Jedro

Četudi je del premoženja tožene stranke prešel k drugi družbi (od s.p. na d.o.o.), ta druga družba ni postala pravna naslednica tožene stranke (ki niti ni prenehala obstojati). Iz tega razloga ni mogoče šteti, da je prišlo pri toženi stranki do pravnega nasledstva, tožnica pa bi tožbo lahko razširila na drugo družbo le ob njenem soglasju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ni dovolilo razširitve tožbe na drugo toženko E. d.o.o..

Zoper navedeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pritožuje tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da dovoli razširitev tožbe na drugo toženko, oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je druga toženka pasivno legitimirana v tej pravdi kot delodajalec prevzemnik in kot pravni naslednik prve toženke. Pravno nasledstvo druge toženke po prvi toženki je tožnica utemeljevala in dokazovala z dokazi, ki jih sodišče prve stopnje ni izvedlo, zato je takšna odločitev arbitrarna. Zaradi navedenega je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnici je bila odvzeta njena ustavna pravica do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave RS, iz katere izhaja tudi pravica do kontradiktornega postopka. Izpodbijano odločitev je sodišče prve stopnje oprlo na dokaze, ki jih ni izvedlo (A23 do A25 ter A32). Zaradi navedenega je podana tudi absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da druga toženka ni pravni naslednik prve toženke, oziroma, da tožnica ni dokazala, da je v obravnavanem primeru šlo za prenos podjetja v smislu določila četrtega odstavka 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Druga toženka je pravno nasledstvo druge toženke dokazovala s številnimi listinami, ki jih sodišče prve stopnje ni izvedlo. Prav tako ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da bi morala tožnica zatrjevani prenos podjetja dokazovati z morebitnimi listinami. V ta namen je tožnica predlagala izvedbo številnih dokazov, ki jih sodišče prve stopnje ni izvedlo. Šele po izvedenem dokaznem postopku bi slednje lahko zaključilo, da tožnica ni uspela dokazati pravnega nasledstva, oziroma prenosa podjetja s prve toženke na drugo toženko. Sodišče prve stopnje je s tem kršilo 287. člen ZPP, podana pa je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica je bila prikrajšana v svojih izjavnih možnostih. Sodišče prve stopnje bi po izvedbi predlaganih dokazov pravilno ugotovilo dejansko stanje in zaključilo, da druga toženka ni le delodajalec prevzemnik, ampak da je tudi pravni naslednik prve toženke, vsled česar, pri modifikaciji tožbenega zahtevka z dne 4. 10. 2010, ne gre za subjektivno spremembo tožbe, zaradi česar privolitev druge toženke ni potrebna. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena v povezavi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje tožnica, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

ZPP ureja sosporništvo v 191. členu. Pri naknadnem sosporništvu na pasivni strani mora biti poleg splošnih predpostavk iz prvega odstavka 191. člena ZPP podana tudi posebna predpostavka za naknadno sosporništvo na toženi strani, to je privolitev novega toženca.

Tožnica je z vlogo z dne 4. 10. 2010, naslovljeno kot „pripravljalna vloga in modifikacija tožbenega zahtevka“, tožbeni zahtevek naperila tudi zoper drugo toženko E. d.o.o.. Navedla je, da je prva toženka svoje poslovanje prenesla na drugo toženko in da je zato slednja, na podlagi četrtega odstavka 73. člena ZDR, pasivno legitimirana v tem sporu. Pojasnila je, da vtoževani znesek zahteva iz previdnosti tudi od druge toženke (solidarno in nerazdelno skupaj s prvo toženko), in sicer za primer, če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da je ta znesek dolžna poravnati druga toženka, na podlagi določbe 73. člena ZDR.

Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom razširitve tožbe na drugo toženko ni dopustilo, ker je ugotovilo, da slednja v razširitev tožbe ni privolila (drugi odstavek 191. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje ocenjuje kot materialnopravno pravilno. Treba je namreč upoštevati, da sta prva in druga toženka dva obstoječa, ločena pravna subjekta z lastno pravno subjektiviteto, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica z navedeno vlogo tožbo razširila na drugo toženko, torej, da je izpolnjen dejanski stan, ki ga ureja drugi odstavek 191. člena ZPP. Ob dejstvu, ki ga pritožba ne izpodbija, da druga toženka v razširitev tožbe ni privolila, pa sodišče prve stopnje, v skladu s citiranim določilom, takšne razširitve tožbe tudi pravilno ni dopustilo.

Navedeno je zadosten razlog za zaključek, da se razširitev tožbe na drugo toženko ne dopusti, zato se sodišču prve stopnje ne bi bilo potrebno ukvarjati z vprašanjem, ali lahko v obravnavani zadevi govorimo o pravnem prenosu podjetja (iz M.Š. s.p. na E. d.o.o.) v smislu 73. člena ZDR. To vprašanje bi namreč postalo aktualno šele v primeru, če bi bila takšna razširitev tožbe dovoljena, in sicer v zvezi z vprašanjem obstoja pasivne legitimacije druge toženke za ta spor. Ker pa takšne razširitve tožbe sodišča prve stopnje (pravilno) ni dovolilo, v tej smeri, ne bi bilo potrebno ugotavljati dejanskega stanja, zaradi česar so, v tej smeri podane ugotovitve sodišča prve stopnje odveč, zato pritožbeno sodišče pritožbenih navedb, ki te ugotovitve sodišča prve stopnje izpodbijajo, ni presojalo. Posledično je brezpredmeten tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v tem delu kršilo pravila pravdnega postopka, ker ni izvedlo tožničinih predlaganih dokazov ter, da ima izpodbijani sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti (8. in 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP). Ob dejstvu, da druga toženka v razširitev tožbe ni privolila, sodišču prve stopnje, v navedeni smeri, ni bilo potrebno izvajati dokaznega postopka, izpodbijani sklep pa, zaradi že navedenih razlogov, vsebuje tudi vse razloge o odločilnih dejstvih in je ustrezno obrazložen. Tožnici torej niso bile kršene ustavne pravice in slednja tudi ni bila prikrajšana v svojih dokaznih možnostih.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da tožnica v navedeni vlogi tožbe ni spremenila (187. člen ZPP). V skladu z navedeno določbo lahko tožeča stranka vse do konca glavne obravnave spremeni svojo tožbo tudi tako, da toži namesto prvotne tožene stranke koga drugega. V obravnavani zadevi namreč tožnica ni spremenila tožbe tako, da bi tožila drugo toženko namesto prve toženke, ampak je tožbeni zahtevek naperila proti obema toženkama.

Tožnica nadalje v pritožbi skuša izpodbiti odločitev sodišča prve stopnje tudi z navajanjem, da druga toženka v obravnavani zadevi ne nastopa zgolj kot delodajalec prevzemnik, ampak tudi kot pravni naslednik prve toženke, zaradi česar meni, da privolitev toženke, za njeno nastopanje v tem individualnem delovnem sporu, ni potrebna. Te pritožbene navedbe niso utemeljene. Zatrjevani prenos premoženja pri statusnem preoblikovanju na prevzemno družbo, za katerega velja univerzalna sukcesija (statusno preoblikovanje podjetnika s prenosom podjetja na prevzemno kapitalsko družbo ureja Zakon o gospodarski družbi, ZGD-1, Ur. l. RS., št. 42/2006 in nadalj., v 667. členu), se namreč upošteva le za korporacijsko pravne vidike spremembe, ki ne veljajo za procesno pravno nasledstvo. Četudi je del premoženja prenosne družbe (prve toženke) prešlo na prevzemno družbo (E. d.o.o.) in je prevzemna družba univerzalni pravni naslednik (glej drugi odstavek 667. člena ZGD-1), kot to zatrjuje tožnica, ni mogoče govoriti o pravnem nasledstvu v procesnem smislu, saj prva toženka ni prenehala obstajati.

Potrebno je namreč tudi upoštevati, da velja, da sta s.p. in fizična oseba isti subjekt. Po ZGD-1 je namreč podjetnik fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost (šesti odstavek 3. člena ZGD-1). Ne gre torej za dva ločena subjekta, temveč za eno in isto fizično osebo. Fizična oseba pa preneha obstajati samo s smrtjo. M.Š. z dodatkom s.p. tako ni drug pravni subjekt kot M.Š.. Sestavine firme samostojnega podjetnika so zgolj ime, ki služi za opravljanje pridobitne dejavnosti, pravna subjektiviteta pa je enotna. Za procesnopravno nasledstvo pa je torej odločilno prenehanje subjekta in prevzem procesnopravnega položaja ne pa materialnopravnih pravic, ki so predmet tožbenega zahtevka. To pa pomeni, da E. d.o.o. v procesno razmerje ni mogla vstopiti, ker v to ni privolila (drugi odstavek 191. člena ZPP).

Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso bili podani in ker niso bili podani niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (drugi odstavek 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).