Jedro

Izpodbijani predlog toženke je v skladu s standardi obrazloženosti, ki so se izoblikovali v sodni praksi. Iz njega je mogoče razbrati razloge za izbiro kandidatke A. A. in procesno gradivo, na katerega se je toženka oprla pri svoji odločitvi - poleg zahtevanih kriterijev strokovnosti in osebnostnih lastnosti ima izbrana kandidatka po presoji Sodnega sveta dolgoletne izkušnje s sojenjem na kazenskem področju, ki ga vseskozi opravlja strokovno kvalitetno, odlikuje jo uspešno opravljanje vodstvenih funkcij, široko pravno znanje in primerno kritičen pogled na spremembe sodniške in kazenske zakonodaje, prav tako pozitivno odstopa pri znanstveno-publicističnem udejstvovanju.

Drugače kot mnenje predsednika sodišča o ustreznosti kandidata, ki je skladno s tretjim odstavkom 16. člena ZSS obvezno, prav tako kot njegova vročitev kandidatu, ki lahko poda pripombe nanj, mnenje oddelka o kandidatih ni zakonska kategorija. Predvideno ni z nobenim od predpisov, ki urejajo postopek izvolitve oziroma imenovanja sodnikov, se pa je uveljavilo v praksi. Če je tako, tudi ne more biti predpisano, da mora biti mnenje obrazloženo. Mnenje oddelka je le eden od delcev v mozaiku procesnega gradiva, ki Sodnemu svetu omogoča, da celovito odloči o primernosti kandidata.

Po prepričanju Vrhovnega sodišča je mogoče ustrezno ravnovesje med pravico do varstva osebnih podatkov kandidatov in pravico do izjave posameznega kandidata (katere nujen predpogoj je pravica do informacije) zagotoviti z vpogledom v spis Sodnega sveta. Tožnica ne trdi, da bi ji bil vpogled v spis Sodnega sveta Su 51/2022, v katerem je tudi navedeno dokončno mnenje predsednika Vrhovnega sodišča, onemogočen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

**Oris zadeve in dosedanji potek postopka**

1. Sodni svet je na 21. seji 23. 6. 2022 na podlagi prijave na razpis, objavljen v Uradnem listu, RS, št. 153 z dne 24. 9. 2021, opravil izbiro za dve mesti vrhovnega sodnika na kazenskem oddelku Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče).

2. Sodni svet je razpisni postopek v skladu z uveljavljeno prakso in na podlagi četrtega odstavka 18. člena Zakona o Sodniški službi (v nadaljevanju ZSS) vodil v več fazah. V prvi fazi je ugotovil, da so se na razpisani sodniški mesti prijavili štirje kandidati. Vsi so pogoje za imenovanje izpolnjevali.

3. Na 15. seji 24. 3. 2022 je opravil oceno primernosti kandidatov in sklenil, da se na razgovor povabijo vsi prijavljeni kandidati in da se za potrebe razpisnega postopka pridobi mnenje kazenskega oddelka Vrhovnega sodišča in ocena sodniške službe za eno kandidatko.

4. Po 23. 6. 2022 opravljenih razgovorih je Sodni svet na 21. seji istega dne sklenil, da na razpisani mesti vrhovnega sodnika na kazenskem oddelku Vrhovnega sodišča izbere A. A. in B. B. Ocenil je, da je B. B. najprimernejši kandidat, A. A. pa druga najprimernejša kandidatka od štirih prijavljenih v razpisnem postopku, zato ju je predlagal Državnemu zboru RS v imenovanje na mesto vrhovnih sodnikov na Vrhovnem sodišču. 5. Tožnica je predloga za imenovanje vrhovnih sodnikov prejela 26. 7. 2022 in nato zoper predlog za imenovanje A. A. na sodniško mesto vrhovne sodnice na Vrhovnem sodišču, št. Su 51/2022-29 z dne 23. 6. 2022, vložila tožbo pred Vrhovnim sodiščem.

