Jedro

Tožnik je podal zadostno trditveno podlago ter predlagal primerne dokaze za dokazovanje dejstev. Število zatrjevanih nadur je resda navedel le skupno za vsak posamezen mesec, vendar zaradi tega trditvena podlaga še ni nezadostna; nenazadnje je tudi glede na tožnikove plačilne liste obračunsko obdobje predstavljal mesec dni.

Ker delavec ni prerekal navedb delodajalca, da je iz naslova dnevnic delavcu plačal znesek dnevnic ter predložil potrdilo o plačilu tega zneska delavcu, je bil tožbeni zahtevek za plačilo dnevnic v tem obsegu utemeljeno zavrnjen.

Izpolnjevanje obveznosti do prijave v poklicno zavarovanje in sklenitev ustrezne pogodbe (in šele posledično plačevanje ustreznih prispevkov) je potencialna kršitev dolžnosti delodajalca v razmerju do delavca, ki jo mora ta v skladu s prvim in drugim odstavkom 200. člena ZDR-1 uveljavljati najprej pri delodajalcu in šele po tem na sodišču. Delavec ne more biti uspešen samo z uveljavljanjem denarne terjatve pred sodiščem, če mu pravica pred tem še ni bila priznana.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi v točkah III in V izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem in izpodbijanem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku iz naslova dnevnic za januar 2019 plačati 36,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2019 do plačila. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za plačilo dnevnic v bruto znesku in za plačilo dnevnic v znesku 360,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka). Ugotovilo je, da ne obstaja terjatev toženke v znesku 100,00 EUR (točka II izreka). Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku iz naslova nadur za obdobje od meseca julija 2016 do vključno meseca novembra 2018 plačati neto zneske od bruto zneskov, razvidnih iz izreka izpodbijane sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, ter od bruto zneskov odvesti davke in prispevke (točka III izreka). Zavrglo je tožbo, da je toženka dolžna tožniku iz naslova poklicnega zavarovanja za obdobje od meseca julija 2016 do vključno meseca januarja 2019 plačati zneske, razvidne iz izreka izpodbijane sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (točka IV izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan toženki plačati stroške postopka v znesku 1.895,44 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka V izreka).

2. Zoper sodbo in sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP pritožuje tožnik. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da gre pri voznikih v mednarodnem prometu za specifično kategorijo delovnih mest, kjer se nadure ugotavljajo na podlagi listin, ki jih praviloma hrani delodajalec. Sodna praksa je zato dopustila tudi dokazovanje na podlagi evidenc voznikov in z izvedencem prometne stroke. Na podlagi lastnih evidenc je tožnik podal zadostno trditveno podlago za vtoževane nadure. Če obstaja dvom v njihovo verodostojnost, mora izračune opravljenega delovnega časa opraviti izvedenec. Pri tem ne gre za informativni dokaz, saj so podane konkretne navedbe (v mejah mogočega, saj se listine o opravljenih urah nahajajo pri delodajalcu). Zgolj dejstvo, da je toženka podanim trditvam nasprotovala, ne pomeni, da so te pomanjkljive. Ne držijo navedbe sodišča, da je tak dokaz neprimeren, ker naj bi na podlagi listin izvedenec lahko izračunal zgolj približek opravljenih ur. Izvedenec izračune lahko naredi tudi na podlagi tur, števila kilometrov, ipd. Angažma izvedenca je v tovrstnih sporih običajen. Za podatke vnesene v tahograf pa je odgovoren tudi delodajalec. Splošno znano dejstvo je, da ti od voznikov običajno zahtevajo, da v času drugih opravil preklopijo na pavzo, čemur morajo ti slediti. To je sodišče spregledalo, čeprav podatki iz tahografa izkazujejo nenormalno majhno količino ostalega dela. Tožnik je moral poleg vožnje cisterne to tudi napolniti, izprazniti, odgovoren je bil tudi za njeno čiščenje. Sodišče v sodbi ni pojasnilo, kaj je zadostna trditvena podlaga. Ta je podana, ko je, kot v obravnavanem primeru, navedeno konkretno število opravljenih ur ter nadur, ki so v določeni meri podprte tudi z dokazi. Morebitna neustreznost le-teh pa ne pomeni pomanjkljivosti trditvene podlage, še posebej, ker je tožnik predlagal tudi dokaz z izvedencem. Ta bi ugotovil, ali njegove trditve držijo, šele potem pa bi sodišče lahko sprejelo ustrezen zaključek, ne pa da je brez tega ugotovilo, da njegova evidenca ni ustrezna. Ker sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov, je absolutno bistveno kršilo postopek, nejasno ugotovljeno je ostalo tudi dejansko stanje. Glede vtoževanih dnevnic pa navaja, da je toženka predložila le listine, s katerimi je dokazala prejem oziroma dvig denarja. Vendar pa se je ta denar porabil za stroške delodajalca, česar pa sodišče ni upoštevalo. V zvezi z zahtevkom za plačilo poklicnega zavarovanja pa navaja, da gre za čisti denarni zahtevek, zato predhodno pravno varstvo pri delodajalcu ni potrebno. Delovno mesto voznika je uvrščeno v kategorijo delovnih mest, za katerega ga je delodajalec dolžan plačevati. Meni, da je sodišče v tem delu zahtevek neutemeljeno zavrglo.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe kot neutemeljene in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP preizkusilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

