Jedro

V konkretnem primeru je sodišče sodilo o tožbenem zahtevku, ki ni bil naveden ob vložitvi tožbe dne 28.4.1989, ko je bila določena vrednost spornega predmeta 20.000.000 takratnih dinarjev, marveč je bil spremenjen kasneje, ko tožeča stranka ni določila nobene vrednosti spornega predmeta. Ker gre za sojenje o premoženjskopravnem zahtevku, revizija ni dovoljena.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločalo najprej o tožbenem zahtevku, ki ga je tožniku sestavil odvetnik S.V. in se je glasil: "1. V zapuščino po pok. I.P. spadajo tudi nerazdelni deleži na nepremičninah pod vl. št..., parc.št. 76 in 1639 k.o... pri stari hiši do 14%, pri novogradnji pa 20%.

2. Tožnik je lastnik nepremičnin pod vl.št.16, parc. št.76 in 1639 k.o..., stare zgradbe do 56%, novogradenj pa do 80%, kar sta toženca dolžna priznati in plačati na … din odmerjene pravdne stroške z zakonitimi obrestmi v 15 dneh pod izvršbo, ker bo sicer tako priznanje nadomestila ta sodba." Kot vrednost spornega predmeta je navedel 20.000.000 takratnih din, kar je ob vložitvi tožbe dne 28.4.1989 zadoščalo za revizijo.

Po predlogu sodišča in po lastni volji je tožbeni zahtevek "modificiral" dne 26.11.1990, 17.12.1990, 25.8.1990, ko so se med pravdnima strankama začela dogovarjanja o poravnavi, dne 5.12.1995 in 10.6.1996. Čeprav tožnik ob "modifikacijah" ni pojasnil, ali gre za popravo tožbenega zahtevka, ali za njegovo spremembo po 190. in 191. členu ZZP 1977, je jasno, da je tožbeni zahtevek tudi spreminjal, saj je bila spremenjena njegova istovetnost, ker je tožnik poleg prvotnega zahtevka uveljavljal še drug zahtevek. Od prvotnega, za katerega je kot dejansko podlago navajal, da zahteva ugotovitev, da spada v zapuščino premoženje po umrli ženi tožnika (in hčerki takratnih tožencev) delež na adaptirani stari hiši in zgrajenem prizidku ter solastninski delež, ki tožniku pripada iz lastnega dela in sredstev, torej delež iz naslova skupne gradnje, je kasneje uveljavljal tudi solastninski delež na vseh parcelah, ki sta jih podedovala tožničina starša od pok. J. Z. in od katerega bi moral po tožnikovi interpretaciji pripasti del tudi tedaj še mladoletni I. P., kasneje tožnikovi ženi I. P. Ob vseh tako imenovanih modifikacijah tožbenega zahtevka tožeča stranka nikoli ni navedla vrednosti spremenjenega tožbenega zahtevka.

Dne 10.6.1996, ko je tožnika že zastopal odvetnik M. Š., in je prišlo do sklenitve sodne poravnave, se je primarni tožbeni zahtevek glasil: "1. Ugotovi se, da spada v zapuščino po pok. I.P., roj. P., umrli 20.8.1986, delež 25/100 nepremičnega premoženja, vpisanega pri vložni številki 66 k.o..., pri vložni številki 16, razen pri parcelah št.1639/1 in 2 ter pri vložni številki 99 k.o..., razen pri parceli št. 1637/1, kar je tožena stranka dolžna priznati in dovoliti vpis solastninske pravice do 25/100 na ime I. P. roj.

P. dne 8.1.1942, iz G..

2. Ugotovi se, da spada v zapuščino po pok, I. P., roj. P., umrli 20.8.1986, delež 24/100 nepremičnega premoženja, vpisanega pri parcelah št. 1639/1, v naravi sadovnjak, parcela št. 1693/2 v naravi stanovanjska stavba, gospodarsko poslopje in dvorišče, vse vpisane pri vložku številka 16 k.o... ter pri parceli št. 1637/1, v naravi vrt, vpisane pri vložni številki 99 k.o..., kar je tožena stranka dolžna priznati in dovoliti vpis solastninske pravice do 24/100 na ime I.P. roj. P. dne 8.1.1942, iz G..

3. Ugotovi se, da je tožnik V. P. solastnik do deleža 56/100 na parceli št. 1639/1 v naravi sadovnjak, parceli št. 1639/2 v naravi stanovanjska stavba, gospodarsko poslopje in dvorišče, vse vpisane pri vložku številka 16 k.o... ter pri parceli št. 1637/1, v naravi vrt, vpisani pri vložni številki 99 k.o..., kar je tožena stranka dolžna priznati in tožniku izstaviti listino, primerno za vpis solastninske pravice na deležu 56/100 na njegovo ime, v 15. dneh, ker bo sicer tako li-stino nadomestila ta pravnomočna sodba.

4. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v 15. dneh pod izvršbo." Po sklenjeni sodni poravnavi med pravdnima strankama, je sodišče razsojalo samo še o delu tožbenega zahtevka (pod 1.), ki naj bi pripadal pokojni tožnikovi ženi na podlagi oporočnega dedovanja po starem očetu, pok. J.Z. Ugotovilo je , da zahtevek ni utemeljen, zato je zavrnilo naslednji tožbeni zahtevek: "Ugotovi se, da spada v zapuščino po pok. I. P., roj. P., umrli 20.8.1986, delež 25/100 nepremičnega premoženja, vpisanega pri vl. št. 66 k.o..., pri vl. št. 16, razen pri parcelah št. 1639/1 in 2, ter pri vložni številki 99 k.o..., razen pri parceli št. 1637/1, kar je tožena stranka dolžna priznati in dovoliti vpis solastninske pravice do 25/100 na ime I. P. roj. P. dne 8.1.1942, iz G..

Proti zavrnitvi tega dela tožbenega zahtevka se je tožnik pravočasno pritožil, toda sodišče druge stopnje je zavrnilo njegovo pritožbo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Proti sodbi pritožbenega sodišča je v zvezi s prvo sodbo tožnik pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja revizijski razlog iz 3. točke prvega odstavka 385. člena ZPP 1977 in predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po njegovem sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo, ker je bila po drugi oporoki J. Z. tožnikova žena jasno navedena kot dedinja in bi morala dedovati 1/4 zapuščine. Ker je bilo premoženje s sklepom o dedovanju prisojeno le staršema (to je prvotnima tožencema), ki sta bila vpisana v zemljiško, tožnik meni, da sme uveljavljati dedno pravico namesto pokojne žene. Po njegovem tožba ni zastarana, ker zastaralni rok do njene polnoletnosti ni začel teči, za kasneje pa se je pretrgal, ker je bila "dedna pravica na alikvotnem delu zapuščine pok. Z. J. P. I. oporekana šele po njeni smrti" Dopolnitev revizije je vložil tudi tožnik sam, ki navaja, da je bila dedinja tudi njegova pokojna žena in to po prvi oporoki iz leta 1946, razlogi sodišč o drugi oporoki pa so napačni.

Po 390. členu ZPP 1977 je bila revizija vročena toženi stranki.

Odvetnik S.G. je sporočil, da preklicuje svoje pooblastilo, odvetnik G.G., ki je toženca zastopal pred njim in pooblastilo ni bilo preklicano, pa je odgovoril na revizijo. Navaja, da zahtevek ni zastaran in da se je v tožnikovi oporoki iz leta 1949 ugotovila napaka volje, zaradi česar je bil izdan tak sklep o dedovanju, kot se nahaja v zapuščinskem spisu.

Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Uvodoma je treba pojasniti, da je revizijsko sodišče odločalo po pravilih ZPP 1977, čeprav je 14. julija 1999 začel veljati nov procesni zakon. Razlog za to je v določilu prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1999, Ur. list SRS, št. 26/99), po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP 1999 na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija tožnika ni dovoljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki je po 382. členu ZPP 1977 dovoljena proti pravnomočni sodbi, izdani na drugi stopnji v primerih, ki so natančno določeni v zakonu. Kadar gre za premoženjskopravni spor, v katerem se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, na izročitev stvari ali na izvršitev kake druge dajatve, mora vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, presegati 80.000 tolarjev, sicer revizija ni dovoljena (tretji odstavek 382. člena ZPP 1977). V konkretnem primeru je sodišče sodilo o tožbenem zahtevku, ki ni bil naveden ob vložitvi tožbe dne 28.4.1989, ko je bila določena vrednost spornega predmeta 20.000.000 takratnih dinarjev, marveč je bil spremenjen kasneje, ko tožeča stranka ni določila nobene vrednosti spornega predmeta. Ker gre za sojenje o premoženjskopravnem zahtevku, za katerega ni predvidena izjema v četrtem odstavku 382. člena ZPP 1977, revizija torej ni dovoljena. Glede na to, da je revizija vložena proti sodbi, proti kateri je po zakonu ni mogoče vložiti, je vrhovno sodišče po 392. členu ZPP 1977 zavrglo nedovoljeno revizijo.