Jedro

Sodišče prve stopnje je kot razlog za zavrženje tožbe zoper drugotoženo stranko navedlo utemeljenost njenega ugovora glede pomanjkanja procesne legitimacije. V zvezi s tem je izpostavilo dejstvo, da je bil tožnik delavec prvotožene, ne pa drugotožene stranke, ki je bila naročnik del na gradbišču, na katerem se je tožnik poškodoval. Posledično je zaključilo, da drugotožena stranka ne more biti zavezana za plačilo odškodnine za nesrečo pri delu in je tožbo za plačilo odškodnine glede nje zavrglo.

Kljub temu da je drugotožena stranka svoj ugovor iz odgovora na tožbo poimenovala ugovor procesne legitimacije, je po vsebini podala ugovor pasivne legitimacije, da sama ne more biti nosilec obveznosti iz materialnopravnega razmerja, ki ga uveljavlja tožnik, ne pa, da je podala ugovor procesne legitimacije. Medtem ko se stvarna legitimacija nanaša na vprašanje utemeljenosti tožbenega zahtevka, se ugovor procesne legitimacije nanaša na vprašanje upravičenja sprožiti konkretni spor, tega pa drugotožena stranka glede tožnika ni uveljavljala. Zato bi utemeljeni ugovor tožene stranke lahko imel za posledico le zavrnitev tožbenega zahtevka, ne pa zavrženja tožbe glede drugotožene stranke.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedenim sklepom zavrglo tožbo zoper drugotoženo stranko.

2. Zoper sklep se pritožuje tožnik. Navaja, da je sodišče prve stopnje o ugovoru drugotožene stranke napačno odločilo tako, da je tožbo v delu, ki se nanaša nanjo, zavrglo z razlogovanjem, da drugotožena stranka ni tožnikov delodajalec (to je namreč prvotožena stranka), ampak le naročnik tožnikovega delodajalca. Tožnik sodišču prve stopnje očita neupoštevanje določil kooperantske pogodbe, ki je bila sklenjena med toženima strankama. Izhajajoč iz zakonodaje, ki ureja področje varstva pri delu, bi moral izvajalec del (drugotožena stranka) urediti gradbišče v skladu z varnostnim načrtom. Poudarja, da gre pri ugovoru pasivne legitimacije za materialnopravno vprašanje, ki se nanaša na pravno podlago tožbe, zato zavrženje tožbe ne pride v poštev, ampak pa kvečjemu zavrnitev dela tožbenega zahtevka, ki se nanaša na drugotoženo stranko. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje z napotilom, da naj ugovor drugotožene stranke glede pomanjkanja njene pasivne legitimacije zavrne.

3. Drugotožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki so naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Sodišče prve stopnje je kot razlog za zavrženje tožbe zoper drugotoženo stranko navedlo utemeljenost njenega ugovora glede pomanjkanja procesne legitimacije. V zvezi s tem je izpostavilo dejstvo, da je bil tožnik delavec prvotožene, ne pa drugotožene stranke, ki je bila naročnik del na gradbišču, kjer se je tožnik poškodoval. Posledično je zaključilo, da drugotožena stranka ne more biti zavezana za plačilo odškodnine za nesrečo pri delu in je tožbo za plačilo odškodnine glede nje zavrglo.

6. Četudi je drugotožena stranka svoj ugovor iz odgovora na tožbo poimenovala ugovor procesne legitimacije, je po vsebini podala ugovor pasivne legitimacije. Sklicujoč se predvsem na določila kooperantske pogodbe, ki je bila sklenjena med prvotoženo in drugotoženo stranko, je namreč uveljavljala izključno odškodninsko odgovornost prvotožene stranke, tožnikovega delodajalca. To pomeni, da je podala ugovor stvarne (pasivne) legitimacije - da sama ne more biti nosilec obveznosti iz materialnopravnega razmerja, ki ga uveljavlja tožnik, ne pa, da je podala ugovor procesne legitimacije. Medtem ko se stvarna legitimacija nanaša na vprašanje utemeljenosti tožbenega zahtevka, se ugovor procesne legitimacije nanaša na vprašanje upravičenja sprožiti konkretni spor, tega pa drugotožena stranka glede tožnika ni uveljavljala. Zato pritožba pravilno navaja, da bi utemeljeni ugovor tožene stranke lahko imel za posledico kvečjemu zavrnitev tožbenega zahtevka, ne pa zavrženja tožbe glede drugotožene stranke.

7. Ker pritožba utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s kršenim 274. členom ZPP, se pritožbi ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnjo obravnavo (354. člen ZPP). Pritožbeno sodišče v tej fazi postopka, ko je pod presojo le vprašanje pravilnega zavrženja tožbe, ne pa meritorne odločitve, ne more dati napotil o tem, kako naj sodišče prve stopnje odloči po vsebini, kot to preuranjeno predlaga tožnik.

8. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).