Jedro

Ker nobena od oseb, ki naj bi vstopile v pravdo namesto toženk, ki sta umrli še pred vložitvijo tožbe, ni podala soglasja za vstop v pravdo, razširitev tožbe nanje ni dopustna.

Kupec, ki ne poskrbi za vpis svoje pravice v zemljiško knjigo, nosi posledice opustitve. Zaradi varnosti pravnega prometa zakon ščiti dobrovernega pridobitelja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je prodajna pogodba z dne 4.10.2002, sklenjena med prvo do petnajstotoženo stranko kot prodajalci in šestnajstim tožencem kot kupcem ter sedemnajsto toženko kot sopogodbenico, neveljavna ter da je tožnik lastnik parcele št. 532 k.o. X, kar je šestnajstoženi dolžan priznati in mu v 15 dneh izstaviti listino, na podlagi katere bo mogoč zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice na navedeni nepremičnini do celote v korist in na ime tožnika. Posledično je tožniku naložilo v plačilo na 1.738,76 EUR odmerjene pravdne stroške tožene stranke.

2. Tožnik sodbo izpodbija zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Dejansko stanje je prvostopenjsko sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo, ker ni pribavilo spisa Okrajnega sodišča na Jesenicah P 20/2005, kjer je tožnica uspela s tožbo za izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine, ki jo je temeljila na „domači kupoprodajni pogodbi“. Zmotna je ugotovitev, da je za dobrovernost v primeru, ko se posest pridobi na podlagi prodajne pogodbe, potrebna vknjižba v zemljiški knjigi. Lastninsko pravico je pridobil kot dobroverni lastniški posestnik na podlagi priposestvovanja v obdobju od 25.8.1992 do aprila 2004. Prodajna pogodba z dne 25.8.1992 se je realizirala in s tem konvalidirala. Dobroverni lastniški posestnik je ostal tudi po 8.11.2000. Šestnajsti toženec je dobro vedel, da je tožnik lastnik sporne parcele, sicer mu ne bi svetoval, naj prodajo prepreči. Tudi županu sedemnajstotožene stranke je 8.11.2000 pokazal dokumentacijo, istega dne je z dokumentacijo seznanil tudi tretjega in šestega toženca. S tem, ko je sodišče verjelo šestnajstemu tožencu, da mu je tožnik dokumentacijo izročil šele par mesecev po sklenitvi prodajne pogodbe z dne 4.10.2002, je zmotno ugotovilo dejansko stanje, in to kljub temu, da šestnajsti toženec ni priložil nobenega z.k. izpiska datiranega pred 4.10.2002. Enako velja tudi za župana sedemnajstotožene stranke. Oba sta bila nedobroverna, saj sta dobro vedela, da je tožnik že leta 1992 kupil parcelo od A. K.. Ker sta ravnala v nasprotju z določili 5., 6. in 7. člena OZ (Obligacijski zakonik), zanju ne more veljati 1. odstavek 8. člena ZZK-1 (Zakon o zemljiški knjigi). Priča P. R. je kot vnuk šestnajstega toženca zainteresiran za izid pravde, torej njegovo pričevanje ne more biti verodostojno in je sodišče s tem, ko mu je verjelo, dejansko stanje zmotno ugotovilo. Zmotno je ugotovilo tudi, da tožnik ni obdeloval spornega zemljišča. Zmotna je ugotovitev, da je bil šestnajsti toženec pred nakupom sporne nepremičnine celo zelo skrben. Nobenega dokaza ni predložil, da je preveril stanje v zemljiški knjigi. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča, da šestnajsti toženi ni ravnal v nasprotju z moralnimi načeli. Prvostopenjsko sodišče je zmotno uporabilo materialno prvo, in sicer 86. člen OZ zato, ker je šestnajsti toženec deloval nemoralno pri sklepanju pogodbe z dne 4.10.2002 in je pogodba nična. Pa tudi v nasprotju s prisilnimi predpisi je bila sklenjena, ker je bila parcela prodana dvakrat. Za šestnajsto in sedemnajsto toženo stranko določilo 1. odstavka 8. člena ZZK-1 ni uporabno glede na njuno nemoralno ravnanje. Zmotno je sodišče uporabilo določila 2. odstavka 43. člena SPZ (Stvarnopravni zakonik) in 70. člena ZOR (Zakon o obligacijskih razmerjih).

3. Na pritožbo je odgovorila pooblaščenka toženk. Predlaga, da jo višje sodišče kot neutemeljeno zavrne. Na podlagi pravnega posla z dne 25.8.1992 je imel tožnik obligacijsko pravico do izpolnitve pogodbe, ki pa se je ni poslužil. Lastninske pravice na zemljišču pa ni pridobil niti s priposestvovanjem, kot je pravilno ugotovilo že prvostopenjsko sodišče. Pogodba z dne 4.10.2002 nima nobenih formalnih nepravilnosti, niti ni v nasprotju z moralnimi načeli in ni nična.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo za presojo relevantno dejansko stanje popolno in pravilno ugotovljeno. Prvostopenjsko sodišče je ugotavljalo celo več dejstev, kot pa jih je bilo dolžno za pravilno uporabo materialnega prava.

6. S sklepom z dne 12.1.2009, ki je pravnomočen, je prvostopenjsko sodišče zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na četrtotoženo stranko A. G. in sedmotoženo stranko L. K., ker sta umrli še pred vložitvijo tožbe. Tožeča stranka je sicer nato predlagala razširitev tožbe še na D. in B. K., ki sta dediča po dne 21.1.2002 umrli L. K.. Gre za subjektivno spremembo tožbe. Ta pa je glede na določilo 2. odstavka 187. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) dovoljena le, če tisti, ki naj bi vstopil v pravdo namesto prvotno toženega, v to privoli. Na novo tožena pa na poziv sodišča, naj se v roku 15 dni izjavita, ali privolita v razširitev tožbe, nista odgovorila. Da bi sodišče lahko dovolilo subjektivno spremembo tožbe, bi morala privolitev v to, da stopi v pravdo tudi namesto četrte toženke, podati tudi osmotoženka. Ker nobena od oseb, ki naj bi vstopile v pravdo namesto toženk, ki sta umrli še pred vložitvijo tožbe, ni podala soglasja za vstop v pravdo, razširitev tožbe nanje ni dopustna. Četrto in sedmotožena stranka tako nista zaobjeti s tožbo. Tožbo za ugotovitev neveljavnosti (ničnosti) določene pogodbe, pa je potrebno naperiti zoper vse pogodbenike, saj je mogoče spor rešiti samo na enak način za vse in se štejejo za enotno pravdno stranko (196. člen ZPP). Gre za nujne enotne sospornike. Ker na strani tožene stranke ne nastopajo vsi pogodbeniki, je potrebno tožbeni zahtevek zavrniti zaradi zgrešene pasivne legitimacije. Glede na to pritožbeno sodišče na navedbe pritožbe, ki se nanašajo na odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev neveljavnosti pogodbe z dne 4.10.2002, ne bo več odgovarjalo.

7. Dejstvo, da je bilo ugodeno zahtevku v drugi zadevi, kjer je bil tožbeni zahtevek tak kot v obravnavani, ne dokazuje trditev o dejstvih. Tožeča stranka dejanskega stanja, ki je privedlo do take odločitve, niti ni podrobneje pojasnila. S takim sklicevanjem na drugo zadevo je mogoče utemeljiti materialnopravna stališča, ne pa dejanskih okoliščin primera. Tožbeni zahtevek pa je potrebno utemeljiti in dejansko stanje ugotoviti glede na okoliščine konkretnega primera. Tožeča stranka zato prvostopenjskemu sodišču neutemeljeno očita nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ker ni pribavilo spisa Okrajnega sodišča na Jesenicah.

8. Višje sodišče tudi ne bo odgovarjalo na pritožbeno grajo, kolikor se ta nanaša na zaključek, da tožnik nepremičnine parc. št. 532 k.o. X. ni priposestvoval, češ da ni bil dobroveren in da ni potekla z zakonom določena priposestvovalna doba. Pritrjuje namreč zaključku prvostopenjskega sodišča, da je bil šestnajsti toženec pri sklepanju pogodbe z dne 4.10.2002 dobroveren.

9. Prvostopenjsko sodišče v nasprotju s pritožbenimi trditvami ni ugotovilo, da naj bi tožnik šestnajstemu tožencu dokumentacijo izročil šele v letu 2002. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da ni dokazano, kdaj je tožnik dokumentacijo v zvezi s sporno parcelo izročil šestnajstemu tožencu; da pa tudi, če jo je izročil še pred sklenitvijo pogodbe, to ne dokazuje pridobitve lastninske pravice tožnika, saj na podlagi pogodbe z dne 25.8.1992 ni možen vpis v zemljiško knjigo (gl. 1. odstavek na 9. strani izpodbijane sodbe).

10. V pritožbi izpostavljeno dejstvo, da šestnajsti toženec v spis ni vložil zemljiškoknjižnega izpiska z datumom pred 4.10.2002, nikakor ne dokazuje, da v zemljiško knjigo ni vpogledal. Dejstvo je, da iz zemljiške knjige ni izhajalo, da bi bil tožnik lastnik nepremičnine, ki se je prodajala, pa tudi ne, da teče kakršenkoli postopek v zvezi z lastništvom te nepremičnine.

11. Samo zato, ker je priča P. R. vnuk šestnajstega toženca, njegovega pričanja ni mogoče označiti za neverodostojnega. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi 8. členu ZPP skladne – celostne dokazne ocene, in ne le na podlagi pričanja P. R., naredilo pravilne zaključke glede obdelovanja spornega zemljišča. Verjelo je vsem zaslišanim pričam in ugotovilo, da se tožnika ni videvalo, da bi obdeloval predmetno zemljišče, dve leti pa ga je obdeloval G. B., vendar šestnajstotoženi ni vedel, da za tožnika. Sicer pa tudi, če bi tožnik sporno parcelo obdeloval, to še ne pomeni nujno, da je njen lastnik. Očitek o nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja tako tudi v tem delu ni utemeljen.

12. Kdor v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisane v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic (8. člen ZZK-1 in 10. člen SPZ). Načelo zaupanja v zemljiško knjigo omejuje tudi priposestvovanje. Skladno z 2. odstavkom 44. člena SPZ namreč pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in v zaupanju v javne knjige (zemljiška knjiga) pridobil pravico še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v javno knjigo. Glede na stanje v zemljiški knjigi šestnajstemu tožencu ni mogoče očitati, da bi lahko vedel, da je bila nepremičnina prodana. Ker pa je slišal, da naj bi zemljišče že prej kupil tožnik, se je pri njem pozanimal glede tega. Tudi če mu je tožnik takrat pokazal pogodbo o nakupu, mu ni mogoče očitati nedobrovernosti. Tožniku je namreč povedal, da namerava nepremičnino kupiti in da naj, če je res lastnik, uredi svoje lastništvo. To je bilo potrditvah tožnika 8.11.2000, sporna pogodba pa je bila sklenjena skoraj dve leti kasneje - 4.10.2002. Glede na čas, ki je potekel od opozorila šestnajstega toženca tožniku, je lahko upravičeno sklepal, da tožnik ni lastnik, saj mu lastništva ni uspelo urediti, niti ni poskrbel, da bi se v zemljiški knjigi vsaj zaznamovalo, da je v zvezi z lastništvom nepremičnine karkoli spornega. Sklenjen zavezovalni posel ne zadostuje za pridobitev lastništva, potreben je še razpolagalni posel. Sama kupoprodajna pogodba torej še ne dokazuje lastništva kupca. Raziskovalna dolžnost šestnajstega toženca ni segala tako daleč, da bi moral preveriti, zakaj ni prišlo do vpisa lastništva tožnika v zemljiško knjigo. Lahko bi bil zavezovalni pravni posel sporazumno razdrt, lahko da kupnina ni bila v celoti plačana, itd. Le če bi bila nepremičnina v stalni posesti tožnika, tako da bi bilo navzven jasno vidno, da je njegova (npr. stanovanjski ali poslovni prostori), bi se od šestnajstega toženca lahko zahtevala večja skrbnost glede preverjanja lastništva (prim. komentar dr. Matjaža Tratnika k 44. členu SPZ v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, izdala GV Založba 2004). Ker posest tožnika ni bila jasno vidna (predmetno zemljišče se niti ni stalno obdelovalo), je bila raziskovalna dolžnost zadostna. Šestnajsti toženec je upravičeno pričakoval, da bo tožnik glede na opozorila naj uredi lastništvo, poskrbel za vknjižbo ali vsaj zaznambo svoje pravice v zemljiški knjigi, za kar je imel do sklenitve pogodbe dovolj časa. Ni bila dolžnost šestnajstega toženca, da sprašuje G. B. za koga obdeluje zemljišče. Sicer pa tudi, če bi mu povedal, da za tožnika, to ob neaktivnosti tožnika, kljub opozorilu, da naj zemljiškoknjižno uredi lastništvo, ne zadostuje za zaključek, da bi bil šestnajsti toženec nedobroveren. Kupec, ki ne poskrbi za vpis svoje pravice v zemljiško knjigo, nosi posledice opustitve. Zaradi varnosti pravnega prometa zakon ščiti dobrovernega pridobitelja. Šestnajstemu tožencu tako ni mogoče očitati, da bi lahko vedel za lastninsko pravico tožnika, tudi če bi jo slednji pridobil s priposestvovanjem. Pred nakupom nepremičnine je ravnal ustrezno skrbno. Zadostil je raziskovalni dolžnosti in mu glede na neaktivnost tožnika ni mogoče očitati nedobrovernosti.

13. Ker glede na obrazloženo dobrovernost župana sedemnajstotožene stranke za razsojo ni odločilna, na pritožbene navedbe v tej smeri višje sodišče ne bo odgovarjalo.

14. V pritožbi uveljavljane kršitve torej niso podane, odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka je pravilna, čeprav deloma iz drugih materialnopravnih razlogov, kot jih je navedlo prvostopenjsko sodišče, pa tudi nobene od procesnih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče skladno s 3. odstavkom 350. členom ZPP paziti po uradni dolžnosti, prvostopenjsko ni zagrešilo. Zato je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

15. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka: tožeča zato, ker s pritožbo ni uspela (1. odstavek 154. člena ZPP), tožena pa, ker z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispevala k odločitvi drugostopenjskega sodišča (155. člen ZPP).