Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Odmera odškodnine za negmotno škodo (Fischer III.)
I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Pritožnica sama krije svoje stroške pritožbe.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka tožnici dolžna plačati odškodnino v znesku 15.590,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 4. 2014 ter ji povrniti 1.600,09 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek (za 21.500,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi) je zavrnilo.
2. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe, uveljavlja razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, predlaga ustrezno spremembo oz. razveljavitev sodbe in opredeljuje pritožbene stroške.
3. Navaja, da je sodišče nepravilno ovrednotilo njene telesne bolečine in nelagodnost v času zdravljenja ter duševne bolečine, ki jih je trpela zaradi strahu ter zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Zato ji je prisodilo prenizko odškodnino. Sodišče prve stopnje ni ustrezno ovrednotilo dejstva, da je na dan poškodbe in kratek čas po anesteziji na dan operacije prestajala hude telesne bolečine. Te so po operaciji prešle v trajne srednje hude telesne bolečine (v trajanju do treh tednov) in kasneje v občasne srednje hude telesne bolečine (pogoste v prvih treh mesecih po operaciji, nadaljnja štiri leta pa so se pojavljale redkeje in s pojemajočo intenziteto). Po prenehanju srednje hudih telesnih bolečin je eno leto trpela trajne lažje telesne bolečine, nadaljnja štiri leta pa občasne, ki se ob obremenitvi kolena pojavljajo še danes in bodo prisotne tudi v prihodnosti. Tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je po mnenju pritožnice prenizka. Sodišče naj ne bi dovolj upoštevalo, da je utrpela deset odstotno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, da je njena gibljivost kolena trajno omejena, da lahko naredi le nekaj nesigurnih korakov, da šepa na desno nogo, da je trajno zmanjšano sposobna za vse aktivnosti in dejavnosti, ki zahtevajo tek, daljšo hojo, skakanje, čepenje, hojo po neravnem terenu, stopnicah, lestvi ipd. Pri hoji ves čas uporablja opornice in ne more več početi stvari, ki so jo pred nesrečo veselile: ne more se udeleževati organiziranih izletov, se sprehajati v naravi, nabirati gob ipd. Prenizko naj bi bila prisojena tudi odškodnina za strah. Tožnico je ves čas skrbelo za izid zdravljenja in jo še vedno skrbi, nikoli namreč ni popolno okrevala. Sodišču očita, da ni sledilo ugotovitvi izvedenca, da je utrpela tudi primarni strah, in sicer tako v trenutku prometne nesreče kot pred operacijskim posegom. Nadalje pritožnica očita, da je utrpela zelo težke poškodbe, sodišče pa ni navedlo, katere poškodbe so utrpeli oškodovanci v »podobnih primerih« in kakšne posledice so zaradi tega trpeli oz. trpijo.
4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.
5. Pritožba ni utemeljena.
6. Tedaj 62-letno tožnico je 7. 1. 2011 na prehodu za pešce zbil zavarovanec tožene stranke. Utrpela je zlom desne golenice, ki je segal v koleno, raztrganino vezi palca leve roke ter udarnino in rano na čelu in nosu. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo zadoščenje za telesne bolečine in nevšečnosti v znesku 10.000,00 EUR, za strah 1.500,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 13.000,00 EUR, za premoženjsko škodo 90,30 EUR, skupno 24.590,00 EUR.
7. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita. V dokaznem postopku je pravilno ugotovilo vse okoliščine oz. vsa pravno pomembna dejstva konkretnega primera, jih primerno ovrednotilo ter izčrpno in prepričljivo navedlo razloge za svojo odločitev. Prisojena odškodnina tudi ne odstopa (navzdol) od odškodnin, prisojenih v podobnih primerih oz. je z njimi primerljiva.
8. Sodišče prve stopnje je pravilno in v celoti ugotovilo vse tožničine bolečine in nevšečnosti ter strah, in sicer s pomočjo sodnega izvedenca medicinske stroke, ugotovitvam katerega tožnica ni nasprotovala, tudi natanko te, ki jih tožnica ponavlja oz. poudarja v pritožbi.
9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pritožnica ni utrpela primarnega strahu. Pritožnica je sodišču izpovedala, da je ob trku izgubila zavest, da se trka ne spomni in da se je vsega zavedala šele v bolnišnici. Sodišče je pravilno pojasnilo, da sodna praksa tega ne obravnava kot „primarni strah“. S tem ni zanemarilo oz. spregledalo izvedenskega mnenja, čeprav izvedenec uporablja nekatere pravne pojme drugače. Dejanske ugotovitve, ki jih je nanizal, je sodišče sprejelo, kot tudi tožničino izpovedbo ter pravilno ugotovilo, da je trpela strah (sicer t. i. „sekundarni strah“) in ji iz tega naslova prisodilo primeren denarni znesek.
10. Vse svoje dejanske ugotovitve je sodišče prve stopnje pravilno pravno ocenilo. Tožnici je za vso njeno nepremoženjsko škodo prisojen primeren znesek, pri čemer je sodišče ustrezno uravnovesilo načelo individualizacije odškodnine (torej upoštevanje tožničinih lastnosti) z načelom njene objektivne pogojenosti, po katerem mora biti odškodnina vpeta v širše družbene okvire (torej mora biti v ustreznem razmerju s blažjimi in hujšimi primeri). Tožnici prisojena odškodnina ustrezno odraža pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, ki je v tem, da dobi oškodovanec pravično zadoščenje za svoje trpljenje. Hkrati je primerljiva z odškodninami, ki jih sodišča prisojajo v drugih podobnih primerih. Tožničine poškodbe sodijo po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih poškodb med srednje hude (III.), zanje pa ji je bila odmerjena odškodnina, ki ustreza 24,5 neto povprečnim plačam na zaposlenega v RS, kar je v povprečju za tovrstne poškodbe in taka odškodnina ni prenizka.
11. Tožničina odškodnina je primerljiva odškodninam, ki jih je sodišče dosodilo v podobnih primerih, poleg teh, ki jih je za primerjavo navedlo že sodišče prve stopnje v opombi k 9. točki svoje obrazložitve, še v naslednjih: II Ips 586/2002, II Ips 611/2004, II Ips 189/95 – gre za odločitve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Pritožba ne izpostavlja niti ene same zadeve, ki bi bila po dejanski plati primerljiva s tožničino, pa bi bila tam dosojena višja odškodnina. Neutemeljeno pa pritožba očita, da sodišče prve stopnje ni posebej navedlo, kakšne poškodbe, bolečine in nevšečnosti so trpeli oškodovanci v podobnih primerih, pri čemer daje to slednje v narekovaj. Narekovaj je v celoti odveč, kajti očitek ni na mestu. Gre za javno objavljene odločbe Vrhovnega sodišča in lahko vsaj preveri, ali so poškodbe in bolečine v teh res primerljive, kot je to navedlo sodišče. Pritožbeno sodišče je to preverilo in ugotovilo, da so primerljive – tako po vrsti kot po teži poškodbe in drugih bistvenih, odločilnih okoliščinah. Seveda je za vsakega oškodovanca njegova škoda edinstvena in tudi je res vsak škodni primer enkraten in gotovo ne 100 % enak kateremukoli drugemu. Vendar je nujno, da sodišče podobne primere obravnava podobno, in to je sodišče v obravnavani zadevi tudi storilo.
12. Uveljavljana pritožbena razloga torej nista podana, prav tako tudi ne razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
13. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. čl. v zvezi s 165. čl. ZPP).