_Glede zahtevka za plačilo nadur_

6. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo nadur, ki jih je tožnik zahteval od toženke iz naslova opravljanja dela voznika tovornjaka v mednarodnem prometu. Pritožba utemeljeno izpodbija presojo sodišča prve stopnje o pomanjkljivi trditveni podlagi tožnika, ki naj bi v tožbi zgolj pavšalno navedel število opravljenih nadur v posameznem mesecu in ni pojasnil, kdaj naj bi jih dejansko opravil, katere naloge naj bi takrat opravljal ter ni krajevno in časovno konkretiziral okoliščin, v katerih naj bi opravil nadure. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik v tožbi in nadaljnjih vlogah navajal naslednje: vozil je cisterno, v kateri je prevažal kemikalije, glinico, itd.; pri toženki je opravil veliko nadur, katerih mu ta ni plačala in ki jih je tožnik opredelil za vsak posamezen mesec posebej v skupnem seštevku; število opravljenih delovnih ur je razvidno iz potnih nalogov; tožbeni zahtevek je oblikoval na podlagi podatkov iz voznikove kartice (tj. tahografa) tako, da je izračunal dolžino mesečnega trajanja časa, ko je bil na delovnem mestu in na razpolago delodajalcu, in na podlagi podatkov iz lastne evidence, v kateri je beležil začetek in konec dela ter kraje, kjer je imel aktivnosti; voznikova kartica v rubriki "celotni delovni čas" kaže drugačno sliko od vtoževane, ker vozniki zato, da imajo čas opraviti vsa s strani delodajalca zahtevana opravila, v času naklada oziroma razklada ter čakanja nanju pritisnejo na pavzo; naklad oziroma razklad, skupaj z morebitnim čakanjem nanju, sta trajala cca 3,5 ure; opravljal je tudi čiščenje cisterne, ki je trajalo vsakokrat od 2,5 do 3 ure. Za dokazovanje svojih trditev je predlagal vpogled v plačilne liste, potne naloge, podatke iz voznikove kartice, tožnikove lastne evidence, zaslišanje strank ter prič - voznikov pri toženki in izvedbo dokaza s sodnim izvedencem prometne in finančne stroke. Upoštevajoč navedeno je po presoji pritožbenega sodišča tožnik podal zadostno trditveno podlago ter predlagal primerne dokaze za dokazovanje navedenih dejstev. Število zatrjevanih nadur je resda navedel le skupno za vsak posamezen mesec, vendar zaradi tega trditvena podlaga še ni nezadostna; nenazadnje je tudi glede na tožnikove plačilne liste obračunsko obdobje predstavljal mesec dni. Upoštevajoč slednje tudi ni ključnega pomena sklicevanje sodišča prve stopnje na tožnikovo izpoved, v kateri ni znal pojasniti, katere dneve in v kolikšnem obsegu naj bi opravil nadurno delo. V zvezi z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da bi tožnik moral za vsak dan posebej dokazati, koliko ur preko polnega delovnega časa je opravil, pritožbeno sodišče ugotavlja, da bo število ur po delovnih dnevih (in nato v okviru meseca) mogoče natančneje ugotoviti na podlagi popolno izvedenega dokaznega postopka, torej na podlagi predloženih evidenc, na katere se tožnik v trditvah tudi sklicuje, potnih nalogov, tahografov, izpovedi, vključno z izvedbo dokaza z izvedencem prometne stroke.

7. V okoliščinah obravnavanega primera za zadostnost trditvene podlage nista potrebni krajevna in časovna konkretizacija okoliščin oprave nadur in natančnejše navajanje tedaj opravljenih nalog. Delodajalec je namreč tisti, ki se profesionalno ukvarja s prevozom tovora, ga organizira, določa voznikom relacije glede na naročila, jim odreja druge naloge, povezane z določenim prevozom (nakladi, razkladi, čakanje nanju, čiščenje vozila itd.), in pozna čas, ki je običajno potreben za njegovo izvedbo. Nenazadnje je točno in pravilno vodenje evidenc delovnega časa, ki ne vključuje zgolj vožnje, temveč tudi vsa s tem povezana opravila, dolžnost delodajalca, in ne delavca. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da iz tožnikovih navedb ni mogoče razbrati, kaj je vštel v delovni čas, niti načina izračuna nadur. Tožnik je namreč navedel, da mesečno trajanje dela vključuje čas, ko je bil na delu oziroma na razpolago delodajalcu (o tem, kaj šteje v delovni čas, je tudi izpovedal), pojasnil je, zakaj voznikova kartica tega ne potrjuje ter česa ne vključuje, da se v delovni čas, kot ga vtožuje, všteva tudi 45-minutni odmor, koliko časa vzamejo ostala opravila (nakladi, razkladi, čakanje nanju, čiščenje vozila), opredelil pa je tudi način izračuna vrednosti nadur.

8. Ker glede na obrazloženo tožnikova trditvena podlaga ni bila pomanjkljiva, pritožba utemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da bi postavitev izvedenca prometne stroke predstavljala informativni dokaz, saj je bila izvedba tega dokaza predlagana v potrditev tožnikovih že podanih navedb v zvezi z nadurnim delom.

9. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da v sporu niso bili predloženi dokazi, ki bi predstavljali ustrezno podlago izvedencu za izračun delovnega časa, ker naj obseg opravljenega dela ne bi izhajal niti iz predloženih potnih nalogov niti iz izpiskov tahografov kot tudi ne iz tožnikovih lastnih evidenc. Glede na izpovedi tožnika in dveh prič so ti s tahografi manipulirali (zgolj) tako, da ti ne vključujejo časa vseh opravljenih del (naklada, razklada, čiščenja cisterne itd.). Zgolj zaradi tega njihova dokazna vrednost ni nepomembna; nenazadnje je iz njih razviden čas vožnje. Dejstvo, da je tožnik nedosledno evidentiral delovni čas, še ne pomeni, da do plačila za nadurno delo ni upravičen. Pritožba utemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je vsak voznik sam odgovoren za pravilnost vnašanja podatkov v tahograf, saj je sodišče obenem povzelo skladne izpovedi vseh treh voznikov, da so s tahografi manipulirali na zahtevo toženke. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da se v spisu nahajajo tudi potni nalogi, iz katerih izhaja vrsta podatkov, kot npr. prevožene relacije, stanje kilometrov ob točenju bencina, datumi razkladov, nakladov, čiščenj cisterne, itd. Tožnik je tudi opredelil čas, ki je bil potreben za opravo teh nalog, ki ga bo sodišče prve stopnje lahko preverilo z izpovedbami strank in prič ter ga dokončno raziskalo z izvedbo dokaza z izvedencem prometne stroke. Čas vseh izvršenih opravil skupaj s časom vožnje res ni izrecno naveden v posameznem dokazu, ga bo pa mogoče ugotoviti ob hkratnem upoštevanju vseh dokazov skupaj, saj je na podlagi vsakega izmed njih moč ugotoviti kakšno relevantno dejstvo (npr. iz tahografov čas vožnje, iz potnih nalogov število in datum oprave drugih opravil tožnika, itd.). Kot rečeno, je tožnik vložil v spis tudi lastne evidence, v katerih so za vsak posamezni dan navedene razdalje, kilometri in ure. Njihove dokazne vrednosti ni mogoče izničiti zgolj zato, ker iz njih ne izhaja izrecno, kaj je všteto v evidentiran delovni čas, in ker je tožnik izpovedal, da je v delovni čas vštel tudi čas odmora. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je tožnik, ki ne razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem, predlagal izvedenca prometne stroke za izračun nadur, ki naj upošteva vse listine v spisu. Glede na vse obrazloženo pomeni stališče sodišča prve stopnje, da izvedenec prometne stroke na podlagi predloženih dokazov ne bi mogel opraviti izračuna opravljenih ur, nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno. Z opustitvijo tega dokaza je bilo tožniku onemogočeno dokazovanje odločilnega dejstva (števila opravljenih ur dela v vtoževanem obdobju oziroma nadur) in s tem kršena pravica do izjavljanja, ki jo varuje 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Zaradi ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP delno ugodilo pritožbi zoper sodbo, jo razveljavilo v delu, ki se nanaša na odločitev glede plačila nadur in posledično glede stroškov postopka (točki III in V izreka) in v tem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotavljanje dejanskega stanja je namreč v prvi vrsti vezano na sojenje na prvi stopnji. To velja še zlasti v primeru, kot je obravnavani, ko je v zvezi s presojo temelja zahtevka potrebno izvesti še ključni dokaz z izvedencem prometne stroke, v odvisnosti od njegovih ugotovitev pa nadalje po potrebi tudi predlagani dokaz z izvedencem finančne stroke. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da bo za potrebe izvedenčevega izračuna morebitnih nadur, ki jih je toženka dolžna plačati tožniku, prvostopenjsko sodišče moralo na podlagi že izvedenih dokazov oziroma, če se bo to izkazalo za potrebno, s ponovnim zaslišanjem tožnika in prič, poprej ugotoviti čas, potreben za opravo dodatnih opravil (čiščenja, nakladanja, razkladanja itd.), in pomen podatkov v tožnikovih evidencah (predvsem v njih navedenih ur) ter okoliščine glede neenakomerne razporeditve delovnega časa. Z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje glede razveljavljenega dela sodbe, glede na datum vložitve tožbe, tudi ne bo kršena pravica strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

