Jedro

Hišna preiskava, opravljena v skladu z odredbo sodišča v obsojenčevih prostorih, med drugim v kleti, kjer je bilo v jašku, pritrjenemu na strop kleti, najdeno tudi obsojencu zaseženo mamilo, je bila izvedena zakonito, saj se jašek nad kletjo šteje za del kleti, čeprav funkcionalno pripada stavbi kot celoti.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega B.S. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je B.S. spoznalo za krivega treh kaznivih dejanj neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ in kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 221. člena KZ ter mu izreklo enotno kazen dve leti zapora. Sodišče je obsojencu odvzelo zaseženo mamilo in protipravno premoženjsko korist v višini 125,19 evrov ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati premoženjsko pravni zahtevek v znesku 33,38 evrov in stroške kazenskega postopka, razen stroškov iz 6. in 7. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Višje sodišče je zavrnilo pritožbo zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojenca oprostilo plačila povprečnine.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona (1. in 4. točka 372. člena ZKP), bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8., 9. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter drugih kršitev določb kazenskega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni v točki 2 izreka in obsojenca oprosti kaznivega dejanja, v ostalem pa sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje pred spremenjenim senatom ter odredi, da se izvršitev pravnomočne sodbe odloži oziroma prekine.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP odgovoril vrhovni državni tožilec svetnik F.M., ki meni, da je zahteva delno utemeljena. Pritrjuje vložniku, da je za dejanja pod točkama 1 in 2 pravilna konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ, saj so bila vsa dejanja izvršena v letu 2000 kot izraz kontinuirane dejavnosti obdolženca. Vsa ostala zatrjevanja v zahtevi so po mnenju vrhovnega državnega tožilca neutemeljena.

4. Pisni odgovor vrhovnega državnega tožilca na zahtevo za varstvo zakonitosti je bil vročen obsojenčevemu zagovorniku, ki se o njem ni izjavil. Vrhovno sodišče je poskušalo vročiti pisni odgovor vrhovnega državnega tožilca tudi obsojencu, ki sodne pošiljke ni dvignil. B.

5. Kršitev kazenskega zakona vložnik neutemeljeno uveljavlja z navedbo, da je sodišče nepravilno pravno kvalificiralo dejanje iz 1. točke izreka prvostopenjske sodbe, saj se obsojencu očita storitev samostojnega kaznivega dejanja, čeprav gre za nadaljevano kaznivo dejanje, kaznivo dejanje, opisano v točki 2 izreka prvostopenjske sodbe pa bi moralo biti zajeto v dejanju pod točko 1. 6. Kaznivo dejanje iz prvega odstavka 196. člena KZ stori, kdor neupravičeno proizvaja, predeluje, prodaja ali ponuja naprodaj, ali zaradi prodaje kupuje, hrani ali prenaša, ali posreduje pri prodaji ali nakupu, ali kako drugače neupravičeno daje v promet substance ali preparate, ki so razglašeni za mamila. Obsojencu se očita, da je zaradi prodaje hranil in neupravičeno prodajal v izreku sodbe navedene količine heroina. Glede na besedilo kazenskega zakona oziroma v njem uporabljen nedovršni glagol „prodaja,“ pomeni tudi večkratna prodaja kot dejavnost oziroma več enkratnih dejanj prodaje zgolj eno kaznivo dejanje po prvem odstavku 196. člena KZ, ne pa nadaljevano kaznivo dejanje. Glede kaznivega dejanja opisanega pod točko 2 izreka sodbe je že sodišče prve stopnje pojasnilo (drugi odstavek na strani 10 sodbe), da je med dejanji, opisanimi pod točkama 1 in 2, velik časovni razmik in drugačen način izvršitve, zaradi česar teh dejanj ni mogoče povezati v enotno kriminalno dejavnost in jih pravno opredeliti kot eno kaznivo dejanje. Pri tem Vrhovno sodišče ugotavlja, da je v pisnem odpravku sodbe pri navedbi časa storitve kaznivega dejanja pod točko 2 prišlo do očitne pisne pomote. Iz izvirnika sodbe (list. št. 483) izhaja, da je obsojenec to dejanje storil avgusta leta 2001. Enako izhaja tudi iz obtožnice, obrazložitve napadene sodbe in vseh ostalih podatkov v spisu.

7. Kršitev materialnega zakona uveljavlja vložnik tudi s trditvijo, da je opis kaznivega dejanja pod točko 2 izreka sodbe pomanjkljiv in nedoločen, ker ne navaja količine prodanega odmerka, zaradi česar naj ne bi šlo za kaznivo dejanje. Kršitev ni podana, saj količina prodanega mamila ni zakonski znak kaznivega dejanja. Poleg tega je v opisu dejanja pod točko 1 (druga in peta alineja) zapisano, da je obsojenec proda(ja)l odmerke heroina (po 0,2 g) za katere so mu kupci plačevali 2000 SIT. V povezavi s temi navedbami je glede na jasno količinsko opredeljenost odmerka heroina in določno navedbo cene za katero je obsojenec prodal mamilo po točko 2. treba zavrniti vložnikove navedbe, da je opis dejanja v tem delu pomanjkljiv ali nedoločen, kot neutemeljene.

8. Neutemeljena je prav tako trditev vložnika, da gre pri dejanju iz 3. točke izreka sodbe za dejanje majhnega pomena. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo okoliščin, zaradi katerih bi bilo to dejanje majhnega pomena v smislu 14. člena KZ. Takšnih okoliščin, ki jih v zahtevi našteva vložnik, ni ugotovilo niti višje sodišče, ki na tretji strani sodbe navaja, da srečke niso bile brez vrednosti. S tem je višje sodišče pritožniku odgovorilo, da v nasprotju z njegovo pritožbeno navedbo ne gre za dejanje majhnega pomena. Glede na to je neutemeljena tudi trditev zahteve, da je višje sodišče kršilo pravice do obrambe iz 29. člena Ustave Republike Slovenije, ker naj ne bi odgovorilo na pritožbene navedbe.

9. V zvezi z uveljavljano bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vložnik očita sodbi sodišča prve stopnje, da gre pri opisu dejanja pod točko 1 za nelogično konstrukcijo in da je izrek v tem delu nelogičen in nerazumljiv, ker je v njem po nepotrebnem ponovljena količina odmerka in cena treh odmerkov; ker se obsojencu hkrati očita hramba zaradi prodaje in neupravičena prodaja in ker je besedilo prve alineje te točke nerazumljivo. Nasprotja naj bi obstajala tudi med izrekom sodbe in ustnimi ovadbami, izpovedbami v preiskavi in izpovedmi na glavni obravnavi prič J., K. in K., sodbi pa vložnik hkrati očita tudi nejasnost obrazložitve. Izreku sodbe pod točko 2 vložnik očita nasprotje s samim seboj, ker naj ne bi bilo mogoče prejema potnega lista kot garancije za plačilo šteti za prodajo; izrek pod točko 4 pa naj bi bil v nasprotju sam s seboj in z obrazložitvijo, ker naj obsojenec glede na ugotovljeno dejansko stanje ne bi hranil ničesar pri sebi zaradi prodaje.

10. V opisu kaznivega dejanja je nepotrebno večkratno ponavljanje količine in cene odmerka, vendar zaradi tega izreku sodbe ne moremo očitati nerazumljivosti, ki bi predstavljala bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Opis dejanja v prvi alineji 1. točke prvostopenjske sodbe, saj sta navedbi, da je žepu jakne za namenom prodaje hranil 0,4 grama heroina, v kleti št. 71 pa še 1,7 grama heroina, ne glede na predhodni zapis, v katerem je lokacija kleti natančno določena, je popolnoma razumljiv. Med izrekom in listinami v spisu ni nasprotja, ki ga z lastnim ocenjevanjem dokazov in delnim povzemanjem izpovedb posameznih prič prikazuje vložnik. Gre za razhajanja med različnimi izpovedbami prič, ki jih sodišče prve stopnje v okviru proste presoje dokazov v sodbi oceni in svojo dokazno oceno obrazloži. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana med drugim, če obstaja nasprotje med razlogi v sodbi in vsebino listin. Ne gre za to kršitev, če sodišče drugače kot obramba oceni vsebino določenih dokazov in na tej podlagi izpelje zaključke glede dejanskega stanja. Z navedbo, da obstaja nasprotje med izrekom in vsebino listin, vložnik uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki temelji na njegovi lastni oceni dokazov, in ki je razlog, zaradi katerega se zahteva za varstvo zakonitosti ne more vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Tudi pri kaznivih dejanjih pod točkami 2 in 4 ne obstajajo nasprotja med izrekom ter obrazložitvijo in izrek ni v nasprotju sam s seboj, kot navaja zahteva. Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da gre pri pisnem odpravku sodbe za očitno pomoto glede navedbe časa storitve kaznivega dejanja, opisanega pod točko 2. Za presojo uveljavljane procesne kršitve je pomemben izvirnik izreka sodbe, ki ni v nasprotju z obrazložitvijo. Glede na to tudi ni utemeljena trditev, da med sodbo in obtožbo ni objektivne identitete, kar bi sicer predstavljalo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Opis tega kaznivega dejanja je povsem sklepčen in razumljiv, vložnikova navedba, da pri odlogu plačila za prodano stvar ne moremo govoriti o prodaji, pa neutemeljena in nasprotna načelom obligacijskega prava. Prodajna pogodba je sklenjena, ko se kupec in prodajalec dogovorita o bistvenih sestavinah pogodbe, torej o predmetu prodaje in o kupnini. Dejanska izročitev stvari in plačilo kupnine za sklenitev prodajne pogodbe nista bistveni, čeprav se v vsakdanjem življenju res najpogosteje izvršita hkrati z dogovorom o predmetu prodaje in o kupnini. Sicer pa za obstoj kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ, storjeno s prodajo mamila, ni potrebno, da so podani vsi elementi kupoprodajne pogodbe po določbah civilnega prava. Glede kaznivega dejanja, opisanega v točki 4 izreka sodbe, je sodišče prve stopnje na več mestih ugotovilo, da je obsojenec hranil mamilo in ga je imel pri sebi, preden ga je odvrgel (stran 11 sodbe), zato tudi tu ni zatrjevanih nasprotij med izrekom in razlogi sodbe.

11. V nasprotju s trditvami vložnika zahteve sodišče v obrazložitvi ni dolžno obsežneje povzemati izpovedb posameznih prič niti pojasnjevati, kdaj in kje je katera od prič kaj povedala. Sodišče mora v obrazložitvi sodbe pojasniti, na podlagi katerih dokazov je sprejelo zaključek o obstoju ali neobstoju določenega dejstva, ki se dokazuje. Posamezne dokaze, na katere opira sodbo, mora navesti in nato pojasniti, kako ocenjuje njihovo verodostojnost. Pri tem je vsebino izpovedbe posamezne priče v obrazložitvi sodbe povzeti toliko, kolikor je to potrebno za utemeljitev dejanskih ugotovitev, ki jih je na podlagi dokazne presoje v sodbi sprejelo sodišče. Vsebino posameznih dokazov se v obrazložitvi sodbe povzame le toliko, da so razlogi sodbe dovolj jasni in razumljivi in da omogočajo preizkus sodbe.

12. Po navedbah vložnika zahteve naj bi bila hišna preiskava v skupnih prostorih objekta na naslovu R. trg izvedena nezakonito, saj bi moral po njegovem mnenju pri preiskavi biti navzoč predstavnik lastnikov, ker so skupni prostori objekta v lasti vseh lastnikov. Kršen naj bi bil tudi 36. člen Ustave (nedotakljivost stanovanja). Preiskava ni bila nezakonito izvedena oziroma obdolžencu pravica do nedotakljivosti stanovanja ni bila kršena, saj je bila hišna preiskava opravljena v skladu z odredbo sodišča v prostorih, ki jih uporablja obsojenec, torej v stanovanju s pripadajočo kletjo in v kleti št. 71. Jašek nad to kletjo sega v prostor kleti in šteje kot njen del, čeprav funkcionalno res pripada stavbi kot celoti. Pričakovan prostor zasebnosti v kleti se v konkretnem primeru zato razširja tudi na jašek, ki je pritrjen na strop kleti in kjer je bilo najdeno obsojencu zaseženo mamilo. Vložnik s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uspešno uveljavljati morebitnih kršitev ustavnih pravic drugih ljudi (ostalih lastnikov stanovanj), ki niso udeleženci konkretnega kazenskega postopka. Sicer pa lastniki stanovanj v prostoru, ki ga zavzema klet št. 71, ne morejo pričakovati zasebnosti, razen če bi bili tudi oni uporabniki te kleti, česar vložnik ne zatrjuje.

