Jedro

Kot novo dejstvo ali dokaz ni mogoče uporabiti dejstev, o katerih se je bilo mogoče uspešno pozanimati že v rednem upravnem postopku oz. kot nove dokaze ni mogoče upoštevati takšnih, ki jih je bilo mogoče pridobiti in predložiti že v rednem postopku.

Arhivski dokumenti iz javnih arhivov so zainteresiranim osebam vseskozi dostopni, kar pomeni, da ni mogoče uspešno trditi, da strankam tekom rednega denacionalizacijskega postopka niso bili dosegljivi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ odločil, da se zavrne tožnikov predlog za obnovo postopka denacionalizacije nepremičnin, končanega z delno odločbo Upravne enote Ptuj št. D321-180/00 (05078) z dne 5. 3. 2008. V obrazložitvi navaja, da je bilo z navedeno delno odločbo (v zvezi s katero se zahteva obnova postopka) odločeno, da sta upravičenca A.A. in B.B. upravičena do odškodnine za tam navedeno podržavljeno premoženje (kmetijska zemljišča in gozd) v višini 5.789,90 DEM, vsakemu do polovice navedenega zneska, v obliki obveznic SOD. Delna odločba je postala pravnomočna dne 9. 9. 2008 z dnem izdaje sodbe Upravnega sodišča RS, Oddelek v Mariboru.

Dne 20. 11. 2009 pa je tožnik na Upravni enoti Ptuj vložil predlog za obnovo postopka. V svoji zahtevi trdi, da so bile vrnjene nepremičnine odvzete le pokojnemu upravičencu A.A., mlinarju iz ..., ne pa tudi pokojni upravičenki B.B., kar naj bi bilo razvidno iz agrarne odločbe. Poleg tega bi morala o zahtevi in vrnitvi nepremičnin odločati komisija za denacionalizacijo po 55. v zvezi s 54. členom Zakona o denacionalizaciji (ZDen- Uradni list RS št. RS/I, 27/91 s spremembami), delna odločba pa je bila izdana brez predhodnega poročila o ugotovljenem dejanskem pravnem stanju zadeve. Obnova postopka je izredno pravno sredstvo ki omogoča, da se upravni postopek, ki je končan z odločbo ponovi deloma ali v celoti ter se na tej podlagi izda drugačna odločba v upravni zadevi. Obravnavan predlog za obnovo postopka je neutemeljen, saj je oprt na prvo točko 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 24/06- UPB2 s spremembami), vendar pa tožnik novih dejstev ali dokazov ni predložil. V izreku odločbe Okrajne komisije za agrarno reformo št. 57/46 z dne 21. 3. 1946 je navedeno, da se razlastijo zemljišča last A.A. in B.B., ki obsegajo tam navedene nepremičnine, zato je nasproten tožbeni ugovor (da to ni navedeno) neutemeljen. Iz druge strani odločbe o nacionalizaciji je razvidno, da je bila vročena obema razlaščencema oz. sedaj upravičencema. Tudi iz vpisov v zemljiški knjigi je razvidno, da sta bila kot zemljiškoknjižna lastnika v času podržavljenja pri vseh predmetnih nepremičninah vpisana oba razlaščenca A.A. in B.B., rojena C.), vsak do ½. Izrek delne odločbe z dne 5. 3. 2008 je torej utemeljen na dejstvih, ki so bila v denacionalizacijskem postopku ustrezno presojena in ugotovljena. Neutemeljeni so tudi ugovori v zvezi s komisijo (za denacionalizacijo), saj je le ta sestavljena po določbah 55. člena ZDen. Člani komisije že vse od začetka (leta 1992) aktivno sodelujejo pri predmetnem denacionalizacijskem postopku preko svojih izvedenskih mnenj (izdelavi identifikacijskih potrdil, cenilnih poročil). Sodelovali so tudi pri izdaji Poročila o ugotovljenem dejanskem pravnem stanju zadeve z dne 28. 1. 2008, ko je bil vodja postopka dipl. pravnik D.D., identifikacijsko potrdilo (na osnovi katerega se je izračunala odškodnina) pa je izdelal strokovnjak geodetske stroke. Same cenitve podržavljenega premoženja v zvezi s sporno delno odločbo res ni izdelal sodni cenilec, ker to ni bilo potrebno. Vrednost podržavljenih kmetijskih zemljišč se namreč izračuna po Odloku o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (Odlok, Ur. list RS, št. 16/92 in 21/92) tako, da se površina zemljišča v m2 pomnoži s količnikom, ki je objavljen kot priloga Odloka (odvisen je od katastrske kulture, razreda in okraja) in izhodiščno vrednostjo za m2, ki po tem odloku znaša 3,94 DEM/m2. Za množenje teh številk upravni organ ne potrebuje sodnega cenilca, saj so vodje postopkov to sposobni opraviti sami. Je pa pri tem delu posredno sodeloval izvedenec geodetske stroke, saj je upravni organ površino posameznih parcel (za izračun odškodnine), ugotavljal iz identifikacijskega potrdila, katerega je za potrebe postopka izdelal izvedenec geodetske stroke. Sicer pa se s poročilom o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju denacionalizacijske zadeve ne odloča o ničemer, komisija ni organ za odločanje, poročilo služi le razjasnitvi stanja pred izdajo odločbe, da bi se izognili pritožbam (drugi odstavek 54. člena ZDen).

Odločanje pomeni vodenje postopka in pripravo odločbe. Na Upravni enoti Ptuj v skladu 47. členom Zakona o državni upravi (ZDU-1, Ur. list RS, št. 52/02 s spremembami) odločbe v upravnem postopku na prvi stopnji izdaja načelnik. Po 54. členu ZDen o zahtevah na prvi stopnji odločajo Upravne enote. Zato je sklicevanje na osmo točko 260. člena ZUP brezpredmetno. Listine, ki so bile priložene zahtevi za denacionalizacijo z dne 8. 4. 1992 in na katere je oprta sporna delna odločba, so bile izdane na Okrajnem sodišču v Mariboru, izpostava Ptuj, določene fotokopije pa overjene na takratni Občini Ptuj. Ker vlagatelj ni ponudil nobenega dokaza, da bi bile ponarejene ali da bi šlo za krivo izpovedbo kake priče, je brezpredmetno tudi sklicevanje na drugo točko 260. člena ZUP. Tožnik je prejem Poročilo o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve z dne 28. 1. 2008 potrdil s svojim podpisom na vročilnici dne 28. 1. 2008. Na to poročilo je tudi podal svoje pripombe z vlogo dne 4. 2. 2008. Predlagatelj v postopku obnove ni ponudil nobenih novih dokazov. Okoliščine in dokazi, ki jih navaja kot razlog za obnovo postopka niso taki, da bi lahko pripeljali do drugačne odločbe, tudi če bi bili znani in uporabljeni v prejšnjem postopku. Zato obnovitveni razlogi niso verjetno izkazani in se zahteva za obnovo postopka zavrne v skladu s tretjim odstavkom 267. člena ZUP.

Drugostopni organ v svoji odločbi, s katero je tožnikovo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno, navaja, da je prvostopni organ ravnal zakonito, saj tožnik ni predložil nobenih novih dokazov, na podlagi katerih bi bila mogoča drugačna odločitev. Glede predloga za obnovo postopka po drugi točki 260. člena ZUP pa pritožbeni organ še pojasnjuje, da bi bila obnova postopka v tej določbi utemeljena le, če bi pritožnik kot dokaz za obnovo postopka predložil pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, iz katere bi bilo razvidno, da je bil storilec obsojen za kaznivo dejanje ponarejanja listine ali krive izpovedbe, ki je bila uporabljena kot dokaz v upravnem postopku.

Tožnik v tožbi navaja, da je v postopku obnove prvostopnemu organu predložil odločbo Okrajne komisije na Ptuju z dne 21. 3. 1946, št. 57/46, iz katere izhaja, da so bile nepremičnine odvzete samo A.A. B.B. je bilo premoženje odvzeto s sodno odločbo. Navedeno odločbo je pridobil po zadnji ustni obravnavi v postopku denacionalizacije. Upravna enota Ptuj bo morala zato ugotoviti kateri akt je originalen in verodostojen in kateri to ni. V zadevi gre za spor med dediči glede deležev na zapuščini po obeh upravičencih. Ker je dejansko stanje zadeve nepopolno in nepravilno ugotovljeno, je podan obnovitveni razlog po prvi točki 260. člena ZUP. Predlaga da sodišče tožbi ugodi, odpravi izpodbijano odločbo ter dovoli obnovo postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe iz razlogov, ki so navedeni v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tožnik trdi, da je svojo zahtevo za obnovo postopka po 1. točki 260. člena ZUP oprl na nove listine, ki jih organ v prejšnjem postopku ni obravnaval oz. jih ni imel, saj jih je našel kasneje.

V 1. točki 260. člena ZUP je določeno, da se lahko postopek zoper dokončno upravo odločbo obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oz. dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku.

Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, s katerim se obnovi postopek, ki je že dokončno ali celo pravnomočno končan (kot v obravnavanem primeru). Zato je treba zakonske določbe o možnosti obnove postopka uporabljati restriktivno, ob upoštevanju in spoštovanju ustavnih načel pravne države in pravnomočnosti. Bistvo spoštovanja načela pravnomočnosti (158. člen Ustave RS) oz. s tem povezanega načela pravne države (2, člen Ustave RS) je v tem, da dokončno oz. pravnomočno urejenih razmerij praviloma ni mogoče spreminjati in se stranke nanje lahko zanesejo. Izredna pravna sredstva, med njimi tudi obnova upravnega postopka, pomenijo poseganje v navedeni temeljni ustavni načeli, po katerih pravnomočna upravna odločba strankam glede vprašanja, ki se z njo ureja, zagotavlja pravno varnost oz. zaščito z njo pridobljenih pravic.

Upoštevaje navedeno in citirane določbe 260. člena ZUP, lahko o novih dejstvih in dokazih govorimo le v primeru, ko gre za dejstva ali dokaze, ki ne samo, da v že dokončno končanem upravnem postopku niso bila uporabljena, ampak jih stranke tudi niso mogle uporabiti, ker za dejstva niso mogle vedeti oz. so jim bili dokazi nedosegljivi. Drugače povedano, kot novo dejstvo ali dokaz ni mogoče uporabiti dejstev, o katerih se je bilo mogoče uspešno pozanimati že v rednem upravnem postopku oz. kot nove dokaze ni mogoče upoštevati takšnih, ki jih je bilo mogoče pridobiti in predložiti že v rednem postopku. To pa nadalje pomeni, da mora stranka, ki zahteva obnovo upravnega postopka poleg vsega ostalega izkazati tudi navedeno- da za predloženo novo dejstvo ali dokaz v rednem upravnem postopku ni mogla vedeti oz. ga pridobiti.

Navedena restriktivna ureditev možnosti uporabe izrednih pravnih sredstev nezadovoljnim strankam že končanih upravnih postopkov preprečuje, da bi vedno znova vlagale pravna sredstva zoper že rešena pravnomočno urejena razmerja in tako onemogočale njihovo stabilnost kot enega bistvenih elementov pravne varnosti in pravne države.

Tožnik v obravnavanem primeru kot novo dejstvo navaja, da bi naj bil razlaščenec A.A. sam lastnik v sporni delni odločbi vrnjenih nepremičnin in da je torej v sporni delni odločbi napačno določeno, da je bila solastnica tudi B.B. Tega v teku rednega upravnega postopka ni uveljavljal oz. ni ugovarjal ugotovitvi, da so bile predmetne nepremičnine razlaščene obema razlaščencema. V predlogu za obnovo postopka je kot dokaz predložil kopijo odločbe Okrajne komisije za agrarno reformo v Ptuju št. 57/46 z dne 15 marca 1946, iz katere bi naj izhajalo, da je bilo predmetno sporno premoženje podržavljeno le A.A., ne pa tudi njegovi ženi. V pritožbenem upravnem postopku pa je predložil še nekatere druge kopije arhivskih dokumentov, ki bi naj dokazovale isto.

Tožnik v postopku ni izkazal, da sedaj (v obnovi postopka) zatrjevanih dejstev in okoliščin v rednem postopku ni mogel uveljavljati. Arhivski dokumenti iz javnih arhivov (oz. njihove kopije) so zainteresiranim osebam (v obravnavanem primeru tožniku) vseskozi dostopne, zato pri tem ni mogoče govoriti o tem, da bi bile strankam v postopku (oz. tožniku) tekom rednega upravnega postopka nedosegljive. Enako oz. še bolj to velja glede vpisov v zemljiško knjigo in pridobivanja z. k. izpiskov. Tožnik je bil dolžan v rednem upravnem postopku denacionalizacije storiti vse potrebno, da denacionalizacijski zahtevek pravilno uveljavlja (tudi glede upravičencev) in da svoje zahtevke in trditve tudi dokaže s predložitvijo relevantnih dokazov. Če tega takrat ni storil, to ni relevanten razlog za obnovo postopka po določbi prve točke 1. odstavka 260. člena ZUP, ker ne gre niti za nova dejstva, za katera v upravnem postopku ni mogel vedeti, niti za nove dokaze, katerih v upravnem postopku ni mogel predložiti.

Upoštevaje navedeno, je torej tožnikov predlog za obnovo postopka neutemeljen že zato, ker v postopku ni dokazal, da za sedaj navedena dejstva v rednem upravnem postopku ni mogel vedeti in da sedaj predloženih dokazov v rednem upravnem postopku ni mogel pridobiti.

Poleg navedenega predložena dokumentacija tudi vsebinsko ni taka, da bi lahko izpodbila dejanske ugotovitve denacionalizacijskega organa v sporni delni odločbi, saj je organ svoje takratne ugotovitve (da sta bila A.A. in B.B. solastnika predmetnih nepremičnin vsak do ½) oprl na v spisih obstoječo dokumentacijo oz. listine- nacionalizacijske odločbe, zemljiško knjižne izpiske, identifikacijska potrdila, ipd. Iz razlogov, ki jih je obdelal in navedel že upravni organ, s strani tožnika sedaj predložene listine tudi vsebinsko ne predstavljajo relevantnih dokazov za trditev, da B.B. ni bila solastnica obravnavanih nepremičnin, ki so ji bile vrnjene po delni denacionalizacijski odločbi z dne 5. 3. 2008. Tudi iz tega (sekundarnega) razloga je tožnikova zahteva za obnovo postopka neutemeljena.

Tožbeni ugovor, v smislu katerega tožnik zahteva obnovo postopka zaradi spora med dediči glede deležev na zapuščini, je neutemeljen, saj spor glede dedovanja v nobenem primeru ne more biti razlog za obnovo denacionalizacijskega postopka.

V ostalem se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, sklicuje na razloge obeh upravnih organov, v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. list RS št. 105/06, 62/010).

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev upravnega organa zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.