Jedro

Če se naloge in opravila ukinjenega delovnega mesta prenesejo na druga delovna mesta (delavce), to še ne pomeni, da so s tem tudi delavci na teh delovnih mestih postali nepotrebni in je treba zato izbiro opraviti tudi med njimi. Nepotrebno postane le delo edinega delavca na ukinjenem delovnem mestu.

Za strokovno izobrazbo se šteje javno veljavna strokovna izobrazba, izpopolnitev strokovne izobrazbe oziroma usposobljenost po vzgojno izobraževalnih programih, ki so oblikovani v skladu z zakonom, ter usposobljenost, ki se izkazuje z javno listino. Priznanje delovne zmožnosti za opravljanje nekega dela (bodisi zgolj zaradi daljšega dejanskega opravljanja tega dela bodisi na podlagi nekega internega preizkusa znanja), ne pomeni priznanja formalne strokovne izobrazbe.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklepa tožene stranke o določitvi tožnika kot presežnega delavca. Ugodilo je tudi reintegracijskemu in denarnim zahtevkom tožnika. Ugotovilo je, da je bilo po sklepu uprave ukinjeno delovno mesto, na katerem je delal tožnik in ker po navedbah tožene stranke zanj niso našli druge rešitve, mu je prenehalo delovno razmerje. Sodišče je presodilo, da tožena stranka ni opravila primerjave med tožnikom in njemu primerljivim delavcem in ni sprejela programa razreševanja trajno presežnih delavcev. Z odločitvijo o ukinitvi delovnega mesta se tožena stranka ni mogla izogniti obveznosti ugotavljanja presežnih delavcev med delavci iste kategorije, ker je bil tožniku primerljiv najmanj en delavec.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Navedlo je, da je bistveno dejstvo, da tožena stranka ni sprejela programa razreševanja trajno presežnih delavcev, zato so sklepi o določitvi tožnika za trajno presežnega delavca nezakoniti. Iz tega razloga ni potrebno ugotavljati, ali je sploh obstajal kakšen delavec, s katerim bi se tožnik lahko primerjal. Sodišče bi lahko presojalo, ali je bil tožnik pravilno določen kot trajno presežni delavec šele, če bi bil tak program sprejet. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, ker razlogi izpodbijane sodbe nasprotujejo izvedenim dokazom, oziroma je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov in med samimi takimi listinami in zapisniki. Zmotno je stališče Višjega sodišča, da je bila tožena stranka dolžna sprejeti program razreševanja presežnih delavcev. Šlo je za ukinitev le enega delovnega mesta, na katerm je bil razporejen tožnik kot edini izvajalec. Zato se niso mogli uporabiti kriteriji po 36. b členu Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR (1990)), saj ni bilo s čim primerjati, ker primerljivih delovnih mest ni bilo. Za ukinjeno delovno mesto se je zahtevala strokovna izobrazba V. stopnje ekonomske smeri in dve leti delovnih izkušenj. Delavec, ki ga je sodišče navajalo kot primerljivega, pa ima le IV. stopnjo izobrazbe trgovske smeri.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Revizijsko sodišče je pri presoji izpodbijane sodbe vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in presojalo sodišče druge stopnje.

Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Izpodbijana sodba nima očitanih formalnih pomanjkljivosti, saj ima razloge o vseh odločilnih dejstvih. Ali je odločitev tudi pravilna in zakonita, je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

Pravilnost dokazne ocene pa je vprašanje pravilne in popolne dokazne ocene, zaradi česar pa revizije ni dopustno vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

Predmet spora je presoja pravilnosti in zakonitosti dokončnega sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožniku zaradi trajnega prenehanja potrebe po njegovem delu. Če postane delo delavca zaradi nujnih operativnih razlogov pri delodajalcu trajno nepotrebno (za dalj kot šest mesecev), mu delovno razmerje preneha na način in pod pogoji, ki jih določa zakon (33. člen ZDR (1990)). Za nujne operativne razloge se štejejo tehnološki, organizacijski ali strukturni razlogi, ki prispevajo k večji učinkovitosti delodajalca, ekonomski razlogi in ukrepi družbenopolitične skupnosti (29. člen ZDR (1990)).

Tožnik je bil razporejen na delovno mesto skladiščno-nabavni delavec. To delovno mesto je bilo ukinjeno (zapisnik seje uprave z dne 13. 8. 1997, priloga B18). Sodišče se v ustreznost ali primernost poslovnih in organizacijskih odločitev delodajalca ne more spuščati. Za presojo zakonitosti odločitev o pravicah iz delovnega razmerja je bistveno le, da je ugotovljen obstoj nujnih operativnih razlogov in v zvezi s tem obstoj trajnega prenehanja potreb po delu delavcev (prvi odstavek 34. člena ZDR (1990)).

Ukinjeno je bilo le delovno mesto, na katerem je bil razporejen samo tožnik. Z ukinitvijo nekega samostojnega delovnega mesta ni nujno, da preneha potreba po opravljanju (vseh) nalog, ki se opravljajo na takem delovnem mestu. Tudi če se naloge in opravila ukinjenega delovnega mesta prenesejo na druga delovna mesta (delavce), to še ne pomeni, da so s tem tudi delavci na teh delovnih mestih postali nepotrebni in je treba zato izbiro opraviti tudi med njimi.

Nepotrebno postane le delo edinega delavca na ukinjenem delovnem mestu.

Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče (sodba Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 82/95 z dne 12. 3. 1996, objavljena v zbirki odločb Delovno-socialnega oddelka Vrhovnega sodišča, Gospodarski vestnik 1998, str. 100-102), da ni potrebno sprejeti programa razreševanja presežnih delavcev, če je le en delavec presežek. Revizijsko sodišče je poudarilo, da v takem primeru ni nujno pripraviti posebnega programa, temveč zadošča navedba razloga za prenehanje potrebe po delu delavca v sklepu o prenehanju, in da je bil o tem obveščen tudi sindikat. Ali povedano drugače, delodajalec mora zadostiti vsebinskim pogojem iz 35. člena ZDR (1990), ni pa nujen sprejem še posebnega formalnega akta z nazivom program razreševanja trajno presežnih delavcev.

Potem, ko delodajalec na podlagi odločitve o ukinitvi določenega delovnega mesta ugotovi, da je delo delavca, razporejenega na tem delovnem mestu, postalo trajno nepotrebno, pa je po prvem odstavku 35. člena v povezavi s 36. a členom ZDR (1990) dolžan upoštevati, da je prenehanje delovnega razmerja le skrajna možnost, skrajni ukrep, ki pride v poštev šele in samo, kolikor presežnemu delavcu ni mogoče na noben drug način zagotoviti zaposlitve (tudi v tem delu gre za zakonsko obveznost delodajalca, ki v primeru enega presežnega delavca ne zahteva sprejemanja posebnega formalnega programa). Tu ne gre več za vprašanje, ali je in kateri delavec trajni presežek, temveč za vprašanje ukrepov za preprečitev ali kar največjo omejitev prenehanja delovnega razmerja. Ne gre več za primerjavo in izbiro med presežnim delavcem in delavci na delovnih mestih, kjer bi tak delavec lahko delal, temveč za iskanje morebitnih prostih delovnih mest in drugih možnosti, da presežni delavec lahko ohrani zaposlitev. Odločilna pri tem je ugotovitev, ali je bilo kakšno delovno mesto, na katerega bi bil tožnik glede na svojo dejansko izobrazbo lahko razporejen, prosto oziroma ali bi prišla v poštev dokvalifikacija ali prekvalifikacija.

Pri tem je zmotno tudi stališče v izpodbijani sodbi glede pomena dejanske izobrazbe delavca. Po prvem odstavku 6. člena ZDR (1990) se za strokovno izobrazbo šteje javno veljavna strokovna izobrazba, izpopolnitev strokovne izobrazbe oziroma usposobljenost po vzgojno izobraževalnih programih, ki so oblikovani v skladu z zakonom, ter usposobljenost, ki se izkazuje z javno listino. Priznanje delovne zmožnosti za opravljanje nekega dela (bodisi zgolj zaradi daljšega dejanskega opravljanja tega dela bodisi na podlagi nekega internega preizkusa znanja), ne pomeni priznanja formalne strokovne izobrazbe. Pomeni le soglasje, da delavec določeno delo lahko opravlja, kljub pomanjkanju formalne izobrazbe, ki se za to delo sicer zahteva. Ne pomeni pa to tudi, da je delavcu s tem priznana formalna izobrazba, ki jo ni pridobil na predpisan način. Delodajalec delavcu prizna le pravico, da delo lahko opravlja, čeprav pogojev zanj ne izpolnjuje. Delavec, ki ima ob formalni IV. stopnji izobrazbe (tako kot tožnik), z dejansko razporeditvijo na delovno mesto, za katero se zahteva V. stopnja, "priznano delovno zmožnost", ne more biti razporejen na drugo delovno mesto z zahtevano V. stopnjo, ker take izobrazbe dejansko nima.

Sodišče druge stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni presojalo sodbe sodišča prve stopnje v celoti, saj je navedlo le, da zaradi nesprejema programa drugih dokazov ni bilo potrebno sprejemati, ker ne more biti predmet sodne presoje vprašanje, ali in na katera delovna mesta bi bil tožnik lahko razporejen. Ker je tako zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ni pogojev za spremembo izpodbijane sodbe. Zato je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Sodišče bo moralo ob pravilni uporabi materialnega prava ponovno odločiti o pritožbi tožene stranke na podlagi dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo že sodišče prve stopnje ali pritožbeno sodišče samo na obravnavi (drugi odstavek 347. člena ZPP), oziroma v primeru spoznanja, da je potrebno ugotoviti nova dejstva ali izvesti nove dokaze, vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).