Jedro

V postopku za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb, v katerih zagovornik obširno polemizira z razlogi prvostopenjskega in pritožbenega sodišča, ki izhajajo iz obrazložitev navedenih sodb in izraža prepričanje, da sodbi temeljita na zmotnih ugotovitvah glede dejanskega stanja ter nepravilni uporabi predpisa, ki določa prekršek. O odgovornosti storilke za storjene prekrške je bilo pravnomočno odločeno, v okviru predmetnega postopka pa sodišče nima pristojnosti presojati pravilnosti in zakonitosti sodbe o prekršku, s katero so storilki izrečene kazenske točke v cestnem prometu.

Izrek

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Storilka je dolžna plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 20,00 EUR, v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom storilki izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, za katere je imela vozniško dovoljenje na dan 29. 8. 2020, ter ji naložilo plačilo sodne takse v znesku 30,00 EUR.

2. Zoper sklep se pritožuje zagovornik, ki smiselno uveljavlja pritožbene razloge po 2., 3. in 4. točki 154. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v celoti razveljavi in odpravi, predmetni postopek o prekršku zoper storilko pa v celoti ustavi.

3. Pritožba je neutemeljena.

4. Izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča temelji na ugotovitvah, da je bilo storilki s sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 29. 3. 2021, ki je postala pravnomočna 4. 10. 2021, izrečenih skupno 26 kazenskih točk za prekrške, ki jih je storila 29. 8. 2020 z motornim vozilom B kategorije. Ob takih ugotovitvah je sodišče prve stopnje storilki utemeljeno in zakonito izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, za katere je imela vozniško dovoljenje na dan 29. 8. 2020, ko je storila prekrške, s katerimi je dosegla in presegla 18 kazenskih točk v cestnem prometu, saj tretji odstavek 22. člena ZP-1 določa, da vozniku, ki v času dveh let doseže ali preseže 18 kazenskih točk v cestnem prometu, sodišče izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, za katere je storilec imel dovoljenje, ko je storil prekršek, s katerim je dosegel predpisano število kazenskih točk. 5. Ker iz zgoraj povzete določbe tretjega odstavka 22. člena ZP-1 jasno izhaja, da sodišče izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, za katere je storilec imel vozniško dovoljenje na dan, ko je storil prekršek, s katerim je dosegel ali presegel 18 kazenskih točk v cestnem prometu, so neutemeljeni pritožbeni očitki, da bi sodišče ob pravilni uporabi materialnega predpisa smelo storilki izreči prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja le za B kategorijo motornih vozil, s katero naj bi domnevno storila očitane ji prekrške.

6. Čeprav zagovornik še vedno govori o domnevnih prekrških z dne 29. 8. 2020, ker se s sodbama Okrajnega sodišča v Celju PR 1376/2020 z dne 26. 3. 2021 in Višjega sodišča v Celju PRp 88/2021 z dne 27. 8. 2021 ne strinja in ju šteje za krivični in nezakoniti, je dejstvo, da je sodba Okrajnega sodišča v Celju, s katero so storilki bile izrečene kazenske točke v cestnem prometu, postala pravnomočna in ker je sodišče na pravnomočne odločitve vezano, v predmetnem postopku ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb, v katerih zagovornik obširno polemizira z razlogi prvostopenjskega in pritožbenega sodišča, ki izhajajo iz obrazložitev navedenih sodb in izraža prepričanje, da sodbi temeljita na zmotnih ugotovitvah glede dejanskega stanja ter nepravilni uporabi predpisa, ki določa prekršek. O odgovornosti za storjene prekrške je torej bilo pravnomočno odločeno, v okviru predmetnega postopka pa sodišče nima pristojnosti presojati pravilnosti in zakonitosti plačilnih nalogov, odločb ali sodb o prekršku, s katero so storilki izrečene kazenske točke v cestnem prometu. Tega se očitno zaveda tudi zagovornik, saj je zoper sodbi Okrajnega sodišča v Celju in Višjega sodišča v Celju vložil pobudo za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti na Vrhovno državno tožilstvo, ki pa je pobudi ni sledilo in je odločilo, da zahteve za sodno varstvo ne bo vložilo, kot izhaja iz dopisa Vrhovnega državnega tožilstva RS z dne 30. 11. 2021 na list. št. 20 spisa. Tako ni podlage za ugoditev pritožbenemu predlogu, da pritožbeno sodišče z odločitvijo v tej zadevi počaka do rešitve zadeve pri Vrhovnem državnem tožilstvu RS oziroma pri Vrhovnem sodišču RS.

7. Nadalje pa so neupoštevne tudi pritožbene navedbe, v katerih zagovornik pojasnjuje, da se je storilka po enoletni brezposelnosti z dnem 3. 8. 2020 zaposlila v L. in da zato nujno potrebuje vozniško dovoljenje, ker do delovnega mesta nima povezave z avtobusom ali vlakom, niti nima sodelavcev, ki bi se vozili iz C. v L., zaradi česar je vozniško dovoljenje za storilko življenjskega pomena, ker si s socialno pomočjo v lastniškem stanovanju ne more zagotoviti preživljanja, druge službe pa pri svojih letih in z izobrazbo ne more pridobiti. Vse navedene okoliščine in tudi pojasnilo, da so storilki umrli tako starši kot edina sestra, se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva in sprejem izpodbijane odločitve. Sodišče namreč v postopku za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki ni postopek o prekršku, sankcij ne odmerja, temveč ob ugotovitvi, da so izpolnjeni pogoji za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, zgolj izreče navedeno posledico. Če so pogoji za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja izpolnjeni, sodišče ne more odločiti, da tega ukrepa ne bi izreklo, kar jasno izhaja iz tretjega odstavka 22. člena ZP-1. Tako tudi pritožbene navedbe o posledicah, ki bodo nastale za storilko v posledici izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ne morejo privesti do drugačne odločitve glede izreka prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.

8. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

9. Ker zagovornik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče storilki naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tarifne številke 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v višini 20,00 EUR, ki jih je dolžna plačati v roku 15 od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.