Jedro

Stopničasta sprememba nivoja asfaltne oz. betonske pohodne površine (ploščadi) je v urbanem okolju nekaj običajnega in nikakor ne nepričakovanega. Ko človek hodi, mora biti pozoren, kam stopi. Če je mrak, mora biti še posebej pozoren. Vsak mora najprej sam paziti, da ne utrpi škode; tudi to izhaja iz splošnega načela "nikomur ne škoduj" (neminem laedere). Stopnička na ploščadi je povsem običajen riziko, ki kot tak ne terja nobenega posebnega ukrepanja. Nevtralizira se ga lahko že z običajno pazljivostjo, kar dokazuje tudi dejstvo, da do poškodb na mestu, kjer je padla tožnica, ni prihajalo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne.

II. Tožnica je dolžna v roku 15 dni toženki povrniti 459 EUR stroškov tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožničin tožbeni zahtevek po temelju utemeljen. Tožnica je padla na ploščadi toženkinega zavarovanca (pred hotelom R.) in se poškodovala, in sicer ker ni opazila spremembe nivoja talne površine (roba, stopničke). Sodišče je presodilo, da je bilo ravnanje toženkinega zavarovanca protipravno, saj je bila predvidljiva posledica opustitve njegovega dolžnega skrbnega ravnanja nastanek škode. Opustil naj bi namreč boljšo označitev oz. osvetlitev spremembe nivoja pohodne površine.

2. Toženka se zoper sodbo pritožuje, predlaga njeno spremembo v smeri zavrnitve zahtevka ter zahteva povračilo stroškov. Očita, da je sodišče odgovor na vprašanja, ali je bila pohodna površina varna ali ne, prepustilo izvedencu, čeprav je ta ocena stvar sodišča. Navaja, da je sprememba pohodne površine v urbanem okolju nekaj povsem običajnega in da je tožnica sama kriva, če je bila premalo pozorna. Opozorilo na spremembo nivoja bi bilo neživljenjsko. Opozarja na primerljivo sodno prakso, ki v takih primerih nalaga oškodovancu, da pazi, kam stopi.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in se zavzela za njeno zavrnitev ter opredelila svoje stroške v zvezi s podanim odgovorom.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je kljub pravilni ugotovitvi odločilnih pravno pomembnih dejstev napravilo napačen materialnopravni zaključek, da je toženka odgovorna za tožnici nastalo škodo. Napačno je ocenilo, da je njen zavarovanec ravnal protipravno, češ da je opustil nekaj, kar bi bil dolžan storiti, konkretno: da bi moral bolje označiti spremembo nivoja na ploščadi pred hotelom.

6. Pritožba najprej pravilno poudarja, da je presoja, ali je neka površina za hojo varna, stvar sodišča in ne izvedenca. Izvedenec je pomočnik sodišča za ugotavljanje dejstev, če za njihovo ugotavljanje sodišče nima potrebnega znanja (243. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Presoja, ali je bila sprememba nivoja na ploščadi (rob, stopnička) dovolj osvetljena oz. označena, ni dejstvo, pač pa presoja dejstev, za ugotavljanje katerih posebno strokovno znanje ni bilo potrebno.

7. Stanje v naravi, torej vidljivost roba, je zadosti razvidno s prostim očesom, kar so sodišču omogočile barvne fotografije, na ogledu pa jih je napravilo tudi samo. Da je v mraku, ko se je tožnica poškodovala, pohodna površina slabše vidna, je vsakdanje in splošno znano vsakomur. Tudi stanje pohodne površine v mraku izkazujejo fotografije. Te prikazujejo ploščad z geometričnim vzorcem, ki je izrisan z različnimi barvami in robovi v rahlem naklonu proti zgradbi hotela. Ploščad ni v ničemer poškodovana. Gre za relativno frekventno pohodno površino, saj se nahaja pred hotelom v bližini največjega nakupovalnega središča v mestu, med parkiriščem in vhodom. Ni ne zatrjevano ne „mimogrede ugotovljeno“, da bi na tem mestu prihajalo do padcev ali poškodb. Vse to so ugotovitve, ki so nesporne, in ne vodijo do odškodninske odgovornosti toženke.

8. Sodišče prve stopnje je sicer imelo pravilno izhodišče, da je opustitev nekega ravnanja protipravna (nedopustna) tedaj, ko stranki dejanje, ki ga je opustila, nalagajo posebni predpisi, ali pa če to izhaja iz splošnega načela prepovedi povzročanja škode, odvisno od konkretnih okoliščin posameznega primera.1 Vendar je presoja teh, kot jo je napravilo sodišče prve stopnje, napačna.

9. Prav ima pritožnica, da je stopničasta sprememba nivoja asfaltne oz. betonske pohodne površine (ploščadi) v urbanem okolju nekaj običajnega in nikakor ne nepričakovanega. Ko človek hodi, mora biti pozoren, kam stopi. Če je mrak, mora biti še posebej pozoren. Vsak mora najprej sam paziti, da ne utrpi škode; tudi to izhaja iz splošnega načela „nikomur ne škoduj“ (neminem laedere). Stopnička na ploščadi je povsem običajen riziko, ki kot tak ne terja nobenega posebnega ukrepanja. Nevtralizira se ga lahko že z običajno pazljivostjo, kar dokazuje tudi dejstvo, da do poškodb na mestu, kjer je padla tožnica, ni prihajalo. Zgodi se, da kdo kdaj spregleda rob ali stopnico, a če to ni posebej nepričakovano, gre za plod lastne premajhne pozornosti ali naključja, ki ga mora trpeti tisti, ki se mu takšno naključje primeri.2

10. Protipravnega ravnanja toženkinega zavarovanca torej ni bilo, saj običajni riziki ne sodijo v kategorijo tiste objektivno predvidljive škodne nevarnosti, ki bi jo bilo treba preprečiti. Kriterij objektivne predvidljivosti, na katerega se sklicuje del sodne prakse, ki se opira zlasti na spoznanja dr. Plavšak (navaja sodišče prve stopnje v op. 1), je treba glede na konkretne okoliščine pogosto omejiti. Nasprotno bi vodilo do pretiranih zahtev in absurdnih posledic, ki bi prekomerno posegala v običajno vsakodnevno življenje ljudi.3

11. Toženka torej ne odgovarja za škodo, ki je nastala tožnici, zato je bilo treba pritožbi ugoditi, sodbo sodišča prve stopnje spremeniti in tožbeni zahtevek zavrniti (5. al. 358. čl. ZPP).

12. V skladu s 1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP mora tožnica toženki povrniti pritožbene stroške, in sicer priglašeno sodno takso za pritožbo v znesku 459 EUR.

1 Glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 451/2010 z dne 25. 10. 2012, zlasti 8. točko obrazložitve. 2 Prim. odločitve tukajšnjega pritožbenega sodišča v podobnih primerih: II Cp 3559/2009, II Cp 732/2013, II Cp 2883/2013, II Cp 2999/2013, I Cp 1284/2015 in mnoge druge. 3 Prim. tudi Dolenc M., Protipravno ravnanje države v novejši sodni praksi, v D. Možina (ur.), Odškodninska odgovornost države, GV Založba, 2017, str. 63; Bergant Rakočević V., Nepogodbeno odškodninsko pravo - nekatere razvojne tendence v praksi sodišč, v D. Možina (ur.), Razvojne tendence v obligacijskem pravu, Inštitut za primerjalno pravo, 2019, str. 2009 - 2013. Glej tudi sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 147/2009, II Ips 2/2016, in Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2731/2017, II Cp 2252/2018.