Jedro

Pravni položaj skrbnika denacionaliziranega premoženja je v bistvu enak položaju začasnega skrbnika zapuščine po 131. členu Zakona o dedovanju, s to razliko, da ga ne postavi zapuščinsko sodišče v zapuščinskem postopku, ampak organ denacionalizacijskega postopka v odločbi o denacionalizaciji, in to obligatorno, v vseh primerih denacionalizacije, če je upravičenec umrl, in ne samo v primerih, kadar je to potrebno, kot določa ZD.

Ne gre torej samo za začasno upravljanje denacionaliziranega premoženja, ampak sploh za zastopanje dedičev – skrbnik zastopa prave dediče, tj. tiste osebe, ki bodo v sklepu o dedovanju denacionaliziranega premoženja ugotovljene kot dediči. Skrbnik ne more kot materialnopravni zavezanec stopiti na mesto dedičev denacionalizacijskega upravičenca. V okviru pooblastil, ki mu jih daje 131. člen ZD, skrbnik zapuščine sicer lahko toži in je tožen, a zgolj v imenu dedičev.

Nezakonito bi bilo, da bi odvetniku priznali nagrado za delo v primerih, ko je storitev opravil zase. Strošek za nagrado mu je mogoče priznati le takrat, ko pravno svetuje, zastopa in zagovarja druge (tj. stranke).

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu I. točke izreka potrdi.

II. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeniti tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 8 dni povrniti 55,00 EUR stroškov postopka, po poteku tega roka do plačila pa tudi zakonske zamudne obresti.

III. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu II. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje potrdi.

IV. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 8 dni povrniti 18,00 EUR pritožbenih stroškov, po poteku tega roka do plačila pa tudi zakonske zamudne obresti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 68798/2015 z dne 5. 6. 2015 razveljavi tudi v 1. in 3. točki izreka in se tožbeni zahtevek zavrne (I. točka izreka) ter da se zavrne zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov postopka (II. točka izreka).

2. Zoper citirano sodbo je iz razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožbo vložila tožeča stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poleg tega naj po njenem predlogu pritožbeno sodišče toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki jih je toženka dolžna plačati po poteku 15 dni od prejema odločbe do plačila, in sicer na TRR pooblaščenca tožeče stranke.

3. Tožena stranka pa je pritožbo iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava vložila zoper II. točko izreka citirane sodbe. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožeči stranki naloži povrnitev stroškov tožene stranke na prvi (in drugi) stopnji skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od odmere dalje do plačila v roku 8 dni pod izvršbo, podrejeno pa da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Nobena stranka na pritožbo nasprotne stranke ni odgovorila.

O pritožbi tožeče stranke

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Iz pritožbe smiselno izhaja, da tožeča stranka izpodbija I. točko izreka sodbe z dne 21. 1. 2016, in sicer zgolj delno – tj. v delu, v katerem je bil njen tožbeni zahtevek zavrnjen za znesek 141,84 EUR s pripadki. Pritožbeni preizkus se je temu vsled omejil le na ta del zahtevka.

7. Tožeča stranka (kot upravnik večstanovanjske stavbe na naslovu X) od tožene stranke (kot skrbnika za poseben primer denacionaliziranega premoženja po pokojni upravičenki A. A., tj. večstanovanjske stavbe na naslovu X) v obravnavanem sporu zahteva plačilo stroškov obratovanja, upravljanja in opominjanja, kateri naj bi nastali v zvezi z omenjeno večstanovanjsko stavbo, in sicer za meseca januar in februar 2014. 8. Tak njen zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo v celoti. Pri tem je kot nosilne razloge za svojo odločitev izpostavilo, da materialno podlago zahtevka za plačilo obratovalnih stroškov predstavlja neupravičena pridobitev (190. člen Obligacijskega zakonika,(1) v nadaljevanju OZ), zahtevka za plačilo stroškov upravljanja in opominjanja pa pogodba o upravljanju ter da se po tem materialnem pravu presoja, ali je nekdo lahko subjekt uveljavljanja pravice (aktivna stvarna legitimacija) oziroma obveznosti (pasivna stvarna legitimacija). Ker upravnik obratovalne stroške zalaga za etažnega lastnika(2) in ker so stroški upravljanja upravnikova lastna terjatev iz razmerja med njim in lastnikom stanovanja, pa po presoji prvostopenjskega sodišča tožena stranka kot skrbnik za poseben primer pasivne legitimacije v tej zadevi nima. Po stališču sodišča prve stopnje bi tako tožeča stranka tožbeni zahtevek morala uveljavljati zoper etažnega lastnika oziroma v konkretni situaciji zoper dediče denacionaliziranega premoženja.

9. Tožeča stranka se z odločitvijo prvostopenjskega sodišča o pomanjkanju pasivne legitimacije tožene stranke ne strinja. V pritožbi se sklicuje na 197. člen OZ. Ponavlja, da je tožena stranka skrbnik za poseben primer za denacionalizirano premoženje po pokojni upravičenki A. A., s tem pa (že) pasivno legitimiran v konkretni pravdi. Za primer, da je prišlo do spremembe glede skrbništva zaradi dedovanja, pa navaja, da bi jo toženka o tem morala obvestiti.

10. V primerih, če je upravičenec do denacionalizacije umrl ali bil razglašen za mrtvega, se z odločbo o denacionalizaciji da denacionalizirano premoženje v začasno upravljanje skrbniku za posebne primere po 211. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.(3) Za skrbnika je lahko postavljen tudi potencialni pravni naslednik upravičenca (tretji odstavek 67. člena Zakona o denacionalizaciji,(4) v nadaljevanju ZDen).

11. Skrbnik skrbi za denacionalizirano premoženje v interesu dedičev, tj. oseb, na katere je prešlo denacionalizirano premoženje ob pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji (drugi odstavek 78. člena ZDen). Pravni položaj skrbnika denacionaliziranega premoženja je v bistvu enak položaju začasnega skrbnika zapuščine po 131. členu(5) Zakona o dedovanju,(6) s to razliko, da ga ne postavi zapuščinsko sodišče v zapuščinskem postopku, ampak organ denacionalizacijskega postopka v odločbi o denacionalizaciji, in to obligatorno, v vseh primerih denacionalizacije, če je upravičenec umrl, in ne samo v primerih, kadar je to potrebno, kot določa ZD.

12. Začasni skrbnik zapuščine skrbi za zapuščino v korist dediča oziroma, če je dedičev več, v korist vseh kot celote. Njegova funkcija je nasploh zastopati dediče. Zastopa jih seveda samo v razmerjih, ki se tičejo konkretne zapuščine – skrbnik zapuščine opravlja tisto funkcijo, ki bi jo sicer opravljali sami dediči skupno (prvi odstavek 145. člena ZD). Zakon torej ravnanje skrbnika zapuščine konkretizira v okviru zastopanja dedičev. Iz namena instituta skrbnika zapuščine pa sicer izhaja njegova pravica in dolžnost, da skrbi za zapuščino, da se ohrani za prave dediče, da zapuščino upravlja in v okviru redne uprave in ohranitve razpolaga z zapuščinskimi stvarni in pravicami.

13. Tudi pravice in dolžnosti, ki jih ima skrbnik denacionaliziranega premoženja, so (glede na že obrazloženo) enake. Ne gre torej samo za začasno upravljanje denacionaliziranega premoženja, ampak sploh za zastopanje dedičev – skrbnik zastopa prave dediče, tj. tiste osebe, ki bodo v sklepu o dedovanju denacionaliziranega premoženja ugotovljene kot dediči.(7)

14. Na enak način pa funkcijo skrbnika za poseben primer razume tudi večinska sodna praksa (npr. II Ips 44/2001, VSL sodba 1215/2012, VSL II Cp 4543/2008, VSL I Cp 431/2010, VSL II Cp 4041/2009). Skrbnik denacionaliziranega premoženja je dolžan aktivno ravnati v poslih rednega upravljanja premoženja, vendar vse koristi (in tudi bremena) opravi za varovanca in v imenu varovanca – bodisi znane osebe, bodisi neznane osebe, če je skrbnik premoženja. Kadar gre za neznano osebo, je vendarle znano vsaj to, kakšno lastnost naj ima ta oseba, ki je upravičenec premoženja v upravljanju skrbnika za poseben primer. Običajno so to dediči premoženja, kakor v obravnavanem primeru. To pa pomeni, da bi kot tožena stranka lahko nastopali le dediči denacionaliziranega premoženja, v korist katerih je toženec upravljal premoženje.

15. Zmotno je torej pritožbeno stališče, da je tožena stranka kot skrbnik za poseben primer v obravnavanem sporu pasivno (stvarno) legitimirana oziroma da je tožnici dolžna plačati vtoževane stroške obratovanja, upravljanja in opominjanja večstanovanjske stavbe na naslovu X (tudi upoštevaje 197. člen OZ ne). Skrbnik namreč ne more kot materialnopravni zavezanec stopiti na mesto dedičev denacionalizacijskega upravičenca. V okviru pooblastil, ki mu jih daje 131. čl. ZD, skrbnik zapuščine sicer lahko toži in je tožen, a zgolj v imenu dedičev. Citirana določba mu daje le procesno, ne pa tudi materialne legitimacije. Povedano drugače: skrbnik izpolnjuje vse kriterije, da lahko nastopa kot pravdna stranka, vendar kljub temu ni pasivno legitimiran glede zahtevka, ki ga tožnica uveljavlja v njegovo breme.

16. To pa pomeni, da izrecno uveljavljan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo nobene kršitve, na katere je dolžno paziti uradoma (kršitve iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku,(8) v nadaljevanju ZPP), je obravnavano pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu I. točke izreka potrdilo (353. člen ZPP).

O pritožbi tožene stranke

17. Pritožba je delno utemeljena.

18. Tožena stranka izpodbija odločitev o zavrnitvi njenega zahtevka za povrnitev stroškov postopka. Navaja, da je zgrešeno in diskriminatorno naziranje, da se stranki, ki je odvetniška družba ali odvetnik in se sam zastopa v določenem sodnem postopku, ne priznajo stroški zastopanja. Tudi v takih primerih namreč odvetnik opravi identično delo, prav tako ni razloga, da bi bile nasprotne stranke, ki neutemeljeno tožijo odvetnika ali odvetniško družbo, na boljšem, kot v primeru, če tožijo druge osebe, ki jih v postopkih zastopajo „zunanji“ odvetniki.

19. Z navedenimi razlogi se po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče strinjati. Tožena stranka je storitev v obravnavanem primeru opravila zase. Po vpogledu v javno dostopen imenik odvetnikov pri Odvetniški zbornici Slovenije se je pritožbeno sodišče namreč prepričalo, da B. B. svoj poklic opravlja v okviru tožene stranke. Tožena stranka v obravnavani zadevi za zastopanje torej ni pooblastila drugega odvetnika, temveč je zakoniti zastopnik tožene stranke B. B. za zastopanje v tem sporu pooblastil B. B. – samega sebe. V takšnem primeru pa nima pravice do povračila stroškov po odvetniški tarifi, tako kot jih brez kvalificiranega zastopanja nima nobena gospodarska družba (VSL sklep I Cpg 412/2013, VSL sklep II Cp 2733/2009). Nepravično in diskriminatorno bi bilo zato ravno obratno od tega, kar navaja pritožnica – če bi odvetniku ali odvetniški družbi, ki se zastopa sama, priznali stroške, tistim strankam, ki se zastopajo same, pa ne.

20. Nadalje pritožnica pravilnosti zavrnitve njenega zahtevka za povrnitev stroškov postopka po presoji pritožbenega sodišča tudi ne more izpodbiti s sklicevanjem na davčno zakonodajo, po kateri so predmet DDV tudi transakcije opravljanja storitev, ki jih davčni zavezanec opravi v okviru opravljanja svoje ekonomske dejavnosti na ozemlju Slovenije za plačilo (3. točka prvega odstavka 3. člena ZDDV-1) in po kateri se za opravljanje storitev za plačilo šteje tudi opravljanje storitev, ki jih davčni zavezanec opravi brezplačno za svoje zasebne namene ali za zasebne namene njegovih zaposlenih ali za druge namene kot za namene opravljanja njegove dejavnosti.

21. Četudi takšna dikcija iz ZDDV-1 res izhaja, ni namreč mogoče mimo zakonskih določb ZPP, ki kot lex specialis ureja povrnitev stroškov pravdnega postopka. In ta v 151. členu ZPP določa, da so pravdni stroški izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka ter da pravdni stroški obsegajo tudi nagrado za delo odvetnika in drugih oseb, ki jim zakon priznava pravico do nagrade. Nezakonito bi zato bilo, da bi odvetniku priznali nagrado za delo v primerih, ko je storitev opravil zase. Strošek za nagrado mu je mogoče priznati le takrat, ko pravno svetuje, zastopa in zagovarja druge (tj. stranke).

22. Tožena stranka pa po presoji pritožbenega sodišče utemeljeno opozarja, da ji sodišče prve stopnje ni priznalo niti stroška sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi, ki ne predstavlja odvetniškega stroška. V tem delu je bilo zato potrebno pritožbi tožene stranke delno ugoditi in izpodbijano sodbo v II. točki izreka spremeniti tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 8 dni povrniti 55,00 EUR stroškov postopka, po poteku tega roka do plačila pa tudi zakonske zamudne obresti (358. člen ZPP).

Pritožbeni stroški

23. Glede na delni pritožbeni uspeh pa toženi stranki gre tudi strošek sodne takse za pritožbo. Tega je pritožbeno sodišče odmerilo od vrednosti spornega predmeta 55,00 EUR ter toženi stranki priznalo takso v znesku 18,00 EUR. Tožeča stranka je tako dolžna toženi stranki v roku 8 dni povrniti tudi 18,00 EUR pritožbenih stroškov, po poteku tega roka do plačila pa tudi zakonske zamudne obresti.

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo.

Op. št. (2): Kar je v pripravljalni vlogi z dne 24. 9. 2015 trdila tožnica sama (list. št. 24).

Op. št. (3): Uradni list RS, št. 69/04 – uradno prečiščeno besedilo, 101/07 – odl. US, 90/11 – odl. US, 84/12 – odl. US in 82/15 – odl. US.

Op. št. (4): Uradni list RS/I, št. 27/91, Uradni list RS, št. 56/92 – odl. US, 13/93 – odl. US, 31/93, 24/95 – odl. US, 29/95 – ZPDF, 74/95 – ZZDZVP, 1/97 – odl. US, 20/97 – odl. US, 23/97 – odl. US, 41/97 – skl. US, 49/97 – ZZZIND, 87/97 – ZZZIND-A, 13/98 – odl. US, 65/98, 67/98 – skl. US, 76/98 – odl. US, 83/98 – skl. US, 60/99 – odl. US, 66/00 – ORZDen27, 66/00, 11/01 – odl. US, 54/02 – odl. US, 54/04 – ZDoh-1 in 18/05 – odl. US.

Op. št. (5): Če so dediči neznani ali če je neznano njihovo prebivališče, kakor tudi v drugih primerih, kadar je to potrebno, postavi sodišče začasnega skrbnika zapuščine, ta je upravičen, da v imenu dedičev toži ali je tožen, da izterjuje terjatve in izplačuje dolgove in sploh, da zastopa dediče (prvi odstavek 131. člena ZD).

Op. št. (6): Uradni list SRS, št. 15/76, 23/78, Uradni list RS/I, št. 17/91 – ZUDE, Uradni list RS, št. 13/94 – ZN, 40/94 – odl. US, 82/94 – ZN-B, 117/00 – odl. US, 67/01, 83/01 – OZ, 73/04 – ZN-C, 31/13 – odl. US in 99/13. Op. št. (7): Povzeto po Karel Zupančič: Dedovanje z uvodnimi pojasnili, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2002, str. 107, 147, 148. Op. št. (8): Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 – ZArbit, 45/08, 111/08 – odl. US, 121/08 – skl. US, 57/09 – odl. US, 12/10 – odl. US, 50/10 – odl. US, 107/10 – odl. US, 75/12 – odl. US, 76/12 – popr., 40/13 – odl. US, 92/13 – odl. US, 6/14, 10/14 – odl. US, 48/14 in 48/15 – odl. US.