Jedro

Pogodba o zaposlitvi za določen čas se lahko sklene iz razlogov, ki so navedeni v ZDR ali v drugem zakonu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za ugotovitev, da sta bili pogodbi o zaposlitvi za določen čas, ki jih je tožena stranka sklenila s tožnico dne 22.8.2002 in 25.8.2003, sklenjeni v nasprotju z zakonom in na ugotovitev, da je tožnica od 1.9.2002 pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas z vsemi pravicami iz delovnega razmerja.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je s presojo, da je bila tožnica v času od 1.9.2002 do 31.8.2003 in v času od 1.9.2003 do 31.8.2004 pri toženi stranki v delovnem razmerju za določen čas na podlagi dveh zakonito sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas. V prvem primeru je šlo za pogodbo o zaposlitvi za določen čas, zakonito sklenjeno zaradi izvedbe sporazuma o začasni razporeditvi tožnice na delu k toženi stranki, sklenjenega v smislu določb 20. člena takrat veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR – Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) med toženo stranko in tožničinim takratnim delodajalcem Vrtec P., v drugem primeru pa za pogodbo o zaposlitvi za določen čas, zakonito sklenjeno na podlagi določb 109.b člena Zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI-D, Uradni list RS, št. 79/03) ob uvedbi devetletke pri toženi stranki, s tem, da je imela tožnica po izteku te pogodbe pravico vrniti se k svojemu delodajalcu Vrtec P., ker je bila njena pogodba o zaposlitvi za ta čas v suspenzu.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe, da se sodba sodišča prve stopnje ne da preizkusiti in da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko ni upoštevalo, da je tožnica prešla na delo k toženi stranki na podlagi 15. člena ZTPDR. Zakonski pogoji za prevzem na delo sicer niso bili izpolnjeni. Hkrati je sodišče zmotno presodilo, da so bili podani pogoji za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas na podlagi določb ZOFVI, saj je zaradi uvedbe devetletke pri toženi stranki nastala trajna potreba po tožničinem delu in ni bilo pogojev za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas v smislu določb 1. alineje prvega odstavka 17. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Uradni list RS, št. 42/02). Sicer pa ZOFVI v primerjavi z ZDR ni določal novih razlogov za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

Na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 73/07) je bila revizija posredovana toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je sodišče vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Z jasno opredelitvijo pravnih podlag za delo tožnice pri toženi stranki je sodišče druge stopnje odgovorilo na pritožbene navedbe, da naj bi šlo za prevzem tožnice na delo v smislu 15. člena takratnega ZTPDR. Ob upoštevanju pravnih podlag, na katere se sklicuje sodišče, se tako sodba sodišča druge stopnje kot sodba sodišča prve stopnje dasta preizkusiti in v njih ni nasprotij med vsebino odločitve in razlogi sodbe. Glede na to v reviziji smiselno očitani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 2. alineje prvega odstavka 370. člena ZPP in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP nista podani. Glede prevzema tožnice na delo v smislu 15. člena ZTPDR se sicer revizija sama zaplete v nasprotje, saj istočasno zatrjuje, da formalni pogoji za prevzem na delo v smislu navedene zakonske določbe niso bili podani.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Ob ugotovitvi, da je bila tožnica redno zaposlena v Vrtcu P. in da je ta organizacija s toženo stranko v letu 2002 sklenila sporazum o začasni razporeditvi tožnice k toženi stranki (za čas od 1.9.2002 do 31.8.2003), je sodišče pravilno presodilo, da je pomenila prva pogodba o zaposlitvi za določen čas v smislu 20. člena takrat veljavnega ZTPDR izvedbeni akt te razporeditve in je bila sklenjena v skladu z zadnjo alinejo prvega odstavka 17. člena takrat veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90 – Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), v kateri je bilo določeno, da se pogodba o zaposlitvi za določen čas lahko sklene tudi v drugih primerih, ki jih določa zakon. Ob mirovanju pravic pri prvem delodajalcu je bil lahko delavec na podlagi 20. člena ZTPDR začasno razporejen k drugemu delodajalcu tudi na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 22.8.2002 torej ni bila sklenjena v nasprotju z zakonom.

Sodišče je pravilno ugotovilo, da je ob sklenitvi druge pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 25.8.2003 veljal že nov ZDR, ki se je ob opredelitvi razlogov za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas v zadnji alineji prvega odstavka 52. člena prav tako skliceval na druge primere, ki jih določa zakon. Tak zakon je bil v letu 2003 sprejeta novela ZOFVI-D, ki je v členu 109.b izrecno določila, da lahko šola za obdobje enega šolskega leta sklene pogodbo o zaposlitvi z vzgojiteljem predšolskih otrok, ki ima sklenjeno delovno razmerje v vrtcu, za poučevanje v prvem razredu, izvajanje vzgojno-izobraževalnega dela v oddelkih podaljšanega bivanja in jutranje varstvo v osnovni šoli. Ob ugotovitvi sodišča, da je za tožničino pogodbo o zaposlitvi, ki jo je sicer imela sklenjeno v Vrtcu P., v času od 1.9.2003 do 31.8.2004 veljal suspenz pogodbe, je na podlagi gornjih zakonskih določb tožena stranka s tožnico tudi dne 25.8.2003 zakonito sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas, to je za čas enega leta. Ob navedenih zakonskih podlagah se revizija neutemeljeno sklicuje na določbe 1. alineje prvega odstavka 17. člena ZDR/90, ki od 1.1.2003 dalje sploh ni bil več v veljavi. Prav tako se neutemeljeno sklicuje na zavzeta stališča v zadevi VIII Ips 111/2005 o razlogih za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas v ZOFVI, saj v času nastanka spora, ki je bil obravnavan v navedeni zadevi, novela ZOFVI-D še sploh ni bila sprejeta.

Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.