Jedro

Glede stroškov carinskega postopka veljajo določbe Zakona o davčnem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije, Oddelek v Novi Gorici kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 15.11.2000. Z navedeno odločbo je tožena stranka na pritožbo tožnika odpravila odločbo Carinarnice Koper z dne 6.3.2000 in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek in odločanje. Prvostopni organ je zavezal tožnika k plačilu carinskega dolga v znesku 1.045.011,00 SIT za osebni avtomobil znamke N.P., rabljen, v vrednosti 10.000 US dolarjev oziroma 1.500.159,00 SIT in prikolico za plovila v rednosti 500 USD oziroma 75.080,00 SIT, ki ju je začasno, skladno z določili 127. člena Uredbe o carinskih postopkih z ekonomskim učinkom, uvozil R.R. s stalnim prebivališčem v M. - Nemčija, nato pa dne 10.2.1997 prodal tožeči stranki.

Iz obrazložitve odločbe tožene stranke izhaja, da je Policijska uprava Koper dne 30.11.1999 zasegla tožniku navedeni osebni avtomobil s prikolico za plovila in ju dne 10.2.2000 zaradi obračuna carine predala Carinarnici Koper. Carinarnico je obvestila, da je tožnik navedeno blago kupil po kupoprodajni pogodbi z dne 10.2.1997 od slovenskega državljana za 10.500 US dolarjev. Prodajalec je imel pravico pripeljati in uvoziti omenjeno vozilo na slovensko carinsko območje na podlagi določila 127. člena Uredbe o carinskih postopkih z ekonomskim učinkom, ki je veljala v času začasnega uvoza. Ni pa imel pravice tega blaga prodati slovenskemu državljanu s stalnim bivališčem na območju Republike Slovenije. Carinarnica je v skladu z določili 3. alinee 3. odstavka 145. člena Carinskega zakona in a. točke 1. odstavka 154. člena Carinskega zakona tožniku obračunala carinski dolg, ker je nezakonito ravnal z začasno uvoženim carinskim blagom. Toda Carinarnica Koper ni ravnala v skladu z drugim odstavkom 61.a člena Carinskega zakona, ki ji nalaga, da v primeru, če zve za carinsko blago, ki se na carinskem območju nezakonito nahaja ali uporablja, kot da bi bilo sproščeno v prost promet, nemudoma izvede ukrepe, ki so potrebni za vzpostavitev zakonskega stanja, kar ji nalaga tudi določba 43. člena Carinskega zakona. Določa, da carinski organ sprejme ukrepe, vključno s prodajo blaga, da vzpostavi zakonito stanje. V primeru kršitve obveznosti po Carinskem zakonu postane blago jamstvo za plačilo v zvezi z njim nastalega carinskega blaga. Odločbo prve stopnje je bilo potrebno odpraviti, da bo imel tožnik možnost sodelovanja v postopku in možnost izbire carinsko dovoljene uporabe oziroma rabe za sprostitev v tej zadevi obravnavanega blaga v prost promet na carinskem območju v skladu z določili 63. člena Carinskega zakona ali za vrnitev blaga v tujino oziroma kako drugo dovoljeno uporabo ali rabo v smislu 8. točke 3. člena Carinskega zakona.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke. Sklicuje se na 2. odstavek 67. člena ZUS. Zavrača tožbeni ugovor, da je tožena stranka odločila v škodo pritožnika. Tudi o zahtevi za povrnitev stroškov postopka je bilo pravilno odločeno.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče opravi glavno obravnavo in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožniku prizna stroške carinskega postopka in odpravi odločbo tožene stranke. Podrejeno pa, da prekine postopek in pred Ustavnim sodiščem sproži postopek za oceno ustavnosti 8. člena Zakona o davčnem postopku. Zatrjuje, da je bil postopek kršen. Sodišče prve stopnje ni izvedlo glavne obravnave in tudi nima razlogov, zakaj se ni izreklo o predlogu za glavno obravnavo. O stroških postopka je bilo v carinskem postopku napačno odločeno. Uporabiti bi bilo potrebno 2. odstavek 113. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Določba 8. člena Zakona o davčnem postopku je protiustavna. Ne drži, da ni bilo odločeno v škodo tožnika. Odločba je bila odpravljena iz drugih razlogov, ki so nesprejemljivi za tožnika. Carinski urad je ocarinil avtomobil, pritožbeni organ pa predlaga "prodajo blaga". Sodišče ni obrazložilo, v čem je razlika "med sprostitvijo blaga v prost promet in carinjenjem blaga. Tožnik je želel doseči zmanjšanje carinske osnove. Sodba v bistvenih delih sploh ni bila obrazložena.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Tožena stranka je odpravila odločbo carinskega organa prve stopnje z utemeljitvijo, da bo imel tožnik možnost sodelovanja v postopku in možnost izbire carinsko dovoljene uporabe oziroma rabe za sprostitev v tej zadevi obravnavanega blaga v prost promet na carinskem območju, kot to določa 63. člen Carinskega zakona ali za vrnitev blaga v tujino oziroma kako drugo dovoljeno uporabo ali rabo v smislu 8. točke 3. člena Carinskega zakona. Takšna odločitev tudi po presoji pritožbenega sodišča ne predstavlja odločitve v škodo tožniku. S tem je namreč tožniku dana možnost, da se sploh znebi naložene davčne obveznosti, in to na način kot to določajo ostale določbe Carinskega zakona.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča ugovori, ki se nanašajo na zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka, nimajo podlage. Kot pravilno navaja že sodišče prve stopnje tako 1. odstavek 114. člena Zakona o splošnem upravnem postopku kot 8. člen Zakona o davčnem postopku, ki se uporablja v skladu s 6. členom Carinskega zakona, določata, da vsako stranko bremenijo stroški, ki jih ima zaradi postopka, kot so stroški za prihod, zamudo časa in izgubljeni zaslužek ter izdatki za takse in za njeno pravno zastopanje in strokovno pomoč. Takšna je pozitivna ureditev. Pritožbeno sodišče ne vidi razlogov, zaradi katerih bi moral biti postopek prekinjen in sprožen postopek pri Ustavnem sodišču. Izpodbijani sodbi ni možno očitati, da se je ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev obrazložilo in navedlo, zakaj je odločba tožene stranke pravilna in zakonita.

Ni utemeljen pritožbeni ugovor, ki se nanaša na glavno obravnavo na prvi stopnji. Res je tožeča stranka v tožbi predlagala, da sodišče odloči na glavni obravnavi. Toda iz vsebine tožbe ne izhaja, da bi bilo sporno dejansko stanje in da bi tožeča stranka predlagala izvedbo dokazov, s katerim naj bi se dejansko stanje posebej ugotavljalo. Zato po presoji pritožbenega sodišča postopek v upravnem sporu ni bil kršen in odločanje na nejavni seji ni vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe.

Tožnik je v pritožbi predlagal, da pritožbeno sodišče odloči na glavni obravnavi. Pritožbeno sodišče predlogu ni sledilo. Glavna obravnava na drugi stopnji se izvede le takrat, kadar se za to odloči pritožbeno sodišče. V konkretnem primeru je pritožbeno sodišče spoznalo, da glavna obravnava ni potrebna.

V čem naj bi bilo zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje pa pritožba ne pove. Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.