Jedro

V obravnavani zadevi je sporno ali gre za oproščeno transakcijo znotraj Skupnosti v smislu 46. člena ZDDV-1. Tožnik bi poleg računa in namesto prevozne listine, kot je navedena v 1. odstavku 79. člena PZDDV-1 kot dokazilo, da je bilo blago odpeljano v drugo državo članico, lahko uporabil tudi pisno izjavo o prevozu blaga v drugo državo članico, ki jo podpiše prevzemnik blaga, tega pa v obravnavanem primeru ni predložil, saj se sklicuje le na CMR. Obravnavani mednarodni prevozni listini (CMR) pa po mnenju sodišča ne vsebujeta vseh relevantnih podatkov, ki se nanašajo na sam prevoz blaga iz spornih računov. To pa so tisti podatki, na podlagi katerih se ugotavlja, ali so izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila DDV v zvezi z dobavami znotraj Skupnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Davčni urad Nova Gorica je z izpodbijano odločbo tožniku za obdobje od 1. 9. do 30. 11. 2007 dodatno odmeril davek na dodano vrednost (DDV) v znesku 22.982,40 EUR in pripadajoče obresti (točka I. 1. izreka), v točki II. ni ugodil zahtevku za vračilo davka na motorna vozila (DMV) v višini 10.429,51 EUR. Rok plačila je 30 dni. Tožnik ni zahteval povrnitve stroškov postopka, stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu bremenijo davčni organ, pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točke III., IV. in V. izreka odločbe). Iz ugotovitev prvostopenjskega organa izhaja, da je pri tožniku opravljen davčni inšpekcijski nadzor (DIN) DDV ter DMV za navedeno obdobje ter sestavljen zapisnik z dne 20. 6. 2008, ki je bil tožniku vročen in na katerega je tožnik podal pripombe, ki jih prvostopenjski organ ni upošteval. Razlogi za zavrnitev pripomb so razvidni iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Tožnik je izdal dva računa družbi A. iz Anglije 26. 9. 2007 in 6. 9. 2007 za prodajo dveh vozil BMW, tip X5 3 po ceni 63.371,97 EUR oz. 51.540,00 EUR. Davčni organ ugotavlja, da vozili nista bili nikoli dobavljeni v EU – Anglijo. Družba A. ni bila v Angliji nikoli registrirana s tem imenom, kar posledično pomeni, da so žigi s tem nazivom na listinah ponarejeni. S strani angleškega davčnega organa je davčni organ pridobil podatke, da je družba v Angliji z identifikacijsko številko, ki je navedena na računih „missing trader“ družba in ji je bila ID za DDV odvzeta 1. 3. 2008. Eno vozilo naj bi bilo prevzeto 28. 9. 2007 v Londonu, čeprav je iz registracijskih podatkov razvidno, da je bilo isti dan registrirano v Sloveniji. Iz izjave direktorja tožnika izhaja, da je vse kontakte z navedeno družbo vodil prodajni svetovalec v salonu. Tožnik v času DIN ni pridobil verodostojne listine v smislu, da sta bili vozili v Anglijo dejansko dobavljeni in tam registrirani. Iz izjave osebe z imenom B.B. je razvidno, da nikoli ni sodeloval z navedeno firmo, da pogodbe o prevzemu dolga z dne 26. 9. 2007 s tožnikom in A. ni videl ter da podpis ni njegov. Torej je listina neverodostojna. Prvostopenjski organ ugotavlja, da je navedena oseba vozilo rezervirala v salonu in da je bilo vozilo že od samega začetka namenjeno izključno za osebo z imenom C.C. ter da vozilo ni bilo dobavljeno v EU. Obe vozili sta bili izpred avtosalona tožnika odpeljani s slovenskimi preizkusnimi tablicami. To pomeni, da sta bila oba avtomobila namenjena izključno za slovenski trg in slovenskega kupca. Gre za račune, ki izkazujejo navidezno fiktivno dobavo motornih vozil v EU. Davčni organ je na podlagi uradnih podatkov iz uradne evidence registra motornih vozil in prometnih listin, ki ga vodi pooblaščeni registracijski organ motornih vozil pri upravnih enotah in dokumentacije, ki so jih posedovali organi za registracijo vozil ugotovil, da sta bila oba avtomobila, ki naj bi ju tožnik prodal na podlagi izdanih računov v Anglijo, prvič registrirana v Sloveniji, in sicer eno na ime C.C. 28. 9. 2007, drugo pa je bilo prvič registrirano v Sloveniji 25. 9. 2007. Družba D. d.o.o., ki se v nadaljevanju pojavlja kot prodajalec vozil, je družba tipa „missing trader“, ki je bila uporabljena pri davčni utaji tipa vrtiljak. Davčni organ ugotavlja, da gre v obravnavanem primeru izdanih računov za prodajo vozil končnim kupcem v Sloveniji in je tožnik dolžan obračunati DDV na podlagi 33. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDDV-1). Obdavčljiv dogodek in s tem obveznost DDV nastane, ko je blago dobavljeno ali so storitve opravljene. Tožniku tudi očita, da je na podlagi objektivnih okoliščinah vedel oziroma bi moral vedeti, da gre za navidezne - fiktivne dobave blaga znotraj skupnosti, zato ni upravičen do oprostitve DDV po 2. točki 46. člena ZDDV-1 in vračila DMV po 11. členu Zakona o davku na motorna vozila (Uradni list RS, št. 72/06 – ZDMV UPB 2, v nadaljevanju ZDMV).

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja. Sklicuje se tudi na 79. člen Pravilnika o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 141/06, 52/07 in 120/07, v nadaljevanju PZDDV-1), ki ga citira ter navaja sodbo Sodišča Evropske skupnosti (sedaj sodišče SEU) št. C-409/04 z dne 27. 9. 2007. Pritožbeni organ ugotavlja, da tožnik ni predložil verodostojnih listin, s katerimi bi dokazal, da sta obravnavani vozili v resnici zapustili ozemlje. CMR listini, ki ju je tožnik predložil, pa sta nepopolno izpolnjeni. Listina CMR v obravnavanem primeru ni ustrezna, saj bi moral tožnik predložiti izjavo v skladu z določilom 79. člena PZDDV-1. Iz prakse SEU (C-409/04, C-146/05 in C-184/05) pomeni, da je bilo blago odposlano ali odpeljano iz države članice prodajalca, da mora blago dejansko zapustiti ozemlje države prodajalca ter je prečkanje „meje“ bistveni element dobave blaga znotraj EU in pogoj za dosego oprostitve plačila DDV. Tožnik takšnega dokaza ni predložil. Tožnik v tožbi navaja, da gre za nezakoniti odločbi in da je bilo materialno pravo napačno uporabljeno ter nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, kršen pa je bil tudi postopek. Citira določbo 74. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 116/07, v nadaljevanju ZDavP-2), ki ni predpis, ki bi določal, kateri pravni posli so navidezni. Za tolmačenje je potrebno uporabiti določbe Obligacijskega zakonika (50. člen). Tožnik ni vedel, da naj bi sklepal prikrito pogodbo. Tožnik je zaradi navedenega dogodka vložil kazensko ovadbo zoper osebe, ki naj bi sodelovale pri ponarejanju listin in goljufiji. Toženi stranki očita, da ni ničesar storila da bi davek izterjala od tistih, ki so ga dejansko utajili. Sklicuje se na svoje pritožbene navedbe glede dejstev, zaradi katerih mu ni mogoče očitati premajhne skrbnosti v zvezi s spornimi posli. Toženi stranki očita, da ni pojasnila, kateri pravni posel je bil sporen. Tožeči stranki niso bile poznane okoliščine, ki bi kazale na navideznost posla ali na namen kupca ali drugih oseb, da se izognejo plačilu davka. Očita ji kršitev določb ZUP in ZDavP-2. Tožnik je predložil računa in mednarodna tovorna lista št. 5047077in 4928594. Ne strinja se z razlogi pritožbenega organa, da vsebujeta premalo podatkov, saj vsebujeta vse bistvene podatke potrebne za veljavnost tovornega lista. Očita napačno uporabo 2. odstavka 79. člena PZDDV-1. Tožnik je sklepal, da so kupljena vozila odpeljali do tovornjaka, s katerim so bila vozila nato odpeljana v Anglijo, saj je imel v rokah CMR. Ceneje je osebna vozila prepeljati iz različnih koncev za nakladanje na tovorno vozilo, kot pa obratno. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in da izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe. V obrazložitvi je pritožbeni organ navedel dejstva, ki so bila ugotovljena že v postopku na prvi stopnji in se oprl na dokaze, ki jih je tožnik sam predložil, zato njegove pravice niso bile kršene. Tožnik tudi v tožbi navaja zgolj CMR listini, za katere je pritožbeni organ natančno navedel njihove pomanjkljivosti glede podatkov, na podlagi katerih je mogoče preizkusiti resničnost opravljene dobave. Sklicuje se na 1. in 3. odstavek 76. člena ZDavP-2 in 77. člen ZDavP-2 ter 147. člen PZDDV-1 v povezavi s 85. členom ZDDV-1 ter 31. členom ZDavP-2 glede knjigovodstva davčnega zavezanca. Listine, s katerimi zavezanec dokazuje na primer oprostitev obračuna DDV morajo biti sestavljene do take mere, da je iz njih jasno razvidno, da so izpolnjeni pogoji za oprostitev. Navaja poslovno prakso glede varščin. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa in tožene stranke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in spremembe, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa sodišče še dodaja: V obravnavani zadevi je sporno ali gre za oproščeno transakcijo znotraj Skupnosti v smislu 46. člena ZDDV-1, po katerem so plačila DDV oproščene dobave novih prevoznih sredstev, ki jih odpošlje ali odpelje prodajalec ali kupec ali druga oseba za njun račun z ozemlja Slovenije v drugo državo članico, če se opravijo davčnim zavezancem ali pravnim osebam, ki niso davčni zavezanci, katerih pridobitve blaga znotraj Skupnosti niso predmet DDV, ali katerikoli drugi osebi, ki ni davčni zavezanec. Davčni zavezanec, ki želi uveljaviti oprostitev plačila DDV na podlagi navedene določbe dokazuje, da je to blago odposlano ali odpeljano v drugo državo članico z računom in prevozno listino ali drugim ustreznim dokumentom, iz katerega mora biti jasno razvidno, da se nanaša na prevoz blaga iz računa (1. odstavek 79. člena PZDDV-1). V primeru, če blago odpošlje ali odpelje iz Slovenije v drugo državo članico oseba, ki pridobi blago ali druga oseba za njen račun, lahko dobavitelj blaga poleg računa in namesto dokumenta iz 1. odstavka tega člena kot dokazilo, da je bilo blago odposlano ali odpeljano v drugo državo članico, uporabi tudi pisno izjavo o prevozu blaga v drugo državo članico, ko jo podpiše prevzemnik blaga (2. odstavek 79. člena PZDDV-1). V 3. odstavku navedenega člena je predpisano kateri podatki morajo biti navedeni v izjavi o prevozu blaga. Ker iz dejanskega stanja izhaja ugotovitev, da so vozili odpeljali izpred salona tožnika s slovenskimi preizkusnimi tablicami, bi nedvomno lahko tožnik poleg računa in namesto prevozne listine, kot je navedena v 1. odstavku 79. člena PZDDV-1 kot dokazilo, da je bilo blago odpeljano v drugo državo članico, uporabil tudi pisno izjavo o prevozu blaga v drugo državo članico, ki jo podpiše prevzemnik blaga, tega pa tožnik v obravnavanem primeru ni predložil, saj se sklicuje le na CMR. Sodišče se strinja z dokazno oceno tožene stranke, da listini, ki ju tožnik navaja v tožbi in ki je sta bili predmet preizkusa tudi pred prvostopenjskim organom, jasno ne izkazujeta, da se nanašata na prevoz blaga iz konkretnih računov. Obravnavani mednarodni prevozni listini (CMR) tudi po mnenju sodišča ne vsebujeta vseh relevantnih podatkov, ki se nanašajo na sam prevoz blaga iz spornih računov. To pa so tudi po mnenju sodišča tisti podatki, na podlagi katerih se ugotavlja, ali so izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila DDV v zvezi z dobavami znotraj Skupnosti v smislu 46. člena ZDDV-1. Tako kot pravilno ugotavlja tudi tožena stranka, CMR št. 5047077 in št. 4928594 nimata relevantnih podatkov, ki se nanašajo na predvideno razkladišče v namembnem kraju s popolnim naslovom, nakladišče z odhodnim krajem s popolnim naslovom, datumom, podatkov o voznini, podatkov o prevozniku s popolnim naslovom in statistično matično številko, registrsko številko vozila (polja 3, 4, 14, 16, 21 CMR), nečitljiv pa je tudi podpis prevzemnika na razkladišču (polje 24 CMR). Ob takem stanju stvari tudi sodišče ocenjuje, da tožnik v obravnavanem primeru ni preskrbel dokazov, da je blago prispelo v drugo državo članico.

Tožeča stranka po mnenju sodišča tudi ni izkazala, da bi bila v kakršnemkoli poslovnem razmerju z angleško družbo, na katero se glasita obravnavana računa za prodajo vozil. Iz upravnih spisov je razvidno, da je komunicirala z osebami, ki niso bili predstavniki navedene družbe, iz podatkov, pridobljenih s strani angleških davčnih organov pa je ugotovljeno, da družba v Angliji ne obstaja in da je šlo za uporabo davčne številke druge družbe, ki je v deregistraciji. Vendar niso predpisi tisti, ki bi tožniku onemogočali dokazilo, da je v obravnavani zadevi res šlo za dobavo novih prevoznih sredstev z ozemlja Slovenije v drugo državo članico. Po mnenju sodišča je v obravnavani zadevi relevantna okoliščina, da tožnik ni izkazal, da je bilo blago odposlano ali odpeljano v drugo državo članico, kar je pogoj za oprostitev DDV. V ostale okoliščine primera se zato sodišče ni spuščalo. Nedvomno bi za oproščeno transakcijo znotraj Skupnosti tožnik le to moral izkazati z dokumentom, iz katerega bi bilo jasno razvidno, da se nanaša na prevoz vozil iz računov, kar je pogoj za oprostitev DDV (2. odstavek 46. člena ZDDV-1 v zvezi z 79. členom PZDDV-1). Tožnik tudi v tožbi drugačnih dokazil ni predložil (npr. izjave o prevozu), zgolj prepričanje tožnika, da bo blago zapustilo Slovenijo pa ne zadošča za izpolnjevanje pogoja za oprostitev plačila DDV. Ob takem stanju stvari tudi očitek tožnika, da ni vedel, da sodeluje v transakcijah, ki pomenijo zlorabo DDV, in da mu ni mogoče očitati premajhne skrbnosti, sodišče ni preizkušalo, saj subjektivni element na drugačno odločitev ne vpliva, pa tudi sicer je vse tožbene ugovore treba navesti v tožbi in zgolj sklicevanje nanje ne zadošča (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS št. X Ips 279/2009). Kot rečeno v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za oprostitev DDV, predpisani z veljavno zakonodajo, kar je skladno tudi s Šesto direktivo Sveta 77/388/EGS. Sodišče se zato v druge razloge niti ni spuščalo.

Tožnik izpodbija odločbo v celoti, čeprav posebej ne pojasni tožbenih razlogov glede (ne)vračila DMV. Tožnik je v postopku sodeloval, bil je seznanjen z zapisnikom na način, kot ga določa ZDavP-2. V zapisniku so zbrane vse ugotovitve, do katerih je prišel davčni organ pri davčnem inšpekcijskem nadzoru. Iz ugotovitev izhaja, da sta vozili prodani in registrirani v Sloveniji 28. 9. 2007 in 25. 9. 2007, zato tožnik ni pravičen do vračila DMV, kot pravilno ugotavlja prvostopenjski organ (1. točka 1. odstavka 5. člena v zvezi z 11. členom ZDMV).

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1, ker relevantne okoliščine v zadevi niso sporne. Tožnik sicer navaja, da je sporno dejansko stanje, vendar je razvidno, da ne gre za to, da bi bila sporna dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku, temveč da se tožeča stranka ne strinja s sklepanjem davčnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

Odločitev o stroških temelji na 25. členu ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.