. To je odraz absolutne narave pravice iz 3. člena EKČP, zaradi katere njeno uresničevanje ne more biti prepuščeno naključju. Država je zato dolžna upoštevati in ocenjevati tudi tveganja, ki bi lahko ogrozila spoštovanje vrednot, ki jih zagotavlja omenjena določba EKČP. Iz tega pa izhaja, da svojo dolžnost v zvezi z zagotavljanjem spoštovanja prepovedi nečloveškega ravnanja krši že, če ob odstranitvi osebe s svojega ozemlja v drugo državo na podlagi dostopnih informacij napačno oceni tveganje za izpostavljenost ravnanjem, ki nasprotujejo 3. členu EKČP, ali če te ocene sploh ne napravi. Odgovornost države torej obstoji ne glede na to, ali je bila oseba v drugi državi kasneje dejansko izpostavljena ravnanju v nasprotju s 3. členom EKČP, zato je neutemeljen ugovor tožene stranke, da kršitve prepovedi načela nevračanja ne more biti, ker tožnik na Hrvaškem in v BiH ni bil izpostavljen nečloveškemu ravnanju.142 Že zgolj odstranitev iz države posameznika, ki zatrjuje, da potrebuje zaščito, brez podrobne in natančne presoje njegovih trditev, da obstaja resna nevarnost, da bo zaradi odstranitve iz države podvržen nečloveškemu ravnanju, pomeni kršitev načela nevračanja.143

107. Pravica posameznika do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem mora pristojni organ presoditi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo posameznika to načelo lahko kršeno, predstavlja procesno-pravno komponento oziroma obveznost države v zvezi s pravico iz 3. člena EKČP in posledično načelom nevračanja.144 Neizpolnitev teh obveznosti po sodni praksi Velikega senata ESČP že zadošča za ugotovitev kršitve pravice iz 3. člena EKČP oziroma načela nevračanja iz drugega odstavka 19. člena Listine,145 kar bo sodišče presojalo najprej.

_B.1.) Presoja z vidika procesnih obveznosti iz drugega odstavka 19. člena Listine_

108. Upravno sodišče je v primerljivi zadevi v sodbi I U 1686/2020 z dne 7. 12. 2020, ki jo je Vrhovno sodišče potrdilo s sodbo I Up 23/2021 z dne 9. 4. 2021, podrobno predstavilo kriterije, predvsem iz sodne prakse ESČP, ki so relevantni za presojo procesnih obveznosti države glede načela nevračanja.146 Tako je, med drugim, treba upoštevati, da: (i) načelo nevračanja ter iz te pravice izvirajoče obveznosti države pridejo v poštev samo v primeru, ko ima stranka zahtevek v zvezi s prepovedjo vračanja, ki ni očitno neutemeljen; (ii) ni treba, da bi bila namera za azil s strani tujca sploh izražena,147 oziroma je med strankama lahko sporno, ali je bila namera izražena, ali ne,148 kar ne vpliva na obveznost države članice EU, da ravna v skladu z varstvom načela nevračanja; in (iii) da mora pristojni organ pred izvršitvijo vrnitve tujca dovolj natančno oziroma rigorozno oceniti tveganje za nečloveško ali poniževalno ravnanje v primeru vrnitve,149 skupaj z informacijami iz zanesljivih in objektivnih poročil.150 Bistveno je (dejansko) vprašanje, ali so v času izpodbijanega dejanja obstajala poročila o stanju in ravnanjih s tujci na Hrvaškem in v BiH, kamor je bil tožnik odstranjen, za katera bi tožena stranka morala in mogla vedeti, in so v zadostni meri kazala na možnost, da bi bil tožnik zaradi vrnitve na Hrvaško podvržen nečloveškemu ravnanja na Hrvaškem ali v BiH zaradi morebitnega verižnega vračanja.

109. Tako kot v zadevi I Up 23/2021 je namreč tudi v tem upravnem sporu tožnik zatrjeval, da so v obravnavanem času že obstajala poročila nevladnih organizacij o tem, da hrvaški organi predanih oseb ne obravnavajo, temveč jih izženejo na ozemlje BiH, z njimi ravnajo nasilno in uničujejo njihovo lastnino, ter da bi se Slovenija glede na poročila in medijsko poročanje o dejavnosti hrvaške policije morala zavedati sistemskih pomanjkljivosti obravnave tujcev, ki nezakonito prečkajo hrvaško mejo s strani BiH, kot tudi tujcev, predanih s strani slovenske policije.151 Tožnik je trdil, da Hrvaška zanj kot pripadnika skupine tujcev, prestreženih in vrnjenih iz Slovenije zaradi nezakonitega prestopa meje, ni varna država, saj obstaja resno tveganje, da ga bo Hrvaška "brez ustreznih jamstev"152 in nasilno153 izgnala v BiH, ki zanj tudi ni varna zaradi slabih življenjskih razmer in zaradi nevarnosti vračanja v Sirijo.154 S tem je izpodbijal domnevo, da Republika Hrvaška spoštuje prepoved nečloveškega ravnanja ter načelo nevračanja.

110. Vprašanje, ali so (že) poleti leta 2019 obstajala poročila o stanju in ravnanjih s tujci na Hrvaškem in v BiH, za katera bi tožena stranka morala in mogla vedeti, in so v zadostni meri kazala na možnost, da bi bil tožnik zaradi vrnitve na Hrvaško podvržen nečloveškemu ravnanja na Hrvaškem ali v BiH zaradi morebitnega verižnega vračanja, je Upravno sodišče presojalo že v podobni zadevi I U 686/2020, in sicer večinoma na podlagi istih poročil in člankov, kot jih ima pred seboj sodišče v obravnavanem upravnem sporu. Od teh je sodišče že pri obravnavi kršitve pravice do azila omenilo in povzelo vsebino Poročila Varuha/2019 (priloga A2), Poročila PIC/2018 (priloga A3), Poročila AI/2018 (priloga A4), Poročila Info Kolpa/2019 (priloga A5) in Poročilo AI/2019 (prilogi C5 in C6), tem pa dodaja naslednja poročila oziroma članke: članek iz Dnevnika: Hrvaška policija migranta pretepla in mučila z elektrošoki, z dne 2. 9. 2019 (priloga A6), članek The Guardian: Croatioa violating EU laws by sending asylum seekers back to Bosnia z dne 17. 12. 2018 (priloga A7, prevod C10), intervju s hrvaškim policistom portala Telegram.hr z dne 15. 9. 2019: Prvi intervju u kojem hrvatski policajac tvrdi: šefovi nam naređuju da ilegalno protjerujemo migrante (priloga A8, prevod C9), članek "Nobena nevladna organizacija v Sloveniji ne spremlja postopkov hitrega vračanja tujcev na meji", z dne 13. 10. 2019 (priloga C1), elektronsko sporočilo Karitas z dne 2. 6. 2019 (priloga C2), tedensko poročilo ECRE z dne 31. 1. 2020 _(ECRE Weekly Bulletin)_ z naslovom: "Hrvaška: _Novo poročilo o mučenju prosilcev za azil s strani državnih organov"_ (priloga C3), tedensko poročilo ECRE z dne 20. 12. 2019 z naslovom: Trend vračanja nazaj čez mejo in nasilja vzdolž državnih meja na Balkanu se nadaljuje (priloga C4), del poročila AIDA in ECRE: "Access to the territory and push backs (priloga C7), anonimno pismo pripadnika hrvaške policije, ki ga je objavila in obravnavala Varuhinja človekovih pravic Republike Hrvaške (priloga C8) in članek The Guardian: "Lorenzo Toldo: They didn't give a damn: first footage of Croatioan police brutality", 14. 11. 2018 (priloga C11). Njihovo relevantnost je potrdilo tudi Vrhovno sodišče v zadevi I Up 23/2021.155

111. Poročilo Varuha/2019 z dne 15. 2. 2019 se sicer ne ukvarja z ravnanjem s tujci in razmerami na Hrvaškem in v BiH, je pa pomembno zato, ker je bila toženka najkasneje z njim soočena s svojimi procesnimi obveznostmi, med drugim, tudi z vidika načela nevračanja.

112. So pa bila v času obravnave tožnika že javno dostopna zgoraj povzeta poročila Info Kolpa/2019 (maj 2019),156 Poročilo PIC/2018157 in Poročilo AI/2018,158 ki poročajo tudi o ravnanju s predanimi tujci na Hrvaškem in o bivanjskih razmerah v BiH. Upravni organ namreč pri oceni tveganja z vidika načela nevračanja niso vezani na dejstva, ki jih v postopku predloži stranka, če so relevantna dejstva prosto dostopna iz (več) različnih virov informacij, to pomeni, če so bila relevantna dejstva ali informacije znana, ali bi morala biti znana državi podpisnici EKČP oziroma članici EU.159 Dolžnost državnega organa je, da pridobi dovolj relevantnih splošnih informacij o stanju v predmetni državi. Splošne pomanjkljivosti oziroma nepravilnosti, ki so dovolj dobro dokumentirane v prepričljivih poročilih, kot so na primer poročila UNHCR, Sveta Evrope in teles EU, se načeloma štejejo kot splošno znana dejstva.160

113. Iz poročila PIC/2018 izhaja, da so vrnjeni tujci poročali o sistematičnem nasilju hrvaške policije pri vračanju v BiH (nasilje je povzročeno z brcami, gumijastimi palicami ali električnimi paralizatorji), policisti so jim uničili mobilne telefone ter vzeli denar in dokumente. V Bosno so bili tujci vrnjeni brez možnosti zaprositi za azil, v nasprotju z načelom nevračanja in sploh brez kakršnegakoli postopka, zgolj čez zeleno mejo.161

114. Glede razmer v Veliki Kladuši in Bihaću je navedeno, da je dostop do azilnega postopka v BiH v tem obdobju praktično nemogoč, saj so vse njihove uradne nastanitvene kapacitete polne; na voljo je 154 mest v celotni državi, večini tujcev iz tega razloga preneha status prosilca za azil, saj je vodenje postopka prosilcev vezano na dejstvo, ali imajo v postopku določen kraj bivanja. Status jim načeloma omogoča dostop do osnovnih storitev, vendar pa je dejanski dostop do teh storitev tudi za registrirane prosilce izjemno vprašljiv. Posamezniki zaradi tega bivajo v izrazito slabih in nevarnih pogojih. V Veliki Kladuši so oblasti posameznike nastanile v šotore na travniku, ki pa jih ne zavarujejo pred vremenskimi spremembami, prav tako pa jih ni dovolj za vse. V "kampu" so na voljo štiri pipe s tekočo mrzlo vodo, postavljena so prenosna stranišča in štirje provizorični tuši z mrzlo vodo. V času obiska v Veliki Kladuši ni bila stalno prisotna nobena nevladna ali humanitarna organizacija. Zagotavljanje oblačil, osnovnih higienskih pripomočkov in gradnjo provizoričnih šotorov so prevzeli prostovoljci. Tuja nevladna organizacija naj bi posameznikom nekajkrat na teden vozila hrano. Po izpovedovanju prostovoljcev in posameznikov v "kampu" naj bi velik del pomoči zagotavljalo lokalno prebivalstvo. Brezplačno kosilo je mogoče dobiti v dveh lokalnih restavracijah, kjer posameznikom zagotavljajo tudi dostop do elektrike za polnjenje mobilnih telefonov. Eden izmed ključnih problemov v "kampu" predstavlja zagotavljanje varnosti. Stalnega varovanja v "kampu" ne zagotavljajo. Prav tako v času obiska v "kampu" ni bilo na voljo zdravniške pomoči. Nujno zdravniško pomoč sicer zagotavlja zdravstveni dom v Veliki Kladuši. 115. V "kampu" v Bihaću je zgradba slabo ohranjena (ni oken, vrat, kakršenkoli elektrike ali oskrbe s tekočo vodo). Znotraj zgradbe se nahajata dva kontejnerja s tuši in nekaj prenosnih stranišč. Posamezniki v zapuščeni stavbi spijo na žimnicah, ki so postavljene na tleh druga ob drugi. Sobe, ki so premajhne, ne omogočajo zasebnosti in varnosti, hkrati pa ne zadostujejo osnovnim higienskim standardom. Hrano zagotavlja Rdeči križ, ki skrbi za dnevni obrok in osnovno zdravstveno pomoč nastanjenim. Po mnenju avtorjev poročila je zaradi slabih bivalnih razmer v Veliki Kladuši in Bihaću prestopljen prag 3. člena EKČP, saj le te predstavljajo nečloveško in ponižujoče ravnanje.162

116. Iz Poročila AI/2018 prav tako izhajajo pričevanja tujcev, da so jim hrvaški policisti vzeli denar ter uničili ali vzeli telefone, s čimer jim skušajo preprečiti oz. otežiti ponovno prečkanje meje z uporabo spletnih zemljevidov.163 Med pričevanji so tudi taka, da so tujci slovenskim policistom povedali, da jih policija na Hrvaškem pretepa, a so jim ti odgovorili, da bodo na Hrvaškem poskrbeli za njih; nekaterim je bilo na Hrvaškem rečeno, naj se slečejo do golega, kar so slovenski policisti videli; omenjen je primer, ko so policisti na Hrvaškem med hojo proti BiH na razdalji 2 kilometrov tepli tujce; pregon proti BiH je potekal tudi s palicami, udarci so padali po nogah in glavi; to se je dogajalo tudi tako, da so skupino 8 tujcev (Pakistancev) obkrožili policisti in jih pretepali; tujci so med intervjuji pokazali tri dni stare poškodbe.164

117. Kar pa zadeva stanje oziroma razmere, kjer so bivali migranti v Veliki Kladuši in v Bihaću, Poročilo AI/2018 navaja, da je bilo med 26. in 28. junijem 2018 v Veliki Kladuši približno 1500 tujcev, ena tretjina v kampu, 50 v opuščenih hangarjih, ostali so bili po različnih manjših lokacijah (približno 10) in zasebnih stanovanjih lokalnih prebivalcev. V kampu je bil začasen zbiralnik z vodo in petimi pipami, ter en generator za elektriko za polnjenje telefonov. Bilo je 6 prenosnih WC-jev, ki pa so bili prepolni za uporabo, ker jih nihče ne izprazni. Improvizirane tuše z mrzlo vodo so postavili prostovoljci.165 Na lokaciji, kjer je bil hangar s 50 ljudmi, ni bilo razen zbiralnika nobene druge infrastrukture.166 Lokalni prebivalci donirajo hrano za restavracijo, ki poskrbi vsaj za en dnevni obrok. Štirje prostovoljci tudi razdeljujejo čevlje, oblačila, zdravila, odeje, šotore; pomaga tudi islamska skupnost v Veliki Kladuši.167 V času obiska v Bihaću dne 27. 6. 2018 je bilo po oceni Rdečega križa 1500 tujcev, med njimi 51 družin z 217 člani, od katerih je bilo 94 otrok. Bivali so v ruševinah dijaškega doma, kjer je bilo približno 600 tujcev. Po ceni Rdečega križa je stavba neprimerna za bivanje, tudi iz higienskih razlogov. Na dvorišču je 8 tušev s hladno vodo, 14 mobilnih WC-jev v času obiska ni bilo izpraznjenih. Stavba ima le stene, brez vrat in oken. V notranjosti so nekateri postavili šotore, drugi spijo na tleh na golih žimnicah ali pa je na tleh pogrnjena odeja. Tako kot v Veliki Kladuši so tudi v Bihaću povedali, da jih kanton, država in mednarodna skupnost prepušča samim sebi. Predstavnica zdravstvenega doma je povedala, da imajo za 20% več dela kot običajno. Nudijo jim pomoč v primeru poškodb, vročine, prehladov, vnetij, zlomov in med nosečnostjo. Zaradi slabih higienskih razmer imajo nekateri garje in uši. V zdravstvenem domu je viselo obvestilo, da bodo tujcem nudili nujno zdravstveno pomoč, drugo zdravstveno pomoč pa proti plačilu.168

118. Iz Poročila AI/2019, ki ga je povzelo tudi ESČP v zadevi _M.H. in ostali proti Hrvaški,_169 izhaja, da sta bosanski mesti Bihać in Velika Kladuša postali začasno zatočišče za okrog 5.500 beguncev in migrantov. Tisti, ki jim uspe vstopiti v Hrvaško, jim tam rutinirano odrekajo možnost zaprositi za mednarodno zaščito in jih hrvaški policisti pogosto vračajo nazaj v BiH. V prvih desetih mesecih leta 2018 je na zahodnem Balkanu izgubilo življenje najmanj 12 oseb; večina jih je utonilo med prečkanjem meje iz Hrvaške v Slovenijo. Več ducatov jih je umrlo v drugačnih okoliščinah, tudi tako, da jih je med hojo skozi odročne predele zbil vlak ali avtomobil. Ugotovitve raziskave, ki se je izvajala od junija 2018 do januarja 2019, so pokazale, da na mejnem območju med Hrvaško in BiH redno prihaja do sistematičnih in namernih vračanj ter kolektivnih izgonov migrantov - včasih podkrepljenih z nasiljem in ustrahovanjem. Med 94 begunci in migranti, ki so se znašli ujeti v začasnih nastanitvenih centrih v Bihaću in Veliki Kladuši, so skoraj vsi povedali, da so jih tja vrnili iz Republike Hrvaške, v mnogih primerih celo po večkrat, in da so jih pred tem zadrževali na policijskih postajah globoko v notranjosti Hrvaške, brez izvajanja uradnih postopkov, pri tem pa jim je bil onemogočen tudi dostop do postopkov priznavanja mednarodne zaščite. Ena tretjina vprašanih je povedala, da je doživela nasilje hrvaških policistov. Mnogi so povedali, da so jih pretepali in ustrahovali, kradli in uničevali njihove dokumente in mobilne telefone.170

119. Verižni kolektivni izgoni ljudi na koncu pomenijo, da se ljudje znova znajdejo v obubožanih in nevarnih razmerah, ki prevladujejo v begunskih taboriščih v BiH. 5.500 moških, žensk in otrok, ki so trenutno ostali ujeti v Bihaću in Veliki Kladuši, biva v zapuščenih tovarnah, kjer nimajo dostopa do osnovnih življenjskih potrebščin. Zaradi omejenih kapacitet in sredstev, pa tudi zaradi političnega zastoja in nefunkcionalnih institucij, BiH ni zmožna učinkovito nuditi zadostne zaščite in življenjskih pogojev za begunce in migrante. Pogoji v begunskih taboriščih ne dosegajo standardov in tisti, s katerimi so predstavniki organizacije AI opravili razgovore, so močno zaskrbljeni za svojo varnost. Mnogi so omenjali slabe higienske razmere in pomanjkanje tople vode, hrane ter otežen dostop do zdravstvene oskrbe.171

120. Migranti in begunci, ki jim ni dovoljen vstop v Republiko Slovenijo in jih vrnejo nazaj na Hrvaško, od koder so nato vrnjeni nazaj v BiH, so v nevarnosti, da ostanejo brez pravnega statusa v državi, ki jim ni zmožna nuditi zadostne zaščite ali nastanitvenih pogojev. Od 24.000 beguncev in migrantov, ki so v letu 2018 prečkali BiH, jih je kakšnih 23.000 izrazilo svojo namero zaprositi za azil, a le sedem odstotkov (1.579) jih je bilo pri tem uspešnih. Zaradi številnih birokratskih ovir pri registraciji zahtevkov, pomanjkljivega dostopa do ustrezne pravne pomoči, omejenih virov ministrstva za varnost ter omejene podpore za potencialne prosilce za azil se mnogi begunci in migranti odločijo, da bodo nadaljevali svojo pot v druge evropske države. Trenutno okrog 5500 oseb - od teh so bili mnogi vrnjeni iz Hrvaške ali Slovenije - biva v treh improviziranih nastanitvenih centrih, s katerimi upravlja Mednarodna organizacija za migracije (IOM). Ti centri, ki gostujejo v ogromnih proizvodnih halah nekdanjih tovarn, so bili na hitro postavljeni novembra 2018 ob finančni podpori EU, da bi lahko zagotovili zatočišče za ljudi, ki so spali na prostem, preden temperature padejo. Januarja 2019 so bili begunci in migranti natlačeni v ogrevanih šotorih in kontejnerjih v notranjosti obeh tovarn - Bira v Bihaću, kjer je nastanjenih nekje okrog 2500 oseb, ter Miral v Veliki Kladuši, kjer je trenutno nastanjenih okrog 900 oseb, pri čemer se ocenjena nastanitvena zmogljivost tega centra giblje nekje okrog 700 oseb. Družine in mladoletniki brez spremstva, to je okrog 130 oseb, so nastanjeni ločeno, v preurejenem prenočišču Borići, medtem ko po nekaterih ocenah v zasebnih domovih biva med 500 in 800 oseb.172 Mednarodna organizacija za migracije (IOM) tam nastanjenim osebam omogoča osnovno zatočišče, tri obroke na dan, prenosne tuše in do določene mere tudi osnovno zdravstveno oskrbo in pravno pomoč. Kljub temu so razmere v teh centrih neustrezne. Poleg tega, da jih je skrbelo zaradi varnosti, so ljudje, ki so se pogovarjali s predstavniki organizacije AI, izrazili nezadovoljstvo nad higienskimi razmerami, pomanjkanjem tople vode, dolgim čakanjem v vrsti za hrano ter pomanjkljivim dostopom do zdravstvene oskrbe. Sprejemna centra Bira in Miral sta opremljena z mobilnimi stranišči in tuši, vendar opreme ni dovolj glede na število ljudi, ki tam biva. Za potrebe stotin tam nastanjenih ljudi naj bi bilo sicer namenjenih nekaj ducatov stranišč, vendar so bila v času obiska organizacije AI mnoga zamašena ali pa niso bila v uporabi. Dostop do tople vode je močno otežen. Ženske, s katerimi so se pogovarjali predstavniki AI, so izpostavile, da imajo še posebej otežen dostop do tušev in stranišč. Čeprav so tam namenjeni ločeni prostori za družine, pa so mnoge ženske, nastanjene v centru Bira, potožile, da ti prostori ne zadoščajo in da samski moški iz drugih delov taborišča na silo vstopijo v predel za družine, da bi se oprhali pri njih. V Miralu so ženske iz Sirije in Iraka, s katerimi so se pogovarjali predstavniki organizacije AI, povedale, da ponoči ne morejo uporabljati stranišč, ker dominantne skupine beguncev in migrantov v nočnem času obvladujejo te prostore in ostalim preprečujejo uporabo sanitarij. Tujci so potrdili, da dobivajo po tri obroke na dan, vendar so pripomnili, da sta kakovost in velikost obrokov spremenljivi ter da obroki pogosto ne zadoščajo in ne izpolnjujejo niti osnovnih prehranskih potreb. Do nedavnega so mnoge družine beguncev svoje obroke lahko dopolnile s hrano, kupljeno v trgovinah zunaj taborišč. Vendar so decembra lokalne oblasti začele omejevati svobodo gibanja oseb, nastanjenih v tamkajšnjih centrih, lokalne trgovine pa so najele varnostnike, ki beguncem in migrantom preprečujejo vstop. To je bil hud udarec za begunce in migrante, saj je bil to za mnoge izmed njih edini način, da ohranijo vsaj malo dostojanstva. Prišlo je do nekaj tatvin, ki so jih zagrešili mlajši moški, zdaj pa noben ne sme več nakupovati v okoliških trgovinah. Med obiskom begunskih centrov Bira in Miral so bili predstavniki organizacije AI priča dolgi vrsti, da bi prišli do obroka. Samski moški so morali skoraj dve uri čakati v vrsti, da so prišli do obroka. To je bil velik vir nezadovoljstva pri mnogih prebivalcih, s katerimi so se pogovarjali predstavniki organizacije AI. V taboriščih tudi ni bilo poskrbljeno za ustrezno zdravstveno oskrbo in duševno zdravje. Četudi je bila zdravstvena oskrba Danskega sveta za begunce na voljo vsak dan, je bil dostop omejen na le nekaj ur dnevno, čakalne vrste za stik z zdravnikom ali medicinsko sestro pa so bile izredno dolge. Organizacija AI se je pogovarjala z več osebami, ki že več kot dva tedna poskušajo priti do zdravnika. Drugi bolniki, ki so potrebovali oskrbo specialista, so se spopadali s preprekami pri dostopu do lokalnih zdravstvenih ustanov - bodisi zato, ker ni bilo medicinskega spremstva, ali zato, ker lokalni zdravniki niso želeli obravnavati beguncev. Predstavniki Jezuitske službe za begunce, ki prebivalcem taborišč nudi medicinsko spremstvo in jim po potrebi pomaga pri dostopu do lokalnih zdravstvenih ustanov, so organizaciji AI povedali, da so imeli na začetku težave pri dostopu do zdravstvene oskrbe, vendar to težavo odpravljajo v sodelovanju z okoliškimi zdravstvenimi ustanovami.173 Tujci, s katerimi so se srečali predstavniki organizacije AI, so povedali, da so razmere v centru "peklenske" in da "gre bolj za zapor kot kaj drugega". Mednarodna organizacija za migracije (IOM) se je za zagotovitev 24-urnega varovanja obrnila na zasebno varnostno družbo. Kljub temu pa nastanjeni v centru poročajo o vsakodnevnih incidentih med različnimi skupinami migrantov, pa tudi o razmahu zlorabe drog in tatvinah. Osebe, s katerimi so se pogovarjali predstavniki organizacije AI, pravijo tudi, da se tam ne počutijo varne in da morajo biti ves čas v pripravljenosti. Poleg tega jih veliko poroča o incidentih, o katerih obstajajo tudi video posnetki, kjer uslužbenci zasebne varnostne družbe, ki varujejo taborišča, uporabljajo prekomerno silo. Kljub vsem tem pomanjkljivostim pa se je z začasnimi centri pod vodstvom IOM, ki beguncem in migrantom nudijo osnovno zatočišče, najverjetneje preprečilo nastanek še mnogo hujših razmer, če bi bilo urejanje kriznih razmer prepuščeno izključno oblastem BiH. Država je slabo pripravljena na velike (in ne povsem nepričakovane) izzive, ki jih prinaša nastanitev tako velikega števila beguncev in migrantov, ki prečkajo njeno ozemlje. BiH ima samo en uradni sprejemni center za prosilce za azil blizu Sarajeva, v Delijah, ki lahko sprejme samo 150 oseb. Ker ni zadostnih kapacitet in ustreznega podpornega sistema, begunci in migranti, ki so v državo vstopili iz Srbije, sistematično potujejo v Bihać in Veliko Kladušo, da bi bili bližje meji s Hrvaško. Na višku krize v poletnih mesecih sta ti dve mesti dnevno sprejeli med 300 in 400 novih prišlekov. Ni nobenih znakov, da se bodo življenjski pogoji za begunce in migrante, ki so trenutno nastanjeni v sprejemnih centrih v Bihaću in Veliki Kladuši, kakor koli izboljšali - razmere v BiH so že zdaj zelo nestabilne in stanje se lahko še poslabša, še piše v Poročilu AI/2019.174

121. Iz poročila Varuha človekovih pravic Republike Hrvaške (_"Institucije brez odziva na anonimno pritožbo policijskega uslužbenca o nezakonitih postopanjih"_, 16. 9. 2019; v nadaljevanju: Poročilo Varuhinje RH/2019 - Priloga C8) izhaja, da je konec marca 2019 Varuhinja prejela pritožbo z navedbami o nezakonitih postopanjih policijskih uslužbencev na podlagi ukaza nadrejenih, ki jo je anonimno, zaradi strahu pred morebitnimi negativnimi posledicami za svojo družino in zaposlitev, podal uslužbenec mejne policije. Varuhinja RH je o tem takoj obvestila Državno tožilstvo Republike Hrvaške in zahtevala izvedbo ustrezne, učinkovite in neodvisne preiskave, da bi se brez dvoma ugotovilo, ali gre za resnična dejstva ali za neutemeljene obtožbe. Zaradi odsotnosti povratnih informacij je v začetku junija pritožbo poslala v vednost in morebitno izvedbo dejanj iz pristojnosti hrvaškega parlamenta, predsedniku hrvaškega parlamenta, predsednikom pristojnih parlamentarnih odborov za Ustavo, poslovnik in politični sistem za notranjo politiko in nacionalno varnost ter za človekove pravice in pravice narodnostnih manjšin. Navaja, da tudi od njih ni prejela povratne informacije o morebitnih opravljenih dejanjih v zvezi s preverjanjem navedb iz pritožbe. Pravi, da ji je zato preostala samo še institucionalna možnost seznanitev javnosti. V Poročilu Varuhinje RH/2019 je navedeno, da v anonimni pritožbi policist opisuje ukaze vodstvenih policijskih uslužbencev, da se izvajajo kazniva postopanja proti nezakonitim prebežnikom; navedeno je, kako je na podlagi ukaza načelnika postaje mejne policije in vodje uprave policijskim uslužbencem naloženo, da vse prebežnike in begunce vračajo na področje BIH in to brez pisnega postopka, da ne bi bilo sledi, ter jim vzamejo denar, razbijejo mobitele in jih vržejo v reko ali jih zadržijo za sebe. Na ta način vsakodnevno vračajo 20 do 50 oseb, v svojem postopanju pa so posebej okrutni policijski uslužbenci, ki so dodeljeni v pomoč iz drugih policijskih uprav, saj pretepajo in jemljejo, oziroma delajo, kar želijo, brez kontrole, ob dovoljenju vodje iz policijske postaje in uprave. Navaja, da so med prebežniki tudi ženske in otroci, vendar se postopki izpeljejo proti vsem enako ter da ljudje, ki jih pripeljejo iz drugih uprav, prihajajo izčrpani, včasih tudi pretepeni, policijski uslužbenci pa jih tekom noči na silo vrnejo v BiH, znajo pa poseči tudi po orožju. Anonimni policist poudari, da se istočasno sramuje takšnega nehumanega postopka, da ga žalosti ter da nima več niti volje niti moči in prosi, da takšno obnašanje in postopanje policije Varuhinja človekovih pravic RH prepreči. 122. Poročilo Varuhinje RH/2019 navaja, da vsebino te anonimne pritožbe potrjujejo ostale pritožbe, ki jih varuhinja prejme v zvezi s postopanji policije proti prebežnikom, prijetih pri nezakonitem prehodu državne meje ali neposredno po njem, ki govorijo o ignoriranju iskanja mednarodne zaščite in nasilnem postopanju, pa celo o pretepanju, odtujevanju denarja in ostalih vrednosti ter vračanju čez zeleno mejo brez izpeljave kakršnegakoli z zakonom predvidenega postopka. Z druge strani v svojih odgovorih MNZ brez izjem navaja, da te pritožbe niso vsebinske (utemeljene) in so netočne, brez da bi izvedli vse razumne in razpoložljive korake zaradi izpeljave preiskave in zavarovanja dokazov, ki se nanašajo na sporno dogajanje.

123. AIDA in ECRE sta izdala publikacijo: "Access to the territory and push backs" (Dostop do postopka in "zavračanja, v nadaljevanju: Poročilo AIDA/ECRE; priloga C7), ki navaja, da nasilno vračanje tujcev s strani hrvaških policistov poteka že od začetka leta 2017, ki je še naraščalo v letu 2018. O vračanju migrantov med drugimi poročajo tudi Varuhinja človekovih pravic Republike Hrvaške, UNHCR ter Agencija Evropske unije za temeljne pravice (FRA), _Human Rights Watch_ ter deležniki v Sloveniji, Srbiji in BiH. Po podatkih UNHCR se je povečalo število pričevanj o kolektivnih izgonih v Srbijo. Iz Hrvaške je bilo v letu 2018 v Srbijo izgnanih skupno 6.567 oseb. Februarja 2018 so organizacije civilne družbe _Are You Syrious, No Name Kitchen, Center za mirovne študije_ in _Welcome Initiative_ predstavile četrto poročilo o nasilnih in nezakonitih vračanjih tujcev iz Republike Hrvaške. Vsa štiri poročila so bila objavljena v obdobju med januarjem 2017 in februarjem 2018. V poročilih so zapisane izpovedi oseb, ki so bile vrnjene iz Hrvaške in Srbije - bodisi enkrat bodisi večkrat. Organizacije opozarjajo na prakso množičnih vračanj oseb iz Hrvaške v Srbijo, bodisi z območja državne meje bodisi iz notranjosti države, pri čemer niso bili izpeljani individualni formalni postopki v prisotnosti tolmača, kot to določa zakon. Tujcem se sistematično in vztrajno onemogoča dostop do hrvaškega ozemlja ter do azilnega postopka. V poročilih so navedena tudi pričevanja migrantov o tem, kako so z njimi ravnali hrvaški policisti: o policistih, ki so prekoračili svoja pooblastila; o različnih oblikah verbalnega in telesnega nasilja; o grožnjah in norčevanju, ki so jih bili deležni od policistov; o tem, da so jih silili podpisovati dokumente v hrvaškem ali kakem drugem jeziku, ki ga te osebe niso razumele; o zasegih dragocenosti in osebnih predmetov; o uničevanju osebnih predmetov ter o izgonih s hrvaškega ozemlja, kljub temu, da so te osebe izrecno izrazile namero zaprositi za azil na Hrvaškem. Tudi Jezuitska služba za begunce (JRS) je v svojem poročilu objavila podobne ugotovitve na podlagi opravljenih razgovorov. Agencija EU za človekove pravice (FRA) je poročala tudi, da so begunci, ki so uspeli prečkati mejo, prispeli v sprejemni center v Zagrebu v slabem telesnem in duševnem stanju ter s psihosocialnimi težavami, medtem ko so se po podatkih hrvaškega Rdečega križa mnoge družine med prečkanjem meje ločile od svojih družinskih članov. Po nekaterih navajanjih so se nekateri policisti celo fotografirali, medtem ko so poniževali osebe, ki so iskale zaščito. Migrante, ki so bili namenjeni na Hrvaško, so hrvaški policisti pretepali s palicami, jih žalili ali nanje ščuvali pse. Večina žensk, s katerimi so opravili razgovore predstavniki časopisa The Guardian, je povedala, da same sicer niso bile podvržene grobemu ravnanju, so pa bile priča napadom na moške v njihovi skupini, pri čemer pa je manjši del žensk povedal, da so bile pretepene ali pa pregledane, tako da so se morale sleči. Očitki zaradi nasilja hrvaških policistov so se nadaljevali tudi v letu 2019. Odbor hrvaškega parlamenta za človekove pravice in pravice narodnostnih manjšin je 18. oktobra 2018 sklical posebno sejo na temo migracij. Varuhinja človekovih pravic je odbor obvestila, da je na podlagi pobud migrantov, organizacij civilne družbe ter mednarodnih organizacij, pa tudi na lastno pobudo, začela preiskovati več primerov domnevnega grobega in nasilnega ravnanja policistov z migranti ter domnevnega odrekanja dostopa do azilnih postopkov, vendar ji je Ministrstvo za notranje zadeve večkrat odreklo dostop do podatkov o ravnanju policistov, četudi je do teh podatkov upravičena. Poleg UNHCR in nekaterih drugih deležnikov so Komisar Sveta Evrope za človekove pravice in predstavniki Evropskega parlamenta Hrvaško pozvali, da razišče navedbe o kolektivnih izgonih migrantov ter prekomerne rabe sile s strani uslužbencev organov kazenskega pregona, o katerih obstajajo pričevanja že več kot dve leti.

124. Tedensko poročilo ECRE z dne 31. 1. 2020 (_ECRE Weekly Bulletin_ - priloga C22) je pod naslovom: _"Hrvaška: Novo poročilo o mučenju prosilcev za azil s strani državnih organov"_ navedlo, da novo letno poročilo o mučenju prosilcev za mednarodno zaščito s strani hrvaških oblasti na območju zunanje meje EU organizacije _Border Violence Monitoring Network_ (BVMN) razkriva sistematično nasilje, nehumano ravnanje in poniževanje prosilcev za mednarodno zaščito na Hrvaškem. V letu 2019 je bilo v podatkovno bazo organizacije BVMN dodanih 311 izpovedi, ki pričajo, kako hrvaške oblasti vračajo migrante nazaj čez mejo. Med temi se je v 244 primerih pojavila najmanj ena oblika nasilja zoper prosilce za azil, pogosto pa je bilo teh oblik nasilja več. Poročilo razkriva šest vzorcev nasilnega in nepravilnega ravnanja: prekomerna in nesorazmerna uporaba sile, uporaba električnih paralizatorjev, siljenje k slačenju oblačil, grožnje in prekomerna uporaba sile s strelnim orožjem, nehumano ravnanje v notranjosti policijskih vozil ter zadrževanje v priporu, kjer ni poskrbljeno niti za osnovne potrebe. Obstaja precej dokazov o napadih s policijskimi psi, brcanju in pretepanju s palicami ter uporabi električnih paralizatorjev, pa tudi o tem, kako policisti uničujejo ali kradejo najosnovnejše premoženje prosilcev za mednarodno zaščito. Zabeleženi so tudi primeri nasilja v smislu siljenja žrtev k slačenju in poniževanju (tudi otrok), streljanja v bližini odraslih in otrok, uprizarjanja usmrtitev, uporabe solzivca nad osebami, ujetimi v policijskih kombiniranih vozilih brez oken, ter večurnega zadrževanja prosilcev za mednarodno zaščito v higiensko oporečnih razmerah, brez hrane, vode in možnosti uporabe sanitarij. Glede na zaznani vzorec nasilja in krutega, nehumanega in ponižujočega obravnavanja žrtev poročilo ugotavlja, da Hrvaška ne izpolnjuje svojih obveznosti, ki ji jih nalagata domača in mednarodna zakonodaja.

125. Nadalje tudi tedensko poročilo ECRE z dne 20. 12. 2019 (priloga C4) navaja, da je vzdolž balkanske poti organizacija BVMN zabeležila 107 incidentov, v katerih so policisti uporabili strelno orožje. Četudi so uporaba samovoljnega zadrževanja oseb v neprijaznih pogojih, hude zlorabe in psihološko nasilje značilni pojavi za vračanje migrantov s strani hrvaških organov, do nezakonitih vračanj prihaja povsod v regiji. V tem poročilu so opisani primeri verižnih vračanj iz Italije v Bosno in Hercegovino preko Slovenije in Hrvaške, ter vračanja iz Grčije nazaj v Turčijo. Poročilo govori tudi o masovnih odstranjevanjih okrog 10.000 oseb v prvih desetih mesecih leta 2019 na podlagi sporazuma o izročitvi in prevzemu oseb iz Slovenije na Hrvaško, od koder so te osebe nato skupinsko izgnane v BiH ali Srbijo.