_Glede zahtevka za plačilo dnevnic za mesec januar 2019_

11. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo dnevnic za mesec januar 2019 v pretežnem delu (za znesek 360,00 EUR z obrestmi) zavrnilo, ker je toženka zatrjevala, da je tožniku 24. 1. 2019 iz naslova dnevnic za mesec januar 2019 plačala 360,00 EUR, kar je dokazala s potrdilom o plačilu tega zneska tožniku. Tožnik teh trditev toženke sploh ni prerekal. Prejema tega zneska ne zanika niti v pritožbi, kjer navaja le, da se je ta denar porabil za stroške delodajalca (toženke), kar pa predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Pritožba zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo dnevnic v znesku 360,00 EUR z obrestmi je tako neutemeljena.

_Glede zahtevka za plačilo poklicnega zavarovanja_

12. Pritožba neuspešno izpodbija tudi zavrženje tožbe za plačilo prispevkov poklicnega zavarovanja. Čeprav pravilno navaja, da je tožnik postavil čisti denarni zahtevek, spregleda, da je dolžnost plačila prispevkov odvisna od poprejšnje ugotovitve obstoja obveznosti za vključitev tožnika v poklicno zavarovanje. Kot je namreč ugotovilo sodišče prve stopnje, tožniku pravica do plačila teh prispevkov še ni bila priznana oziroma še ni bil vključen v poklicno zavarovanje. Glede na to se je pravilno sklicevalo na stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 48/2021, iz katerega izhaja, da je izpolnjevanje obveznosti do prijave v zavarovanje in sklenitev ustrezne pogodbe (in šele posledično plačevanje ustreznih prispevkov) potencialna kršitev dolžnosti delodajalca v razmerju do delavca, ki jo mora ta v skladu s prvim in drugim odstavkom 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) uveljavljati najprej pri delodajalcu in šele po tem na sodišču. Delavec ne more biti uspešen samo z uveljavljanjem denarne terjatve pred sodiščem, če mu pravica pred tem še ni bila priznana.

13. Ker pritožba zoper odločitev o plačilu dnevnic in prispevkov za poklicno zavarovanje ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v tem delu potrdilo izpodbijani del sodbe ter sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP.