Jedro

Ker je tožena stranka tožnikovo zahtevo za ponovno odmero pokojnine obravnavala po vsebini (čeprav bi jo mogla zavreči, ker je bilo o pravici do pokojnine že pravnomočno odločeno), pritožbeno sodišče soglaša z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da pri tožniku niso izpolnjeni pogoji za odmero pokojnine po 6. členu ZPIZVZ, saj ni upravičenec iz 1., 2., ali 4. alinee prvega odstavka 2. člena ZPIZVZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 17. 8. 2009 in odločba št. ... z dne 14. 4. 2009 ter da se tožniku prizna pravica do odmere pokojnine po 6. členu Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ, Ur. l. RS, št. 49/98 s spremembami). Zavrnilo je zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna v roku 30 dni odmeriti pokojnino po 6. členu ZPIZVZ od 1. 12. 2008 dalje in mu premalo izplačane zneske v istem roku tudi izplačati, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da se odločbi odpravita, ter da se toženi stranki naloži izvedba novega postopka in izdaja nove odločbe.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da izpodbijana sodba povzema kronologijo v zvezi s tožnikovo upokojitvijo. Temelji pa na ugotovitvi, da tožniku ne pripada pokojnina po 6. členu ZPIZVZ oziroma da je bila tožniku starostna pokojnina pravnomočno odmerjena z dokončno odločbo z dne 11. 11. 2003. Ker nobena od odločb, ki jih povzema sodišče prve stopnje ne vsebuje izreka o zavrnitvi zahtevka za priznanje pravice do pokojnine po 6. členu ZPIZVZ, je jasno, da o takšnem zahtevku do sedaj še ni bilo odločeno. Vsaka odločba postane pravnomočna samo glede zahtevkov, o katerih je organ odločal, ne pa tudi glede zahtevkov, o katerih ni odločal. Po mnenju tožnika o zahtevku, ki je predmet tega postopka, še ni bilo pravnomočno odločeno, pa čeprav je bil morda omenjen v obrazložitvi katere od odločb, ki jih navaja sodišče prve stopnje. Pravna podlaga za priznanje pravice do starostne pokojnine je v primeru tožnika ZPIZVZ. Takšno stališče deli tudi tožena stranka. Tožnik je upravičenec do starostne pokojnine na podlagi četrtega odstavka 2. člena ZPIZVZ. Pokojnina mu je bila priznana pod pogoji in na način določen v ZPIZ, to je po splošnih predpisih. Pokojninska osnova mu je bila izračunana po 7. in 8. členu ZPIZVZ. Pravico do pokojnine po splošnih predpisih je dobil po četrtem odstavku 2. člena ZPIZVZ, kar pomeni, da ima položaj upravičenca iz 2. člena ZPIZVZ. V zvezi s tem je prepričan, da poleg izpolnjevanja pogojev za pravico do odmere starostne pokojnine po splošnih predpisih, izpolnjuje pogoje za odmero pokojnine po 6. členu ZPIZVZ, seveda ob ustreznem tolmačenju tega zakona. Pri tem opozarja na ključno razliko med 6. in 7. členom ZPIZVZ, ki je v tem, da 6. člen omenja „upravičence iz 1., 2. ali 4. alinee prvega odstavka 2. člena ZPIZVZ“, 7. člen pa omenja „upravičence iz 2. člena“. V tem smislu bi se 7. člen nanašal tudi na tožnika, a se v resnici ne, saj je ta člen namenjen za izračun odmere pokojnin upravičencem, ki nimajo odločb, izdanih po vojaških predpisih, tožnik pa takšno odločbo ima, zato zanj pride v poštev le 8. ali 6. člen ZPIZVZ. Iz besedila 8. člena izhaja, da položaj zavarovancev, ki sicer niso predložili potrdila o dejansko prejetih plačah, so pa predložili pokojninsko odločbo, izdano po vojaških predpisih, v ZPIZVZ sploh ni urejen. Deloma jih njihov položaj uvršča v 6. člen ZPIZVZ (po tem, da imajo odločbo), deloma jih iz tega izloča (ker niso upravičenci iz 1., 2. ali 4. alinee prvega odstavka 2. člena tega zakona). Odgovor na vprašanje, kateri od teh dveh členov je v konkretnem primeru primernejši za odmero pokojnine, je potrebno poiskati s pomočjo analogije. Po prepričanju tožnika pride v poštev edino odmera po 6. členu. Določba 6. člena ZPIZVZ ureja vprašanje zagotavljanja pravic, ki so jih upravičenci pridobili na podlagi odločb, izdanih po vojaških predpisih. Tožnikov položaj je bolj podoben položaju, ki ga ureja 6. člen ZPIZVZ, kot pa položaju, ki ga ureja 8. člen ZPIZVZ. Tožniku bi torej morali priznati pravico do pokojnine v znesku, kot bi mu šel po vojaških predpisih za september 1991. Temu v prid dodatno govori več odločb Ustavnega sodišča RS, ki jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo iz razloga, da se ne nanašajo na tožnika. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-49/05 z dne 23. 3. 2006. Tožnik je imel odločbo nosilca vojaškega zavarovanja SSNO – Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev št. ... z dne 12. 1. 1992, po kateri je imel ob upokojitvi 1. 1. 1992 skupaj 36 let, 11 mesecev in 29 dni pokojninske dobe. Izpostavlja tudi vprašanje ustavnosti ureditve ZPIZVZ. Nadalje se sklicuje na sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 30/2010. Po mnenju tožnika gre njegova zavarovalna doba v breme Slovenije (ker je slovenski državljan). Pokojnina bi mu morala biti odmerjena glede na prejemke, ki jih je imel tekom te zavarovalne dobe, kar ga smiselno avtomatično uvršča v položaj, ki je urejen v 6. členu ZPIZVZ. Ker je navedeni sporazum stopil v veljavo po izdaji vseh individualnih odločb je jasno, da se je z njim bistveno spremenila materialna podlaga za odločanje o odmeri pokojnine in je tožnik vsaj od uveljavitve tega sporazuma pridobil pravico do odmere pokojnine po 6. členu ZPIZVZ. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava, pravilno razsodilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 17. 8. 2009 v zvezi z odločbo št. ... z dne 14. 4. 2009, s katero je bilo odločeno, da se zahtevek za priznanje pravice do starostne pokojnine po 6. členu ZPIZVZ zavrne.