**Povzetek bistvenih tožbenih navedb in navedb iz odgovorov na tožbo**

6. Tožnica kot bistveno izpostavlja, da morajo biti odločitve Sodnega sveta po določbi 35. člena Zakona o Sodnem svetu (v nadaljevanju ZSSve) vselej obrazložene. Iz določbe 18. člena ZSS izhaja, da mora biti obvestilo o neizbiri kandidata obrazloženo tako, da so navedeni razlogi za neizbiro posameznega kandidata. Na razgovoru pred Sodnim svetom 30. 6. 2022 je bila povprašana tudi o mnenju kazenskega oddelka Vrhovnega sodišča, s katerim je bila seznanjena dva dni pred razgovorom in iz katerega izhaja, da je četrta najprimernejša kandidatka. Iz „mnenja“, če ga je sploh mogoče tako imenovati, ni razvidno nobeno merilo, ki je bilo – če je bilo – upoštevano za razvrstitev. „Mnenje“ zato nima dejanske vsebinske podlage, ki pritiče Vrhovnemu sodišču, je pa temu „mnenju“ Sodni svet očitno sledil. V istem mnenju je kazenski oddelek Vrhovnega sodišča podprl kandidata B. B. s sklicevanjem na isto argumentacijo, ki izhaja že iz njegovih dveh prejšnjih kandidatur. Ta okoliščina je pomembna, saj ni videti razlogov, kaj se je spremenilo pri tožnici od njene kandidature po razpisu, objavljenem v Uradnem listu RS, št. 76 z dne 13. 12. 2019, ko jo je Sodni svet tudi izbral in predlagal Državnemu zboru RS v imenovanje, kjer pa ni prejela potrebnega števila glasov. Iz predloga za imenovanje A. A. izhaja tudi, da se Sodni svet sklicuje na dokončno mnenje, št. SuZ 32/2021 z dne 4. 1. 2021 (pravilno 4. 1. 2022). Tožnica predvideva, da gre za dokončno mnenje predsednika Vrhovnega sodišča, s katerim prav tako ni bila seznanjena. Prav nobenega razumnega razloga ni videti, da ji to mnenje ne bi bilo vročeno. Predlaga, naj se Vrhovno sodišče s tem mnenjem seznani, toliko bolj, ker je predsednik Vrhovnega sodišča po neuradnih informacijah kot najprimernejša predlagal prav B. B. in tožnico.

