Jedro

Če ima tujec s statusom begunca ali subsidiarne zaščite določeno premoženje in bi lahko plačal upravne takse, ne bi se mu ob tem občutno zmanjšala sredstva, ki jih potrebuje za preživljanje, potem mora pristojni organ uporabiti določbi 21. člena in 5. točke 1. odstavka 23. člena ZUT. Če pa begunec nima tolikšnega premoženja, potem mora pristojni organ uporabiti določbo 9. točke 1. odstavka 24. člena ZUT in prosilca oprostiti plačila upravnih taks. Takšna razlaga ZUT v zvezi z uresničevanjem pravice do združevanja družine je tudi skladna s smernicami aktualne politike EU na področju zagotavljanja varnih in legalnih poti beguncev v Evropo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep št. 2142-175/2013/23 (1312-15) z dne 27. 7. 2015 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka na podlagi četrtega odstavka 54. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2, Uradni list RS št. 45/2014, 90/2014, 19/15) ter na podlagi prvega odstavka 16. člena in četrtega odstavka 25. člena Zakona o upravnih taksah (ZUT), na vlogo A.A., državljana Sirske arabske republike, odločila, da se vloga A.A., roj. ... 8. 1993 v kraju ..., državljan Sirske arabske republike, za oprostitev plačila upravne takse v postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje za družinske člane begunca, zavrne. Z izpodbijanim sklepom je bilo hkrati s plačilnim nalogom še odločeno, da mora tožnik plačati upravno takso za prošnje in izdajo odločb v postopku izdaje dovoljenj za stalno prebivanje za družinske člane begunca po tarifnih številkah 1 in 15, točka b, Zakona o upravnih taksah, v skupnem znesku 570,90 EUR. Če imenovani v 15 dneh od vročitve tega plačilnega naloga upravne takse ne bo plačal, bo moral plačati zakonite zamudne obresti.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je navedeno, da je Ministrstvo za notranje zadeve dne 2. 6. 2015 prejelo prošnje A.A. za izdajo dovoljenj za stalno prebivanje za družinske člane begunca po določilih Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 45/14-UPB1, 90/14 in 19/15, v nadaljevanju: ZTuj-2), in sicer za očeta B.B., mamo C.C., brata Č.Č. ter sestre D.D., E.E. in F.F. Po ZUT je vlagatelj za navedene postopke dolžan plačati upravno takso za prošnjo po tarifni številki 1 v znesku 4,54 EUR in za odločbo po tarifni številki 15, točka b, 90,61 EUR po osebi, kar skupaj znaša 570,90 EUR, glede na število podanih prošenj. Vlagatelj je prošnjam za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje za družinske člane begunca priložil tudi vlogo za oprostitev plačila upravnih taks. V vlogi navaja, da bi zanj plačilo predvidene takse predstavljajo težko finančno breme in z denarjem, ki ga dobi iz Centra za socialno delo, plača hrano, oblačila ter druga sredstva za preživljanje. V skladu s 5. odstavkom 23. člena ZUT zaproša za oprostitev plačila upravnih taks.

3. V skladu s 5. točko prvega odstavka 23. člena ZUT upravne takse ne plačujejo taksni zavezanci posamezniki v slabih premoženjskih razmerah, razen taks po tarifni številki 12, po točkah 1.d, 1.e, 2.d, 2.e, 3.c in 3.č tarifne številke 14, po tarifni številki 21 ter tarifnih številkah iz XI. in XII. poglavja taksne tarife ZUT. V skladu s prvim odstavkom 25. člena ZUT za taksne zavezance v slabih premoženjskih razmerah iz 5. točke 23. člena ZUT štejejo: prejemniki denarne pomoči kot edinega vira preživljanja po predpisih socialnega varstva, prejemniki varstvenega dodatka po predpisih socialnega varstva ter prejemniki nadomestila za invalidnost po predpisih, ki urejajo varstvo odraslih telesno in duševno prizadetih oseb.

4. Po drugem odstavku 25. člena ZUT status upravičenca iz prejšnjega odstavka dokazujejo taksni zavezanci s pravnomočno odločbo. Za taksne zavezance v slabih premoženjskih razmerah se štejejo tudi osebe, ki niso prejemniki denarne pomoči, dodatka ali nadomestila iz prvega odstavka tega člena, izpolnjujejo pa vse predpisane kriterije za prejemke iz prvega odstavka tega člena. Takšen zavezanec mora v postopku, v katerem zahteva taksno oprostitev dokazati, da izpolnjuje zahtevane kriterije (tretji odstavek 25. člena ZUT).

5. Vlagatelj je k vlogi za oprostitev plačila upravnih taks predložil odločbo Centra za socialno delo Ljubljana-Moste Polje št. 1231-12477/2014-31/1 z dne 20. 12. 2014 iz katere je razvidno, da je upravičen do denarne socialne pomoči in do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje.

6. Iz prošenj vlagatelja za izdajo dovoljenj za stalno prebivanje za družinskega člana begunca, vloženih na podlagi 47.a člena ZTuj-2, ki jih je pristojni organ prejel dne 2.6.2015, je razvidno, da so družinski člani vlagatelja državljani Sirske arabske republike.

7. Po 21. členu ZUT imajo tuji državljani pod pogojem vzajemnosti po predpisih o taksah enake pravice, kot jih imajo slovenski državljani. V postopku oprostitve plačila upravnih taks, je moral pristojni organ ugotoviti, ali obstaja pogoj vzajemnosti s Sirsko arabsko republiko.

8. Ker med Republiko Slovenijo in Sirsko arabsko republiko ni sklenjenega bilateralnega sporazuma, ki bi določal oprostitev plačila taks v primeru slabega materialnega položaja, prav tako Zakon o dovoljenju za prebivanje v Siriji, ki v 29. členu ureja status dolgoročnega bivanja oz. združevanja družine, ne določa oprostitve plačila taks, je moral pristojni organ vlogo vlagatelja za oprostitev plačila upravne takse v postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje za družinske člane begunca na podlagi 21. člena ZUT, ker ni izpolnjen pogoj vzajemnosti za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje za družinske člane begunca, zavrniti.

9. Ker ob vložitvi prošenj vlagatelj ni plačal predpisane upravne takse, je moral pristojni organ izdati plačilni nalog po prvem odstavku 16. člena ZUT, ki določa, da če ob nastanku taksne obveznosti taksa ni plačana v predpisani višini, organ, ki prejme ali neposredno sprejme od taksnega zavezanca vlogo ali drug dokument, izroči oz. pošlje taksnemu zavezancu plačilni nalog, s katerim mu naloži, naj v 15 dneh plača dolžno takso. Po določilu osmega odstavka 16. člena ZUT se od taks, ki jih taksni zavezanec ni plačal v 15 dneh od vročitve plačilnega naloga, plačajo zamudne obresti po 0,0247 odstotni dnevni obrestni meri. Od zamudnih obresti, ki jih taksni zavezanec ni plačal, se zamudne obresti ne zaračunavajo.

10. V pravnem pouku je navedeno, da je zoper plačilni nalog v 8 dneh od vročitve plačilnega naloga dopusten ugovor iz razlogov, da taksna obveznost ni nastala, da je taksa že plačana ali da je bila taksa napačno odmerjena. Ugovor zoper plačilni nalog se vloži pri Ministrstvu za notranje zadeve Republike Slovenije in sicer pisno ali ustno na zapisnik. Do odločitve Upravnega sodišča o tožbi zoper sklep o zavrnitvi vloge za oprostitev takse zaradi slabih premoženjskih razmer, plačilni nalog ni izvršljiv.

11. Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu zoper sklep tožene stranke in v njej pravi, da je dne 18. 7. 2015 dobil status begunca. V pravnem pouku izpodbijanega sklepa je sicer določeno, da do odločitve o tej tožbi plačilni nalog ni izvršljiv - je pa kljub temu postal pravnomočen in bo lahko izvršen kasneje, vključno z zamudnimi obrestmi, ki bodo medtem tekle. S tem pa bi tožniku lahko nastala "težko popravljiva škoda", ker bi mu po morebitni zavrnitvi te tožbe ostala dolžnost plačila taks in obresti, ki bi njegovemu lastnemu vzdrževanju povzročila težko popravljivo škodo. Zato vlaga predlog za izdajo začasne odredbe po 2. ali 3. odstavku 32. člena ZUS-1. 12. V utemeljitvi tožbe pa pravi, da ZUT, ki vzajemnost zahteva, ureja "normalne", običajne primere vseh vrst upravnih postopkov - popolnoma nerazumno, naravnost absurdno pa je, če se ga potem slepo in brez razmišljanja uporabi tudi na primer, kjer že zdrav razum pove, da ga ni mogoče uporabiti. Iz neke države (tu: Sirije) zaradi vojne in preganjanja Kurdov pobegne družina tamkajšnjih državljanov in eden od njih zato dobi v Sloveniji azil. Zakonodaja mu omogoča, da potem (pod določenimi pogoji) lahko dobi dovoljenje, da se mu v Sloveniji pridružijo tudi drugi člani družine. Ali so v tem primeru ti pogoji izpolnjeni ali ne, bodo pristojni organi šele odločali - toda do tega odločanja sploh ne bo moglo priti, če bo obveljal izpodbijani sklep, ki ga prosilec (begunec brez premoženja in z minimalnimi sredstvi za lastno tekoče preživljanje) finančno ni sposoben izvršiti. Če so z nacionalno in evropsko zakonodajo določene pravice beguncev mišljene resno, potem je neresno in tudi pravno nedopustno, da bi neka taka pravica (celo pravica do združitve družine kot ena od najpomembnejših človekovih pravic sploh) ostala neuresničljiva in neuresničena zato, ker gre za begunca iz države, s katero država azila nima sklenjenega sporazuma o vzajemnosti pri oproščanju plačila upravnih taks. Če Upravno sodišče ne bo našlo že v pravu EU ter v sodni praksi SEU in ESČP pravnih norm, zavezujočih za Slovenijo, po katerih bi bilo možno in potrebno tej tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti, potem se s to tožbo predlaga, da sodišče postopek prekine in sproži pred Ustavnim sodiščem postopek za oceno ustavnosti tistega dela zakonodaje, ki tovrstnih azilnih primerov ne izvzema iz dolžnosti plačevanja taks. Kateri del zakonodaje to je, naj presodi sodišče - s to tožbo se zastopa stališče, da taka določba manjka v 47.a in 47.b členu Zakona o tujcih (ker so bili ti izrazito na azil vezani postopki sistemsko problematično vključeni v Zakon o tujcih).

13. Opozarja še na eno protiustavnost: kršitev ustavnega načela enakosti pred zakonom. To načelo namreč ne zahteva samo, da za enake situacije velja enako pravilo, ampak to hkrati pomeni tudi, da za neenake (bistveno različne) situacije ne sme veljati enako pravilo. V čem je položaj prosilca s priznanim statusom begunca, ki prosi za združitev družine s člani svoje družine, ki so bili enake žrtve preganjanja kot on sam, bistveno drugačen (namreč v pogledu njegove dolžnosti plačati za to upravno takso, ki daleč presega njegove zmožnosti) od drugih tujcev, ki prosijo za združitev družine v Sloveniji, je bilo v bistvu pojasnjeno že zgoraj. Tudi drugi taki prosilci so seveda lahko v enako slabem finančnem položaju - toda bistvena razlika je tukaj ta, da tem drugim prosilcem za združitev družine (po 47. ali po 128. členu ZTuj) njihov morebitni slabi finančno položaj onemogoča predvsem to, da bi svojim družinskim članom lahko zagotovili zakonsko zahtevana sredstva za preživljanje, medtem ko prosilcem po 47.a in 47.b členu ZTuj (s statusom begunca ali subsidiarne zaščite) teh sredstev za preživljanje družinskih članov ni treba zagotavljati. Jasno, zakaj ne: ker tega od nekoga, ki je komaj dobil status begunca, pač ni mogoče pričakovati in zahtevati. Toda enako od njega ni mogoče (in ni razumno) zahtevati niti tega, da bi moral za to, da bi se tudi njegovim družinskim članom (če zakonske pogoje za to izpolnjujejo) priznalo zatočišče v Sloveniji, za vsakogar od njih plačati še (za njegove prihodke občutno nedosegljivo visoko) upravno takso. Če za sporno zakonsko ureditev ni mogoče najti razumnih in stvarnih razlogov, je tako zakonsko ureditev treba šteti za arbitrarno in jo kot protiustavno razveljaviti. Praktični rezultat take neživljenjske (slepo birokratske) ureditve je praktično izničenje ("izvotlitev") pravice na združitev družine v primerih iz 47.a in 47.b člena ZTuj.

14. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na 21. člen ZUT. Nadalje pojasnjuje, da se od 1. 1. 2015 glede združitve družine s tujcem, ki mu je v Republiki Sloveniji priznana mednarodna zaščita ne uporabljajo več določbe Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 11/11 – UPB2, 98/11), temveč določbe Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 45/14-UPB1, 90/14 in 19/15, v nadaljevanju ZTuj-2), ki v 47.a členu ureja združitev družine s tujcem, ki mu je v Republiki Sloveniji priznan status begunca. Predlaga, da se tožba tožeče stranke kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

15. Tožba je utemeljena.

16. V predmetni zadevi gre za upravni spor v zvezi z vlogo oziroma pravico tožnika, o kateri je tožena stranka odločala na podlagi ZTuj-2 in ne na podlagi Zakona o mednarodni zaščiti, kar je prav,(1) vendar pa predmetna zadeva spada v okvir prava EU, česar pa tožena stranka neupravičeno ni upoštevala.

17. Tožnik, ki je rojen ... 8. 1993, ima namreč status begunca in je podal vlogo za združitev družine in sicer z mamo, očetom bratom in dvema sestrama, ki naj bi bili vsi državljani Sirije. Tožnikovi družinski člani se ne nahajajo v Sloveniji, zato je za predmetno zadevo relevantna Direktiva Sveta 2003/86/ES z dne 22. septembra 2003 o pravici do združitve družine (v nadaljevanju Direktiva 2003/86),(2) ki v določilih od 9 do 12 v povezavi s členom 5 in uvodnimi izjavami pod točkami 6., 8. in 9. ureja pravico do združitve družine za begunce. Ta pravica ima sicer podlago tudi v primarnem pravu EU, to je v določilu 7. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina). Omenjene uvodne izjave Direktive 2003/86/ES med drugim določajo, da morajo države zato, da se zavaruje družina, zagotoviti ali ohraniti družinsko življenje in na podlagi skupnih meril „določiti materialne pogoje za uresničevanje pravice do združitve družine. Posebno pozornost bi bilo treba posvetiti položaju beguncev zaradi razlogov, ki so jih prisilili, da so pobegnili iz svoje države, in ki so jim preprečevali, da bi tam živeli normalno družinsko življenje. Treba bi bilo torej določiti ugodnejše pogoje za uveljavljanje njihove pravice do združitve družine (uvodni izjavi pod točkama 6. in 8 Direktive 2003/86/ES).

18. Med pogoje za uresničevanje pravice do združitve družine je brez dvoma treba šteti tudi morebitno obveznost oziroma oprostitev obveznosti plačila upravnih taks v višini 570,90 EUR. Ob tem stališču se Upravno sodišče opira tudi na sodbo Sodišča EU v zadevi K. A. (C-153/14, 9. 7. 2015), ki se sicer nanaša na vprašanja v zvezi z združevanjem družine tujca, ki zakonito prebiva na ozemlju EU, in nima statusa begunca. Vendar pa so določena stališča Sodišča EU iz te sodbe pomembna tudi za obravnavani upravni spor. Tudi v zadevi K.A. so se namreč vprašanja Vrhovnega upravnega sodišča Nizozemske nanašala na plačilo stroškov za preizkus integracije v zvezi z vlogo za združitev družine. Sodišče EU izpostavlja pravilo, da so glede združevanja družine begunci privilegirani glede na ostale tujce, ki zakonito bivanju v EU, saj so pri beguncih merila za integracijo lahko uporabljena zgolj takrat, ko jim je že odobrena združitev družine, ne pa pred odobritvijo (ibid. odst. 48). Za obe skupini tujcev pa velja, da „ne smejo države članice svoje diskrecijske pravice uporabljati tako, da bi posegale v cilj navedene direktive, ki je spodbuditi družine, in v njen polni učinek“ (ibid. odst. 50). V skladu z načelom sorazmernosti morajo namreč sredstva, ki so uvedena z nacionalno zakonodajo, omogočati uresničevanje ciljev, in ne smejo presegati tistega, kar je nujno za njihovo uresničitev (ibid. odst. 51). Merila za integracijo so po mnenju Sodišča EU legitimna le, če omogočajo lažjo integracijo družinskih članov sponzorja (ibid. odst. 52). Na podlagi tega Upravno sodišče izpeljuje, da upravna taksa sicer ni merilo za integracijo, je pa to pogoj, ki brez dvoma ne omogoča lažje integracije. Sodišče EU nadalje tudi pravi, da cilj meril integracije ne sme biti izbira oseb, ki lahko uveljavljajo svojo pravico do združitve družine. (ibid. odst. 57). Upravno sodišče na podlagi tega izpeljuje, da visoka upravna taksa, ki ni merilo integracije, ampak pogoj za uveljavljanje omenjene pravice, brez dvoma lahko deluje kot sredstvo izbire o tem, kdo lahko dejansko uveljavlja združevanje družine in ta izbira bi potekala na podlagi premoženjskega stanja beguncev. Tak pogoj bi bil nelegitimen, če ne dovoljuje oprostitve plačila upravnih taks za tiste, ki zaradi plačila upravnih taks ne bi imeli zadostnih sredstev za preživljanje. V zadevi K.A. je Sodišče EU odločilo, da sta znesek vpisnih stroškov za preizkus integracije, ki znaša na Nizozemskem 350,00 EUR, in ki jih morajo družinski člani plačati vsakokrat, ko se udeležijo navedenega preizkusa, ter strošek za gradivo za pripravo na preizkus, ki se ga plača enkrat, in znaša 110,00 EUR, previsoka in onemogočata oziroma izredno otežujeta združitev družine (ibid. odst. 67-69).

19. Iz povedanega sledi, da tožena stranka z izdajo izpodbijanih aktov o zavrnitvi prošnje za oprostitev plačila upravnih taks v višini 570,90 EUR izvaja pravo EU v smislu določila 51(1) člena Listine, upoštevajoč mutatis mutandis razlago določila člena 51(1) Listine s strani Sodišča EU v zadevi Åklagaren/Fransson (C-617/10, odst. 26-27). Direktiva sicer ureja tudi pogoje za uveljavljenje pravice do združitve družine, vendar med njimi ni taksnih obveznosti (člen 5 in tretji pododstavek člena 12(1) Direktive 2003/86/ES).

20. Pravico do združitve družine tujcu s statusom begunca iz prava EU je slovenski zakonodajalec prenesel v notranji pravni red z določbo 47a. člena ZTuj-2, na katero se sklicuje tudi tožena stranka v izpodbijanem aktu. Med pogoji za uveljavljanje omenjene pravice po ZTuj-2 ni taksne obveznosti, zato pa taksno obveznost določa ZUT. Tožena stranka je očitno uporabila določilo 5. točke 1. odstavka 23. člena ZUT, ki določa, da četudi je taksni zavezanec v slabih premoženjih razmerah, je še vedno dolžan plačati takse po določenih tarifah. Sicer pa za tujce velja določba 21. člena ZUT, po kateri imajo tujci pod pogojem vzajemnosti, po predpisih o taksah enake pravice, kot jih imajo slovenski državljani. Ti dve določbi nista v nasprotju s pravom EU glede uresničevanja pravice do združitve družine pod pogojem, da se ju razume, razlaga in uporablja v povezavi z določbo 9. točke 1. odstavka 24. člena ZUT. Te določbe pa tožena stranka ni uporabila. Samo določba 9. točke 1. odstavka 24. člena ZUT namreč omogoča pravu EU skladno interpretacijo zakona. Po tem določilu so v določenih zadevah oproščeni plačevanja taks tujci in sicer „za dokumente in dejanja določena v mednarodnih sporazumih, ki veljajo v Republiki Sloveniji.“ To določbo je treba zaradi slabe kvalitete normativnega prenosa določb o uresničevanju pravice do družinskega življenja iz prava EU v notranji pravni red razlagati široko, ne pa ozko. Konkretno to pomeni, da je treba med mednarodne sporazume, ki veljajo v Republiki Sloveniji šteti tudi Prečiščeno različico pogodbe o delovanju EU in sekundarno pravo EU o združevanju družine v zvezi z 78. členom PDEU. Med „tujce“ je treba šteti tudi tiste, ki imajo priznan status begunca. V okvir „dejanj določenih v mednarodnih sporazumih“ pa je treba šteti tudi vloge beguncev za združitev družine iz 47a. člena ZTuj-2. To pomeni, da če tujec s statusom begunca ali subsidiarne zaščite ima določeno premoženje in bi lahko plačal upravne takse, brez da bi se mu ob tem občutno zmanjšala sredstva, ki jih potrebuje za preživljanje, potem mora pristojni organ uporabiti določbi 21. člena in 5. točke 1. odstavka 23. člena ZUT. Če pa begunec nima tolikšnega premoženja, potem mora pristojni organ uporabiti določbo 9. točke 1. odstavka 24. člena ZUT in prosilca oprostiti plačila upravnih taks. Takšna razlaga ZUT v zvezi z uresničevanjem pravice do združevanja družine je tudi skladna s smernicami aktualne politike EU na področju zagotavljanja varnih in legalnih poti beguncev v Evropo. Komisija EU v „Evropski agendi o migracijah“ navaja, da morajo države članice v polnosti uporabljati pravne mehanizme za legalne poti oseb, ki potrebujejo zaščito, in med temi legalnimi možnostmi je posebej izpostavljen institut združevanja družine.(3) Enako usmeritev glede združevanja družine, kot možnega mehanizma za legalen prihod v Evropo namesto, da se begunci prepuščajo življenjsko nevarnim potem v organizaciji tihotapcev, dajejo državam tudi Komisar Sveta Evrope za človekove pravice, EU Fundamental Rights Agency in UNHCR.(4)

21. Ker je torej možna pravu EU skladna interpretacija ZUT, sodišču ni bilo treba ugotavljati, ali ureditev v ZUT posega v tožnikovo pravico do združitve družine iz 7. člena Listine in če je morebiten poseg v skladu z načelom sorazmernosti iz člena 52(1) Listine, da bi na tej podlagi sodišče potem presodilo, ali mora v skladu s pravili uporabe prava EU ignorirati zakonsko določbo ali določbe, ki nesorazmerno posegajo v omenjeno pravico.

22. Ker mora biti skupna azilna politika EU iz sekundarnega prava EU v skladu z Ženevsko konvencijo o statusu beguncev,(5) je potrebno omeniti, da po določilu 29. člena Ženevske konvencije o statusu beguncev države pogodbenice ne nalagajo beguncem pristojbin, taks ali davkov in drugih dajatev, ki bi bili drugačni ali večji od tistih, ki jih nalagajo ali jih nalože domačim državljanom v podobnem položaju. Odločitev tožene stranke torej ni v nasprotju z Ženevsko konvencijo o statusu beguncev, ampak je v nasprotju s pravom EU oziroma z pravu EU skladno razlago 9. točke 1. odstavka 24. člena ZUT. Ker tožena stranka ni uporabila določbe 9. točke 1. odstavka 24. člena ZUT, pa bi to morala storiti v skladu z zgornjo razlago zakona, je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (4. in 2. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema te sodbe, pri tem pa je vezana na pravna stališča sodišča v tej sodbi (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

23. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

24. Sodišče je lahko zahtevo za izdajo začasne odredbe obravnavalo samo v navezavi na izpodbijani akt, ki pa je sklep, ne pa tudi v navezavi na plačilni nalog, kajti zoper plačilni nalog je po pravnem pouku dopusten ugovor pri Ministrstvu za notranje zadeve in plačilni nalog ni predmet preizkusa zakonitosti v tem upravnem sporu. Ker sodišče lahko izda začasno odredbo samo do izdaje pravnomočne sodbe v upravnem sporu, pri čemer je tožena stranka izpodbijani akt izdala na podlagi ZTuj-2 in ZUT in ne na podlagi Zakona o mednarodni zaščiti, stranke v tej zadevi nimajo pritožbe zoper sodbo prvostopenjskega sodišča in tako sodba sodišča prve stopnje postane pravnomočna z izdajo in vročitvijo strankam. Iz tega izhaja, da tožena stranka ni izkazala za potrebno, da bi moralo sodišče z izdajo začasne odredbe preprečiti nastanek težko popravljive škode glede na to, da je sodišče o tožbi že odločilo v prvi točki izreka sodbe. Na tej podlagi je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo kot neutemeljeno (2. in 5. odstavek 32. člena ZUS-1).

opomba (1) : To izhaja iz določila 39. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-D, Uradni list RS, št. 111/2013).

opomba (2) : Uradni list EU, L 251/12, 3. 10. 2003. opomba (3) : A European Agenda on Migration, Communication from the Commission to the European Parliament, the Council, the European Economic and Social Committee and the Committee of the Regions, Brussels, 13. 5. 2015, COM(2015) 240 final. opomba (4) : Nils Muiznieks, You're Better That This, Europe, The New York Times, June 28, 2015; EU Fundamental Rights Agency, Legal Entry Channels to the EU for Persons in Need of International Protection: A Toollbox, 2/2015, str. 11-12; UNHCR Urges further EU Action on Refugees, Briefing Note, 26 June 2015. opomba (5) : Člen 78 Prečiščene različice Pogodbe o delovanju EU (Uradni list EU, C 38, 30. 3. 2010).