Jedro

Ni nemogoče, da bi bila dolžnikova obogatitev enaka tistemu znesku, ki bi ga lahko na temelju pravnega posla zahteval osiromašeni upnik, če bi bil pravni posel sklenjen. Trditveno in dokazno breme nosi seveda upnik, to pa je v tej zadevi tožeča stranka. Upnikove trditve morajo biti jasne, razumljive in preizkusljive. Če zahteva določen znesek, ki je nastane kot posledica računskih operacij, mora biti za preizkus sposoben tudi takšen izračun. Glede vsega tega nosi v vsakem primeru trditveno breme upnik sam. Če dolžnik zanika zatrjevana dejstva, mora domnevni upnik navesti tudi dokaze. Dokazno breme nosi torej le v primeru prerekanja, torej po potrebi. Protipravno bi bilo, če bi listine iskal in vpogledoval izvedenec; takšen dokaz bi bil raziskovalni (informativni), in je nedopusten. Predmet, ki ga bo pregledoval izvedenec (1. odstavek 251. člena ZPP), mora namreč predložiti že stranka sama (212. člen ZPP). Poleg tega sme sodišče postaviti izvedenca le, če sodišče nima potrebnega strokovnega znanja (243. člen ZPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Spor se je vodil glede plačila sorazmernega dela stroškov vzdrževanja skupnih objektov in naprav za vrsto pokopališč v Ljubljani in okolici, na katerih so vojna grobišča. 2. Tožeča stranka je navajala, da opravlja obvezno gospodarsko javno službo urejanja in čiščenja pokopališč v Ljubljani in okolici. Na teh pokopališčih se naj bi nahajali vojaški grobovi. Tudi te grobove naj bi vzdrževala tožeča stranka. Sorazmerni del stroškov za vzdrževanje skupnih delov in naprav naj bi morala nositi tožena stranka.

3. Tožeča stranka je zahtevala plačilo sorazmernih stroškov vzdrževanja za leta 2007, 2008, 2009, 2010 in 2011 v skupni višini 422.555,15 EUR z obrestmi.

4. Tožena stranka se je branila predvsem z ugovorom, da ni zavezanka za plačilo najemnine za uporabo zemljišč (32. člen Zakona o vojnih grobiščih, v nadaljevanju: ZVG). Navajala je tudi, da med strankama tega spora ni bila sklenjena nobena pogodba. Ugovarjala je nesklepčnost tožbe.

5. Prvostopenjsko sodišče je tožečo stranko s sklepom pozvalo na odpravo nesklepčnosti.

6. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da tožeča stranka opravlja obvezno gospodarsko javno službo urejanja in čiščenja pokopališč na pokopališčih v Ljubljani in okolici (Žale, Stožice, Šentvid, Vič, Rudnik, Štepanja vas, Polje, Črnuče, Šmartno pod Šmarno goro, Prežganje, Javor, Mali Lipoglav in Šentpavel). Na teh pokopališčih se nahajajo tudi vojna grobišča. Pravni temelj za opravljanje obvezne gospodarske javne službe je Odlok o ustanovitvi JP Žale, ki ga je izdala Mestna občina Ljubljana. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo še, da opravlja tožeča stranka storitve tudi v korist tožene stranke (prvostopenjska sodba, r. št. 6). Prvostopenjsko sodišče je še ugotovilo, da med strankama ni bil sklenjen noben pravni posel. Vse storitve in stroške skupnih objektov in naprav na pokopališčih, tudi tiste, ki bi se nanašajo na vojaška grobišča, so plačevali in že plačali najemniki grobov (prvostopenjska sodba, r. št. 8). Teh dejstev pritožba ne izpodbija.

7. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek. Ker med strankama ni bila sklenjena nobena pogodba, naj bi tožeča stranka ne mogla ničesar zahtevati od tožene stranke.

8. Zahtevek na temelju neupravičene obogatitve (1. odstavek 190. člena OZ) je prvostopenjsko sodišče zavrnilo zato, ker naj bi vse stroške za vzdrževanje skupnih objektov in naprav že poravnali najemniki grobov. Tožena stranka naj bi torej ne bila obogatena na račun tožeče stranke. Povrnitev neupravičene obogatitve naj bi lahko od tožene stranke zahtevali kvečjemu najemniki grobov. Poleg tega tožeča stranka sploh ni konkretno opredelila, kateri so posamezni stroški vzdrževanja skupnih objektov in naprav. Tožba naj bi bila že zato nesklepčna.

9. V pritožbi tožeča stranka priznava, da ZVG oprošča toženo stranko plačila najemnine. ZVG pa naj ne bi ničesar določal o plačevanju sorazmernega dela stroškov vzdrževanja skupnih delov in naprav. Sodišče naj bi tudi ne obrazložilo, kakšno je njegovo pravno stališče o tem, da kar je tožeča stranka navajala v pripravljalni vlogi z dne 7. 1. 2015. Tožena stranka naj bi menila, da ZVG ne oprošča tožene stranke plačila stroškov za vzdrževanje skupnih delov in naprav, zaradi katerih lahko deluje pokopališče kot celota. V nadaljevanju se pritožba zavzema za to, da lahko tožeča stranka zaračunava najemnino, kot je določena po pravilniku in odloku. Pritožba navaja tole: „Če je namreč sodišče štelo, da najemnina po pravilniku in odloku predstavlja sorazmerni del skupnih stroškov vzdrževanja pokopališča, bi moralo ob dejstvu, da ZVG toženo stranko oprošča zgolj plačila najema zemlje ugotovitvi, da je tožena stranka dolžna plačati tako imenovano najemnino po pravilniku in odloku.“ Tožena stranka v pritožbi tudi trdi, da naj bi v svojih vlogah natančno pojasnila način zaračunavanja sorazmernega dela skupnih stroškov. Utemeljenost tožbenega zahtevka naj bi podrobno opredelila že v sami tožbi, predlagali naj bi tudi izvedbo ustreznih dokazov.

10. Pritožba ni utemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo na temelju 353. člena ZPP.

11. Glede na Zakon o pokopališki in pogrebni dejavnosti bi lahko stranki tudi glede vojaških grobov sklenili kvečjemu najemno pogodbo (1. odstavek 21. člena Zakona o pokopališki in pogrebni dejavnosti). Pritožba sploh ne izpodbija ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da tožeča in tožena stranka nista sklenili nobenega pravnega posla, ki bi se nanašal na vojaške grobove. Sklenili torej nista niti najemne pogodbe.

12. Kot pravni temelj za uveljavljanje zahtevkov bi torej v poštev prišle kvečjemu določbe o neupravičeni obogatitvi. Zahtevek iz neupravičene obogatitve je lahko podan, če je dolžnik obogaten na račun osiromašenega upnika, ker je osiromašeni opravil storitev v korist obogatenega in za obogatitev ni bilo pravnega temelja (1. in 2. odstavek 190. člena OZ).

13. V tej zadevi je tožeča stranka trdila, da je bila osiromašena in da za takšno osiromašenje ni bilo pravnega temelja.

14. Če je bila storjena storitev v korist dolžnika, lahko upnik praviloma zahteva le povrnitev koristi (1. odstavek 190. člena OZ), ker ni mogoče zahtevati vrnitve storitve. Če pa upnik hoče dobiti povrnitev koristi, mora določno zatrjevati, kolikšna je korist. Trditveno in dokazno breme (212. člen ZPP) nosi sam. V tem sporu je obe bremeni nosila torej tožeča stranka.

