Jedro

Dokazne listine zaradi samega dejstva, da so fotokopije, nimajo prav nič manjše dokazne moči in zato vanje sodišče prve stopnje upravičeno ni dvomilo in k čemu takemu tudi po določbah ZPP o listinah (glej 230. do 234. čl. ZPP) ni bilo primorano. Ob smiselni uporabi 3. odst. 230. čl. ZPP, po katerem je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena, pa je seveda tudi v konkretnem primeru bil mogoč nasprotni dokaz, da so dejstva v listinah, ki jih je izdala tožeča stranka v zvezi s svojim poslovanjem, neresnično ugotovljena ali da so same listine nepravilno sestavljene.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v K., opr. št. I Ig 193/95 z dne 29.3.1995 in toženi stranki naložilo v povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 72.760,50 SIT.

Zoper tako sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. čl. ZPP. Pritožnica vztraja, da tožeči stranki ničesar ne dolguje, kot je poudarjala že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Navaja, da listine, ki jih je tožeča stranka predložila zato, ker so fotokopije in kot take neverodostojne, ne dokazujejo obstoja dolga, izračun obresti pa je neutemeljen in nepravilen. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje in odločitev. Pritožnica je zaznamovala pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Vsaka stranka mora v svojih izvajanjih navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke (glej 1. odst. 299. čl. in 219. čl. ZPP). Z uporabo navedenih procesnih določil je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru odločilo v škodo tožene stranke, saj je v razmerju s trditvami in dokazi tožeče stranke pavšalno in nedokazano zatrjevala, da ničesar ne dolguje in je za resničnost take trditve tudi nosila dokazno breme. V tej smeri ji je sodišče prve stopnje na opravljenih narokih za glavno obravnavo dalo več, kot zadostno priložnost. Zaradi navedenega je tudi pritrditi dokazni oceni sodišča prve stopnje, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz predloženih dokaznih listin z vsemi potrebnimi podatki za preizkus vtoževane terjatve. Na tem mestu pritožbeno sodišče odgovarja na pritožbeno navedbo, da dokazne listine zaradi samega dejstva, da so fotokopije, nimajo prav nič manjše dokazne moči in zato vanje ob omenjenem pravdanju tožene stranke sodišče prve stopnje upravičeno ni dvomilo in k čemu takemu tudi po določbah ZPP o listinah (glej 230. do 234. čl. ZPP) ni bilo primorano. Ob smiselni uporabi 3. odst. 230. čl. ZPP, po katerem je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena, pa je seveda tudi v konkretnem primeru bil mogoč nasprotni dokaz, da so dejstva v listinah, ki jih je izdala tožeča stranka v zvezi s svojim poslovanjem, neresnično ugotovljena ali da so same listine nepravilno sestavljene. Tožena stranka takega nasprotnega dokaza ni ponudila, v postopku pred sodiščem prve stopnje takih dejstev tudi ni zatrjevala. Pritožbena trditev, da je izračun obresti povsem neutemeljen in nepravilen, pa je pavšalna pritožbena novota, ki je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 1. odst. 496.a čl. ZPP ne upošteva. V postopku v gospodarskih sporih se namreč lahko navedejo v pritožbi le tista nova dejstva in predlagajo tisti novi dokazi, ki jih pritožnik objektivno ni mogel navesti oziroma predložiti do konca glavne obravnave.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno, nato pa o tožbenem zahtevku tudi materialnopravno pravilno odločilo. Pri tem ni zagrešilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP, kar vse pomeni, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (glej 2. odst. 365. čl. ZPP). Pritožbo je bilo zato potrebno kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo prve stopnje (368. čl. ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka ima podlago v določbi 1. odst. 166. čl. ZPP, po določbi 1. odst. 154. čl. ZPP jih mora neuspešna pritožnica nositi sama.