7. Sodni svet v pravočasnem odgovoru na tožbo, ki je bil vročen tožnici, predlaga njeno zavrženje, podrejeno zavrnitev. Kot bistveno navaja, da je tožbo, ki jo je tožnica vložila 29. 8. 2022, torej po poteku 30-dnevnega zakonskega procesnega roka, prepozna in jo je treba zavreči. To velja ne glede na določbo 83. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS), ki opredeljuje poletno poslovanje v času od 15. julija do 15. avgusta. Po 36. členu ZSSve mora Vrhovno sodišče v tem upravnem sporu odločiti v 30 dneh, kar pomeni, da gre za nujno zadevo v smislu 9. točke tretjega odstavka 83. člena ZS. Sklicuje se na prakso Vrhovnega sodišča, ki je o sporih zoper odločbe Sodnega sveta v času epidemije COVID-19 odločalo kot o nujnih zadevah. Vrhovno sodišče je v sklepu X Ips 333/2015 že zavrnilo stališče, da je sodno varstvo neizbranih kandidatov učinkovito le, če izpodbijani akt vsebuje razloge za neizbiro, ki morajo biti za posameznega kandidata izrecno navedeni. Po stališču Vrhovnega sodišča so razlogi za izbiro po naravi stvari hkrati tudi razlogi za neizbiro. Ustavno sodišče je že večkrat poudarilo: da mora imeti Sodni svet široko polje proste presoje (Up 1094/18 z dne 21. 2. 2019 in Up 184/16 z dne 11.7. 2017); in da Sodni svet odloča o pravici kandidata, da se za funkcijo vrhovnega sodnika poteguje v poštenem postopku pod enakimi pogoji kot drugi kandidati (Up 757/19 z dne 20. 2. 2020). Kandidat lahko to svojo pravico učinkovito varuje z vpogledom v spis Sodnega sveta in tako preveri, ali odločitev Sodnega sveta temelji na objektivnih merilih. Sodni preizkus odločitve Sodnega sveta namreč ne obsega presoje, kateri izmed več kandidatov, ki izpolnjujejo zakonske pogoje in kriterije, je strokovno in osebnostno najprimernejši, temveč le presojo poštenosti postopka. Z odločitvijo o izbiri B. B. in A. A. je Sodni svet istočasno odločil tudi o neizbiri drugih kandidatov za navedeno prosto sodniško mesto. Tožnica razlogov za izbiro posameznega kandidata (izpolnjevanje formalnih pogojev, kompetenc, ocen opravljanja sodniške službe in drugih kvalifikacij) ne izpodbija. Mnenje kazenskega oddelka Vrhovnega sodišča I Kr 25/2021 z dne 20. 2. 2021 je Sodni svet prejel 17. 6. 2022, istega dne pa je bilo vročeno v vednost vsem prijavljenim kandidatom po elektronski pošti. Dejstvo, da se je tožnica z njim seznanila le dva dni pred razgovorom, na zakonitost in poštenost postopka ni moglo vplivati. Bistveno je, da se je tožnica s tako dodatno pridobljeno dokumentacijo seznanila (še pred razgovorom), vsak trenutek pa bi lahko zaprosila tudi za vpogled v spis. Sodni svet dokončnega mnenja predsednika sodišča ne vroča kandidatom, zato je očitek o tem, da tožnici dokončno mnenje predsednika Vrhovnega sodišča, št. SuZ 32/2021 z dne 4. 1. 2022 ni bilo vročeno, neutemeljen. Tudi sicer vročitev mnenja predsednika tožnici na njen položaj ne bi v ničemer vplivala. Sodni svet namreč v razpisnem postopku ni odločal le na podlagi katerega od v postopku pridobljenih mnenj, temveč na podlagi celotnega razpisnega gradiva in uspeha razgovorov. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča Up 757/19 z dne 20. 2. 2020. Skladno s sedmim odstavkom 18. člena ZSS Sodni svet ni vezan ne na mnenje predsednika sodišča o ustreznosti kandidata, ne na njegovo dokončno mnenje, ne na mnenje oddelka, temveč gre le za del celotne razpisne dokumentacije, ki jo upošteva pri svojem odločanju. Pri predlogu, ki ga izpodbija tožnica, gre za povsem drug postopek kot razpisni postopek, objavljen v Uradnem listu, št. 76 z dne 13. 12. 2019, v katerem sta sodelovali dve kandidatki, ki v predhodnih postopkih nista sodelovali, in je bila Sodnemu svetu priložena tudi drugačna razpisna dokumentacija. V spornem razpisnem postopku ni bil dolžan izbrati istega kandidata kot v predhodnem neuspešnem postopku. Na 2. seji 2. 9. 2021 je namreč sklenil, da se v skladu s tretjim odstavkom 19. člena ZSS razpisa, objavljena v Uradnem listu RS, št. 76 z dne 13. 12. 2019 in št. 104 z dne 24. 7. 2020, ponovita.

8. Stranka z interesom A. A. v pravočasnem odgovoru na tožbo, ki je bil vročen tožnici, predlaga zavrnitev tožbe. Navaja, da iz uveljavljene sodne prakse jasno izhaja, da razlogi za izbiro posameznega kandidata v odločbi Sodnega sveta hkrati pomenijo razloge za neizbiro kandidata, ki ga Sodni svet ni izbral. Konkreten izbirni postopek je potekal transparentno in v več fazah, pri čemer so bili pri izbiri kandidatov upoštevani kriteriji iz prvega odstavka 28. člena ZSS. Mnenje kazenskega oddelka Vrhovnega sodišča z dne 20. 12. 2021 po njeni oceni ni niti obvezno niti v postopku ni bilo upoštevano kot edini ali odločilni kriterij za izbiro. Iz obrazložitve predloga Sodnega sveta izhaja, da je poleg podatkov o trajanju in vrsti sodniških izkušenj pri izbiri upošteval tudi vsebino zadnjih dveh ocen sodniške službe strank z interesom, navedlo pa je tudi povzetek vsebine mnenja predsednika Vrhovnega sodišča o ustreznosti kandidatke, ki ga je sprejelo vključno z mnenjem kazenskega oddelka Vrhovnega sodišča. Mnenje o ustreznosti kandidatke A. A. z dne 21. 12. 2021, ki je bilo vročeno stranki z interesom, je postalo dokončno 4. 1. 2022. Drugim kandidatom, ki so bili prijavljeni na isti razpis, mnenje o ustreznosti stranke z interesom ni bilo vročeno, saj se to vroča le kandidatu, o čigar ustreznosti je mnenje izdelano, enako kot stranki z interesom niso bila vročena dokončna mnenja predsednika Vrhovnega sodišča o drugih kandidatih. V odločbi Sodnega sveta je vsebina tega mnenja povzeta in je bila tožnica torej z vsebino seznanjena. Ker se je pravica do izjave glede na posebnost postopka izbire sodnikov pri Sodnem svetu nanašala na dejstva, ki se tičejo kandidature tožnice, ji z nevročitvijo dokončnega mnenja predsednika Vrhovnega sodišča ni bila kršena pravica do izjave. Tožnica izpostavlja tudi obstoj neuradne informacije, da sta bila s strani predsednika Vrhovnega sodišča v imenovanje predlagana B. B. in tožnica, pri čemer pa sama navaja, da Sodni svet na mnenje predsednika ni vezan.

**(Ne)izvedba glavne obravnave**

9. Ustavno sodišče je v odločbi Up-360/16 z dne 18. 6. 2020 že opozorilo, da je pravica do glavne obravnave pred sodnikom samostojna človekova pravica, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave, in da njen namen ni samo v izvajanju dokazov. Poudarilo je, da morajo biti razlogi sodišča za zavrnitev izvedbe glavne obravnave izrecni, jasni, nedvoumni in da mora iz njih izhajati obstoj izjemnih okoliščin, zaradi katerih v konkretni zadevi izvedba glavne obravnave ni bila potrebna. Glavna obravnava ni potrebna, če se na primer postopek nanaša izključno na pravna ali zelo tehnična vprašanja ali kadar ni vprašanj kredibilnosti ali izpodbijanja dejstev, ki zahtevajo ustno obravnavo, in sodišče lahko pošteno in razumno odloči na podlagi trditev strank in drugih pisnih dokumentov.1

10. Tožnica v obravnavani zadevi ni predlagala, naj se opravi glavna obravnava. V postopku je sporno, ali predlog toženke ustreza standardom obrazloženosti odločbe Sodnega sveta ter ali to, da je mnenje kazenskega oddelka o primernosti kandidatov Vrhovnega sodišča vsebinsko prazno in da tožnici ni bilo vročeno dokončno mnenje o ustreznosti kandidatov predsednika Vrhovnega sodišča, vpliva na pravilnost in zakonitost odločbe. Ker se torej postopek nanaša izključno na pravna vprašanja, je Vrhovno sodišče odločilo, da ne opravi glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1).

**O pravočasnosti tožbe**

11. Tožba je pravočasna.

12. Predlog za imenovanje A. A. na sodniško mesto vrhovne sodnice na Vrhovnem sodišču, št. Su 51/2022-29 z dne 23. 6. 2022, je bil tožnici vročen 26. 7. 2022. Tožba, vložena 29. 8. 2022, je bila, upoštevaje določbo prvega odstavka 83. člena ZS o zadržanju teka rokov od 15. julija do 15. avgusta, vložena v 30-dnevnem roku iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1. 13. Drži sicer, kot opozarja toženka, da mora Vrhovno sodišče v upravnem sporu na podlagi 36. člena ZSSve odločiti v instrukcijskem roku 30 dni od prejema tožbe zoper odločbo oziroma sklep Sodnega sveta (tretji odstavek 36. člena ZSSve), vendar pa se zadeve po 36. členu ZSSve ne štejejo za nujne. To hkrati pomeni, da ne gre za položaj iz 9. točke tretjega odstavka 83. člena ZS, po kateri so nujne zadeve (poleg taksativno naštetih) tudi „druge zadeve, za katere tako določa _zakon_.“2

14. Ker ZSSve sporov o odločbah Sodnega sveta izrecno ne opredeljuje kot nujnih (in se kot taki obravnavajo le na podlagi ustaljene sodne prakse3), je treba tožbo v obravnavani zadevi šteti za pravočasno. Vsakršna drugačna razlaga bi naslovnike pravnih norm postavila v negotov oziroma nepredvidljiv položaj glede pravočasnosti vloženega pravnega sredstva, kar bi bilo nesprejemljivo z vidika ustavne pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.4 Odločba I Up 55/2011 z dne 22. 12. 2011, na katero se sklicuje toženka v odgovoru na tožbo, ne podpira stališča, da je tožba prepozna; prav nasprotno, _ratio decidendi_ odločbe je, da je določba tretjega odstavka 83. člena ZS, da v času sodnih počitnic procesni roki tečejo samo v nujnih zadevah, izjema od splošnega pravila, ki lahko v določenem pogledu poseže v pravno varnost strank v upravnem sporu, zato je treba vprašanje, kdaj drug zakon določa, da gre za njuno zadevo (9. točka tretjega odstavka 83. člena ZS), presojati restriktivno.5 **O utemeljenosti tožbe**

15. Tožba ni utemeljena.

16. Vrhovno sodišče je že v zadevi X Ips 333/2015 z dne 21. 7. 2016 poudarilo, da Sodnega sveta ni mogoče enačiti s "klasičnim" državnim upravnim organom (5. člen Zakona o upravnem postopku; v nadaljevanju ZUP), ki v okviru svojih pooblastil izvaja upravno funkcijo. Gre za ustavni organ sui generis (131. člen Ustave), katerega naloga je na eni strani varovati neodvisnost posameznih sodnikov in sodstva kot celote, na drugi strani pa spodbujati odgovornost, učinkovitost in kakovost sodstva. Vrhovno sodišče je v tej odločbi poudarilo, da je vsebina obveznosti obrazložitve odločb Sodnega sveta zaradi načina odločanja (odločitev o izbiri se sprejme z dvotretjinsko večino vseh članov) ožja kot sicer. Odločitev o izbiri kandidata za sodnika ali predsednika sodišča tudi ni odločitev o upravni zadevi v smislu odločanja o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih s področja upravnega prava (2. člen ZUP), temveč gre za posamični akt oblastne narave, ki ima značaj javnopravne stvari, v zvezi s katero se ZUP uporablja le smiselno (prvi odstavek 31. člena ZSSve). Smiselna uporaba ZUP pomeni okoliščinam konkretnega primera prilagojeno, "primerno" uporabo teh določb na način, ki kar najbolj ustreza naravi in namenu ter posebnostim posameznega instituta in področja, na katerem se uporablja. Smiselno, torej v skladu z naravo in namenom postopka, in ne neposredno, se uporablja tudi 214. člen ZUP, ki določa obseg obrazložitve upravne odločbe. Le tako lahko Sodni svet učinkovito udejanja svojo ustavno vlogo.

17. Prav zato ZS v osmem odstavku 62b. člena tudi določa, da Sodni svet v odločbi o imenovanju sodnika navede razloge za izbiro oziroma imenovanje izmed kandidatov, ki izpolnjujejo formalne pogoje. Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče v zadevi X Ips 333/2015, mora Sodni svet obrazložiti odločitev o tem, zakaj je izbrani kandidat po njegovem mnenju najprimernejši, obrazložitev pa zaradi specifičnega načina odločanja ne zajema tudi primerjave z neizbranim kandidatom.

18. Izpodbijani predlog toženke je v skladu s standardi obrazloženosti, ki so se izoblikovali v sodni praksi. Iz njega je mogoče razbrati razloge za izbiro kandidatke A. A. in procesno gradivo, na katerega se je toženka oprla pri svoji odločitvi - poleg zahtevanih kriterijev strokovnosti in osebnostnih lastnosti ima izbrana kandidatka po presoji Sodnega sveta dolgoletne izkušnje s sojenjem na kazenskem področju, ki ga vseskozi opravlja strokovno kvalitetno, odlikuje jo uspešno opravljanje vodstvenih funkcij, široko pravno znanje in primerno kritičen pogled na spremembe sodniške in kazenske zakonodaje, prav tako pozitivno odstopa pri znanstveno-publicističnem udejstvovanju.

19. Tožnica neutemeljeno postavlja vzporednico z razpisnim postopkom, objavljenim v Uradnem listu RS, št. 76 z dne 13. 12. 2019, ko jo je Sodni svet izbral in predlagal Državnemu zboru RS v imenovanje, kjer pa ni prejela potrebnega števila glasov. Pri predlogu, ki ga izpodbija tožnica, gre za povsem drug postopek kot razpisni postopek, objavljen v Uradnem listu, št. 76 z dne 13. 12. 2019. V postopku, ki je predmet preizkusa pred Vrhovnim sodiščem, sta sodelovali dve kandidatki, ki v predhodnih postopkih nista sodelovali, in je bila Sodnemu svetu priložena tudi drugačna razpisna dokumentacija. V spornem razpisnem postopku Sodni svet ni bil dolžan izbrati istega kandidata kot v predhodnem neuspešnem postopku; na seji 2. 9. 2021 je namreč sklenil, da se v skladu s tretjim odstavkom 19. člena ZSS razpisa, objavljena v Uradnem listu RS, št. 76 z dne 13. 12. 2019 in št. 104 z dne 24. 7. 2020, ponovita.

20. V skladu z ustaljeno sodno prakso sodnik, ki kandidira na sodniško funkcijo, nima pravice do zasedbe takšnega položaja, ima pa pravico, da se zanj poteguje pod enakimi pogoji kot drugi kandidati.6 Do posega v to pravico bi lahko prišlo, če bi bil kandidat za določeno razpisano sodniško mesto izbran po postopku, izvedenem v nasprotju s pravili postopka (kar v tem upravnem sporu zatrjuje tožnica) ali ob neupoštevanju zakonskih pogojev, ki se zahtevajo za zasedbo tega mesta. Vrhovno sodišče je zato presojalo, ali sta utemeljena tožničina očitka (tožbeni razlog iz 2. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1), da je bila iz razloga, ker je (1) mnenje kazenskega oddelka o primernosti kandidatov Vrhovnega sodišča IV Kr 25/2021 z dne 20. 12. 2021 vsebinsko prazno in (2) ker ji ni bilo vročeno mnenje predsednika Vrhovnega sodišča SuZ 32/2021 z dne 4. 1. 2022, kršena njena pravica iz 22. člena Ustave, saj ji ni bilo omogočeno, da se o mnenjih (vsebinsko) izjavi.

**Glede mnenja kazenskega oddelka Vrhovnega sodišča**

21. Iz Mnenja kazenskega oddelka o primernosti kandidatov Vrhovnega sodišča IV Kr 25/2021 z dne 20. 12. 2021 izhaja, da je oddelek kandidature obravnaval in po razpravi na podlagi argumentov, razvidnih iz njegovih prejšnjih dveh kandidatur, kot najprimernejšega kandidata podprl B. B. Glede ostalih kandidatov pa je v mnenju zapisano, da »so bila v razpravi predstavljena različna stališča, ki jih je težko zajeti pod skupni imenovalec«, zato so se odločili, da se glede vrstnega reda kandidatov opredeli vsak od vrhovnih sodnikov na oddelku. Izkazalo se je, da »oddelek kot drugo najprimernejšo kandidatko ocenjuje A. A., nato C. C., na četrto mesto pa je bila uvrščena kolegica D. D.« (to je tožnica).

22. Drugače kot mnenje predsednika sodišča o ustreznosti kandidata, ki je skladno s tretjim odstavkom 16. člena ZSS obvezno, prav tako kot njegova vročitev kandidatu, ki lahko poda pripombe nanj, mnenje oddelka o kandidatih ni zakonska kategorija. Predvideno ni z nobenim od predpisov, ki urejajo postopek izvolitve oziroma imenovanja sodnikov, se pa je uveljavilo v praksi. Če je tako, tudi ne more biti predpisano, da mora biti mnenje obrazloženo.

23. Zahteve po obrazloženosti mnenja oddelka tudi ni mogoče izpeljati iz pravice tožnice, da na položaj vrhovne sodnice kandidira v poštenem postopku. Spomniti je treba, da ima Sodni svet skladno s petim odstavkom 18. člena ZSS na razpolago širok nabor spoznavnih sredstev in metod za ugotavljanje dejanskega stanja, pri čemer ni omejen na tiste, primeroma naštete v citirani zakonski določbi. Pri tem ni vezan na mnenje predsednika sodišča o ustreznosti kandidata (sedmi odstavek 18. člena ZSS) niti (po sklepanju z uporabo analogije) na mnenje oddelka. Če strnemo, mnenje oddelka je le eden od delcev v mozaiku procesnega gradiva, ki Sodnemu svetu omogoča, da celovito odloči o primernosti kandidata.

24. Zaključek, da glede mnenja oddelka ne velja obveznost obrazložitve, vsebuje tudi odgovor na tožničin temeljni očitek, da je obrazložitev mnenja oddelka vsebinsko prazna. Pritrditi ji je sicer mogoče, da ni vsebinska, in senat razume njeno prizadetost, a sumarnost obrazložitve glede na povedano v prejšnji točki te sodbe ni upošteven razlog za presojo zakonitosti oziroma pravilnosti odločitve. Razumno je sicer mogoče pričakovati, da bo v procesu odločanja mnenje oddelka imelo večjo težo, bolj ko bo argumentativno prepričljivo, a to je že predmet presoje, kateri izmed več kandidatov, ki izpolnjujejo zakonske pogoje in kriterije, je strokovno in osebnostno najprimernejši. To pa je vprašanje, ki sega onkraj sodnega preizkusa odločitve Sodnega sveta, ki je omejen na presojo poštenosti postopka. Dokler se giblje v polju proste presoje, je izključno v domeni Sodnega sveta, natančneje zaradi specifičnosti njegovega odločanja njegovih članov, da pretehtajo, kakšna je epistemološka vrednost posameznih spoznavnih virov. Tožnica tudi ni trdila, da je razvrstitev, ki izhaja iz mnenja, temeljila na kriterijih, ki jih kazenski oddelek Vrhovnega sodišča ne bi smel upoštevati.

**Glede dokončnega mnenja predsednika Vrhovnega sodišča**

25. Predsednik Vrhovnega sodišča je v Dokončnem mnenju o ustreznosti kandidatov za dve mesti vrhovnih sodnikov na kazenskem oddelku Vrhovnega sodišča Republike Slovenije SuZ 32/2021 z dne 4. 1. 2022, ki se omenja v zadnjem odstavku izpodbijane odločbe, potem ko je s strnjenim prikazom njihove delovne in strokovne usposobljenosti, rezultatov dela ter izkušenj povzel dokončna mnenja o ustreznosti kandidatk in kandidata, izhajajoč iz četrtega in petega odstavka 16. člena ZSS, kot najustreznejša kandidata ocenil B. B. in tožnico, »ki ju je kot primerna izpostavil v svojem predlogu Državnemu zboru Republike Slovenije tudi Sodni svet v predhodnem razpisnem postopku, a ju Državni zbor ni imenoval na mesti vrhovnih sodnikov.« Kot ustrezno je ocenil tudi kandidatko A. A., pri kandidatki C. C. pa je menil, da je »ob sicer formalno izpolnjenih pogojih na mesto vrhovne sodnice utemeljeno pričakovati uspešen, daljši staž na instančnem sodišču«. Ni sporno, da tožnica s tem, zanjo ugodnim dokončnim mnenjem predsednika Vrhovnega sodišča ni bila seznanjena. Sodni svet je pojasnil, da dokončnega mnenja predsednika sodišča o ustreznosti kandidatov ne vroča kandidatom.

26. Zahteva, ki Sodnemu svetu nalaga, da mora na podlagi smiselne uporabe določbe 9. člena ZUP v postopku izbire vse kandidate seznaniti z vsemi listinami in podatki, ki bi lahko vplivali na izbiro, presega v 15. točki te sodbe opredeljeni okvir smiselne uporabe določb ZUP. Takšna zahteva bi pomenila, da bi Sodni svet moral vsakega kandidata seznaniti z vsem gradivom, s katerim razpolaga, ki se sploh ne nanaša nanj, ampak na druge kandidate, saj vnaprej niti ne more vedeti, katero gradivo bo v nadaljevanju postopka do te mere odločilno za presojo, da se bo nanj skliceval v utemeljitvi odločitve. To bi lahko pomenilo tudi poseg v ustavno varovano pravico ostalih kandidatov do informacijske zasebnosti (varstvo osebnih podatkov, 38. člen Ustave),7 zato je že zakonodajalec vročanje dokončnega mnenja vsem kandidatom očitno štel za neprimerno in te obveznosti predsednika (ali Sodnega sveta) ni predpisal (primerjaj četrti in peti odstavek 16. člena ZSS).

27. Po prepričanju Vrhovnega sodišča je mogoče ustrezno ravnovesje med pravico do varstva osebnih podatkov kandidatov in pravico do izjave posameznega kandidata (katere nujen predpogoj je pravica do informacije) zagotoviti z vpogledom v spis Sodnega sveta. Tožnica ne trdi, da bi ji bil vpogled v spis Sodnega sveta Su 51/2022, v katerem je tudi navedeno dokončno mnenje predsednika Vrhovnega sodišča, onemogočen. V bistveno istovrstni zadevi8 je Ustavno sodišče poudarilo, da »bi lahko pritožnica svojo pravico, da na položaj vrhovne sodnice kandidira v poštenem postopku, učinkovito zavarovala z vpogledom v spis Sodnega sveta /…/, v katerem je tudi mnenje oddelka Vrhovnega sodišča. Na ta način bi ji bilo omogočeno, da se prepriča tudi, ali odločitev Sodnega sveta temelji na objektivnih merilih, s katerimi se izkazujeta strokovna usposobljenost in osebnostna primernost izbranega kandidata. Zgolj slednje je lahko predmet sodne kontrole v postopku pred Vrhovnim sodiščem. Sodni preizkus odločitve Sodnega sveta namreč ne obsega presoje, kateri izmed več kandidatov, ki izpolnjujejo zakonske pogoje in kriterije, je strokovno in osebnostno najprimernejši za zasedbo funkcije, pač pa zgolj presojo poštenosti postopka.«

28. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Odločba Up-360/16 z dne 18. 6. 2020, 11.-15. točka obrazložitve. 2 Glej npr. sklepa I Up 8/2022 z dne 25. 5. 2022 in I Up 344/2014 z dne 20. 11. 2014. 3 V sodni praksi Vrhovnega sodišča se je izoblikovalo stališče, da se štejejo za nujne v smislu 9. točke tretjega odstavka 83. člena ZS tudi tiste zadeve, v katerih zakon postopek posredno opredeljuje kot nujen s tem, ko predpisuje skrajšane roke oziroma določa za odločitev sodišča instrukcijski rok oziroma da mora sodišče postopati kar se da hitro. 4 Primerjaj sodbo U 3/2021 z dne 7. 06. 2021, tč. 19. 5 Vrhovno sodišče je zato v tej zadevi pritožbi ugodilo, sklep Upravnega sodišča, s katerim je tožbo zavrglo kot prepozno, razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču, da opravi nov postopek. 6 Glej npr. odločbe U 4/2021 z dne 12. 7. 2021, tč. 13, U 7/2021 z dne 25. 5. 2021, tč. 17, U 7/2019 z dne 16. 12. 2019, tč. 29, U 2/2029 z dne 12. 6. 2019, tč. 12. 7 Primerjaj sodbo U 2/2019 z dne 12.06.2019, tč. 9. 8 Odločba Up 757/19 z dne 20. 2. 2020, tč. 12.