15. Tožeča stranka je še v pritožbi zatrjevala, da je za toženo stranko nastala takšna korist, kolikor bi bila tožeča stranka upravičena zahtevati najemnine po Pravilniku o merilih za oddajanje, pripravo in vzdrževanje grobov (Ur. l. RS, št. 13/90) in po Odloku o pogrebni in pokopališki dejavnosti (Ur. l. RS, št. 116/80). Tako je vsaj njeno sicer v tem delu zelo nejasno pritožbo mogoče razumeti (l. št. 59, zadnji odstavek).

16. Ni nemogoče, da bi bila dolžnikova obogatitev enaka tistemu znesku, ki bi ga lahko na temelju pravnega posla zahteval osiromašeni upnik, če bi bil pravni posel sklenjen. Trditveno in dokazno breme nosi seveda upnik, to pa je v tej zadevi tožeča stranka. Upnikove trditve morajo biti jasne, razumljive in preizkusljive. Če zahteva določen znesek, ki je nastane kot posledica računskih operacij, mora biti za preizkus sposoben tudi takšen izračun. Glede vsega tega nosi v vsakem primeru trditveno breme upnik sam. Če dolžnik zanika zatrjevana dejstva, mora domnevni upnik navesti tudi dokaze. Dokazno breme nosi torej le v primeru prerekanja, torej po potrebi.

17. Tožeča stranka ni zadostila nobenemu od obeh bremen. Zahtevek iz neupravičene obogatitve po višini opredeljuje 194. člen OZ. Glede višine svojega zahtevka je tožeča stranka zgolj navedla, kolikšni so bili letni stroški za vzdrževanje skupnih objektov in naprav (l. št. 3) in kolikšno naj bi bilo število grobov in cene najema (l. št. 4). Kot dokaz je predložila seznam z navedbo grobov in postavitev izvedenca ekonomske stroke. Ta naj bi preračunal „utemeljenost višine tožbenega zahtevka z vpogledom v poslovne knjige tožeče stranke, zlasti pa letne bilance za leta 2007, 2008, 2009, 2010 in 2011“ (l. št. 4).

18. Tožena stranka je z vso jasnostjo ugovarjala, da ni mogoče preizkusiti višine in pravilnosti izračuna stroškov, ki ga je uveljavljala tožeča stranka (l. št 17 = odgovor na tožbo, str. 3). Prvostopenjsko sodišče je tožečo stranko celo pozvalo na odpravo nesklepčnosti, ki pa je tožeča stranka ni odpravila.

19. Že pojasnila tožeče stranka, zakaj pravzaprav sploh zahteva prav 422.555,51 EUR, so bila nezadostna. V takšnem primeru sodišče ni dolžno izvajati dokazov. Tožbenemu zahtevku že zato ni bilo mogoče ugoditi. Povsem odpovedala pa je tožeča stranka pri dokaznemu bremenu glede višine zahtevka. Ni bilo prav nobenega razloga, da bi sama ne mogla predložiti poslovnih knjig, če je menila, da bi bilo mogoče na njihovem temelju ugotoviti višino neupravičenega prikrajšanja (1. odstavek 226. člena ZPP). Protipravno bi bilo, če bi listine iskal in vpogledoval izvedenec; takšen dokaz bi bil raziskovalni (informativni), in je nedopusten. Predmet, ki ga bo pregledoval izvedenec (1. odstavek 251. člena ZPP), mora namreč predložiti že stranka sama (212. člen ZPP). Poleg tega sme sodišče postaviti izvedenca le, če sodišče nima potrebnega strokovnega znanja (243. člen ZPP). Tudi ta predpostavka za postavitev izvedenca ni bila podana.

20. Neutemeljena je pritožba tudi v delu, v katerem očita prvostopenjski sodbi, da ni zavzela pravnega stališča glede uporabe vrste določb ZVG. Zavzelo je tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tudi, kolikor bi lahko bil oprt na 1. odstavek 190. člena OZ.

21. Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o stroških pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP). Povrnitev pritožbenih stroškov lahko zahteva le stranka, ki uspe s pritožbo (1. odstavek 154. člena ZPP). Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov.