Jedro

Bistvene so dejanske ugotovitve o tem, da je delo na spornem objektu v tujini, kjer je prišlo do padca, organizirala in nadzorovala druga toženka, da je tožnik navodila za delo prejemal od vodje monterjev druge toženke in da je bil tudi sicer aktivno vključen v njen delovni proces. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da se je tožnik poškodoval pri delu, ki ga je treba šteti za dejavnost druge toženke in da je bila slednja kot glavni izvajalec dela dolžna poskrbeti za varno delo vseh delavcev na gradbišču, ne glede na to, ali so bili v delovnem razmerju pri njej ali pri podizvajalcu (prvemu tožencu).

Tožnik je v trenutku škodnega dogodka opravljal delo na višini 3 metrov. Delo na takšni višini glede na izkušnje in pogostost škodnih posledic predstavlja nevarno dejavnost v smislu določbe 149. člena OZ, zaradi česar je na strani druge toženke, ki je nevarno dejavnost izvajala, podana objektivna odškodninska odgovornost. Sicer drži, da v trenutku škodnega dogodka tožnik ni bil pripet z varnostnim pasom in da ni nosil varnostne čelade. Vendar pa so za odločitev o morebitnem soprispevku tožnika bistvene nadaljnje ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnik pred napotitvijo na delo v tujino ni opravil izpita iz varstva pri delu, in da s strani tožene stranke ni bil poučen niti o delu na gradbenem odru niti o uporabi zaščitnih sredstev. Ob takšnih okoliščinah tožniku ni mogoče očitati, da je soprispeval k nastali škodi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka in druga toženka sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženkama naložilo, da sta dolžni tožniku v roku 15 dni solidarno plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 38.500,00 EUR, iz naslova tuje pomoči pa 975,00 EUR odškodnine, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 6. 2011 dalje do plačila (I. točka izreka sodbe). V presežku, to je za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 40.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 6. 2011 dalje do plačila, za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v znesku 8.225,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od zneska 7.325,00 EUR tečejo od 10. 6. 2011 dalje, od zneska 900,00 EUR pa od 21. 10. 2011 dalje, ter za plačilo denarne rente zaradi potrebe po tuji pomoči za obdobje od 1. 11. 2011 dalje v mesečnem znesku 225,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka sodbe). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (III. točka izreka sodbe).

