Jedro

Do obravnavane nezgode pri delu je prišlo, ko je tožnik v varovanem območju stroja pripravljal papirne zavitke za nadaljnjo obdelavo, zaradi vklopa fotocelice s strani sodelavca pa je stroj nadaljeval z delom in spustil dvižno rampo, ki je tožniku stisnila prste na levi nogi. Tožniku je škoda nastala v posledici nepravilnega ravnanja njegovega sodelavca, ki je stroj nepravilno vključil takrat, ko je bil tožnik še znotraj območja njegovega delovanja. Takšna ugotovitev narekuje materialnopravni zaključek, da je podana krivdna odgovornost drugotožene stranke (tožnikovega delodajalca), saj ni dokazala, da bi bilo ravnanje njenega delavca (tožnikovega sodelavca) pravilno in v skladu s skrbnostjo, ki jo terja opravljanje določenih nalog, ki so mu bile zaupane.

Stroj, ki je bil udeležen v škodnem dogodku, ter s tem v zvezi težka dvižna rampa, ki je tožniku pri spustu stisnila prste na levi nogi, upoštevaje kriterije, ki jih je opredelila sodna praksa, predstavlja nevarno stvar, konkretno delo, ki ga je tožnik opravljal v času škodnega dogodka, pa nevarno dejavnost, saj ni mogoče zaključiti, da bi bilo takšen stroj, kljub veliki skrbnosti, mogoče vedno imeti pod svojo kontrolo in tako pravočasno odvrniti nesreče. Dviganje in spuščanje dvižne rampe stroja s papirnimi zvitki je gibanje, pri katerem je ob povprečni pazljivosti nevarnost za poškodovanje večja od običajne. Drugotožena stranka zato odgovarja tudi po načelu objektivne odgovornosti.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Toženi stranki sama krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženima strankama naložilo, da tožniku nerazdelno plačata odškodnino v znesku 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 23. 5. 2009 dalje do plačila, v roku 15 dni (I. tč. izreka). V presežku, za znesek 19.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 6. 2008 dalje in plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 5.000,00 EUR od 2. 6. 2008 do 22. 5. 2009, je zahtevek zavrnilo (II. tč. izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (III. tč. izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu in sicer zoper prisojeni znesek iz naslova nematerialne škode v višini 1.500,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter zoper odločitev o pravdnih stroških se pritožuje prvotožena stranka smiselno zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Izpostavlja, da je sodišče tožniku neutemeljeno priznalo nematerialno škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 1.500,00 EUR, saj ni v zadostni meri upoštevalo izvedeniškega mnenja. Izvedenec je namreč ugotovil, da je poškodba pri tožniku pustila deformacijo nohta palca leve noge, ki pa je le nekoliko moteča pri daljši hoji v delovnih čevljih s trdo kapico. Zaradi poškodbe je bil tožnik oviran pri hoji po stopnicah in neravnem terenu 6 tednov. Poškodba je vplivala na tožnikovo vsakodnevno življenje 2 meseca po poškodbi, 8 tednov pa je bil nezmožen za svoje delo, doma pa oviran pri hoji. Izvedenec je ugotovil, da poškodba pri tožniku ni pustila trajnih posledic ali trajnih omejitev pri delu v službi, niti pri prostoročnih aktivnostih, sodišče pa mu je kljub temu priznalo odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kar ni pravilno. Vse ostale omejitve, ki jih je ugotovil izvedenec, pa so bile le časovno omejene in predstavljajo začasne omejitve, ki jih je sodišče upoštevalo v okviru priznanja odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Denarna odškodnina za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti se lahko prizna zgolj izjemoma, če so bolečine močnejše intenzitete in trajajo dalj časa ali če to opravičujejo posebne okoliščine. Duševne bolečine pri tožniku zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti niso bile niti intenzivne niti dolgotrajne. Glede na tožnikov minimalni uspeh v pravdi prvotožena stranka tudi meni, da ji je tožnik dolžan povrniti vse pravdne stroške. Priglaša pritožbene stroške.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu se pritožuje drugotožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Izpostavlja, da je bilo sodišče prve stopnje v zvezi z vprašanjem nedopustnega ravnanja drugotožene stranke omejeno s trditvami tožnika in se v vprašanje morebitnega pomanjkljivega nadzora delodajalca ne bi smelo niti spuščati. Tožnik posebnih okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da je delo, ki ga je opravljal, nevarno, niti ni navedel. Glede krivdne odgovornosti pa je trdil, da je bil vzdolžno rezalni stroj v okvari oz. da je bilo stikalo za izklop v sili okvarjeno, kar bi morala drugotožena stranka popraviti oz. drugače poskrbeti za varnost pri delu in torej omogočiti, da se stroj ponovno zažene šele, ko je delavec izven varovanega območja. Tožnik ni uspel dokazati, da je bil stroj pokvarjen, pri tem pa tudi ni trdil, da delavec A.A. ni bil usposobljen za delo s tem strojem. Ker je bilo dokazano, da je bil stroj brezhiben, drugotožena stranka meni, da tožnik ni uspel dokazati ene od kumulativno zahtevanih predpostavk krivdne neposlovne odškodninske obveznosti, to je protipravnosti oz. nedopustnosti ravnanja, zaradi česar je podana kršitev 7. čl. ZPP, ki se je odrazila v kršitvi iz 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Odmerjena odškodnina je občutno previsoka. Izvedenec medicinske stroke je ocenil, da so posledice nezgode le začasne, pri čemer se odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti dosodi le, če gre za posledice trajnega značaja. Tudi odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je previsoka, saj je tožnik utrpel le lahko telesno poškodbo, ki ni zahtevala posebnega zdravljenja. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe toženih strank ter predlaga potrditev izpodbijanega dela sodbe.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, in skladno z 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. tč., razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje. Odločitev sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče sprejema za pravilno, vendar delno iz drugih materialnopravnih razlogov.

Bistvena kršitev določb postopka po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ki jo uveljavlja drugotožena stranka ni podana. Sodišče prve stopnje ni kršilo načela kontradiktornosti, kar drugotožena stranka zmotno navaja, pri čemer niti ne pojasni, v čem naj bi bilo to načelo kršeno. Odločanje mimo trditvene podlage pravdnih strank je kvečjemu kršitev po 1. odst. 339. čl. ZPP v zvezi s 7. čl. ZPP, vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi ta kršitev ni bila storjena, saj je sodišče prve stopnje odločalo v okviru trditvene podlage obeh pravdnih strank. Tožnik je tako v tožbi kot nadaljnjih vlogah podal ustrezno trditveno podlago za ugotovitev odgovornosti tožene stranke za vtoževano škodo. Tožnik je navedel, da je delovni stroj, ki ga je poškodoval, in ki ima posebno varovano območje, ki je varovano s pomočjo fotocelice, moč šteti med nevarne stvari, saj lahko kljub zadosti skrbnemu ravnanju delavcev v posledici delovanja stroja nastanejo različne škodne posledice. Navedel pa je tudi, da je do poškodbe prišlo zaradi ravnanja njegovega sodelavca, ki je nepravilno omogočil spuščanje rampe stroja takrat, ko je bil tožnik še znotraj varovanega območja.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, to pa je sledeče: - tožnik se je dne 2. 6. 2008 poškodoval v delovni nezgodi, kot delavec drugotožene stranke; - do poškodbe je prišlo, ko je tožnik v varovanem območju stroja pripravljal papirne zavitke za nadaljnjo obdelavo, zaradi vklopa fotocelice s strani sodelavca A.A., pa je stroj nadaljeval z delom in spustil dvižno rampo, ki je tožniku stisnila prste na levi nogi; - tožnik je utrpel zmečkanino končnih členkov palca in drugega prsta leve noge in sklepni zlom končnega členka palca leve noge; v bolniškem staležu je bil od 2. 6. 2008 do 14. 8. 2008; - v času škodnega dogodka je imela drugotožena stranka zavarovano civilno odgovornost iz dejavnosti pri drugotoženi stranki, kar v postopku ni bilo sporno.

Temeljni očitek, ki ga je sodišče prve stopnje postavilo v zvezi z odgovornostjo drugotožene stranke je, da ta ni poskrbela za ustrezno znanje in usposobljenost tožnikovega sodelavca A.A. za delo s strojem, kar bi lahko preprečilo poškodbo tožnika, zato je podana njena krivdna odgovornost. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da do škodnega dogodka ni prišlo zato, ker stroja ne bi bilo mogoče imeti pod kontrolo ali ga obvladovati, ali ker kljub še tako veliki skrbnosti ne bi bilo mogoče preprečiti nastanka škode. Do škodnega dogodka je prišlo zaradi neskrbnega ravnanja oz. nepravilne uporabe stroja, zaradi česar je podana zgolj krivdna odgovornost drugotožene stranke ne pa tudi objektivna odgovornost. Po določilu 147. čl. Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem.) je za škodo, ki jo povzroči delavec tretji osebi pri delu ali v zvezi z njim, odgovorna pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec tedaj delal, ko je bila škoda povzročena, razen, če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je treba. Merilo, ali je bilo ravnanje delavca pravilno, ustrezno oz. tako kot je treba, se presoja po stopnji skrbnosti, po kateri je pravna ali fizična oseba dolžna opravljati posel. V okvir organiziranega delovnega področja sodi izpolnjevanje del in nalog, za katere je delavec zadolžen. Če jih ne opravi dovolj skrbno, bo za škodo, ki iz tega izvira, odgovoren delodajalec. Ne sicer zato, ker bi mu sam naročil, da ravna neskrbno, temveč zato, ker je postavil delavca, da deluje zanj, s tem pa je nase prevzel odgovornost tudi za način dela delavca. Svoje odgovornosti se bo torej delodajalec razbremenil le, če bo dokazal, da je delavec v danih okoliščinah ravnal „tako, kot je bilo treba“ - 1. odst. 147. čl. OZ (torej, da je bilo ravnanje delavca v skladu s skrbnostjo, ki jo terja opravljanje določenih nalog, zaupanih delavcu). Kriterij odgovornosti delodajalca je torej krivda, ki se domneva in se presoja po merilih, ki veljajo za delodajalca. Objektivna odgovornost seveda ni izključena, če so izpolnjene posebne predpostavke zanjo (2. odst. 131. čl. OZ).

Tožnik je zatrjeval, da je do poškodbe prišlo zaradi ravnanja njegovega sodelavca, ki je nepravilno omogočil spuščanje rampe stroja takrat, ko je bil tožnik še znotraj varovanega območja. Tožena stranka teh navedb ni prerekala oz. ni navajala, da bi tožnikov sodelavec pri ravnanju s strojem ravnal pravilno, ustrezno oz. tako kot je treba. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnikov sodelavec A.A. ni ravnal pravilno, ker je prezgodaj potrdil izhod tožnika iz varovanega območja, zaradi česar se je dvižna rampa začela spuščati in tožniku povzročila poškodbo. Navedena ugotovitev ostaja neprerekana tudi v pritožbenem postopku. Glede na takšne ugotovitve ter zgoraj citirano pravno podlago, v tem sporu niso bistveni zaključki sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni poskrbela za ustrezno znanje in usposobljenost A.A. za delo s strojem, posledično pa niti pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje odločilo mimo tožnikove trditvene podlage, saj ta ni trdil, da delavec A.A. ni bil usposobljen za delo s tem strojem. Bistvena v tem sporu je namreč ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožniku škoda nastala v posledici nepravilnega ravnanja njegovega sodelavca, ki je stroj nepravilno vključil takrat, ko je bil tožnik še znotraj območja njegovega delovanja. Takšna ugotovitev pa narekuje materialnopravni zaključek, da je podana krivdna odgovornost drugotožene stranke, saj ni dokazala, da bi bilo ravnanje njenega delavca (tožnikovega sodelavca) pravilno in v skladu s skrbnostjo, ki jo terja opravljanje določenih nalog, ki so mu bile zaupane.

Glede na sodno prakso je nevarna stvar tista, ki zaradi svoje namembnosti, lastnosti, položaja, kraja in načina uporabe ali na drug način, lahko pogostoma ali v znatnem obsegu povzroči škodo. Dejavnost je nevarna tedaj, ko je glede na življenjske izkušnje pogostost škodnih posledic večja (to pomeni, da škoda navkljub ustrezni skrbnosti v določenem statističnem odstotku vseeno nastane in se ji posledično ni mogoče izogniti), ali ko je hkrati pričakovati, da bo nastala škoda velika, pri čemer lahko taka postane glede na okoliščine v konkretnem primeru ali glede na tistega, ki dejavnost opravlja. Drži, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, da je bil neposredni vzrok škodnemu dogodku neskrbno ravnanje tožnikovega sodelavca oz. nepravilna uporaba stroja. Navedeno pa po oceni pritožbenega sodišča še ne izključuje tudi objektivne odgovornosti drugotožene stranke. Stroj, ki je bil udeležen v škodnem dogodku, ter s tem v zvezi težka dvižna rampa, ki je tožniku pri spustu stisnila prste na levi nogi, upoštevaje kriterije, ki jih je opredelila sodna praksa, predstavlja nevarno stvar, konkretno delo, ki ga je tožnik opravljal v času škodnega dogodka, pa nevarno dejavnost, saj ni mogoče zaključiti, da bi bilo takšen stroj (B2), kljub veliki skrbnosti, mogoče vedno imeti pod svojo kontrolo in tako pravočasno odvrniti nesreče. Dviganje in spuščanje dvižne rampe stroja s papirnimi zvitki je gibanje, pri katerem je ob povprečni pazljivosti nevarnost za poškodovanje večja od običajne. Drugotožena stranka torej odgovarja tudi po načelu objektivne odgovornosti. Sodišče prve stopnje pa je nadalje pravilno odločilo, da tožnik ni prispeval k nastanku škodnega dogodka, navedena ugotovitev pa ostaja tudi v pritožbah toženih strank neprerekana.

Glede na dejanske ugotovitve o načinu nastanka poškodbe, izida in dolgotrajnosti zdravljenja, je pritožbeno sodišče z ozirom na pritožbene navedbe preizkušalo, ali tožnik je upravičen do odškodnine za posamezno obliko nepremoženjske škode in v kakšnem znesku. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje s primerno težo upoštevalo vsa ugotovljena dejstva, na podlagi katerih je odškodnino prisodilo in odmerilo, zato ni slediti nasprotnim pritožbenim pomislekom, kar velja za vse oblike nepremoženjske škode.

Toženi stranki argumentirano prerekata zgolj prisojeno odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine iz tega naslova upoštevalo tako izvedensko mnenje, kot izpovedbo samega tožnika. Izpovedal je, da še vedno težko hodi, da ima slabše ravnotežje, da mu noht na palcu raste zveriženo, zaradi česar mora nositi večje čevlje. Pred dogodkom je kolesaril in hodil v hribe, to pa je sedaj oteženo. Mnenje izvedenca, ki se je opredelil do trajnih posledic obravnavane nezgode, ni v neskladju s tožnikovo izpovedbo, saj je tudi on ugotovil, da je poškodba tožniku pustila izrazito deformacijo nohta palca leve noge, ki je moteča pri daljši hoji v delovnih čevljih s trdo kapico oz. nasploh v trdi obutvi. Z ozirom na navedeno, je sodišče prve stopnje tožniku pravilno priznalo odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in sicer v znesku 1.500,00 EUR, kar je približno 1,4 kratnik zadnje objavljene povprečne neto plače na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji za november 2013. Sodišče prve stopnje je tožniku za obravnavano nezgodo odmerilo tudi odškodnino iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in sicer v znesku 3.500,00 EUR. Drugotožena stranka zatrjuje, da je tudi iz tega naslova odškodnina previsoka in v neskladju s sodno prakso, takšne navedbe pa so pavšalne, saj ne navede konkretne sodne prakse, s katero bi se po sodišču prve stopnje odmerjena odškodnina lahko primerjala. Zaradi pavšalnosti teh trditev pritožbeno sodišče lahko odgovori le, da je višina odmerjene in prisojene odškodnine celo nižja, kot je bila odmerjena v podobnih primerih v sodni praksi.(1) Gre namreč za poškodbo, ki jo po Fischerjevi razdelitvi poškodb na šest skupin v sodni praksi sicer uvrščamo med lahke, vendar pa sodna praksa v takih primerih prisoja odškodnino, ki znaša od sedem do dvanajst povprečnih neto plač v državi.

Sodišče prve stopnje je tudi stroške postopka odmerilo pravilno. Za odločitev, ki jo je sprejelo, je imelo podlago v 2. odst. 154. čl. ZPP, pri čemer se je v zvezi z odločitvijo ustrezno sklicevalo tudi na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, kot to izhaja iz 18. tč. izpodbijane sodbe.

Ker uveljavljani razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi toženih strank zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. čl. ZPP).

Toženi stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo nista uspeli (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 155. čl. ZPP). Tožnik ni priglasil stroškov odgovora na pritožbo, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.

Op. št. (1): Primerjaj: VS RS opr. št. II Ips 332/2006, II Ips 586/2003.