13. Nedovoljen dokaz je po mnenju zahteve tudi preliminarni test, in sicer zaradi osporavanja njegovi verodostojnosti s strani obrambe. Pri tem se vložnik sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča z dne 8.1.1998, opr. št. U-I-132/95, ki pa v ničemer ne pritrjuje njegovi trditvi, saj obravnava drugačna pravna vprašanja (natančneje vprašanje izvedenstva v kazenskih postopkih). Dokaz ni nedovoljen zgolj zato, ker mu obramba nasprotuje oziroma se ne strinja z njegovo vsebino. Preliminarni test je v kazenskem postopku dokaz, ki ga sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov oceni kot vsak drug dokaz (tako Vrhovno sodišče v sodbi z dne 9.9.2004, opr. št. I Ips 70/2000) in na podlagi dokazne ocene tega dokaza v zvezi z ostalimi dokazi izpelje zaključek, ali je določeno dejstvo dokazano ali ne.

14. Zahteva višjemu sodišču očita kršitev pravic obrambe, ker je na pritožbeno navedbo, da količina mamila, navedena v izvedenskem mnenju, ne ustreza količini heroina v opisu dejanja, odgovorilo, da ni v pritožbi pojasnjeno, katere količine naj ne bi ustrezale. Kot izhaja že iz citirane navedbe zahteve, je višje sodišče torej odgovorilo na navedbe pritožbe, ki jih je ocenilo za nejasne, zato je očitek o kršitvi pravic obrambe neutemeljen. Pritožbeno sodišče ni dolžno presojati pritožbenih navedb, ki niso dovolj obrazložene, da bi se na njihovi podlagi dalo presoditi, ali je podana uveljavljana kršitev ali ne, pri čemer v konkretnem primeru iz pritožbe niti ni razvidno, katero kršitev pritožnik sploh uveljavlja.

15. V zahtevi za varstvo zakonitosti je vložnik citirane pritožbene navedbe sicer nekoliko razširil, vendar še vedno ni pojasnil, katero kršitev z njimi uveljavlja. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji na tiste kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik (prvi odstavek 424. člena ZKP). To pomeni, da mora vložnik kršitev, ki jo uveljavlja, v zahtevi za varstvo zakonitosti določno opredeliti, jo konkretizirati in utemeljiti z navedbo vseh dejstev in okoliščin, ki sodišču omogočajo preizkus zatrjevane kršitve. Ker vložnik temu standardu ni zadostil, Vrhovno sodišče zgornjih navedb zahteve ni presojalo. Enako velja za ostale navedbe zahteve, glede katerih vložnik ni pojasnil, katere kršitve z njimi uveljavlja. Gre za navedbe, da z izrazom „med 1.1.2000 in 18.12.2000“ ni določen čas storitve kaznivega dejanja; da odvzem mamil ni logičen, ker je bilo 0,4 g heroina komisijsko uničeno; da se sodba glasi na denarne zneske, izražene v tolarski valuti, čeprav se v Republike Sloveniji kot denarna enota uporablja euro. Tudi teh navedb ni bilo mogoče preizkusiti.

16. Zahteva nadalje trdi, da je sodišče oprlo sodbo na izpovedbe prič T., R. in P., ki so jih le-te dale izven glavne obravnave mimo določila 337. člena ZKP. Pri tem ne pove, kako naj bi kršitev določbe tega člena vplivala na zakonitost sodbe (3. točka 420. člena ZKP). Sodišče prve stopnje sodbe se ni v ničemer oprlo na izpoved stečajne upraviteljice oškodovane družbe M.P. Na strani 10 je le pojasnilo, da oškodovana družba v tem postopku ne uveljavlja nobenega pravnega zahtevka. Pričo R. je sodišče zaslišalo izven glavne obravnave 30.11.2004 ob nasprotovanju zagovornika, nenavzočnosti obdolženca in delni odsotnosti sodnice porotnice. Glede na te trditve zahteve kršitev 337. člena ZKP ni podana, saj se za zaslišanje priče izven glavne obravnave po tem členu ne zahteva soglasje strank niti navzočnost obdolženca, pričo pa zasliši predsednik senata ali sodnik, ki je član senata. Pričo T. je sodišče zaslišalo izven glavne obravnave ob soglasju strank iz razloga, ker je bil na narok za glavno obravnavo, ki ni bil izveden, prisilno priveden. Sodišče je na glavni obravnavi izpovedi vseh teh prič prebralo v soglasju s strankami.

17. Prav tako je povsem neobrazložena trditev zahteve, da se sodba opira na ustne kazenske ovadbe, ki se ne morejo šteti za dokaz v kazenskem postopku in se sodba ne more opirati nanje. Pritrditi je vložniku, da ovadba, ki jo da oškodovanec na policiji, ni dokaz, na katerega bi se lahko neposredno oprla sodna odločba. Dokazi, na katere se sodba lahko opre, so le tisti, ki so bili v skladu z načelom neposrednosti izvedeni pred sodiščem. Vendar ovadba, podana policiji s strani oškodovanca, tudi ni nezakonit dokaz, uvrščen med dokazne prepovedi (prim. sodbi Vrhovnega sodišča z dne 21.10.2004, opr. št. I Ips 330/2001, in z dne 15.9.2006, opr. št. I Ips 262/2006). Njena uporaba v kazenskem postopku ne predstavlja absolutne bistvene procesne kršitve iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Primere, ko je takšna ovadba uporabljena v kazenskem postopku in v sodbi, je potrebno presojati z vidika kršitve pravic obrambe v smislu drugega odstavka 371. člena ZKP. Z navedbami v zahtevi vložnik te kršitve vsebinsko ni utemeljil. Zgolj trditev, da je sodišče oprlo sodbo na ustne kazenske ovadbe, v konkretnem primeru ne zadošča. Vložnik v zahtevi ni konkretiziral glede katerih dejanja se sodba opira na kazenske ovadbe in posledično tudi ni utemeljil vpliva zatrjevane kršitve na zakonitost pravnomočne sodbe. Vložnik v tem obsegu zato trditvenemu bremenu ni zadostil. 18. Enako velja tudi glede zatrjevane kršitve 342. člena ZKP, ker naj sodišče obsojenca na glavni obravnavi ne bi vprašalo, ali ima kaj pripomniti na prebrane kazenske ovadbe. Sodišče prve stopnje je obsojenca na glavni obravnavi, na kateri je bil navzoč tudi njegov zagovornik, poučilo v skladu z določbo 320. člena ZKP, ni pa ga predsednik senata po branju zapisnikov o ustnih kazenskih ovadbah vprašal, ali ima kaj pripomniti. Sodišče v delu sicer ni ravnalo v skladu z določbo 342. člena ZKP, vendar pa vložnik, ki je v zahtevi navedel, da je ta kršitev imela vpliv na zakonitost sodbe, te trditve ni konkretiziral. 19. Nadaljnja navedba zahteve, da naj bi bile ustne ovadbe izsiljene s strani policije in so zato nedovoljeni dokazi, je le trditev vložnika, ki ni izkazana z ugotovitvami sodišč nižje stopnje in gre v tem delu dejansko za izpodbijanje verodostojnosti izpovedb posameznih prič oziroma za zatrjevanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

20. Vložnik na koncu opozarja še na precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev. Potrebno mu je pojasniti, da ravna Vrhovno sodišče po določbi 427. člena ZKP, če nastane ob odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev. Na navedeni člen se ne more uspešno sklicevati vložnik zahteve, saj gre v tem primeru za uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki se ga ne more uveljavljati s tem izrednim pravnim sredstvom (drugi odstavek 420. člena ZKP).

21. Kršitve, na katere se sklicuje zahteva zagovornika obsojenega B.S. za varstvo zakonitosti niso podane, zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 425. člena ZKP zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno.

22. Vrhovno sodišče je obsojenca glede na njegove premoženjske razmere in preživninsko dolžnost na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.