2. Zoper ugodilni del v I. točki izreka sodbe v delu, ki se nanaša nanjo, in zoper odločitev o stroških postopka v III. točki izreka sodbe, da sama krije svoje stroške postopka, se pritožuje druga toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper njo zavrne s stroškovno posledico. V pritožbi vztraja, da v obravnavani zadevi ni pasivno legitimirana, saj niti s tožnikom niti s prvo toženko ni bila v nobenem pravnem razmerju. Nasprotuje presoji sodišča, da se je tožnik poškodoval pri opravljanju dela, ki ga je treba šteti za njeno dejavnost. Tudi ne drži, da je bila glavni izvajalec del na spornem delovišču, saj je bila v resnici le podizvajalec družbe A. d. o. o. Prvi toženec je sodeloval izključno z družbo A. d. o. o., kar dokazujejo računi z dne 27. 2. 2009, 27. 3. 2009 in 30. 4. 2009, naročilnica z dne 16. 3. 2009, vsebina pogodbe o poslovno-tehničnem sodelovanju in izpoved B.B. Zmotna je ocena sodišča, da izpovedi prič C.C., D.D. in E.E. dokazujejo nasprotno. Napačen je tudi zaključek sodišča, da je tožnik delo opravljal po navodilih njenega vodilnega monterja C.C., saj je bil tožniku nadrejeni delavec F.F. Poleg tega je za odločitev bistveno le to, da ni bila naročnica del, pri katerih se je poškodoval tožnik. Izpoved direktorja prve toženke, da je za družbo A. d. o. o. izvedel šele po izdaji naročilnice z dne 16. 3. 2009, je v nasprotju z računom z dne 27. 2. 2009. Ker lastniška povezanost družb ni pomembna za presojo, katera družba je tistega dne organizirala delovni proces, je sodišče neutemeljeno kot bistveno štelo okoliščino, da imata druga toženka in družba A. d. o. o. istega lastnika. Razlogi izpodbijane sodbe so si med seboj v nasprotju, saj sodišče na eni strani sledi izpovedi direktorja druge toženke, na drugi strani pa jo povsem spregleda. To, da je bil tožnik v delovnem procesu podrejen njenim delavcem, ni pomembno. Zmotna je tudi presoja sodišča, da je za obravnavani škodni dogodek objektivno odgovorna. Niti en dokaz ne potrjuje tožnikovih navedb, da mu je prav ona odredila delo, pri katerem se je poškodoval. Sodišče te ugotovitve ni ustrezno obrazložilo, zato je ni mogoče preizkusiti. Kot bistveno izpostavlja, da tožnik v času nesreče ni opravljal nalog svojega delovnega mesta. Opozarja, da pisne izjave prič, ki jih je tožnik vložil v spis, niso v skladu z določbo 236.a člena ZPP, zato jih sodišče ne bi smelo upoštevati. Poleg tega je bil tožnik s predložitvijo teh izjav prekludiran. Vztraja, da je tožnik soprispeval k nastali škodi. To, da ni imel pripetega varnostnega pasu in da ni nosil čelade, dokazuje, da je bil malomaren. Uveljavlja, da je bil tožnik s predložitvijo rentgenskega posnetka ledvene hrbtenice z dne 23. 2. 2009 prekludiran, zato sodišče tega dokaza ne bi smelo upoštevati. Ni res, da je bilo pridobivanje medicinske dokumentacije v G. oteženo, saj je tožnik vso medicinsko dokumentacijo priložil že tožbi. Poleg tega je iz izvida z dne 2. 3. 2010 razvidno, da je zdravnik v UKC H. vpogledal v ta rentgenski posnetek, kar vzbuja dvom v verodostojnost posnetka, ki ga je tožnik sodišču predložil 8 let po vložitvi tožbe. Vztraja, da iz spornega rentgenskega posnetka ni razvidno, da bi se nanašal na tožnika. Ni logično, da bi se vsa tožnikova zdravstvena dokumentacija nahajala v UKC H., le rentgenski posnetek bi se vrnil v G. Tudi ni verjetno, da bi se zdravnik v UKC H. skliceval na rentgenski posnetek, ki ga ne bi vpogledal. Če se je pravi rentgenski posnetek izgubil, je naknadno predloženi rentgenski posnetek neverodostojen, če ga je tožnik imel ves čas pri sebi, pa je bil sodišču predložen prepozno. Poleg tega iz CT posnetka z dne 24. 5. 2011 izhaja, da tožnik v obravnavani delovni nesreči ni utrpel poškodbe hrbtenice. Razlogi v zvezi s tem so sami s seboj v nasprotju, sodišče pa se je tudi neutemeljeno sklicevalo na načelo materialne resnice. Ker se do njenega ugovora glede (ne)verodostojnosti prepozno predloženega rentgenskega posnetka ni opredelilo, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Nasprotuje višini prisojene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Tudi odškodnina za strah je prisojena v previsokem znesku, saj sodišče pri tem ni upoštevalo, da je bil tožnik v preteklosti že poškodovan v prometni nesreči. Dejstvo, da je imel izkušnje z zdravljenjem, namreč zmanjšuje strah, ki ga je doživljal v posledici obravnavanega škodnega dogodka. Uveljavlja, da je sodišče pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti nekritično sledilo le navedbam in izpovedi tožnika. Ker ni ustrezno razmejilo posledic, ki jih tožnik trpi zaradi poškodbe kolka, od posledic, ki jih trpi zaradi obravnavanega škodnega dogodka, tega dela odločitve ni mogoče preizkusiti. Opozarja, da tožnik v potrditev navedb glede zmanjšanja življenjske aktivnosti ni predlagal izvedbe niti enega dokaza. Po njenem mnenju tožnik tudi ni dokazal, da je v posledici škodnega dogodka potreboval pomoč, ki je presegala pomoč, ki se običajno pričakuje od družinskih članov. Tudi odškodnina iz naslova tuje pomoči je zato prisojena v previsokem znesku. Sodišču očita, da je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko je neutemeljeno zavrnilo njen dokazni predlog za zaslišanje prič I.I. in J.J., ki bi lahko potrdili njene navedbe v zvezi z odsotnostjo pasivne legitimacije. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka navedbe druge toženke, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih izrecno uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožba neutemeljeno nasprotuje zavrnitvi dokaznih predlogov za zaslišanje pomočnika direktorja druge toženke I.I. in zakonitega zastopnika družbe A. d. o. o. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna že zato, ker je druga toženka dokazni predlog za zaslišanje omenjenih prič podala šele v tretji pripravljalni vlogi z dne 17. 12. 2013, tj. po prvem naroku za glavno obravnavo 3. 12. 2013, ob tem pa ni navajala okoliščin v smislu določbe tretjega odstavka 286. člena ZPP ‒ da teh dokaznih predlogov brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku na glavno obravnavo. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka (iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ki jo v zvezi s tem uveljavlja pritožba, zato ni podana.

7. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje pri odločitvi ne bi smelo upoštevati s strani tožnika predloženih pisnih izjav prič, češ da te niso bile v skladu z določbo 236.a člena ZPP. Relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP je namreč mogoče uspešno uveljavljati le v primeru, če bi kršitev določbe ZPP lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, iz obrazložitve sodbe pa ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje zaključke glede odločilnih dejstev oprlo na te izjave (tega tudi pritožba ne zatrjuje).

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri prvem tožencu na delovnem mestu RTV mehanik. Dne 23. 2. 2009 se je poškodoval med opravljanjem elektroinštalacijskih del na objektu K. v G. v Bosni in Hercegovini. Ko je stal na premičnem gradbenem odru na višini 3 metrov, se je deska gradbenega odra, na kateri je stal, snela z nosilcev, zaradi česar je padel v globino in se pri tem huje poškodoval. 9. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi odločilo tretjič. S sklepom opr. št. I Pd 1626/2011 z dne 18. 12. 2013 je napačno odločilo, da ni stvarno pristojno za odločanje o tožbenem zahtevku zoper drugo toženko, zato je pritožbeno sodišče po vloženi pritožbi tožnika s sklepom opr. št. Pdp 176/2014 z dne 24. 4. 2014 to odločitev razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku z vmesno sodbo opr. št. I Pd 1626/2011 z dne 10. 4. 2015 odločilo, da sta toženi stranki solidarno odgovorni za tožniku nastalo škodo. Pritožbeno sodišče je na pritožbo toženih strank s sklepom opr. št. Pdp 1034/2015 z dne 10. 3. 2016 tudi to odločbo razveljavilo in zadevo ponovno vrnilo v novo sojenje, saj sodišče prve stopnje v vmesni sodbi ni ustrezno obrazložilo krivdne odgovornosti prve toženke in ostalih elementov njene odškodninske odgovornosti.

10. V času škodnega dogodka veljavni Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s nasl.) v prvem odstavku 184. člena določa, da mora v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, delodajalec delavcu škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, to pa je po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (prvi odstavek), za škodo od nevarne stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa odgovarja ne glede na krivdo (drugi odstavek).

- Glede temelja odškodninske odgovornosti druge toženke:

11. Druga toženka v pritožbi neutemeljeno vztraja pri navedbah, da v obravnavani zadevi ni podana njena pasivna legitimacija. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne, namreč izhaja, da je prvi toženec dela na objektu K. v G. v BIH izvajal kot podizvajalec druge toženke, tožnik pa je delo za drugo toženko opravljal kot "posojeni" delavec. Sicer drži, da je bila pogodba o poslovno-tehničnem sodelovanju med toženima strankama sklenjena le za območje Republike Slovenije ter da je račune za opravljeno delo prvemu tožencu formalno izstavljala družba A. d. o. o. (ki ima sicer po ugotovitvi sodišča prve stopnje istega lastnika kot druga toženka), vendar tudi po presoji pritožbenega sodišča to za obstoj odškodninske odgovornosti druge toženke ni pomembno. Bistvene so dejanske ugotovitve o tem, da je delo na objektu K. v G. organizirala in nadzorovala druga toženka, da je tožnik navodila za delo prejemal od vodje monterjev druge toženke in da je bil tudi sicer aktivno vključen v njen delovni proces, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izpovedi tožnika in delavcev druge toženke, ki so obravnavanega dne delo prav tako opravljali na spornem objektu. Glede na navedeno je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da se je tožnik poškodoval pri delu, ki ga je treba šteti za dejavnost druge toženke in da je bila slednja kot glavni izvajalec dela dolžna poskrbeti za varno delo vseh delavcev na gradbišču, ne glede na to, ali so bili v delovnem razmerju pri njej ali pri podizvajalcu (prvemu tožencu).

12. Dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik obravnavanega dne delo opravljal po navodilih vodilnega monterja druge toženke C.C., ni protispisna, saj jo potrjujejo tako izpovedi tožnika in direktorja druge toženke, kot tudi izpovedi prič C.C. in D.D. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje za to ugotovitev ni navedlo razlogov, saj so ti navedeni v 11., 12. in 13. točki obrazložitve sodbe. Pritožbeno sodišče navedeno dokazno oceno sodišča prve stopnje sprejema kot prepričljivo, celovito in ustrezno obrazloženo, zato druga toženka v pritožbi neutemeljeno vztraja pri navedbah, da tožniku ni odredila dela, pri katerem se je ta poškodoval. Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da je C.C. delo odrejal skupinovodjem od kooperantskih družb, ki so njegova navodila prenesli svojim delavcem. To, da vodja monterjev druge toženke navodil za delo ni naslovil neposredno na tožnika, temveč jih je skladno z ustaljeno organizacijo dela naslovil na skupinovodjo prvega toženca, namreč ne vpliva na pravilnost ugotovitve, da se je tožnik poškodoval med izvrševanjem navodila druge toženke.

13. Sodišče prve stopnje je izpoved direktorja druge toženke (predvsem ob upoštevanju številnih dokazov, ki so bili z njegovo izpovedjo v nasprotju) res ocenilo kot neverodostojno, vendar to ne pomeni, da jo je upoštevalo selektivno, kot to zatrjuje pritožba. Dokazna ocena sodišča prve stopnje v zvezi s tem tudi ni sama s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku izvedlo tako dokaze, ki jih je predlagal tožnik, kot tudi dokaze, predlagane s strani toženih strank, v 15. točki obrazložitve sodbe pa je pojasnilo, zakaj ocenjuje, da je izpoved direktorja druge toženke (da je prvi toženec svoje delavce posojal družbi A. d. o. o. in da je bila druga toženka na delovišču le podizvajalec te družbe) neprepričljiva. Sicer pa je tudi direktor druge toženke v izpovedi potrdil enega od odločilnih dejstev, tj. da je delo med skupinovodje drugih podizvajalcev razporejal prav delavec druge toženke C.C. 14. Druga toženka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje pri presoji obstoja njene odškodninske odgovornosti zmotno kot bistveno štelo okoliščino, da imata druga toženka in družba A. d. o. o. istega lastnika (direktorja druge toženke B.B.). Kot je to razvidno iz 15. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje to ugotovitev upoštevalo le pri oceni (ne)verodostojnosti izpovedi direktorja druge toženke, iz katere med drugim izhaja, da med navedenima družbama ni nobene povezave.

15. Pritožba ne nasprotuje dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je tožnik v trenutku škodnega dogodka opravljal delo na višini 3 metrov. Delo na takšni višini glede na izkušnje in pogostost škodnih posledic tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavlja nevarno dejavnost v smislu določbe 149. člena OZ, zaradi česar je na strani druge toženke, ki je nevarno dejavnost izvajala, podana objektivna odškodninska odgovornost. Nasprotne pritožbene navedbe so neutemeljene.

16. Neutemeljeno je tudi pritožbeno nasprotovanje presoji sodišča prve stopnje, da tožnik k nastali škodi ni soprispeval. Sicer drži, da v trenutku škodnega dogodka ni bil pripet z varnostnim pasom in da ni nosil varnostne čelade, saj je to ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Vendar pa so za odločitev o morebitnem soprispevku tožnika bistvene nadaljnje ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnik pred napotitvijo na delo v G. ni opravil izpita iz varstva pri delu in da s strani tožene stranke ni bil poučen niti o delu na gradbenem odru niti o uporabi zaščitnih sredstev. Ob takšnih okoliščinah tudi po presoji pritožbenega sodišča tožniku ni mogoče očitati, da je soprispeval k nastali škodi. Glede na to, da je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje tožnika na delovišče v G. napotil prvi toženec kot njegov delodajalec, na opravljanje del montaže klima naprav na gradbenem odru pa druga toženka, pritožba neutemeljeno vztraja pri navedbi, da se je tožnik poškodoval pri delu, za katerega ni imel sklenjene pogodbe o zaposlitvi. To na odgovornost tožene stranke nima nobenega vpliva.

- Glede višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo:

17. Sodišče prve stopnje je pri presoji višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je glede na določbo drugega odstavka 179. člena OZ odvisna od pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, utemeljeno upoštevalo mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke - specialista kirurgije in travmatologije prof. dr. L.L. in izpoved tožnika. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožnik v obravnavani nezgodi utrpel zunanji sklepni zlom leve petnice in stisnjen zlom 1. in 2. ledvenega vretenca. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje pri odmeri višine odškodnine poškodbe hrbtenice ne bi smelo upoštevati. Sicer drži, da je tožnik rentgenski posnetek ledvene hrbtenice z dne 23. 2. 2009 sodišču predložil šele s pripravljalno vlogo z dne 28. 2.2017, vendar je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ta dokaz ni bil predložen prepozno. Sodišče prve stopnje je navedbe toženih strank v tej smeri utemeljeno zavrnilo s sklicevanjem na specifične okoliščine obravnavane zadeve, in sicer, da se je tožnik poškodoval v tujini, da je tam potekal večji del zdravljenja in da je bilo zato pridobivanje medicinske dokumentacije oteženo. Sodišče prve stopnje je na podlagi nadaljnje ugotovitve, o pravilnosti katere pritožbeno sodišče prav tako nima pomislekov, da je tožnik šele po prejemu izvedenskega mnenja ugotovil, da spornega rentgenskega posnetka ni v njegovi medicinski dokumentaciji na UKC H., pravilno zaključilo, da je tožnik ta rentgenski posnetek po prvem naroku za glavno obravnavo predložil brez svoje krivde (drugi odstavek 286. člena ZPP). Nasprotno pritožbeno uveljavljanje je neutemeljeno.

18. Sodišče prve stopnje se je do ugovora druge toženke, da zgoraj omenjeni rentgenski posnetek ni verodostojen, opredelilo v 17. točki obrazložitve sodbe, zato pritožba neutemeljeno uveljavlja nasprotno. V zvezi s tem je navedlo jasne razloge, ki med seboj niso v nasprotju, in sicer da v verodostojnost rentgenskega posnetka ne dvomi, ker je na njem zapisano tožnikovo ime, da iz izvida kontrolnega pregleda z dne 2. 3. 2010 izhaja, da so specialisti v UKC H. po pregledu tožnika ugotovili, da gre za stanje po zlomu 1. in 2. ledvenega vretenca, in da tudi po mnenju izvedenca medicinske stroke preostala medicinska dokumentacija v spisu ‒ razen CT posnetka z dne 24. 5. 2011 ‒ kaže na to, da je tožnik v obravnavani nezgodi utrpel (tudi) poškodbo vretenc ledvene hrbtenice. Pritožbeno sodišče to dokazno oceno sprejema kot pravilno. Kot že navedeno, namreč nasprotno izhaja le iz omenjenega CT posnetka, na katerega izrecno opozarja tudi pritožba, vendar je sodišče prve stopnje v zvezi s tem utemeljeno sledilo izpovedi izvedenca, da ni dvoma, da je šlo za svež zlom ledvenih vretenc in ne za bolezenske spremembe hrbtenice.

19. Tožnik je zaradi pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem od toženih strank zahteval plačilo zneska 30.000,00 EUR, sodišče prve stopnje pa je temu ugodilo do višine 15.500,00 EUR. Pritožba sicer pavšalno uveljavlja, da ugotovljen obseg telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ne opravičuje odmere odškodnine v takšni višini, vendar ob upoštevanju dejanskih ugotovitev, ki jim pritožba ne nasprotuje, in sodne prakse na tem področju odškodnina v navedenem znesku ustreza standardu pravične denarne odškodnine.

20. Tudi odškodnina za strah je prisojena v pravilni višini. Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da je bil tožnik v preteklosti že poškodovan in da je zato z zdravljenjem že imel izkušnje, saj to ni okoliščina, ki bi "minimalizirala strah, ki ga je tožnik trpel v posledici obravnavanega škodnega dogodka". Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik vsaj uro in pol po škodnem dogodku doživljal zelo hud primaren strah ter da je nadalje 4 mesece trpel intenziven sekundaren strah, ki se je v v nadaljnjem obdobju 18 mesecev postopno blažil, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da pravično in primerno odškodnino iz tega naslova predstavlja znesek 2.500,00 EUR, nasprotno pritožbeno uveljavljanje pa je neutemeljeno.

21. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti sledilo le izpovedi tožnika. Iz izpodbijane sodbe je jasno razvidno, da je pri tej odločitvi upoštevalo tudi ugotovitve iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke, ki ga je ocenilo kot strokovnega, jasnega in prepričljivega. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine iz tega naslova ni razmejilo duševnih bolečin, ki jih tožnik trpi v posledici obravnavane delovne nesreče, od duševnih bolečin, ki jih trpi zaradi že prej utrpele poškodbe kolka. V 28. točki obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje sicer res povzelo tudi tožnikovo izpoved o tem, da je po škodnem dogodku prišlo do hitrega razvoja artroze kolka z omejeno gibljivostjo praktično v vseh smereh in s stalnimi bolečinami ob obremenitvah, vendar je iz nadaljnje obrazložitve (29. in 30. točka) razvidno, da sodišče prve stopnje posledic, ki jih tožnik trpi zaradi poškodbe kolka, pri odmeri višine odškodnine iz tega naslova ni upoštevalo. Pritožba še neutemeljeno uveljavlja, da tožnik v potrditev svojih navedb glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni predlagal izvedbe nobenega dokaza. O tem je namreč izpovedal na naroku za glavno obravnavo, da so bile tožnikove življenjske aktivnosti po škodnem dogodku zmanjšane, pa potrjuje tudi izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke.

22. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da tožnik ni dokazal, da je v posledici škodnega dogodka potreboval tujo pomoč. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje to izhaja tako iz izpovedi tožnika, kot tudi iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke, ki mu je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine iz tega naslova v celoti sledilo. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da pomoč, ki so jo tožniku v obdobju po nesreči nudili njegovi družinski člani, ni presegala običajne pomoči, ki so si jo tudi sicer dolžni nuditi družinski člani. Da družinski člani niso dolžni odpravljati škode, ki sta jo tožniku povzročili toženi stranki, izhaja iz številnih odločb tako pritožbenega sodišča (npr. Pdp 533/2017 z dne 21. 12. 2017), kot tudi Vrhovnega sodišča RS (npr. VIII Ips 315/2015 z dne 19. 4. 2016).

23. Glede na vse navedeno je odločitev sodišča prve stopnje o delni ugoditvi tožbenemu zahtevku za premoženjsko in nepremoženjsko škodo materialnopravno pravilna. Posledično je pravilna tudi odločitev o stroških postopka, ki ji pritožba nasprotuje le v okviru zavzemanja za drugačno odločitev o glavni stvari. Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

24. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Druga toženka s pritožbo ni uspela, zato v skladu s 154. členom ZPP sama krije svoje pritožbene stroške. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP).