Jedro

Glede ugotavljanja delovno pravne kontinuitete Vrhovno sodišče ves čas zastopa stališče, da jo je mogoče ugotavljati v primerih, kjer so smiselno ali vsebinsko uporabljive določbe 15., 19. ali 20. člena prej veljavnega zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89). Gre za primere, kjer je delavec tudi po spremembi delodajalca nadaljeval z opravljanjem enakega dela, v istih prostorih in z istimi sredstvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku znesek 271.034,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in odmerjene stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s sklepom pa odločilo, da se revizija ne dopusti.

Zoper sklep sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pritožbo. Tožena stranka se je smiselno sklicevala na določbo prvega odstavka 32. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Uradni list RS, št. 2/2004) in menila, da odločitev sodišča odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (VS RS) glede vprašanja odločanja o nadurah ter delovno pravni kontinuiteti pri prehodu delavca iz ene organizacije v drugo. Pri tem se je sklicevala na odločitve VS RS opr. št. VIII Ips 28/99, VIII Ips 36/97, VIII Ips 6/2001, VIII Ips 258/99 in VIII Ips 9/97. Predlagala je, da se pritožbi ugodi ter se toženi stranki dovoli vložitev revizije. .

Pritožba je bila ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 32. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Uradni list RS, št. 2/2004) in v zvezi z določbo prvega odstavka 344. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena nasprotni stranki (čeprav glede na določbo 366. člena ZPP to niti ne bi bilo potrebno), ki nanju ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče glede na določbe prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 dopusti revizijo, ki sicer glede na določbe 31. člena ZDSS-1 ne bi bil dovoljena, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (prva alineja) ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (druga alineja). Po določbi tretjega odstavka 32. člena ZDSS-1 je zoper sklep, s katerim sodišče druge stopnje ne dopusti revizije, dopustna pritožba iz razloga po drugi alineji prvega odstavka tega člena.

Pritožba navaja, da odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse VS RS tako glede odločanja o nadurah kot tudi odločanja o delovno pravni kontinuiteti pri prehodu delavca iz ene organizacije v drugo.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz sodbe sodišča prva stopnje opr. št. Pd 539/2004 z dne 22.8.2005 izhaja, da je bilo o pravici do nadur po temelju odločeno že s sodbo 25.3.2003 oziroma sodbo in sklepom 8.10.2004. Ker je o temelju v spornem primeru že bilo odločeno, in gre samo še za ugotovitev dejanskega stanja in obseg izplačila nadur, ni mogoče ugotoviti, da primer VIII Ips 28/99 kaže na to, da je prišlo z odločbo sodišča druge stopnje do odstopa od sodne prakse glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev. Odločba se opira izključno na izvedensko mnenje, iz katerega izhaja količina opravljanjih nadur, pravno vprašanje glede opravljanja nadur pa se je pojavljalo samo še kot pojasnilo pritožniku. Pri tem pa primerjani primer niti ne odstopa od prakse Vrhovnega sodišča, saj je bilo ugotovljeno, da je šlo za nadure v okviru delovne obveznosti (dokončanje dela), pri čemer je tožnik nalog za opravilo obveznosti dobil od delodajalca. Ker je šlo za dokončanje dela, je bilo z nalogom delodajalca že smiselno odrejeno tudi (v skladu s potrebami) delo v nadurah. V obravnavanem primeru je tožnik nadure po ugotovitvi sodišča opravljal v skladu s svojimi delovnimi obveznostmi in je do prerekanja plačila nadur s strani delodajalca prišlo zaradi tega, ker mu delodajalec ni izdal še posebnega pisnega sklepa, v primerjani sodbi pa je bilo odprto vprašanje povsem drugo vprašanje, če so bile nadure sploh opravljene zaradi potreb in koristi tožene stranke. Različno dejansko stanje lahko pogojuje tudi različno uporabo materialnega prava, kar še ne pomeni, da obravnavana odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, čeprav v njej ni vseh razlogov iz primerjane sodbe.

Glede ugotavljanja delovno pravne kontinuitete Vrhovno sodišče ves čas zastopa stališče, da jo je mogoče ugotavljati v primerih, kjer so smiselno ali vsebinsko uporabljive določbe 15., 19. ali 20. člena prej veljavnega zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89). Gre za primere, kjer je delavec tudi po spremembi delodajalca nadaljeval z opravljanjem enakega dela, v istih prostorih in z istimi sredstvi. Taki so primeri v citiranih sodbah VS RS (VIII Ips 6/2001 in VIII Ips 258/99), preostala primerjane številke pa sta sklepa, kjer je v sklepu VIII Ips 36/97 že zavzeto podobno pravno stališče kot v citiranih sodbah, med tem ko v zadevi VIII Ips 9/97 dejansko stanje še ni bilo razčiščeno v tolikšni meri, da bi bilo mogoče ugotoviti, ali v zadevi gre za delovno pravno kontinuiteto ali ne.

Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo, da odločba sodišča druge stopnje odstopa od njegove sodne prakse, pritožbi tožene stranke ni mogoče ugoditi in dopustiti revizije, kot to predvideva četrti odstavek 32. člena ZDSS-1, je sodišče pritožbo zavrnilo v skladu z določbo 353. člena ZPP.