126. V obravnavanem obdobju so tudi slovenski in tuji mediji že poročali o ravnanju hrvaških policistov s tujci.

127. Iz članka, objavljenega v časopisu _The Guardian_ decembra 2018 (priloga C10), izhaja, da je minister za notranje zadeve BiH izjavil, da je ravnanje hrvaških policistov sramota za državo članico EU. Iz prispevka Barbare Matejčič, objavljen v Telegramu z naslovom _"Prvi intervju, v katerem hrvaški policist zatrjuje: šefi nam odrejajo, da ilegalno izganjamo migrante"_ z dne 15. 9. 2019 (priloga A8, prevod C9), izhaja izjava policista, da ni nikoli obvestil bosanske ali srbske policije, temveč so odpeljali skupino na zeleno mejo in tujce izgnali čez; ne obstaja nobena pisna sled o takšnem postopanju; niso vračali vseh migrantov, kajti, če so bile v skupini ženske in otroci ali če je veliko občanov prijavilo, da so videli migrante - saj ti klici ostajajo zabeleženi - ali če bi jih našli sredi dneva na cesti, ko bi obstajala možnost, da nekdo fotografira policijo, kako odpelje migrante in lahko kasneje vpraša, kje so ti ljudje, takrat se je delalo po proceduri; ukazi za ravnanja so prihajali od nadrejenih in njim naj bi se policisti tudi pritožili; vsi so vedeli, da so vodje izmen ukaze prejemali od svojih nadrejenih, to je javna skrivnost, policisti nikoli niso dobili ukaza, da uporabijo silo ali da uničujejo premoženje beguncev, čeprav so zabeležena številna pričanja o nasilju policije nad begunci; niti en policist se ni sam spomnil, da izganja ljudi čez mejo. _"Kje bi policistu iz Zagreba prišlo na misel, da zbere migrante v policijski kombi in jih pelje na mejo? Ampak nihče od šefov ne bo prevzel odgovornosti, če se izve za takšno ravnanje, ampak bo rekel, da je policist to storil sam … Nastradali bodo navadni policisti, ki so najmanj krivi."_

128. V članku, objavljen 14. 11. 2018 v časopisu The Guardian: "They didn't give a damn: first footage of Croatioan police brutality", ki ga je napisal Lorenzo Tondo po obisku v Veliki Kladuši (priloga C11), je med drugim navedeno, da nevladna organizacija _"No Name Kitchen"_ (NNK), ki združuje prostovoljce iz različnih držav, razdeljuje hrano prosilcem za mednarodno zaščito v Srbiji, Bosni in Italiji, vsak teden zabeleži 50 do 100 izpovedi oseb, ki so jih hrvaški organi vrnili nazaj čez mejo; da jih približno 70% navaja, da so jih pretepali; da je Julian Koeberer, predstavnik organizacije Zdravniki brez meja, povedal, da je v zadnjih mesecih njegova zdravniška ekipa v BiH redno obravnavala paciente - ponekod celo ženske in majhne otroke - zaradi poškodb, ki so jih domnevno povzročili pripadniki državnih organov, ko so tujci poskušali prestopiti mejo na Hrvaško in v Slovenijo, medtem ko so njihove prošnje za azil in zaščito redno ignorirali; da jih je od 50 oseb, s katerimi se je pogovarjal novinar (večinoma iz Pakistana), 35 povedalo, da so jih napadli hrvaški policisti; da se tujci v BiH znajdejo v improviziranih naseljih, kjer ni ustrezno poskrbljeno za higieno - na primer na njivah in v skvotih, da so uradni državni begunski tabori polni (_"V teh taborih pogosto vladajo porazne razmere zaradi prepočasnega izboljševanja stanja na področju zagotavljanja zatočišč za prezimitev (hrana, higiena, pravni status in zdravstvena oskrba) in te nehumane življenjske razmere so izredno škodljive za telesno in duševno zdravje teh ljudi. Ko bo prišla zima, bodo tisti, ki bodo prisiljeni ostati zunaj, močno ogroženi."_); da v taboru v Veliki Kladuši na ducate ljudi sedi v blatu in na kupih smeti, kjer čakajo na zdravnike; da tujci pokažejo modrice na očeh, hrbtih in nogah, buške in rane po glavi, prebite ustnice in brazgotine po nogah; da so bili tudi primeri, ko so migranti trdili, da so jih slekli in prisilili, da bosi hodijo, ko je bila temperatura pod ničlo; da so policisti pred očmi staršev pretepali njihove otroke in da gre za sistematično ter načrtno nasilje. Pri časopisu _The Guardian_ so za komentar povprašali hrvaškega ministra za notranje zadeve, policijo in hrvaško vlado, vendar odgovora niso prejeli.

129. Tudi iz članka istega avtorja, objavljenega 17. 12. 2018 v časopisu The Guardian z naslovom _"Hrvaška z vračanjem prosilcev za mednarodno zaščito v Bosno krši predpise EU"_ (priloga C10), izhaja, da je organizacija _Border Violence Monitoring_ (BVM) objavila video posnetke več primerov kolektivnih izgonov migrantov v gozdu blizu kraja Lohovo. Na posnetkih skrite kamere je v času od 29 septembra do 10 oktobra 2018 bilo zabeleženih 54 incidentov, kjer je prišlo do skupinskega pregona ljudi s hrvaškega ozemlja v BiH. Tako je bilo vrnjenih 348 oseb.

130. Iz članka _"Hrvaška policija migranta pretepla in mučila z elektrošoki"_ (Dnevnik.si) z dne 3. 9. 2019 (priloga A6) izhaja povzeto poročilo organizacije KIRS (Srbska Komisija za prebežnike in migracije) o tem, da je 16-letni fant iz Afganistana bil izvzet iz skupine migrantov, pretepen, zaprt, kjer so ga tepli štirje policisti, mu odvzeli denar in telefon, zahtevali so, naj se sleče do golega; z vodo in elektrošoki so ga mučili, dokler ni izgubil zavest; imel je polomljena rebra in notranje krvavitve ter hematom v glavi.

131. Vsi navedeni članki kakor tudi Poročilo Varuha /2019, Poročilo PIC/2018, Poročilo AI/2018, Poročilo Info Kolpa/2019, Poročilo AI/2019 in Poročilo Varuhinje RH/2019 so bili javno objavljeni pred izpodbijanim dejanjem vrnitve in so bili očitno relevantni z vidika prepovedi vračanja ter z vidika izjeme od načela vzajemnega zaupanja med članicami EU v tem smislu, da tožnikov pravni interes za varstvo pred kršitvijo pravice iz drugega odstavka 19. člena Listine ni bil očitno neutemeljen.

132. Članki in poročila so bili poznani ne le zainteresirani javnosti, pač pa tudi splošni javnosti (članki v Dnevniku, The Guardian-u). Ker se nanašajo na področje pristojnosti toženke, pri izvajanju katere je zavezana k spoštovanju človekovih pravic, bi morala tožena stranka objavo tovrstnih poročil spremljati in poznati.175 Zato sodišče presoja, da je za njih vedela oziroma bi morala vedeti (ob tem, da je glede postopkov vračanj med toženko in AI celo potekala komunikacija). Sodišče dodaja, da tožena stranka kakšnih drugih relevantnih poročil o stanju na Hrvaškem in BiH ni predložila.

133. Kot je presodilo tudi Vrhovno sodišče, so vse navedene informacije vzpostavile obveznost toženke, da jih upošteva na način, da na njihovi podlagi oceni, ali je Hrvaška za tožnika varna država. Vrhovno sodišče se v zadevi I Up 23/2021 glede razmer v BiH v povezavi s procesnimi obveznostmi, ki izhajajo iz načela nevračanja, ni ukvarjalo, ker je kršitev načela nevračanja ugotovilo že v povezavi z Republiko Hrvaško, vendar sodišče ocenjuje, da so vsa navedena poročila tudi glede razmer v BiH, kamor bi bil tožnik lahko verižno vrnjen, vzpostavila enako obveznost toženke. Sodišče meni, da toženka dolžne ocene na podlagi omenjenih poročil ni napravila,176 saj se je branila le, da ji to ni bilo treba, ker je Hrvaška članica EU, ter se sklicevala na načelo zaupanja (ki je izpodbojna, kot je sodišče že navedlo, in to tudi v razmerju med dvema državama članicama pri izvajanju bilateralnega sporazuma kot je Sporazum/2006, ko gre za varovanje pravice iz 4. oziroma drugega odstavka 19. člena Listine177) in trdila, da tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito ali kako drugače navajal, da mu na Hrvaškem, v BiH ali v Siriji grozi kršitev absolutnih pravic. Da je tožnik zaprosil za azil, je sodišče že ugotovilo, ob vseh navedenih relevantnih člankih in poročilih, s katerimi bi tožena stranka morala in mogla biti seznanjena, pa se ta tudi ne more uspešno braniti, češ da bi moral tožnik v postopku izrecno uveljavljati kršitev absolutnih pravic na Hrvaškem, v BiH ali v Siriji (čeprav je tudi glede tega sodišče ugotovilo, da mu ta možnost ni bila dana). Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožene stranke, da je Republika Slovenija BiH razglasila za varno izvorno državo, saj BiH ni tožnikova izvorna država, v luči vseh predstavljenih javno dostopnih poročil pa se tožena stranka prav tako ne more uspešno braniti, češ da "Republika Slovenija nima nobenih podatkov, da je BiH nevarna za tujce".178

134. Tožena stranka torej s tem, ko je tožnika vrnila v Republiko Hrvaško, brez da bi pred tem preko informacij o stanju na Hrvaškem in BiH z vrnjenimi tujci preverila in natančno ocenila realno tveganje za morebitno kršitev pravice iz drugega odstavka 19. člena Listine ob upoštevanju izjeme od načela vzajemnega zaupanja med državami članicami EU, kršila svoje procesne obveznosti glede varstva pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja iz drugega odstavka 19. člena Listine EU.

_B.2) Presoja z vidika materialnih obveznosti iz drugega odstavka 19. člena Listine_

135. Tožnik ni zatrjeval, da bi mu bila po izvršeni predaji že na hrvaškem ozemlju oziroma s strani hrvaških policistov kršena prepoved mučenja in nečloveškega ravnanja. Je pa zatrjeval, da je bil še isti dan s strani hrvaških policistov verižno vrnjen v BiH (kar je med strankama nesporno), kjer pa so bivanjske razmere zanj predstavljale kršitev prepovedi nečloveškega in poniževalnega ravnanja. Sodišče je zato v zvezi s tem presojalo, ali je bilo tožniku zaradi dejanja izročitve hrvaškim organom in spričo verižnega vračanja iz Hrvaške v BiH poseženo v omenjeno pravico v materialno-pravni komponenti, torej zaradi bivanjskih razmer v BiH.

136. Za najbolj splošno opredelitev nečloveškega ravnanja v smislu 3. člena EKČP velja, da je takšno ravnanje načrtovano, se izvaja določen čas (več ur) in povzroča dejanske telesne bolečine ali intenzivno fizično ali psihično (duševno) trpljenje. Ravnanje pa postane poniževalno v smislu tega člena, ko je oseba omalovaževana na način, da se med postopkom ne spoštuje človekovo dostojanstvo oziroma da se povzroča občutek strahu, tesnobe, manjvrednosti, zato da bi se posameznika moralno in fizično strlo. Žrtev se lahko počuti ponižano tudi takrat, ko drugi v takem ravnanju ne vidi nič poniževalnega. Čeprav je razlog oziroma namen poniževanja oziroma omalovaževanja dejavnik, ki ga je treba upoštevati, neobstoj tega razloga oziroma namena ne izključuje kršitve pravice iz 3. člena EKČP.179

137. Nečloveško ravnanje mora dosegati minimalno stopnjo resnosti, da preide v okvir pravice iz 3. člena EKČP oziroma člena 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah. Ocena te stopnje je relativna in je odvisna od okoliščin primera, zlasti od trajanja takšnega ravnanja, njegovih fizičnih in psihičnih učinkov, pa tudi od spola, starosti, zdravstvenega stanja žrtve.180 Da bi organ ali sodišče lahko ocenila, da je takšna minimalna stopnja nečloveškega ravnanja dosežena, mora(ta) upoštevati tudi druge dejavnike, predvsem: namen oziroma motiv za takšno ravnanje, čeprav odsotnost namena poniževanja žrtve ne pomeni, da ne gre za nečloveško ali ponižujoče ravnanje;181 kontekst, v katerem je prišlo do takšnega ravnanja, kar vključuje oceno splošne atmosfere, morebitne povečane napetosti, čustvene reakcije, v zvezi s katerimi je prišlo do takšnega ravnanja; tretji dejavnik je ranljivost žrtve.182

138. Bolj konkretna opredelitev nečloveškega ravnanja, ko je šlo za vprašanje bivanjskih pogojev prosilcev za azil v okoliščinah nedelujočega azilnega sistema v Grčiji, izhaja iz sodbe _M.S.S proti Belgiji in Grčiji_, ki izpostavlja okoliščine, ko so žrtve bile več mesecev povsem prepuščene življenju na cesti, brez osnovnih sredstev za bivanje, brez dostopa do sanitarij, brez možnosti, da zadovoljijo najbolj osnovne potrebe (hrana, higiena, namestitev), v stanju skrajnega siromaštva in v stalnem strahu za osebno varnost in v kombinaciji s tem, da ni bilo nobenih izgledov, da bi se ta položaj lahko izboljšal.183

139. V drugačnih okoliščinah in drugačni vrsti postopka, kot je obravnavani, ko je šlo za zahtevek prosilca za mednarodno zaščito proti predaji drugi državi članici EU na podlagi Uredbe št. 604/2013 (Dublinske uredbe) zaradi slabih življenjskih razmer v odgovorni državi članici EU, je Sodišče EU nečloveško ravnanje opredelilo tako, da morajo pomanjkljivosti dosegati _"posebej visok prag resnosti /.../. Ta posebej visoki prag resnosti naj bi bil dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev, in zaradi katerega bi bilo ogroženo njeno telesno ali duševno zdravje ali bi se znašla v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom. Navedeni prag torej ni dosežen niti v okoliščinah velike negotovosti ali velikega poslabšanja življenjskih razmer zadevne osebe, če te ne pomenijo hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega bi bila ta oseba v položaju, ki bi bil tako slab, da je mogoče šteti, da gre za nečloveško ali ponižujoče ravnanje."_184 Za opredelitev nečloveškega ravnanja oziroma kršitve pravice iz 4. člena oziroma drugega odstavka 19. člena Listine je treba upoštevati tudi, ali se oseba znajde v položaju hudega materialnega pomanjkanja zaradi posebne ranljivosti ter neodvisno od svoje volje in osebne izbire.185

140. Glede razmer v BiH je tožnik v tožbi in pripravljalnih vlogah navedel naslednje: ko so prispeli v Veliko Kladušo, so se želeli registrirati v begunskem taborišču Miral, vendar zaradi prezasedenosti nikogar niso sprejeli, oskrbeli so jim lahko le rane. Tožnik je moral več dni spati zunaj v bližnjem parku, trpel je za slabim počutjem in lakoto, saj ni imel denarja. Vsak dan je hodil do taborišča in prosil, če bi se lahko vsaj umil, in šele po enem tednu se ga je eden izmed upravnikov končno usmilil in mu dovolil, da se je oprhal in prespal na postelji še z eno osebo. V kampu je dobil hrano, vendar je bilo še vedno prenatrpano, umazano (pomanjkanje tušev in stranišč). Možnosti za uspešno podajo prošnje za mednarodno zaščito ni bilo. Živel je v nenehnem strahu pred poslabšanjem razmer in deportacijo v matično državo. Nastanitev v Miralu ni varna, saj je že prišlo do množičnih pretepov. V Veliki Kladuši je dnevno soočen s segregacijo, ker lokalne trgovine in restavracije onemogočajo dostop do storitev beguncem.

141. Na zaslišanju je tožnik glede bivanja v BiH navedel le to, da je bil v Bosni od 19. 10. do nekje med 15. in 20. 11. 2019, ko je odšel v Srbijo, in dne 4. 12. 2019 prispel v Avstrijo.186 Na izrecno vprašanje svoje pooblaščenke, naj opiše svoje bivanje v Veliki Kladuši, je navedel le to, da je bil najprej en teden do 10 dni v nekem parku, dokler ni dobil izkaznice, nato pa so mu dali možnost bivanja v enem kampu, kjer jih je bilo v enem kontejnerju šest, imeli pa so le tri postelje.187 Pred prihodom v RS je v BiH živel približno 15 ali 20 dni.188

142. Sodišče ugotavlja, da se je tožnik brez svoje volje in osebne izbire znašel v položaju, ko je bil v veliki meri odvisen od javne pomoči oziroma pomoči nevladnih organizacij v BiH, pa tudi lokalnega prebivalstva, in da je živel v določenem materialnem pomanjkanju. Če pa sodišče primerja te okoliščine z okoliščinami v zadevi _M.S.S. proti Belgiji in Grčiji_, na podlagi katerih je ESČP vzpostavilo materialno-pravne standarde v zvezi z varstvom prepovedi nečloveškega ravnanja s tujci (prosilci za mednarodno zaščito), ki v Grčiji čakajo na obravnavo svojih prošenj, pa je v tožnikovem primeru zaznati določene pomembne razlike.

143. Prva je ta, da tožnik ni bil prepuščen življenju na cesti daljše obdobje (v _M.S.S._ je bilo to več mesecev), ampak je po približno enem tednu po vrnitvi iz Republike Slovenije lahko prebival v kampu. V kontejnerju je bilo sicer premalo postelj, drugih težav v zvezi s prebivanjem v kontejnerju ni navedel. 144. Druga razlikovalna okoliščina glede na zadevo _M.S.S._ je ta, da v tožnikovem primeru skrajno siromaštvo in stalen strah za osebno varnost ni izpostavljen kot poseben problem. Tožnik je sicer omenil fizične pretepe v kampu, vendar je ob tem navajal le pretepe med večjimi skupinami tujcev različnih nacionalnosti, ne pa da bi bil sam zaradi njih ogrožen. Tožnik ni zatrjeval, da nima dostopa do hrane in sanitarij, ampak da stranišč in tušev ni dovolj (pri čemer poročila glede tega kot posebej ranljive skupine omenjajo ženske in otroke), hrane pa premalo za odraslo osebo. Tožnik je zatrjeval tudi diskriminacijo pri dostopu do trgovin in javnega prometa, vendar ni navedel, kaj osebno je to zanj v tedanjih okoliščinah pomenilo in ni razvidno, da bi bilo to pomanjkanje in diskriminacija tolikšna, da bi bilo ogroženo njegovo telesno in duševno zdravje v smislu standarda iz že omenjene zadeve Jawo. Iz njegovih navedb tudi ne izhaja, da bi mu bilo omejeno gibanje v ali izven kampa Miral. Tožnik je navajal, da se je bal, da bodo oblasti kamp zaprle, vendar sodišče ugotavlja, da tožnik glede uresničitve te bojazni ni predložil nobenih informacij, pa tudi sicer je tožnik v nekaj tednih po nastanitvi kamp Miral zapustil. 145. Sodišče je upoštevalo tudi vsa že obravnavana poročila, ki so poročala o razmerah v BiH, pri čemer nobeno ni izrecno poročalo o večjem številu tujcev, ki bi bili daljše obdobje povsem prepuščeni življenju na cesti, brez osnovnih sredstev za bivanje, brez dostopa do sanitarij, brez možnosti, da zadovoljijo najbolj osnovne potrebe (hrana, higiena, namestitev), v stanju skrajnega siromaštva in v stalnem strahu za osebno varnost, v kombinaciji s tem, da ni bilo nobenih izgledov, da bi se ta položaj lahko izboljšal (standardi iz sodbe _M.S.S._).

146. Iz obravnavanega Poročila PIC/2018, ki se nanaša na junij 2018, izhaja, da je kamp pri Veliki Kladuši takrat predstavljala skupina šotorov, ki so bili postavljeni na travniku s provizoričnimi tuši z vrtno cevjo, da ni bila prisotna nobena nevladna organizacija ali humanitarna organizacija oziroma da je neka tuja nevladna organizacija nekajkrat na teden vozila hrano, pomoč pa je zagotavljalo lokalno prebivalstvo. V kampu tudi ni bilo zdravstvene oskrbe, ki pa je oktobra 2019 glede na tožnikove navedbe že bila na voljo. Po mnenju avtorjev tega poročila so bivalne razmere takrat v Veliki Kladuši prestopile prag iz 3. člena EKČP. Vendar so bile takšne razmere v kampu Miral več kot eno leto, preden je bil tožnik odstranjen iz Slovenije. Kamp Vučjak je bil po vseh poročilih, ki jih je obravnavalo sodišče v tej zadevi, označen kot kraj, kjer so razmere za bivanje nečloveške, in je bil zato tudi zaprt. Tožnik ni zatrjeval, da bi se moral zateči v kamp Vučjak. Tudi poročilo AI/2018 se nanaša na obdobje junija 2018. 147. Julian Koeberer, predstavnik organizacije Zdravniki brez meja (MSF) je za članek v časopisu Guardian (priloga C11) povedal, da v improviziranih naseljih, na njivah in skvotih vladajo porazne razmere za bivanje, ki so škodljive za telesno in duševno zdravje ljudi, da v taboru v Veliki Kladuši na ducate ljudi sedi v blatu in na kupih smeti, kjer čakajo na zdravnike. Tudi to poročilo se nanaša na čas v zadnjih mesecih leta 2018 in ne na obdobje po oktobru 2019. Tožnik tudi ni navedel, da je bil kadarkoli prisiljen bivati v takih izrazito improviziranih zbirališčih beguncev.

148. Relevantno je tudi Poročilo AI/2019, ki se nanaša na obdobje od junija do decembra 2018 in ki potrjuje navedbe tožnika o bivanjskih razmerah v kampu Miral. Centra Miral in Bira, ki gostujeta v ogromnih proizvodnih halah nekdanjih tovarn, sta bila na hitro postavljena novembra 2018 ob finančni podpori EU, da bi lahko zagotovili zatočišče za ljudi, ki so spali na prostem, preden temperature padejo. Januarja 2019 so bili begunci in migranti natlačeni v ogrevanih šotorih in kontejnerjih v notranjosti obeh tovarn - Bira v Bihaću, kjer je nastanjenih nekje okrog 2500 oseb, ter Miral v Veliki Kladuši, kjer je trenutno nastanjenih okrog 900 oseb, pri čemer se ocenjena nastanitvena zmogljivost tega centra giblje nekje okrog 700 oseb.

149. Čeprav nobeno od poročil ne navaja, da bi do konca meseca decembra 2019 kamp Miral prišel pod upravo in vodenje državnih institucij BiH, je vseeno pomembno, da je bil kamp Miral že v letu 2018 upravljan s strani Mednarodne organizacije za begunce (IOM), ki je zagotavljala zatočišče, tri obroke na dan, prenosne tuše in do določene mere tudi osnovno zdravstveno oskrbo in pravno pomoč. Glede zdravstvene oskrbe je navedeno, da so čakalne vrste za stik z zdravnikom ali medicinsko sestro izredno dolge, o čemer pa tožnik, ko je sam potreboval zdravstveno oskrbo oktobra 2019, ni poročal. Poročilo AI/2019 omenja tudi, da predstavniki jezuitske službe za begunce prebivalcem taborišč nudijo medicinsko spremstvo in jim po potrebi pomagajo pri dostopu do lokalnih zdravstvenih ustanov. Poročilo AI/2019 je sicer bolj kritično in natančno glede problema varnosti v kampu Miral, kot je to opisal tožnik, vendar iz poročila izhaja, da je IOM najela zasebno varnostno službo za zagotovitev 24-urnega varovanja. Po mnenju AI so kljub vsem pomanjkljivostim z začasnimi centri pod vodstvom IOM preprečili nastanek še mnogo hujših razmer, če bi bilo urejanje kriznih razmer prepuščeno izključno oblastem BiH.

150. Zelo relevantno je tudi, da tožnik v postopku ni navedel prav nobene osebne okoliščine, ki bi ga uvrščala med posebej ranljive osebe (mladoletniki, mladoletniki brez spremstva, ženske, ki so same ali z otroci, žrtve nasilja, osebe s posebej hudimi zdravstvenimi težavami ipd.).

151. Ker torej tožnik ne spada v kakšno skupino posebej ranljivih oseb, sodišče ugotavlja, da tožnik kljub očitno zelo težkim bivanjskim razmeram, s katerimi se je od dne 19. 10. 2019 do najdlje decembra 2019 (ko je tožnik prispel v Avstrijo) soočal zaradi izpodbijanega dejanja, ni uspel izkazati takšnih okoliščin v kampu Miral, ki bi kot posledica izpodbijanega dejanja tožene stranke imele vse znake nečloveškega ravnanja ali poniževalnega ravnanja, upoštevajoč pri tem standarde, ki izhajajo iz omenjenih sodb ESČP in Sodišča EU, to je: da bi bil daljše obdobje povsem prepuščen življenju na cesti, brez osnovnih sredstev za bivanje, brez dostopa do sanitarij, brez možnosti, da zadovolji najbolj osnovne potrebe po hrani, higieni, namestitvi, v stanju skrajnega siromaštva in v stalnem strahu za osebno varnost, v kombinaciji s tem, da ni nikakršnih izgledov, da bi se ta položaj lahko izboljšal. To pomeni, da tožena stranka z izpodbijanim dejanjem tožnikove vrnitve tožnika v Republiko Hrvaško, kar je vodilo do verižnega vračanja v BiH, ni kršila materialno-pravne komponente pravice iz drugega odstavka 19. člena Listine zaradi bivanjskih razmer v kampu Miral. Enako je ugotovilo tudi sodišče v zadevi I U 1686/2020, kjer je tožnik v kampu Miral bival od vrnitve iz Slovenije še bistveno dlje kot tožnik v obravnavni zadevi.189

152. Ker pa po sodni praksi Velikega senata ESČP že neizpolnitev procesnih obveznosti v zvezi s pravico iz 3. člena EKČP, ki ustreza pravici iz drugega odstavka 19. člena Listine, zadošča za ugotovitev kršitve,190 je sodišče razsodilo, kot izhaja iz prve točke izreka te sodbe.

_C) Glede prepovedi kolektivnega izgona (prvi odstavek 19. člena Listine)_

153. Prvi odstavek 19. člena Listine prepoveduje kolektivne izgone. Medtem ko Sodišče EU še ni podalo interpretacije te določbe, je ESČP glede iste pravice iz 4. člena Protokola št. 4 k EKČP že razvilo standarde za presojo, ki jih je naslovno sodišče podrobno predstavilo v sodbi I U 1686/2020 z dne 7. 12. 2020,191 potrdilo pa jih je Vrhovno sodišče v sodbi I Up 23/2021 z dne 9. 4. 2021. 154. Kolektivni izgon pomeni vsak ukrep, ki prisili tujce kot skupino, da zapustijo državo, brez da bi organi razumno in objektivno preverili in ocenili osebne okoliščine vsakega posameznega tujca,192 tako da bi bilo tujcu omogočeno, da se pred izvršitvijo vrnitve ali odstranitve lahko brani z argumenti proti ukrepu odstranitve iz države.193 Predpogoj za to je, da mora organ osebo ustrezno (celovito) informirati.194 _C.1.) Standardi za presojo kršitve prepovedi kolektivnih izgonov_

155. Relevantni standardi ESČP za presojo, ali je prišlo do kolektivnega izgona, so za obravnavano zadevo naslednji: Upravičenec pravice do prepovedi kolektivnega izgona je lahko med drugim oseba, ki zgolj prečka državo, ne glede na to, ali je vstopila v državo zakonito ali nezakonito in ali je izrazila namero za azil ali ne.195 Ta pravica ne zahteva, da je z vsakim tujcem nujno treba opraviti zaslišanje oziroma poseben intervju, če je moč ugotoviti, da je tujec imel resnično in učinkovito možnost predložiti argumente zoper odstranitev in če so ti argumenti bili ustrezno pretehtani.196 V zvezi s prejšnjim elementom, kadar gre za izvajanje prava EU, je treba upoštevati tudi elemente pravice do izjave oziroma obrambe, kot to velja v pravu EU.197 Zadostnost individualiziranega preverjanja in ocene osebnih okoliščin tujca se presoja glede na specifično situacijo predmetnega tujca, pri čemer pa je treba upoštevati tudi širši, to je splošni kontekst spornega akta v danem trenutku.198 Dokazno breme je na državi, da odvrne vsakršen dvom, da je v konkretnem primeru šlo za kolektivni izgon.199 Tujec mora imeti pravico do učinkovitega pravnega sredstva zoper odločitev o vrnitvi, ki ni treba, da ima avtomatičen suspenzivni učinek, razen če je relevantno tudi tveganje z vidika 3. člena EKČP.200 Pravno sredstvo zoper odločitev o vrnitvi mora biti sposobno sprožiti vsebinsko presojo zahtevka iz 4. člena Protokola 4 k EKČP s strani neodvisnega organa (sodišča), pri čemer mora biti sodni pregled natančen in rigorozen, obstajati mora učinkovita in realistična možnost, da se ukrep vrnitve zaustavi,201 in sodišče mora imeti možnost ustrezno popraviti morebitno kršitev, učinkovitost tega pravnega sredstva ne sme biti odvisna od stopnje verjetnosti, da bo tožba uspešna.202 Morebitno kršitev pravice do prepovedi kolektivnega izgona se presoja neodvisno od vprašanja, ali zaradi odstranitve tujcev v določeno drugo državo ta akt kolektivne narave predstavlja nevarnost tudi za kršitev pravice iz 3. člena EKČP v državi članici, kamor je tujec odstranjen tudi v povezavi z morebitnim t.i. verižnim vračanjem.203 Če pa je poleg vprašanja o kolektivnem izgonu v zadevi relevantna tudi prepoved vračanja zaradi razmer v državi, kamor se tujec vrača, je treba s procesnega vidika upoštevati strožje procesne garancije kot pa takrat, ko ne gre tudi za varstvo načela non-refoulement.204

156. V obravnavani zadevi tožniku nesporno ni bila izdana odločba o vrnitvi, bil pa je vrnjen na ozemlje Republike Hrvaške, in sicer v skupini 12 tujcev, ki so skupaj prestopili mejo in bili s tožnikom prijeti in obravnavani isti dan. Tožena stranka tudi ne prereka, da je bil tožnik brez pisne odločbe in brez sodelovanja ter védenja bosanskih varnostnih organov s strani hrvaške policije napoten čez mejo v BiH.

157. Tožena stranka se brani, da je bil tožnik individualno obravnavan in da zaradi tega ni šlo za dejanje kolektivnega izgona. Sodišče mora torej ugotoviti, ali so policisti tehtno in objektivno preverili in ocenili osebne okoliščine tožnika oziroma ali mu je bila omogočena obramba proti ukrepu vrnitve oziroma odstranitve iz države.

158. Sodišče najprej ugotavlja, da je toženka sicer opravila identifikacijo tožnika, vendar to samo po sebi še ne zadošča.205 Toženka se brani, da je tožniku izdala štiri dokumente po ZTuj-2, ZP-1 in ZNPPol (sklep o pridržanju, zapisnik o izjavi kršitelja, plačilni nalog, sklep o ugotovitvi, da storilcu ni bil začasno odvzet dokument, premičnina ali vrednostni papir), z njim je bil opravljen razgovor v angleškem jeziku, izdelan je bil zapisnik o izjavi kršitelja. To sicer je individualna obravnava, vendar je šlo za individualno obravnavo zgolj v kontekstu prekrška nezakonitega vstopa v državo, ni pa razviden nikakršen razgovor s tožnikom, ki bi mu omogočal, da se brani z argumenti proti ukrepu odstranitve iz države. Do tega niti ni moglo priti, saj je sodišče že ugotovilo, da tožnik vse do dejanske predaje sploh ni vedel, da bo vrnjen na Hrvaško, niti ni bil o postopku vrnitve kakorkoli informiran.206 Tudi sicer iz Zapisnika o izjavi kršitelja ni razvidno, na katero vprašanje naj bi tujci odgovorili, da naj bi iz ekonomskih razlogov želeli v Italijo, zato tudi iz tega ni mogoče sklepati na to, da bi bili tujci sploh povprašani o razlogih za zapustitev matične države in še manj o razlogih proti vrnitvi na Hrvaško.207

159. Ker je relevantno tudi vprašanje, ali nacionalna pravila sploh predvidevajo postopek individualne obravnave osebnih okoliščin tujca208 in ker se je tožena stranka sklicevala na uporabo Sporazuma/2006 in Protokola/2006 (kar je sicer sodišče že presodilo, da ni bila pravilna podlaga za predajo tožnika), je za presojo kršitve prepovedi kolektivnega izgona pomembno, da ta dva akta ne določata garancij za tehtno in objektivno oceno osebnih okoliščin tujca pred vrnitvijo oziroma za resnično in učinkovito možnost tujca predložiti argumente zoper vrnitev, niti se toženka ne brani, da bi temu zadostila z ustrezno razlago oziroma uporabo teh dveh aktov.

160. Nadalje je pomembno, da v predmetnem postopku tolmač ni sodeloval,209 prav tako iz nobenega podatka v upravnem spisu ne izhaja, da je tožnik dobil možnost kakršne koli pravne pomoči v zvezi z vodenjem postopka vrnitve na Hrvaško.210 Toženka se brani, da je bil tožnik seznanjen s pravicami ob odvzemu prostosti z brošuro, vključno s pravico do pravne pomoči zagovornika (priloga B6), vendar se to nanaša le na odvzem prostosti ne pa na ukrep vrnitve na Hrvaško. Tožena stranka je tudi trdila, da je imel tožnik "informacije o dostopnosti brezplačne pravne pomoči", in se sklicevala na "brošuro PIC" (priloga B11),211 ki je dejansko plakat, na njem pa navedena le možnost pravne pomoči v postopku vrnitve iz Republike Slovenije, brez navedbe kakršnihkoli kontaktnih podatkov. Tožnik se je skliceval, da PIC nudi pravno pomoč le tujcem, ki prejmejo odločbo o vrnitvi, ne pa tistim, ki so vrnjeni po Sporazumu/2006,212 kar izhaja tudi iz odgovora PIC (priloga C1). Poleg tega iz Poročila PIC/2018 izhaja, da posamezniki v postopkih vračanja po Sporazumu/2006 nimajo pravice do brezplačnega pravnega svetovanja ter brezplačne pravne pomoči.213

161. Navedbe tožene stranke o zakonitem vodenju postopkov z vidika prepovedi kolektivnega izgona se ne ujemajo z nobenimi informacijami ali poročili relevantnih institucij, ki spremljajo dogodke na meji in v postopkih vračanja.214 Tožena stranka se je v tej zvezi branila z argumentom, da UNHCR in Slovenska Karitas izvajata nadzor nad postopki slovenske policije z migranti in da je UNHCR ugotovil, da postopki potekajo v skladu z mednarodnimi standardi, pri čemer so _"izpostavili določene elemente, kjer se stanje lahko še izboljša"_, čemur je Policija _"v čim večji meri sledila"_.215 Toženka ugotovitev UNHCR ni izkazala z listinskimi dokazi, na kar je opozoril tožnik,216 niti ni razvidno, kateri so bili ugotovljeni elementi, ki se lahko še izboljšajo, in kako je temu toženka v čim večji meri sledila. Glede Slovenske Karitas sodišče ugotavlja, da iz odgovora Slovenske Karitas Radiu Študent z dne 6. 3. 2019 (priloga C2) izhaja, da ta ne izvaja nadzora nad postopki vračanja po Sporazumu/2006. 162. Toženka je še navajala, da ima Policija za pravno svetovanje izdano naročilnico Pravno-informacijskemu centru nevladnih organizacij (PIC),217 vendar je PIC izjavil, da ne izvaja nadzora nad postopki odstranitve tujcev na podlagi Sporazuma/2006 in Protokola/2006 in da tega ne izvaja nobena nevladna organizacija (priloga C1). Tožnik je tudi navajal, da PIC nudi pravno pomoč le tujcem, ki prejmejo odločbo o vrnitvi, ne pa tistim, ki so vrnjeni po Sporazumu/2006,218 kar izhaja tudi iz odgovora PIC (priloga C1). Poleg tega iz Poročila PIC/2018 izhaja, da posamezniki v postopkih vračanja po Sporazumu/2006 nimajo pravice do brezplačnega pravnega svetovanja ter brezplačne pravne pomoči.219

163. Tožena stranka se je sklicevala še na notranji nadzor, ki naj bi ga opravilo MNZ v letu 2019, iz katerega naj bi izhajalo, da policisti spoštujejo voljo tujcev oziroma izražene namere za podajo prošnje za mednarodno zaščito. Sodišče glede tega pripominja, da gre zgolj za notranji nadzor in da tožena stranka tudi sicer poročila ni predložila (sklicevanje, da je poročilo označeno z oznako interno, brez pojasnil, zakaj bi bilo razkritje škodljivo, in da ga bo predložila sodišču na poziv, ne zadošča220).

164. Na drugi strani se Poročilo Varuha RS/2019 ujema z okoliščinami konkretnega posega v tožnikovo pravico do prepovedi kolektivnega izgona. Glede obiskov Varuha poleti 2018 na policijskih postajah je tožena stranka navedla, da poročilo Varuha ne navaja, da bi bile ugotovljene nepravilnosti delovanja policije, ki bi zahtevale _"takojšnje ukrepanje"_,221 Varuh pa je v Poročilu/2019 ugotovil okoliščine, ki kažejo na resna tveganja z vidika kršitev pravice do azila, načela nevračanja in kolektivnih izgonov.

165. Tudi poročilo ECRE z dne 20. 12. 2019 (priloga C4), ki se sklicuje na druge vire, kot je npr. _Border Violence Monitoring Network_, navaja primere masovnih odstranjevanj v obdobju prvih devetih mesecev leta 2019 na podlagi sporazuma med Slovenijo in Hrvaško. Tudi obe poročili Varuha/2019 in InfoKolpa/2019 sta na podlagi ugotavljanja dejstev o postopkih na meji prav na PP Črnomelj prišli do zaključkov, da se v posamičnih primerih dogaja, da tujci v postopkih vračanja na Hrvaško po Sporazumu/2006 ne dobijo možnosti, da se branijo z argumenti proti ukrepu vrnitve oziroma odstranitve in da v praksi ne prihaja do tehtnih in objektivnih preverjanj in ocen osebnih okoliščin in razlogov, zakaj je tujec prišel v Slovenijo. Varuh je v poročilu navedel, da v razpoložljivi dokumentaciji policije pogreša resno obravnavo osebnih okoliščin vsakega posameznika na način, ki bi lahko odpravil dvom, ali je oseba, ki se je nahajala v pridržanju na policijski postaji, podala namero za prošnjo za mednarodno zaščito oziroma ali jo je podala, pa je bila morda preslišana, in izrecno navaja, da vse njegove ugotovitve kažejo _"na resnost očitkov, da je v nekaterih policijskih postopkih lahko prišlo do nepravilnosti, vključno do izvajanja kolektivnih izgonov"_.222

166. Poročilo Varuha RS/2019 se tudi ujema z navedbami tožnika in podatki iz spisa, da je bil seznanjen samo s pravicami pridržane osebe. V času pregleda spisov s strani Varuha človekovih pravic RS ni bilo mogoče zaznati informiranja o položaju, ki zadeva odstranitev oziroma vrnitev osebe na Hrvaško.223 To, da tujci v številnih primerih niso bili obveščeni o tem, da so v postopku vračanja, izhaja tudi iz poročil Amnesty International224 in PIC-a.225

167. To, da se tožnikova konsistentna in dovolj specifična izjava226 glede bistvenih okoliščin (da o postopku vračanja ni bil informiran, da ni imel možnosti ugovora zoper vračanje, da se njegove osebne okoliščine glede prihoda v Slovenijo niso upoštevale, da ni imel dostopa do pravne pomoči ali prevajalca) v celoti ujema s številnimi relevantnimi poročili državnih organov in nevladnih organizacij, je pomembno z vidika dokaznega bremena, saj je treba po sodni praksi ESČP v primeru izgona tujcev, kadar je odsotnost osebne obravnave s strani organov tožene države samo jedro pritožbe pritožnika, preveriti, ali je pritožnik predložil _prima facie_ dokaze v podporo njegovi različici dogodkov. Če je temu tako, se dokazno breme prenese na državo.227

168. ESČP pri presoji kršitve prepovedi kolektivnega izgona upošteva tudi širši kontekst, med drugim, če so državni organi dajali konkretna navodila organom na mejah o specifičnih ravnanjih s tujci.228 Glede tega se tožnik sklicuje na navodilo generalnega direktorja policije z dne 25. 5. 2018 z naslovom "Postopek za delo z migranti - naročilo", ki je bilo takrat aktualno, in ki ga je tožena stranka kot dokaz predlagala le z zakritimi informacijami po Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja (priloga B1). Ne glede na to je že iz Poročila Varuha/2019229 razvidno, da je v njem v okviru postopka s tujcem, ki je na nedovoljen način vstopil v Republiko Slovenijo, zaslediti naročilo policijskim enotam, da se tujca, če ga ima v postopku mešana slovensko-hrvaška policijska patrulja, preda v obravnavo hrvaškim varnostnim organom, ne glede na to, ali je bil tujec prijet na slovenskem ali hrvaškem ozemlju oziroma ne glede na to, ali je mešana patrulja izvajala naloge na slovenskem ali hrvaškem ozemlju. Tovrstno ravnanje slovenske policije, ki tujca, ki se nahaja na slovenskem ozemlju in ga obravnava mešana slovensko-hrvaška policijska patrulja, preda v obravnavo hrvaškim varnostnim organom (in to celo če je v času, ko se je nahajal v Republiki Sloveniji, izrazil namen podati prošnjo za mednarodno zaščito), je po oceni Varuha v nasprotju s prvim odstavkom 36. člena ZMZ-1,230 in po oceni sodišča ne kaže na verjetnost, da bodo policisti tehtno in objektivno preverili in ocenili osebne okoliščine tako prijetih tujcev oziroma da jim bo omogočena obramba proti ukrepu vrnitve oziroma odstranitve iz države. Enako je mogoče ugotoviti za navodilo policistom, da takoj ob prijetju tujca opravijo obvezno najavo hrvaškim varnostnim organom v skladu s Sporazumom/2006 - torej preden bi policist opravil s tujcem kakršenkoli razgovor. Čeprav torej omenjena navodila niso v vsakem primeru nujno v nasprotju s pravico do prepovedi kolektivnega izgona, vseeno ustvarjajo pogoje, ki povečujejo tveganje za takšno kršitev.

_C.2.) O tožnikovem prispevku h kolektivnemu izgonu_

169. Tudi po ugotovitvi, da država ni izvedla individualne obravnave, pa ji ESČP ne bo pripisalo odgovornosti za to, če je kolektivni izgon posledica tujčevega lastnega dejanja.231 Tovrstno lastno dejanje je po sodni praksi ESČP, če tujec ne sodeluje aktivno v postopku, v katerem bi bil sicer individualno obravnavan,232 ali če tujci prečkajo kopensko mejo na nedovoljen način tako, da namerno izkoristijo svojo številčnost in uporabijo silo, kar povzroči očitno težko obvladljive razmere, ki ogrožajo javno varnost (zadeva velikega senata _N.D in N.T. proti Španiji_, št. 8675/15 in 8697/15 z dne 13. 2. 2020). V tej situaciji ESČP pri presoji upošteva, ali je imel tujec glede prepovedi vračanja zaradi varstva pred nečloveškim ravnanjem zahtevek, ki ni bil očitno neutemeljen,233 in ali je tožena država zagotovila resnično in učinkovito možnost zakonitega vstopa v državo, zlasti glede mejnih postopkov. Kadar tožena država zagotovi tak dostop, vendar ga tujec ni uporabil, ESČP v teh okoliščinah in brez poseganja v uporabo 2. in 3. člena EKČP preuči, ali so obstajali tehtni razlogi, da tujec te možnosti ni izkoristil, ki so temeljili na objektivnih dejstvih, za katera je bila odgovorna tožena država.234 To je sodišče presojalo tudi v zadevi _A. A. in ostali proti Severni Makedoniji_, kjer je šlo prav tako za namerno izkoriščanje številčnosti skupine, ki pa ni uporabila sile (kot v zadevi _N.D. in N. T. proti Španiji_).

170. Čeprav torej iz navedenih dveh sodb izhaja stališče ESČP, da je vprašanje zagotovitve možnosti zakonitega vstopa v državo relevantno le v primerih namernega masovnega poskusa prečkanja meje, je ESČP v zadevi _M.H. in ostali proti Hrvaški_, kljub temu, da ni šlo niti za masovno niti za nasilno prečkanje meje, presojalo, ali so imeli tožniki na voljo resnično in učinkovito možnost zakonitega vstopa v državo. Tako je sodišče v _M.H. in ostali proti Hrvaški_ presojalo ugovor Hrvaške, da bi tožniki lahko v državo zakonito vstopili na mejnih prehodih tudi brez dokumentov, in sicer iz humanitarnih razlogov po hrvaškem zakonu o tujcih, pri čemer se je Hrvaška sklicevala na 80 tovrstnih dovolitev vstopa v letu 2019 (od katerih je dve predložila sodišču).235 Ta ugovor je sodišče zavrnilo, ker humanitarni razlog ni pokrival razloga za vstop z namenom vložitve prošnje za mednarodno zaščito, poleg tega pa je sodišče toženi državi očitalo, da ni predložila nobenih podatkov o tem, kako se je na meji s Srbijo dejansko izvajala pravica tujcev, da zaprosijo za mednarodno zaščito na samem mejnem prehodu (lokacije mejnih prehodov, načini za vložitev prošnje, dostopnost tolmačev in pravne pomoči ter informacij o tem, da so bile prošnje na tamkajšnjih mejnih prehodih dejansko vložene), in ugotovilo kršitev prepovedi kolektivnega izgona.236 V zadevi _A. A. in ostali proti Severni Makedoniji_ je tožena država zatrjevala, da so imeli tožniki možnost zakonitega vstopa v državo na mejnem prehodu že samo z izraženo namero za vložitev prošnje za azil (kar bi jim potem omogočalo individualno obravnavo), in v ta namen predložila konkretne in visoke številke o registriranih tovrstnih prošnjah in vstopih ter specifične informacije o najbližjem mejnem prehodu, tamkajšnji infrastrukturi (v določeni meri je bilo zagotovljeno tudi prevajanje) in tam delujočih organizacijah. Sodišče je presodilo, da tožniki niso imeli tehtnih razlogov za neuporabo mejnih prehodov, da bi lahko zatrjevali razloge, ki govorijo proti izgonu, in da je mogoče sklepati, da tožniki dejansko niso imeli tega namena, pač pa so želeli le prečkati državo, in ker to ni bilo (več) mogoče, so se odločili za nedovoljen vstop.237

171. Glede na navedeno sodno prakso sodišče ugotavlja, da je ugovor tožene stranke, da bi tožnik lahko odšel do mejnega prehoda in tam zaprosil za mednarodno zaščito ter tako zakonito vstopil v Republiko Slovenijo, preveč pavšalen, da bi lahko tožena stranka z njim dokazala, da je imel tožnik resnično in učinkovito možnost zakonitega vstopa v državo. Pri tem sodišče ugotavlja (podobno kot ESČP v _M.H. in ostali proti Hrvaški_), da tožena stranka ni niti konkretno navedla, na kakšni podlagi bi mejna policija tožniku omogočila vstop v Republiko Slovenijo, koliko tujcev je na takšen način v relevantnem času poskušalo vstopiti v državo in kolikim je bil vstop iz tega razloga dovoljen ter ali je bilo zagotovljeno tolmačenje in pravna pomoč, niti ni razvidno, zakaj bi bila tožnikova namera za podajo prošnje za mednarodno zaščito prav zaradi tega, ker bi bila dana na mejnem prehodu, sprejeta in ne bi bil vrnjen v Republiko Hrvaško na podlagi Sporazuma/2006, ko pa je tožnik takoj po tem, ko je prišel v stik s slovensko policijo zaprosil za azil in pojasnjeval, da ima tukaj očeta (in torej očitno ni želel le prečkati države), pa je to ostalo preslišano.238 Na glavni obravnavi je tožnik na vprašanje toženke, zakaj namesto tega, da je mejo prečkal na nedovoljen način, ni uporabil mejnega prehoda in tam zaprosil za azil, tožnik odgovoril, da ni imel niti potnega lista niti vizuma, da ni bilo možnosti, da bi šel preko kakšne meje "normalno", in se spraševal, zakaj je na meji sploh ograja. V okoliščinah, ko torej tožnikova skupina ni namerno izkoristila svoje številčnosti za prečkanje meje in ni bila nasilna, kar bi povzročilo težko obvladljive razmere, ki ogrožajo javno varnost, in ker je tožena stranka le pavšalno navedla, da bi tožnik lahko mejo prečkal na mejnem prehodu, tožnik pa je življenjsko logično izpovedal, da prečkanje na mejnem prehodu ni prišlo v poštev, ker ni imel niti potnega lista niti vizuma, sodišče ne more sprejeti zaključka, da je tožena stranka uspela izkazati, da je imel tožnik na voljo resnično in učinkovito možnost zakonitega vstopa v državo, in še manj, da bi tožnik sam in po svoji krivdi ustvaril razmere, v katerih ne bi bilo mogoče izvesti individualne obravnave.239

172. Na podlagi vseh upoštevanih kriterijev sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni uspela izpolniti svojega dokaznega bremena in ni odvrnila vsakršnega dvoma o tem, kar je dovolj prepričljivo zatrjeval in dokazoval tožnik v tožbi in na zaslišanju, da policija v postopku s tožnikom na meji ni tehtno in objektivno preverila in ocenila osebnih (individualnih) okoliščin tožnika oziroma da mu ni bilo omogočeno, da bi se pred izvršitvijo vrnitve lahko branil z argumenti proti ukrepu vrnitve oziroma odstranitve iz Slovenije, kar zahteva 4. člen Protokola 4. k EKČP oziroma prvi odstavek 19. člena Listine. To potrjuje tudi neposredna primerjava okoliščin obravnavanega primera z nekaterimi primeri, ki jih je obravnavalo ESČP, ki jo je opravilo sodišče v sodbi I U 1686/2020 z dne 7. 12. 2020 (271. točka obrazložitve), ki velja enako tudi v tej zadevi.240

173. Tožena stranka (policija) je torej z dejanjem vrnitve tožnika Republiki Hrvaški dne 19. 10. 2019 nedopustno posegla in s tem kršila pravico tožnika iz prvega odstavka 19. člena Listine. Poseg v okoliščinah vrnitve tožnika v konkretnem primeru ni bil predpisan z zakonom oziroma mednarodno pogodbo, ni spoštoval bistvene vsebine tožnikove pravice do prepovedi kolektivnega izgona in z vidika načela sorazmernosti ni bil potreben zaradi varstva pravic drugih oziroma splošnega interesa, ki ga priznava EU.241 Zato je sodišče odločilo, da je bila tožniku kršena temeljna pravica iz prvega odstavka 19. člena Listine (I. točka izreka).

_D. Glede kršitve pravice do sodnega varstva (47. člen Listine)_

174. Listina v prvem odstavku 47. člena določa, da ima vsakdo, ki so mu kršene pravice in svoboščine, zagotovljene s pravom Unije, pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem v skladu s pogoji, določenimi v tem členu. Drugi odstavek določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovi zadevi pravično, javno in v razumnem roku odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom predhodno ustanovljeno sodišče in da ima vsakdo možnost svetovanja, obrambe in zastopanja.

175. Tožnik je zatrjeval, da ni imel možnosti sodelovanja oziroma izjave med obravnavo na policijski postaji dne 18. in 19. 10. 2019, da ni bil obveščen o tem, da bo predan v Republiko Hrvaško, da zoper to dejanje ni imel možnosti vložiti nobenega pravnega sredstva, in da je bil že naslednji dan protipravno izročen Republiki Hrvaški. Glede enako hitrega poteka dogodkov (tj., da je bil tožnik že naslednji dan po prijetju izročen Republiki Hrvaški) je Vrhovno sodišče v zadevi I Up 23/2021 že presodilo, da "tako kratko časovno obdobje v povezavi z načinom izvajanja obravnave tožnika nasprotuje pritožničinim trditvam, da je imel zadostne možnosti, da prepreči predajo," in se oprlo na dejstvo, da tožena stranka tudi v pritožbi ni trdila, da je tožnik zoper plačilni nalog, v katerem je naveden ekonomski cilj prihoda v Slovenijo, imel možnosti vložiti učinkovito pravno sredstvo, ki bi zadržalo njegovo izročitev Hrvaški in v njem zatrjevati drug razlog za svojo prisotnost v Sloveniji.242 Vrhovno sodišče je v isti zadevi tudi presodilo, da se tožnik z izdanimi odločbami (enako kot v obravnavani zadevi je šlo za sklep o pridržanju in plačilni nalog z bistveno podobno vsebino) ni mogel seznaniti o vrnitvi na Hrvaško in zoper to uporabiti pravno sredstvo.243

176. Tožena stranka je stališče tožnika tako glede pravice do pravnega sredstva kot glede sodnega varstva prerekala s sklicevanjem na možnost vložitve pravnega sredstva zoper sklep o pridržanju in zoper plačilni nalog, česar ni izkoristil. Glede tega je sodišče že ugotovilo, da pravno sredstvo zoper sklep o pridržanju ter zoper plačilni nalog ne predstavljata pravnega sredstva, in tudi sodnega varstva ne, ki bi bilo naperjeno zoper dejanje vrnitve na Hrvaško oziroma bi ga lahko preprečilo. Tega ne trdi niti tožena stranka, pač pa se le pavšalno sklicuje, da je tožnik pravna sredstva imel, pa jih ni izkoristil. 177. Tožnik je lahko v okoliščinah konkretnega primera, ko vse do predaje Republiki Hrvaški ni bil niti ustno niti pisno ustrezno seznanjen, da je v postopku vračanja in da bo že naslednji dan predan Republiki Hrvaški, obravnavano tožbo v upravnem sporu vložil šele po tem, ko je bilo dejanje predaje že izvršeno. Ker je imel tožnik v zvezi s prepovedjo nečloveškega ravnanja oziroma načelom nevračanja, zahtevek, ki ni bil očitno, torej že na prvi pogled, neutemeljen, bi moralo imeti v skladu s pravom EU in EKČP pravno sredstvo, zoper izpodbijani akt, ki stranko postavlja pod to tveganje, avtomatični suspenzivni učinek.244

178. Iz vsega navedenega izhaja, da tožnik pred izvršitvijo spornega dejanja že zaradi navedenega neustreznega in pomanjkljivo vodenega postopka245 ni mogel izkoristiti nobenega pravnega sredstva,246 tudi pred sodiščem ne, s katerim bi lahko učinkovito varoval svoj pravni položaj v zvezi z nevarnostjo zaradi vrnitve v Republiko Hrvaško, tj. v zvezi s pravicami iz prvega in drugega odstavka 19. člena ter 18. člena Listine. S tem je bila izvotljena247 oziroma ni bila spoštovana bistvena vsebina pravice iz 47. člena Listine,248 kar pomeni, da je prišlo do njene kršitve (I. točka izreka). Tudi sicer je bilo navedeno v nasprotju s 46. členom Procesne direktive 2013/32, po katerem bi tožnik kot prosilec za mednarodno zaščito moral imeti možnost učinkovitega sodnega varstva glede odločitve o njegovi prošnji za mednarodno zaščito.

_E. Glede kršitve pravice do izjave kot splošnega pravnega načela prava EU_

179. Tožnik je uveljavljal kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravice do osebnega dostojanstva, ker mu ni bila dana možnost sodelovanja v upravnem postopku, v okviru katerega se je odločalo o njegovih pravicah in obveznostih. Sodišče je že uvodoma pojasnilo, da bo ta del ugovorov obravnavalo v okviru pravice do izjave kot sestavnega dela spoštovanja pravice do obrambe, ki je splošno načelo prava Unije. Pravica do izjave po pravu EU namreč zagotavlja, da ima vsaka oseba možnost, da ustrezno in učinkovito poda svoje stališče v upravnem postopku in to pred sprejetjem vsake odločbe, ki bi lahko negativno vplivala na njene interese, četudi konkretna zakonodaja ne določa izrecno take postopkovne zahteve. Vendar pa ne gre za absolutno pravico, ampak se ta pravica lahko omeji pod pogojem, da omejitve dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki se uresničujejo z zadevnim ukrepom, in da glede na zastavljeni cilj ne pomenijo pretiranega in nesprejemljivega posega, ki bi ogrožal samo bistvo tako zagotovljene pravice.249

180. Sodišče je zgoraj že ugotovilo, da so v postopku obravnave tožnika ostali preslišana njegova prošnja za mednarodno zaščito in pojasnila, da ima tukaj očeta s priznano mednarodno zaščito, da z njim ni bil opravljen razgovor, ki bi mu omogočal, da se brani z argumenti proti ukrepu odstranitve iz države, in da ni bil niti obveščen, da je v postopku vračanja in da bo naslednji dan vrnjen v Republiko Hrvaško. Tožena stranka je sestavljala dokumente, vključno z zapisnikom o izjavi, brez prisotnosti tolmača, iz katerih ni razvidno, kaj je kateri od tujcev povedal oziroma ali je imel možnost podati svojo izjavo, niti, da so bili sestavljeni dokumenti tujcem prebrani v jeziku, ki bi ga razumeli.

181. Tudi Varuh se je v Poročilu/2019 skliceval na pravico vsakogar, da je subjekt in ne objekt postopka in navedel, da obravnava tujcev, kot jo je ugotovil Varuh, ter (ne)beleženje osebnih okoliščin delajo tujce prej za objekt kot pa subjekt postopka ter da je tujcem s tem lahko preprečeno dejansko učinkovito aktivno sodelovanje v postopku.250 V podobni zadevi I Up 23/2021 je tudi Vrhovno sodišče na podlagi enakih ugotovljenih okoliščin glede obravnave tujcev presodilo, da tožniku ni bilo zagotovljeno individualno izjavljanje.251

182. Iz vseh že ugotovljenih pomanjkljivosti v vodenju postopka po presoji sodišča izhaja, da tožniku dne 18. in 19. 10. 2019 ni bila dana možnost, da ustrezno in učinkovito sodeluje v postopku in poda svoje stališče glede vrnitve še pred sprejemom odločitve o njegovi predaji v Republiko Hrvaško, ki je negativno vplivala na njegove interese, ker je predaji nasprotoval.252 S tem mu je bilo poseženo v temeljno pravico do izjave. Ker poseg ni bil predpisan z zakonom oziroma mednarodno pogodbo ter z vidika načela sorazmernosti ni bil potreben zaradi varstva pravic drugih oziroma splošnega interesa, ki ga priznava EU,253 je bila tožniku kršena temeljna pravica do izjave (I. točka izreka).

K II. točki izreka:

183. Tožnik je kršitev pravice do osebne svobode in svobode gibanja prvič uveljavljal v vlogi z dne 13. 3. 2020, v kateri je v tožbenem zahtevku na novo uveljavljal kršitev teh dveh pravic, pri tem pa ni ne v tožbenih navedbah ne v tožbenem zahtevku navedel opisa dejanja, s katerim naj bi mu bili ti dve pravici kršeni. Po pozivu sodišča je tožbeni zahtevek dopolnil s tem, da mu je bilo v pravici poseženo z ukrepom pridržanja na policijski postaji, ne da bi lahko sodeloval v postopku, v katerem mu je bilo pridržanje izrečeno, ter z ravnanjem policije, ki ga je protipravno vrnila na ozemlje Republike Hrvaške na način, da ga je z avtom odpeljala do meje in ga predala hrvaški policiji.

184. Tožena stranka je glede zatrjevanja kršitve teh dveh pravic navedla, da ni trditvene podlage in da naj sodišče v tem delu tožbeni zahtevek "zavrže kot povsem pomanjkljiv".

185. Sodišče ugotavlja, da je sicer tožnik nedvomno bil pridržan in da mu je bilo torej poseženo v njegovo pravico do osebne svobode (in s tem tudi v svobodo gibanja), vendar ne gre za absolutno pravico, zato vsak poseg v to pravico še ne pomeni, da gre za kršitev te pravice. Odvzem prostosti je ob izpolnjevanju ustavnih in zakonskih pogojev namreč dopusten. Tožena stranka se sklicuje, da izdani sklep o pridržanju temelji na prvem odstavku 64. člena ZNPPol, po drugi strani pa tožnik ne zatrjuje, da mu je bila nezakonito odvzeta prostost, niti ne navede, ali in kako naj bi mu bila kršena še pravica do svobode gibanja (v zvezi s tem ne zahteva niti odškodnine). Sodišče se torej strinja s toženo stranko, da manjka trditvena podlaga.

186. Edino, kar tožnik v zvezi s tema dvema pravicama očita toženi stranki, je to, da v postopku ni imel možnosti sodelovanja in da je bilo pravno sredstvo zoper sklep o pridržanju zgolj teoretično, kar tudi sicer tožnik zatrjuje le v povezavi z argumenti, da ni imel pravnega sredstva zoper akt vrnitve na Hrvaško, ker vrnitve pravno sredstvo zoper pridržanje ne bi preprečilo.254 Glede možnosti sodelovanja v postopku se je sodišče že opredelilo v zvezi z splošnim pravnim načelom do dobrega upravljanja, glede kršitve pravice do osebne svobode v povezavi z možnostjo vložitve učinkovitega pravnega sredstva pa tudi po sodni praksi ESČP ni kršitve četrtega odstavka 5. člena EKČP,255 če je pridržanje kratkotrajno in je oseba hitro izpuščena, preden bi sploh lahko bila sodno presojana zakonitost njenega pridržanja.256 Enako je mogoče ugotoviti tudi v tem primeru.

187. Glede na navedeno sodišče presoja, da del tožbenega zahtevka, v katerem tožnik zatrjuje, da sta mu bili kršeni pravici do osebne svobode in svobode gibanja, ni utemeljen (II. točka izreka).

K III. točki izreka:

188. ZUS-1 v prvem odstavku 76. člena določa, da sodišče s sodbo, s katero odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika po 65. členu tega zakona, odloči tudi o tožnikovem zahtevku, da se mu vrnejo vzete stvari ali povrne škoda. Tožnik je v tožbi zahteval plačilo odškodnine v višini 10.000 EUR v smislu nematerialne škode zaradi telesnih in duševnih bolečin ter strahu. Tožena stranka je odškodninski zahtevek prerekala po temelju in po višini in med drugim navedla, da mora biti strah dovolj intenziven in da tožnik duševnih bolečin, strahu in kršitve dostojanstva ni izkazal. 189. Vrhovno sodišče je v sklepu I Up 128/2020 z dne 28. 10. 2020 v podobni zadevi navedlo, da mora sodišče pri _"morebitnem"_ odločanju o odškodninskem zahtevku upoštevati _"določbe slovenske zakonodaje in z njimi povezano sodno prakso ter oblikovane kriterije tako glede temelja kot glede višine priznane škode ter vse to tudi obrazložiti."_ Glede na navedene kriterije bi po oceni sodišča tako presoja predpostavk za odškodninsko odgovornost kot višine odškodnine in s tem povezano ugotavljanje dejstev (morebiti celo z izvedencem medicinske stroke) nedvomno pomenilo bistveno podaljševanje postopka v upravnem sporu. Zato je sodišče v skladu z drugim odstavkom 67. člena ZUS-1 v tretji točki izreka tožnika napotilo, da uveljavlja odškodninski zahtevek za nematerialno škodo v pravdi.

K IV. točki izreka:

190. Prvi odstavek 25. člena ZUS-1 določa, če sodišče v upravnem sporu odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi, odloči o stroških postopka po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške.

191. Tožnik je s tožbenim zahtevkom v bistvenem in v skoraj celotnem delu uspel, zato mu mora tožena stranka v celotnem deležu povrniti njegove stroške postopka. Sodišče bo pri odločitvi o stroških (prvi odstavek 163. člena ZPP) upoštevalo stroške, ki so bili potrebni za pravdo oziroma upravni spor (prvi odstavek 155. člena ZPP). Po določbi četrtega odstavka 163. člena ZPP namreč sodišče v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek, lahko odloči le, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu. To je storilo sodišče v konkretnem primeru. V takem primeru se sklep o višini stroškov izda po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari (četrti odstavek 163. člena ZPP).

1 Odločba Ustavnega sodišča U-I-181/09, Up-860/09, Up-222/10 z dne 10. 11. 2011 (14. točka obrazložitve), na podlagi katere je bil spremenjen 33. člen ZUS-1, ki sedaj izrecno omogoča vložitev ugotovitvene tožbe. V tej odločbi Ustavno sodišče, med drugim, izpostavi tudi preventivno funkcijo ugotovitvene tožbe v upravnem sporu (14. točka obrazložitve in 8. točka sprotne opombe). 2 Ta določa, da sodišče tožbo zavrže, če je bila zoper upravni akt, ki se s tožbo izpodbija, mogoča pritožba, pa ta sploh ni bila vložena ali je bila vložena prepozno. 3 Takšno stališče je potrdilo tudi Vrhovno sodišče v sodbi I Up 23/2021 z dne 9. 4. 2021 (21. točka obrazložitve). 4 Ta določa: (1) V upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. (2) Če se v upravnem sporu izpodbijajo dejanja javne oblasti, se v postopku uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na izpodbijanje upravnega akta. 5 Tožena stranka se je strinjala s spremembo tožbe z vlogo z dne 13. 3. 2020, v kateri je tožnik v tožbeni zahtevek vključil še kršitev pravice do osebne svobode (18. člen Ustave) in pravice do svobode gibanja (32. člen Ustave). 6 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 10/2018 z dne 4. 4. 2018 (15. točka obrazložitve), sklep I Up 128/2020 z dne 28. 10. 2020 (24. točka obrazložitve). 7 Ta določa: Če se s tožbo zahteva ugotovitev, da je bilo z dejanjem nezakonito poseženo v človekove pravice ali temeljne svoboščine tožnika oziroma se zahteva prepoved izvrševanja posamičnega dejanja, s katerim se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnika, je treba v tožbi navesti dejanje, kje in kdaj je bilo storjeno, organ ali uradno osebo, ki je to storila, dokaze o tem in zahtevek, naj se poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine ugotovi, odpravi oziroma prepove. 8 Določbe Listine se uporabljajo za države članice, ko "izvajajo" pravo EU. O tem, da gre v tovrstnem upravnem sporu za izvajanje prava EU in da je upoštevna tudi Listina ni imelo pomislekov niti Vrhovno sodišče v podobni zadevi I Up 23/2021 z dne 9. 4. 2021. 9 Tudi če na primer sodišče države članice v vprašanju za predhodno odločanje na podlagi člena 267. PDEU postavi za kriterij predhodnega vprašanja pravice iz EKČP, SEU (po "uradni dolžnosti") opravi preizkus zakonitosti zgolj z vidika odgovarjajočih temeljnih pravic, ki jih zagotavlja Listina EU o temeljnih pravicah, in ne z vidika EKČP (glej na primer: C-601/15 PPU, J.N., 15. 2. 2016, odst. 45). 10 Tudi če na primer sodišče države članice v vprašanju za predhodno odločanje na podlagi člena 267. PDEU postavi za kriterij predhodnega vprašanja pravice iz EKČP, SEU (po "uradni dolžnosti") opravi preizkus zakonitosti zgolj z vidika odgovarjajočih temeljnih pravic, ki jih zagotavlja Listina EU o temeljnih pravicah, in ne z vidika EKČP (glej na primer: C-601/15 PPU, J.N., 15. 2. 2016, odst. 45). 11 Sodba Vrhovnega sodišča Up 23/2021 z dne 9. 4. 2021 (14. točka obrazložitve). 12 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 10/2018 z dne 4. 4. 2018 (25. točka obrazložitve). 13 Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da je vsebina 3. člena EKČP zajeta v 18. členu Ustave (odločba U-I-59/17-9 z dne 25. 5. 2017, 27. točka obrazložitve). 14 Člen 52(3) Listine določa, da imajo pravice iz Listine EU o temeljnih pravicah, ki ustrezajo pravicam, zagotovljenim z EKČP, enak pomen in obseg, kot sta zanje določena z EKČP. 15 Ustreznost je že potrdilo tudi SEU v več sodbah s področja mednarodne zaščite tako glede razmerja med 3. členom EKČP in 4. členom Listine (gl. C. K. in ostali proti Sloveniji, C-578/16 PPU, 16. 2. 2017, odst. 67-68; MP, C-353/16, 24. 4. 2018, odst. 37; Jawo, C-163/17, 19. 3. 2019, odst. 91; Ibrahim, C-297/17, odst. 89), kot tudi glede razmerja med 3. členom EKČP in drugim odstavkom 19. člena Listine (gl. M'Bodj, C-542/13, 18. 12. 2014, odst. 38; Abdida, C-562/13, 18. 12. 2014, odst. 47). 16 Tudi pojasnila k Listini EU o temeljnih pravicah (Ur. l. EU C 303, 14. 12. 2007), kar sicer za upravni organ in sodišče ni obvezujoč pravni vir, usmerjajo upravne organe in sodišča držav članic EU, da dajo členu 19(1) Listine enak pomen in področje uporabe kot 4. členu Protokola št. 4 k EKČP. 17 Ta določa: Ob upoštevanju pravil Ženevske konvencije z dne 28. julija 1951 in Protokola z dne 31. januarja 1967 o statusu beguncev in v skladu s Pogodbo o Evropski uniji in Pogodbo o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju "Pogodbi") je priznana pravica do azila. 18 Ta določa: (1) Vsakdo ima pravico do osebne svobode. (2) Nikomur se ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. (3) Vsakdo, ki mu je odvzeta prostost, mora biti v materinem jeziku ali v jeziku, ki ga razume, takoj obveščen o razlogih za odvzem prostosti. V čim krajšem času mu mora biti tudi pisno sporočeno, zakaj mu je bila prostost odvzeta. Takoj mora biti poučen o tem, da ni dolžan ničesar izjaviti, da ima pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki si ga svobodno izbere, in o tem, da je pristojni organ na njegovo zahtevo dolžan o odvzemu prostosti obvestiti njegove bližnje. 19 Ta določa: 1) Vsakdo ima pravico do prostosti in osebne varnosti. Nikomur se ne sme odvzeti prostost, razen v naslednjih primerih in v skladu s postopkom, ki je predpisan z zakonom: /.../ f) zakonit odvzem prostosti osebi z namenom, da bi ji preprečili nedovoljen vstop v državo, ali pripor osebe, proti kateri teče postopek za izgon ali za izročitev. 2) Ob odvzemu prostosti je treba vsakogar takoj poučiti v jeziku, ki ga razume, o vzrokih za odvzem prostosti in česa ga dolžijo. 3) Vsakogar, ki mu je bila odvzeta prostost v skladu z določbami tč. c 1. odstavka tega člena, je treba takoj privesti pred sodnika ali drugo uradno osebo, ki na podlagi zakona izvršuje sodno oblast; vsakdo ima pravico, da mu sodijo v razumnem roku ali ga izpustijo. Izpustitev na prostost je lahko pogojena z jamstvi, da bo prišel na sojenje. 4) Vsakdo, ki mu je bila odvzeta prostost, ima pravico začeti postopek, v katerem bo sodišče hitro odločilo o zakonitosti odvzema prostosti in odredilo njegovo izpustitev, če je bil odvzem prostosti nezakonit. 5) Kdor je bil žrtev odvzema prostosti v nasprotju z določili tega člena, ima iztožljivo pravico do odškodnine. 20 Ta določa: Vsakdo ima pravico do svobode in varnosti. Gl. tudi C- 18/16 z dne 14. 9. 2017, K. proti Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie (odst. 50). 21 Ta ima naslov "Pravica do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča" in se glasi:(1)Vsakdo, ki so mu kršene pravice in svoboščine, zagotovljene s pravom Unije, ima pravico doučinkovitega pravnega sredstva pred sodiš čem v skladu s pogoji, določenimi v tem členu. (2) Vsakdo ima pravico, da o njegovi zadevi pravično, javno in v razumnem roku odloča neodvisno,nepristransko in z zakonom predhodno ustanovljeno sodiš če. Vsakdo ima možnost svetovanja, obrambe in zastopanja. (3) Osebam, ki nimajo zadostnih sredstev, se odobri pravna pomoč, kolikor je ta potrebna za učinkovito zagotovitev dostopa do sodnega varstva. 22 Ta določa: Človekovo dostojanstvo je nedotakljivo. Treba ga je spoštovati in varovati. 23 Ta je naslovljena "Pravica do dobrega upravljanja" in se glasi: 1) Vsakdo ima pravico, da institucije, organi, uradi in agencije Unije njegove zadeve obravnavajo nepristransko, pravično in v razumnem roku. 2) Ta pravica vključuje predvsem: (a) pravico vsake osebe, da se izjasni pred sprejetjem kakršnega koli posamičnega ukrepa, ki jo prizadene; (b) pravico vsake osebe do vpogleda v svoj spis ob spoštovanju legitimnih interesov zaupnosti ter poklicne in poslovne tajnosti; (c) obveznost uprave, da svoje odločitve obrazloži. 3) Vsakdo ima pravico, da mu Unija v skladu s splošnimi načeli, ki so skupna pravnim ureditvam držav članic, nadomesti kakršno koli škodo, ki so jo povzročile njene institucije ali njeni uslužbenci pri opravljanju svojih dolžnosti. 4) Vsakdo se lahko na institucije Unije obrne v enem od jezikov Pogodb in mora prejeti odgovor v istem jeziku. 24 Sodba SEU C-166/13, Mukarubega, z dne 5. 11. 2014 (odst. 44 in 45 in tam navedena sodna praksa). 25 Niti v smislu uporabe izjeme iz točke a) drugega odstavka 2. člena, na kar se sklicuje tožena stranka. 26 Sodba Vrhovnega sodišča I Up 23/2021 z dne 9. 4. 2021 (47. točka obrazložitve). 27 Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi I Up 23/2021 z dne 9. 4. 2021 (49. točka obrazložitve). 28 Tožba, str. tr. 3, 4, 7 , Druga pripravljalna vloga z dne 15. 4. 2020, str. 2. 29 Prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 3. 4. 2023, str. 4, 5, 6. 30 Ta določa: Če sodišče na podlagi izvedenih dokazov (8. člen) ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu. 31 Ta določa: Sporna dejstva, ki so pomembna za odločbo, lahko ugotovi sodišče tudi z zaslišanjem strank. 32 Uporabljeni kriteriji se po vsebini ujemajo z aktualnimi priporočili UNHCR (Beyond Proof: Credibility Assessment in EU Asylum Systems, Brussels, May 2013) ter Agencije EU za azil (Evidence and Credibility Assessment in the Context of the Common European Asylum System, Judicial analysis, Second edition, February 2023). 33 Ta določa: Kadar države članice uporabljajo načelo, po katerem je dolžan prošnjo za mednarodno zaščito utemeljiti prosilec, in kadar vidiki izjav prosilca niso utemeljeni z dokumentarnimi ali drugimi dokazi, teh vidikov ni treba potrditi, kadar so izpolnjeni naslednji pogoji: (a) prosilec se je kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje; (b) vsi ustrezni elementi, ki so na voljo prosilcu, so bili predloženi, glede morebitne odsotnosti drugih ustreznih elementov pa je bila podana zadovoljiva razlaga; (c) ugotovljeno je, da so prosilčeve izjave skladne in verjetne ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanim s prosilčevim primerom; (d) prosilec je zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče, razen če lahko prosilec izkaže tehten razlog, zakaj tega ni storil, in (e) ugotovljena je bila splošna verodostojnost prosilca. 34 SEU je v sodbi sicer presojalo določbo z enako vsebino iz Direktive 2004/83. 35 C-756/21, X, 29. 6. 2023 (odst. 90). 36 Ibidem, odst. 91, 92. 37 Ibidem, odst. 93. 38 Ibidem, odst. 94. 39 35. točka obrazložitve. 40 M.K. in ostali proti Poljski, št. 40503/17, 42902/17 in 43643/17 z dne 23. 7. 2020 (odst. 170), J.K. in ostali proti Švedski, št. 59166/12 z dne 23. 8. 2016 (odst. 93, 97), N. proti Finski, št. 38885/02 z dne 26. 7. 2005 (odst. 154-157), F. H. proti Švedski, št. 32621/06 z dne 20. 1. 2009 (odst. 95), N. proti Švedski, 23505/09 z dne 20. 7. 2010 (odst. 53), R. C. proti Švedski, št. 41827/07 z dne 9. 3. 2010 (odst. 50), S. H. proti Malti, št. 37241/21 z dne 20. 12. 2022 (odst. 85, 87). Gl. tudi sodbe SEU Addis, C-517/17 (odst. 54, 65-66, 72), M. M., C-277/11 (odst. 64, 66), Boudjlida, C-249/13 (odst. 34, 36-37, 39, 43, 55.-56), M., C-560/14 (odst. 36, 40). Na navedeno prakso se je sklicevalo tudi Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-292/09-9, Up-1427/09-16 z dne 20. 10. 2011 (odst. 16-17). 41 EUAA: Evidence and Credibility Assessment in the Context of the Common European Asylum System, Judicial analysis, Second edition, February 2023, str. 22-24, 103. 42 Beyond Proof: Credibility Assessment in EU Asylum Systems, Brussels, May 2013, str. 42. 43 Npr. sodba M.S.S. proti Belgiji in Grčiji, št. 30696/09, 21. 1. 2011 (odst. 227). 44 N. proti Finski, št. 38885/02 z dne 26. 7. 2005 (odst. 154-157), potrjeno v J.K. in ostali proti Švedski, št. 59166/12 z dne 23. 8. 2016 (odst. 93) in S.H. proti Malti, št. 37241/21 z dne 20. 12. 2022 (odst. 85). Podobno je v zadevi Said proti Nizozemski, št. 2345/02, 9. 7. 2009, 53. tč. sodišče presodilo, da si je težko predstavljati, kako bi lahko pritožnik zapustil vojsko, razen kot dezerter, in da tudi če se morda zdi opis njegovega pobega nekoliko izjemen, to ne zmanjšuje splošne verodostojnosti njegove trditve, da je dezerter. 45 Sodba Vrhovnega sodišča I Up 124/2021 z dne 8. 3. 2021 (13. točka obrazložitve). 46 Pripravljalna vloga z dne 18. 4. 2023, str. 2 in 3. 47 Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (prenovitev) v 4. členu določa, da kadar države članice uporabljajo načelo, po katerem je dolžan prošnjo za mednarodno zaščito utemeljiti prosilec, in kadar vidiki izjav prosilca niso utemeljeni z dokumentarnimi ali drugimi dokazi, teh vidikov ni treba potrditi, kadar so izpolnjeni naslednji pogoji: /.../ (e) ugotovljena je bila splošna verodostojnost prosilca. To je prevzel tudi ZMZ-1 v 5. al. tretjega odstavka 21. člena. 48 Tudi Ustavno sodišče je v odločbi U-I-292/09-9, Up-1427/09-16 z dne 20. 10. 2011 povzelo sodno prakso ESČP, ki pravi, da se ocenjuje splošna verodostojnost izjav prosilca (17. točka obrazložitve, poudarilo Upravno sodišče). 49 EUAA: Evidence and Credibility Assessment in the Context of the Common European Asylum System, Judicial analysis, Second edition, February 2023, str. 23 in 109. 50 Gre za: članek "Nobena nevladna organizacija v Sloveniji ne spremlja postopkov hitrega vračanja tujcev na meji", Katarine Bervar Sternad, z dne 13. 10. 2019 (C1), elektronsko sporočilo Karitas z dne 2. 6. 2019 (C2), tedensko poročilo ECRE z dne 31. 1. 2020 _(ECRE Weekly Bulletin)_ z naslovom: _"Hrvaška: Novo poročilo o mučenju prosilcev za azil s strani državnih organov"_ (C3), tedensko poročilo ECRE z dne 20. 12. 2019 za naslovom: Trend vračanja nazaj čez mejo in nasilja vzdolž državnih meja na Balkanu se nadaljuje (C4), del poročila Amnesty International: Potisnjeni do roba, 4. in 5. točka (C5), del poročila Amnesty International: Potisnjeni do roba, 1. točka (C6), del poročila AIDA in ECRE: "Access to the territory and push backs (C7), anonimno pismo pripadnika hrvaške policije, ki ga je objavila in obravnavala Varuhinja človekovih pravic Republike Hrvaške (C8) in članek The Guardian: "Lorenzo Toldo: They didn't give a damn: first footage of Croatioan police brutality", 14. 11. 2018 (C11). 51 V sodbi velikega senata Hirsi Jamaa in ostali proti Italiji, kjer je sodišče več teže pripisalo izpovedbi dogodkov tožnikov kot zanikanjem italijanske vlade, da naj tožniki ne bi bili obveščeni o tem, da bodo vrnjeni v Libijo, ker so bile izpovedbe tožnikov podprte z velikim številom izjav, ki so jih zbrale organizacije, kot so UNHCR, Human Rights Watch in Odbor za preprečevanje mučenja in nehumanega ter poniževalnega ravnanja ali kaznovanja (CPT) 52 24. točka obrazložitve. 53 Poročilo Varuha/2019, str. 2, 3. 54 Poročilo Varuha/2019, str. 1-2. 55 Poročilo Varuha/2019, str. 3. 56 Odgovor na tožbo, str. 9. 57 Poročilo PIC/2018, str. 14. 58 Poročilo PIC/2018, str. 15. 59 Poročilo PIC/2018, str. 19. 60 Poročilo PIC/2018, str. 21. 61 Poročilo PIC/2018, str. 23-24. 62 Poročilo Info Kolpa/2019, str. 49. 63 Poročilo Info Kolpa/2019, str. 58, 59. 64 Poročilo AI/2018, str. 6. 65 Poročilo AI/2018, str. 7, odst. 1. 66 Poročilo AI/2018, str. 7, odst. 5. 67 Poročilo AI/2018, str.7., odst. 6. 68 Poročilo AI/2018, str. 7., odst. 7. 69 Ibidem. Iz nadaljevanja poročila izhaja: Pod točko 3 je obravnavana Slovenija z vidika (prisilnega) vračanja. V ta namen je AI izvedel intervjuje z 58 tujci, ki so povedali, da so bili v mesecu maju 2018 v Sloveniji, prihajali pa so iz držav: Sirija, Alžirija, Maroko, Iran, Irak, Afganistan, Pakistan in Egipt in med njimi so bile tudi družine z otroci. Med njimi je bil tudi mladoletnik iz Sirije, ki je povedal, da je v Sloveniji, ko so mu vzeli denar, dobil plačilni nalog zaradi nedovoljenega prečkanja meje. Sicer pa Poročilo AI/2018 navaja, da so nekateri dobili denarno kazen za nedovoljen vstop v Slovenijo v višini 500,00 EUR (znižanih na 220,00 ali 230,00 EUR ob takojšnjem plačilu). Tujci so pripovedovali o strahu med potjo med Hrvaško in Slovenijo zaradi divjih živali v gozdu in nevarne reke. V letu 2018 jih je pri prehodu reke Kolpe umrlo 9. Policija jih je v Sloveniji ujela ob prehodu meje, ali pa globlje v državi, tudi do 15 kilometrov stran od meje, nekateri pa so izmučeni sami odšli do policije. 51 od 58 tujcev, ki so sodelovali v intervjujih, je povedalo, da so policistom ali prevajalcem v Sloveniji rekli, da želijo azil. Pet jih je dejalo, da so jih odpeljali v azilni dom v Ljubljani, a so bili v nekaj dneh vrnjeni na Hrvaško. Eden od vprašanih je povedal, da ko so jih peljali in predali hrvaškim oblastem, je bilo v vozilu 25 tujcev. V času terenske raziskave AI v Veliki Kladuši je veljalo prepričanje, da je Slovenija z začetkom junija 2018 zaprla meje in začela vračati ljudi nazaj na Hrvaško. Manjšemu številu ljudi je bilo meseca junija 2018 omogočeno zaprositi za azil. _"Številni sogovorniki se niso zavedali, kaj se bo z njimi zgodilo, dokler niso bili predani hrvaškim policistom, niso imeli dostopa do pravne pomoči /.../"_. Vseh 51 sogovornikov, ki so rekli, da hočejo azil, je bilo predanih hrvaškim organom, nekateri so dobili tudi denarne kazni. Veliko posameznikov je izpostavilo številne probleme s prevajanjem. Med zabeleženimi pričevanji so tudi okoliščine, kot na primer: da je prevajalec na vprašanje tujca pojasnil, da _"podpisuje za azil"_; da prevajalec ni hotel povedati, kaj tujec podpisuje; mladoletniku je bilo rečeno, naj podpiše brez razlage, kaj podpisuje; ali pa je bilo rečeno, da bodo šli za 6 mesecev v zapor, če ne bodo podpisali; prevajalec je tudi dejal: _"Podpiši to in odpeljal te bom v kamp v Ljubljano."_ Ko je tujec prosil za odvetnika, mu je bilo odvrnjeno, da ga ne potrebuje, ker ga bodo odpeljali v azilni kamp." Šest vprašanih v Veliki Kladuši in Bihaću je povedalo, da so jim hrvaški policisti vzeli denar, 12 tujcev pa je povedalo, da so jim uničili ali vzeli telefone. Med pričevanji so tudi taka, da so tujci slovenskim policistom povedali, da jih policija na Hrvaškem pretepa, a so jim ti odgovorili, da bodo na Hrvaškem poskrbeli za njih; nekaterim je bilo na Hrvaškem rečeno, naj se slečejo do golega, kar so slovenski policisti videli; omenjen je primer, ko so policisti na Hrvaškem med hojo proti BiH na razdalji 2 kilometrov tepli tujce; pregon proti BiH je potekal tudi s palicami, udarci so padali po nogah in glavi; to se je dogajalo tudi tako, da so skupino 8 tujcev (Pakistancev) obkrožili policisti in jih pretepali; tujci so med intervjuji pokazali tri dni stare poškodbe. 70 Poročilo AI/2019, priloga C5, 1. stran prevoda. 71 Gl. Agencija EU za azil: _Evidence and Credibility Assessment in the Context of the Common European Asylum System, Judicial analysis, Second edition, February 2023_, str. 124, 125. 72 Prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 3. 4. 2023, str. 17 in 24. 73 24. točka obrazložitve. 74 Odgovor na tožbo z dne 28. 1. 2020, str. 4. 75 Iz dokumenta št. 2253-352/2019/27 (3J693-32) z dne 18. 10. 2019 "Izvajanje opravil med pridržanjem" izhaja, da naj bi bil razgovor s M. M. opravljen ob 21.00 uri, iz depeše št. 2253-352/2019/16 (3J693-32) z dne 18. 10. 2019 pa izhaja, da je bila sestavljena ob 23:04 uri. 76 Kar je po presoji Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 23/2021 relevantno (28. - 30., 39. točka obrazložitve) 77 Ta določa: Dovoljeno je dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena. 78 I Up 23/2021 z dne 9. 4. 2021 (25. točka obrazložitve). 79 Prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 3. 4. 2023, str. 2, 4, 5. 80 Kar je po presoji Vrhovnega sodišča bistveno za presojo vprašanja, ali je tožnik zaprosil za azil (I Up 23/2021 z dne 9. 4. 2021, 27. točka obrazložitve). 81 Prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 3. 4. 2023, str. 2, 5. 82 Priloga A16, izjava priče na str. 2 Prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave dne 29. 5. 2023. 83 Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi I Up 23/2021 z dne 9. 4. 2021, 30. točka obrazložitve. 84 Sodba I Up 23/2021 z dne 9. 4. 2021, 29. točka obrazložitve. 85 Sodba I Up 23/2021 z dne 9. 4. 2021, 30. točka obrazložitve. 86 Tožba str.12, 13. Tožnik je na glavni obravnavi tudi samoiniciativno navedel, da je mislil, da ga bodo odpeljali v kamp, pa se je znašel na Hrvaškem, bil je šokiran (Prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave dne 3. 4. 2023, str. 6). 87 Tožba str.12, 13. 88 Da je relevantno, da iz tovrstne navedbe ne izhaja, da bo tožnik predan hrvaškim varnostnim organom, je presodilo tudi Vrhovno sodišče v sodbi I Up 23/2021 z dne 9. 4. 2021 (56. točka obrazložitve). 89 Prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 3. 4. 2023, str. 19. 90 Da je relevantno dejstvo, da navedeno tožniku niti v angleščini ni bilo pojasnjeno, je presodilo tudi Vrhovno sodišče v zadevi I Up 23/2021 z dne 9. 4. 2021, 56. točka obrazložitve. 91 To je potrdilo tudi Vrhovno sodišče v zadevi I Up 23/2021 z dne 9. 4. 2021, ko se je v 27. točki obrazložitve sklicevalo na 426. točko obrazložitve v sodbi I U 1686/2020 z dne 7. 12. 2020, v kateri je Upravno sodišče ugotovilo, da ker tožnik ni bil obveščen, da bo predan Republiki Hrvaški, tudi ni imel dostopa do pravne pomoči ali svetovanja v zvezi z obrambo pred vrnitvijo na Hrvaško ali mednarodno zaščito. 92 Pripravljalna vloga tožene stranke z dne 25. 5. 2020, str. 3. 93 Odločba št. 214-101/2019/20 (1314-06) z dne 26. 11. 2019, str. 4 (priloga B3). 94 Pripravljalna vloga z dne 26. 3. 2020, str. 3. 95 Prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 29. 5. 2023, str. 8. 9, 10. 96 Pripravljalna vloga z dne 2. 7. 2020. 97 Razvidno npr. iz sodb Upravnega sodišča RS I U 615/2019 z dne 13. 11. 2020 in I U 971/2016 z dne 14. 9. 2016. 98 Vrhovno sodišče RS je v sodbi I Up 47/2015 z dne 2. 9. 2015 navedlo, da iz informacij o Siriji izhaja, da so moški državljani podvrženi obveznemu vojaškemu vpoklicu, ko dosežejo starost 18 let, in da so številni mladi moški zapustili državo, da bi se izognili služenju vojaškega roka, ugovor vesti pa ni pravno priznan razlog za odklonitev služenja v vojski. V tej sodbi je sodišče ugotovilo, da iz poročil tudi izhaja, da v Siriji konvencionalen način vpoklica v vojsko razpada, zaradi razmer pa naraščajo potrebe vladne vojske po novih vojakih in se zato vlada ne drži v preteklosti formaliziranega vpoklica glede starosti rekrutov. Vladne sile izvajajo rekrutacijo na tako imenovanih kontrolnih točkah. Dezerterje pa sirska vojska šteje za nasprotnike režima, neuspešni prosilci za azil so priprti zgolj zato, ker so bili v tujini. 99 Pripravljalna vloga z dne 15. 4. 2020, str. 2. 100 Odgovor na tožbo, str. 6. 101 Tako izhaja iz dokumentov št. 2253-352/2019/16 (3J693-32) z dne 18. 10. 2019, plačilnega naloga št. 500208704606, dokumenta "18. 10. 2019 19:02 Klepec Edvard inf Rešeno: 18. 10. 2019", Zapisnik o izročitvi in sprejemu oseb št. 2253-352/2019/17 (3J693-8) z dne 18. 10. 2019, zapisnik o izjavi kršitelja št. 2253-352/2019/15 (3J693-32) z dne 18. 10. 2019. 102 Pripravljalna vloga z dne 6. 12. 2022, str. 2. 103 35. točka obrazložitve. 104 M.K. in ostali proti Poljski, št. 40503/17, 42902/17 in 43643/17, 23. 7. 2020 (odst. 170), J.K. in ostali proti Švedski, št. 59166/12, 23. 8. 2016 (odst. 93, 97), N. proti Finski, št. 38885/02, 26. 7. 2005 (odst. 154-157), F. H. proti Švedski, št. 32621/06, 20. 1. 2009 (odst. 95), N. proti Švedski, 23505/09, 20. 7. 2010 (odst. 53), R. C. proti Švedski, št. 41827/07, 9. 3. 2010 (odst. 50.), S.H. proti Malti, št. 37241/21, 20. 12. 2022 (odst. 85.). Gl. tudi sodbe SEU Addis, C-517/17 (odst. 54, 65-66, 72), M.M., C-277/11, (odst. 64, 66).; Boudjlida, C-249/13 (odst. 34, 36-37, 39, 43, 55-56 tč.), M., C-560/14 (odst. 36, 40). Na navedeno prakso se je sklicevalo tudi Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-292/09-9, Up-1427/09-16 z dne 20. 10. 2011 (odst. 16-17). 105 Beyond Proof: Credibility Assessment in EU Asylum Systems, Brussels, May 2013), str. 42. 106 Prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 3. 4. 2023, str. 2 in 7. 107 Ibidem. 108 Pripravljalna vloga z dne 6. 12. 2022, str. 2. 109 J.K. in ostali proti Švedski, št. 59166/12, 23. 8. 2016 (odst. 93), F. G. proti Švedski, št. 43611/11, 23. 3. 2016 (odst. 113), F. H. proti Švedski, št. 32621/06, 20. 1. 2009 (odst. 95), N. proti Švedski, 23505/09, 20. 7. 2010 (odst. 53), R. C. proti Švedski, št. 41827/07, 9. 3. 2010 (odst. 50). 110 Tožba, str. 3 in 10. 111 Prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 3. 4. 2023, str. 2, 3, 4, 9. 112 Prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 3. 4. 2023, str. 4, 9, 13 in 14. 113 Odgovor na tožbo z dne 28. 1. 2020, str. 3. 114 Prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 3. 4. 2023, str. 2, 19, 20. 115 Prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 29. 5. 2023, str. 2, 3, 6. 116 Album fotografij ilegalnega prehoda, jez Jakovini, 18. 10. 2019 ob 16.20 uri (priloga B22). 117 Tožbe, str. 14. 118 Poročilo InfoKolpa/2019, str. 8 in sprotna opomba 20. 119 Poročilo InfoKolpa/2019, str. 7 in str. 66-71, kjer se kot priloga nahaja opis Varuha RS MNZ-ju št. 8.6-3/2018-3-KO z dne 6. 7. 2018 (opis nasilja je na str. 71). 120 Poročilo InfoKolpa/2019, str. 7. 121 Poročilo InfoKolpa/2019, str. 45. 122 Poročilo InfoKolpa/2019, str. 49. 123 Poročilo InfoKolpa/2019, str. 50. Prosilec naj bi bil odpeljan v zdravstveni dom, kjer ga je z opornico oskrbel zdravnik. 124 Poročilo InfoKolpa/2019, str. 48. 125 Poročilo PIC/2018, str. 23-24. 126 Priloga C5, 1. stran prevoda. 127 Prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 3. 4. 2023, str. 16, 19. 128 Prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 3. 4. 2023, str. 20, 21, Prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 29. 5. 2023, str. 2-6, 7. 129 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Up 23/2021 z dne 9. 4. 2021 (39. točka obrazložitve). 130 Ta določa: Ker so državljani tretjih držav in osebe brez državljanstva, ki izrazijo željo, da bi zaprosili za mednarodno zaščito, prosilci za mednarodno zaščito, bi morali izpolnjevati obveznosti in uživati pravice iz te direktive in Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito. V ta namen bi morale države članice te prosilce čim prej evidentirati dejstvo, da so te osebe prosilci za mednarodno zaščito. 131 Sodba Vrhovnega sodišča I Up 23/2021 z dne 9. 4. 2021 (45. točka obrazložitve). 132 Prav tam. 133 Sodba Vrhovnega sodišča I Up 23/2021 z dne 9. 4. 2021 (47. točka obrazložitve). 134 Ta v prvem odstavku 14. člena določa, da zavrnitev vstopa na ozemlje držav članic državljanov tretje države, ki ne izpolnjujejo vseh pogojev za vstop, določenih v členu 6 (1), in ne spada v kategorijo oseb iz člena 6 (5), ne posega v uporabo posebnih določb, ki se nanašajo na pravico do azila in mednarodne zaščite ali izdaje vizuma za daljše bivanje (Sodba Vrhovnega sodišča I Up 23/2021 z dne 9. 4. 2021, 48. točka obrazložitve ). 135 Prvi odstavek 52. člena Listine EU določa: Kakršno koli omejevanje uresničevanja pravic in svoboščin, ki jih priznava ta listina, mora biti predpisano z zakonom in spoštovati bistveno vsebino teh pravic in svoboščin. Ob upoštevanju na čela sorazmernosti so omejitve dovoljene samo, če so potrebne in če dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali če so potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih. 136 Gre za Konvencijo o statusu beguncev z dne 28. julija 1951, kot jo dopolnjuje Newyorški protokol z dne 31. januarja 1967. 137 Načelo nevračanja je urejeno tudi v Konvenciji proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju (Uradni list RS, št. 24/93, MP, št. 7/93 - MKPM), ki v prvem odstavku 3. člena izrecno prepoveduje pregon, izgon oziroma izročitev osebe drugi državi, če so podani resni razlogi za sum, da utegne biti mučena. 138 Vrhovno sodišče v I Up 23/2021 z dne 9. 4. 2021, 75. točka obrazložitve. 139 Ibidem, 76. točka obrazložitve in tam navedena sodna praksa. 140 Ibidem, 77. točka obrazložitve in tam navedena sodna praksa. 141 Ibidem. 142 Ibidem, 78. in 79. točka obrazložitve in tam navedena sodna praksa. 143 Odločba Ustavnega sodišča U-I-59/17-9 z dne 25. 5. 2017, 31. točka obrazložitve in tam navedena sodna praksa. 144 V praksi je namreč uveljavljeno razlikovanje med materialno in procesno vsebino v zvezi s sodnim varstvom pravice iz 3. člena EKČP oziroma prepovedi vračaja (gl. npr. Ilias in Ahmed proti Madžarski, št. 47287/15, 21. 11. 2019 (odst. 151-165), M.K. in ostali proti Poljski, št. 4053/17, 42902/17 in 43643/17, 23. 7. 2020 (odst. 178)). 145 Ilias in Ahmed proti Madžarski, št. 47287/15 z dne 21. 11. 2019 (odst. 163-165). 146 Gl. razdelek sodbe D.1.). 147 Hirsi Jamaa in ostali proti Italiji, št. 27765/09 z dne 23. 2. 2012 (odst. 87, 133). 148 M.K. in ostali proti Poljski, št. 4053/17, 42902/17 in 43643/17 z dne 23. 7. 2020 (odst. 174). 149 Soering proti Z.K., št. 14038/88 z dne 7. 7. 1989 (odst. 91), Chahal proti Z.K., št. 22414/93 z dne 15. 11. 1996 (odst. 96), F.G. proti Švedski, št. 4361/11 z dne 23. 3. 2016 (odst. 113), J.K. in ostali proti Švedski, št. 59166/12 z dne 23. 8. 2016 (odst. 86). 150 J.K. in ostali proti Švedski, št. 59166/12 z dne 23. 8. 2016, odst. 78; F.G. proti Švedski, št. 4361/11 z dne 23. 3. 2016 (odst. 117), S.M. proti Slovaški in Ukrajini, št. 17189/11 z dne 11. 6. 2020 (odst.. 114, 121). 151 Sodba I Up 23/2021 z dne 9. 4. 2021 (80. in 81. točka obrazložitve). 152 Tožba, str. 11. 153 Tožba str. 14, 15. 154 Tožba str. 11 in 12. 155 Sodba I Up 23/2021 z dne 9. 4. 2021 (82. in 83. točka obrazložitve). 156 Sodišče je že ugotovilo, da iz poročila izhajajo opisi vračanja do meje z BiH in pregon tujcev na ozemlje BiH, vključno s slikami fizičnih poškodb tujcev, ki naj bi bile povzročene s strani hrvaških policistov. 157 Sodišče je že navedlo, da iz Poročila izhaja, da je s strani hrvaške policije prihajalo do sistematičnega izvajanja nasilja nad vrnjenimi posamezniki; da o tem poročajo tudi hrvaške nevladne organizacije; da policisti tekom vračanja uničijo mobilne telefone, dokumente, ki jim jih je predala slovenska policija, poberejo denar, zmerjajo in ponižujejo; da do fizičnega nasilja ponavadi prihaja v bližini hrvaško-bosanske meje in da so tujci vrnjeni brez uradnega postopka. 158 Sodišče je že ugotovilo, da je v poročilu navedeno, da so vse intervjujane hrvaški policisti prepeljali v bližino meje z BiH in jih nagnali čez mejo. Nekateri so pripovedovali, da so jim ob tem hrvaški policisti vzeli denar, uničili mobilne telefone, nekatere pa so celo pretepli. 159 J.K. in ostali proti Švedski, št. 59166/12 z dne 23. 8. 2016 (odst. 87); F.G. proti Švedski, št. 4361/11 z dne 23. 3. 2016 (odst. 115, 126), N.S. in M.E., C-411/10 in C-493/10 (odst. 94, 106), C-163/17, Jawo, 19. 3. 2019 (odst. 85). 160 Ilias in Ahmed proti Madžarski, št. 47287/15 z dne 21. 11. 2019 (odst. 141, 148). 161 Poročilo PIC/2018, str. 23, 24. 162 Poročilo PIC/2018, str. 25-27. 163 Poročilo AI/2018, str. 15, 3. odst. 164 Ibidem, str. 15 in 16. 165 Ibidem, str. 17-18. 166 Ibidem, str. 18. 167 Ibidem, str. 18. 168 Ibidem, str. 18-19. 169 M.H. in ostali proti Hrvaški, št. 15670/18 in 43115/18 z dne 18. 11. 2021 (odst. 112). 170 Poročilo AI/2019, priloga C6, 1. stran prevoda. 171 Poročilo AI/2019, priloga C6, 2. stran prevoda. 172 Priloga C5, 2. stran prevoda. 173 Priloga C5, 3. stran prevoda. 174 Poročilo AI/2019, priloga C5, 4. stran prevoda. 175 Gl. sodba Vrhovnega sodišča I Up 23/2021 z dne 9. 4. 2021 (83. točka obrazložitve). 176 Sodba Vrhovnega sodišča I Up 23/2021 z dne 9. 4. 2021 (83. in 84. točka obrazložitve). 177 Sodba Upravnega sodišča I U 1686/2020 z dne 7. 12. 2020 (290. točka obrazložitve). 178 Odgovor na tožbo, str. 9. 179 M.S.S. proti Belgiji in Grčiji, št. 30696/09 z dne 21. 1. 2011 (odst. 220). 180 Khlaifia in ostali proti Italiji, št. 16483/12 z dne 15. 12. 2016 (odst. 159), M.S.S. proti Belgiji in Grčiji, št. 30696/09 z dne 21. 1. 2011 (odst. 219). 181 Khlaifia in ostali proti Italiji, št. 16483/12 z dne 15. 12. 2016 (odst. 160). 182 Ibidem, odst. 160. 183 M.S.S. proti Belgiji in Grčiji, št. 30696/09 z dne 21. 1. 2011 (odst. 254, 263). 184 C-163/17,, Jawo, 19. 3. 2019 (odst. 92-93). 185 Ibidem, odst. 95. 186 Prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 3. 4. 2023, str. 6. 187 Prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 3. 4. 2023, str. 9. 188 Prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 3. 4. 2023, str. 13 189 Sodba I U 1686/2020 z dne 7. 12. 2020 (380.-401. točka obrazložitve). 190 Ilias in Ahmed proti Madžarski, št. 47287/15 z dne 21. 11. 2019 (odst. 163-165). 191 Točke 247. do 248. obrazložitve. 192 M.K. in ostali proti Poljski, št. 40503/17, 42902/17 in 43643/17 z dne 23. 7. 2020 (odst. 197). 193 M.K. in ostali proti Poljski, št. 40503/17, 42902/17 in 43643/17 z dne 23. 7. 2020 (odst. 201). 194 I Up 23/2021 z dne 9. 4. 2021 (54. točka obrazložitve). 195 Hirsi Jamaa in ostali proti Italiji, št. 27765/09 z dne 23. 2. 2012 (odst. 174), N.D in N.T. proti Španiji, št. 8675/15 in 8697/15 z dne 13. 2. 2020 (odst. 185). Če je tujec v postopku izrazil namero za azil, ni potrebno, da je ta namera izražena v posebni obliki, oziroma da jo je izrazil dovolj določno (M.A in ostali proti Litvi, št. 59793/17 z dne 11. 12. 2018, odst. 109), kakor tudi nima z vidika prepovedi kolektivnega izgona nobenega vpliva dejstvo, če tujec morebiti niti ni izrazil namere za azil celo v okoliščinah, ko so sicer v času vrnitve ali odstranitve obstajale splošne informacije o izredno slabih razmerah v državi, kamor se tujca vrača (Hirsi Jamaa in ostali proti Italiji, št. 27765/09 z dne 23. 2. 2012, odst. 133, 185, 186). 196 Asady in otali proti Slovaški, št. 24917/15 z dne 24. 3. 2020 (odst. 57), Khlaifia in ostali proti Italiji, št. 16483/12 z dne 15. 12. 2016 (odst. 248), N.D in N.T. proti Španiji, št. 8675/15 in 8697/15 z dne 13. 2. 2020 (odst. 199). 197 Pravica do izjave po pravu EU namreč zagotavlja, da ima vsaka oseba možnost, da ustrezno in učinkovito poda svoje stališče v upravnem postopku, in to pred sprejetjem vsake odločbe, ki bi lahko negativno vplivala na njene interese, četudi konkretna zakonodaja ne določa izrecno take postopkovne zahteve. Vendar pa ne gre za absolutno pravico, ampak se ta pravica lahko omeji pod pogojem, da omejitve dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki se uresničujejo z zadevnim ukrepom, in da glede na zastavljeni cilj ne pomenijo pretiranega in nesprejemljivega posega, ki bi ogrožal samo bistvo tako zagotovljene pravice (Sodba SEU C-249/13, Boudjlida, 11. 12. 2014, odst. 36, 39, 43). 198 Khlaifia in ostali proti Italiji, št. 16483/12 z dne 15. 12. 2016 (odst. 238), M.K. in ostali proti Poljski, št. 40503/17, 42902/17 in 43643/17 z dne 23. 7. 2020 (odst. 201), N.D in N.T. proti Španiji, št. 8675/15 in 8697/15 z dne 13. 2. 2020 (odst. 197). 199 M.A. proti Cipru, št. 41872/10 z dne 23. 7. 2013 (odst. 248). 200 Khlaifia in ostali proti Italiji, št. 16483/12 z dne 15. 12. 2016 (odst. 274-281), M.K. in ostali proti Poljski, št. 40503/17, 42902/17 in 43643/17 z dne 23. 7. 2020 (odst. 143, 219-220). 201 Hirsi Jamaa in ostali proti Italiji, št. 27765/09 z dne 23. 2. 2012 (odst. 199). 202 Hirsi Jamaa in ostali proti Italiji, št. 27765/09 z dne 23. 2. 2012 (odst. 197), M.K. in ostali proti Poljski, št. 40503/17, 42902/17 in 43643/17 z dne 23. 7. 2020 (odst. 142). 203 N.D in N.T. proti Španiji, št. 8675/15 in 8697/15 z dne 13. 2. 2020 (odst. 191 v zvezi z odst. 29-30). 204 Sodna praksa ESČP kaže, kadar pritožnik uveljavlja varstvo pred kolektivnim izgonom, a je pred tem bil obravnavan v azilnem postopku, ESČP ni ugotovilo, da pritožnikove osebne okoliščine niso bile dovolj tehtno in objektivno obravnavane (glej na primer: Sultani proti Franciji, št. 45223/05 z dne 20. 9. 2007, odst. 83; M.A. proti Cipru, št. 41872/10 z dne 23. 7. 2013, odst. 252-255). 205 Khlaifia in ostali proti Italiji, št. 16483/12 z dne 15. 12. 2016 (odst. 213, 237-238, 241, 245-250). 206 Da je to relevantno tudi z vidika prepovedi kolektivnega izgona Vrhovno sodišče v I Up 23/2021 z dne 9. 4. 2021 (56. točka obrazložitve). Gl. tudi Hirsi Jamaa in ostali proti Italiji, št. 27765/09 z dne 23. 2. 2012 (odst. 203), Sharifi in ostali proti Italiji in Grčiji, št. 16643/09 z dne 21. 10. 2014 (odst. 175, 177, 215). 207 Tako tudi Vrhovno sodišče v I Up23/2021 z dne 9. 4. 2021 (59. točka obrazložitve). 208 Sharifi in ostali proti Italiji in Grčiji, št. 16643/09 z dne 21. 10. 2014 (odst. 219). 209 Hirsi Jamaa in ostali proti Italiji, št. 27765/09 z dne 23. 2. 2012 (odst. 202), Sharifi in ostali proti Italiji in Grčiji, št. 16643/09 z dne 21. 10. 2014 (odst. 217, 242). 210 Čonka proti Belgiji, št. 51564/99 z dne 13. 3. 2001 (odst. 62), Hirsi Jamaa in ostali proti Italiji, št. 27765/09 z dne 23. 2. 2012 (odst. 202), Sharifi in ostali proti Italiji in Grčiji, št. 16643/09 z dne 21. 10. 2014 (odst. 217, 242), Khlaifia in ostali proti Italiji, št. 16483/12 z dne 15. 12. 2016 (odst. 242, 246), M.K. in ostali proti Poljski, št. 40503/17, 42902/17 in 43643/17 z dne 23. 7. 2020 (odst. 202, 206). 211 Str. 3 vloge tožene stranke z dne 6. 12. 2022. 212 Pripravljalna vloga z dne 14. 2. 2020, str. 7. 213 Poročilo PIC/2018, str. 19. 214 Hirsi Jamaa in ostali proti Italiji, št. 27765/09 z dne 23. 2. 2012 (odst. 203), M.K. in ostali proti Poljski, št. 40503/17, 42902/17 in 43643/17 z dne 23. 7. 2020 (odst. 208), Sharifi in ostali proti Italiji in Grčiji, št. 16643/09 z dne 21. 10. 2014 (odst. 219). 215 Str. 8 odgovora na tožbo. 216 Pripravljalna vloga z dne 14. 2. 2020, str. 7. 217 Odgovor na tožbo, str. 8. 218 Pripravljalna vloga z dne 14. 2. 2020, str. 7. 219 Poročilo PIC/2018, str. 19. 220 ZPP, ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1, vsebuje celo posebne določbe o postopanju, če dokaz vsebuje tajne podatke. 221 Odgovor na tožbo, str. 9. 222 Poročilo Varuha RS/2019, str. 12. 223 Poročilo Varuha RS/2019, str. 10-13. 224 Poročilo AI/2018 (priloga A4), str. 7, odst. 6 in 7, str. 10, odst. 4; Poročilo AI/2019 (priloga C5), 1. stran prevoda. 225 Poročilo PIC/2019; str. 14-15, 17. 226 M.H. in ostali proti Hrvaški, št 15670/18 in 43115/18 z dne 18. 11. 2021 (odst. 269). 227 M.H. in ostali proti Hrvaški, št 15670/18 in 43115/18 z dne 18. 11. 2021 (odst. 268), N.D in N.T. proti Španiji, št. 8675/15 in 8697/15 z dne 13. 2. 2020 (odst. 85). 228 Čonka proti Belgiji, št. 51564/99 z dne 13. 3. 2001 (odst. 59, 62), Hirsi Jamaa in ostali proti Italiji, št. 27765/09 z dne 23. 2. 2012 (odst. 183), Shioshvili in ostali proti Rusiji, št. 19356/07 z dne 20. 12. 2016 (odst. 69), Khlaifia in ostali proti Italiji, št. 16483/12 z dne 15. 12. 2016 (odst. 237, 242), M.K. in ostali proti Poljski, št. 40503/17, 42902/17 in 43643/17 z dne 23. 7. 2020 (odst. 197, 209), M.A. proti Cipru, št. 41872/10 z dne 23. 7. 2013 (odst. 240). Ta političen kontekst je pomemben tudi v primeru, če so pristojni organi izvedli obravnavo individualnih okoliščin tujca in ga lahko predstavlja koordinirana politika, upravna praksa, navodila ali usmeritve nadrejenih izvajalcem te politike. 229 Poročilo Varuha/2019, str. 7 in 8. 230 Ki določa, da do vložitve prošnje vlagatelj namere ne sme biti odstranjen iz Republike Slovenije v skladu s predpisi, ki urejajo vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji. 231 Shazad proti Madžarski, app. no. 12625/17, 8. julij 2021 (odst. 59 in tam navedena sodna praksa) 232 N.D in N.T. proti Španiji, št. 8675/15 in 8697/15 z dne 13. 2. 2020 (odst. 200 in tam navedena sodna praksa). 233 N.D in N.T. proti Španiji, št. 8675/15 in 8697/15 z dne 13. 2. 2020 (odst. 206, 226, 212-232). 234 N.D in N.T. proti Španiji, št. 8675/15 in 8697/15 z dne 13. 2. 2020 (odst. 200, 201), A.A. in ostali proti Severni Makedoniji, št. 55798/16 in štiri druge z dne 5. 4. 2022 (odst. 112). 235 M.H. in ostali proti Hrvaški, št. 15670/18 in 43115/18 z dne 18. 11. 2021 (odst. 296). 236 M.H. in ostali proti Hrvaški, št. 15670/18 in 43115/18 z dne 18. 11. 2021 (odst. 297-301). 237 A.A. in ostali proti Severni Makedoniji, št. 55798/16 in štiri druge z dne 5. 4. 2022 (odst. 117-123). 238 Dvom o tem, da bi bila prošnja, podana na mejnem prehodu, obravnavana, je še večji upoštevajoč navodila (navodilo generalnega direktorja policije z dne 25. 5. 2018 z naslovom Postopek za delo z migranti - naročilo z dne 25. 5. 2018), ki si jih tedaj imeli policisti, da se tujca, ki je na nedovoljen način vstopil v Republiko Slovenijo, če ga ima v postopku mešana slovensko-hrvaška policijska patrulja, preda v obravnavo hrvaškim varnostnim organom, ne glede na to, ali je bil tujec prijet na slovenskem ali hrvaškem ozemlju oziroma ne glede na to, ali je mešana patrulja izvajala naloge na slovenskem ali hrvaškem ozemlju, iz česar izhaja, da to velja celo če je v času, ko se je nahajal v Republiki Sloveniji, izrazil namen podati prošnjo za mednarodno zaščito. 239 I Up 23/2021 z dne 9. 4. 2021 (70. točka obrazložitve). 240 Sodišče je tam presodilo: Predmetna zadeva ima pomembne skupne točke z zadevo Sharifi et autres c. Italie et Grèce, kjer je ESČP ugotovilo kršitev prepovedi kolektivnega izgona, in kjer je bilo odločilno, da Vlada Republike Italije ni uspela dokazati, da je pred deportacijo pritožnikov na podlagi bilateralnega sporazuma z Grčijo v postopku identifikacije tujcev le-te tudi informirala o bistvenih elementih postopka, katerim so bili tujci podvrženi, da je v postopku sodeloval prevajalec oziroma da so imeli tujci možnost dostopa do pravne pomoči, tako da bi se tujci lahko branili zoper vrnitev. Tudi z zadevo M.K and others v. Poland, kjer je ESČP ugotovilo kršitev prepovedi kolektivnega izgona, ima predmetna zadeva določene skupne točke in sicer v tem, da tudi v zadevi M.K. pritožniki niso imeli možnosti spremljati postopka s pomočjo prevajalca in jim ni bil dovoljen stik s pravnim zastopnikom, čeprav so bili ob prihodu na mejo zaslišani in so jim bile, za razliko od obravnavane zadeve, izdane individualne odločbe o vrnitvi, a te odločbe niso vsebovale vsebinskih ugovorov pritožnikov oziroma so jih preinterpretirale v navedbo, da gre za ekonomske migrante. Slednja praksa pa je bila potrjena s poročili in informacijami o stanju na mejnem prehodu Terespol in z izjavo ministra za notranje zadeve, da nasprotuje sprejemanju migrantov iz Čečenije. Bistvene razlike med predmetno zadevo v primerjavi z zadevo Asady and others v. Slovakia, kjer pa ESČP ni ugotovilo kršitve prepovedi kolektivnega izgona, pa so v tem, da je Vlada Republike Slovaške v zadevi Asady uspela dokazati, da so bili tujci skupaj informirani o postopku v trajanju 10 minut ob prisotnosti (enega) prevajalca; vsak tujec je dobil odločbo o odstranitvi, četudi so bile napisane na identičen način. Vendar pa so policisti tujcem postavili sicer standardizirana, a jasna in celovita vprašanja, ki so ciljala na ugotavljanje dejavnikov, ki so vplivali na njihove odločitve o tem, da zapustijo izvorno državo ter na okoliščine njihovega vstopa v Slovaško in nihče ni omenil nobenih dejanj preganjanja. Tujci v postopku tudi niso nasprotovali zapisnikom v upravnih spisih, da so Afganistan zapustili iz ekonomskih razlogov, da so bili namenjeni v Nemčijo in da niso nameravali zaprositi za azil na Slovaškem. Tudi v komunikaciji s pravnim zastopnikom in v pritožbi zoper odločbo o odstranitvi v Ukrajino niso izrazili nobenega osebnega razloga, ki bi podpiral njihovo prošnjo za azil. Za razliko od obravnavanega primera je ESČP v zadevi Asady imelo možnost upoštevati, da je dvanajst tujcev, ki so bili prijeti skupaj s pritožniki, izrazilo namero za azil in so s tem preprečili odstranitev in so bili nameščeni v sprejemni center za prosilce za azil. 241 Prvi odstavek 52. člena Listine EU določa: Kakršno koli omejevanje uresničevanja pravic in svoboščin, ki jih priznava ta listina, mora biti predpisano z zakonom in spoštovati bistveno vsebino teh pravic in svoboščin. Ob upoštevanju na čela sorazmernosti so omejitve dovoljene samo, če so potrebne in če dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali če so potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih. 242 Odst. 39 obrazložitve. 243 Odst. 61 obrazložitve. 244 M.S.S. proti Belgiji in Grčiji, št. 30696/09 z dne 21.1.2011 (odst. 293), D. A. in ostali proti Poljski, št. 51246/17 z dne 8. 7. 2021 (odst. 90), Hirsi Jamaa in ostali proti Italiji, št. 27765/09 z dne 23. 2. 2012 (odst. 200) in sodba SEU v zadevi B (C-233/19 z dne 30. 9. 2020), v kateri je sodišče standarde glede avtomatičnega suspenzivnega učinka pravnega sredstva na podlagi 47. člena Listine v zvezi z pravico iz 4. člena Listine povezalo oziroma izenačilo s standardi avtomatičnega suspenzivnega učinka pravnega sredstva v zvezi s pravico iz 3. člena EKČP. Sodišče je navedlo, da če bi izvršitev odločbe, na katero se nanaša pravno sredstvo, "lahko" zadevno osebo izpostavilo tveganju z vidika 4. člena Listine, mora imeti pravno sredstvo avtomatični suspenzivni učinek (odst. 46, 48-51, 57). 245 Tj. sestavljanje dokumentov, vključno z zapisnikom o izjavi, brez prisotnosti tolmača, iz katerih ni razvidno, kaj je kateri od tujcev povedal oziroma ali je imel možnost podati svojo izjavo, niti, da so bili sestavljeni dokumenti tujcem prebrani v jeziku, ki bi ga razumeli, ter neinformiranost tožnika o njegovem pravnem položaju, njegovih pravicah in o odločitvi, da bo naslednjega dne vrnjen v Republiko Hrvaško. 246 Tudi Varuh je v Poročilu/2019 navedel, da tujci v tovrstnih postopkih vračanja na Hrvaško niso imeli nobenega pravnega sredstva, s katerim bi učinkovito branili svoje pravice v postopku, v katerem bi organ druge stopnje presojal odločitev policistov z vidika vseh vprašanj, ki so pomembni za odločitev o pravici ali obveznosti. Tako jim tudi ni bilo omogočeno, da bi nasprotovali odstranitvi upoštevajoč 36. člen ZMZ-1 in sicer na način, da bi lahko pred predajo Hrvaški, izpostavili, da so izrazili namen podati prošnjo za mednarodno zaščito, da pa je bila ta bodisi arbitrarno ali pa povsem po slučaju spregledana (str. 13 Poročila). 247 Gl. npr. odločbi Ustavnega sodišča Up-76/03-23, U-I-288/04 z dne 17. 3. 2005 (14. točka obrazložitve) in U-I-227/14-13, Up-790/14-37 z dne 4. 6. 2015 (10. točka obrazložitve). 248 Prvi odstavek 52. člena Listine EU določa: Kakršno koli omejevanje uresničevanja pravic in svoboščin, ki jih priznava ta listina, mora biti predpisano z zakonom in spoštovati bistveno vsebino teh pravic in svoboščin. Ob upoštevanju na čela sorazmernosti so omejitve dovoljene samo, če so potrebne in če dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali če so potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih. 249 C-249/13, Boudjlida, 11. 12. 2014 (odst. 36, 39, 43). 250 Poročilo Varuha/2019, str. 12. 251 Sodba I Up 23/2021 z dne 9. 4. 2021 , 64. točka obrazložitve. 252 C-249/13, Boudjlida, 11. 12. 2014 (odst. 36). 253 Prvi odstavek 52. člena Listine EU določa: Kakršno koli omejevanje uresničevanja pravic in svoboščin, ki jih priznava ta listina, mora biti predpisano z zakonom in spoštovati bistveno vsebino teh pravic in svoboščin. Ob upoštevanju načela sorazmernosti so omejitve dovoljene samo, če so potrebne in če dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali če so potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih. 254 Prva pripravljalna vloga z dne 14. 2. 2020, str. 4. 255 Ta določa: Vsakdo, ki mu je bila odvzeta prostost, ima pravico začeti postopek, v katerem bo sodišče hitro odločilo o zakonitosti odvzema prostosti in odredilo njegovo izpustitev, če je bil odvzem prostosti nezakonit. 256 Gl. v zvezi s pridržanjem do trideset ur sodbo velikega senata v zadevi Slivenko proti Latviji, št. 48321/99 z dne 9. 10. 2003 (odst. 158 in 159) in v zvezi z nekajurnim pridržanjem sodbo Rozhkov proti Rusiji (št. 2), št. 38898/04 z dne 31. 1. 2017 (odst. 65).