Iz dokumentacije v upravnem spisu je razvidno, da je bila tožniku že z odločbo SSNO-Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev št. ... z dne 12. 1. 1992 priznana pravica do predčasne pokojnine od 1. 1. 1992 dalje. Tožnik je nato pri toženi stranki uveljavljal priznanje pravice do starostne pokojnine. Z odločbo št. ... z dne 11. 11. 2003 je bila v reviziji odločba tožene stranke št. ... z dne 25. 7. 2003 spremenjena tako, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine v določenem znesku od 22. 1. 2003 dalje. Odločba je očitno postala dokončna in pravnomočna. Med strankama tudi ni sporno, da gre v primeru tožnika za upravičenca po četrtem odstavku 2. člena ZPIZVZ, pokojnina pa mu je bila odmerjena po 7. členu ZPIZVZ kot upravičencu iz 2. člena ZPIZVZ v zvezi z 8. členom ZPIZVZ.

V predmetni zadevi je sporno, ali ima tožnik pravico do odmere pokojnine po 6. členu ZPIZVZ. Tak zahtevek je bil pri toženi stranki zavrnjen z utemeljitvijo, da je tožnik izpolnil pogoje za pridobitev starostne pokojnine po določbi četrtega odstavka 2. člena ZPIZVZ, zato odmera po določbi 6. člena ZPIZVZ ni mogoča. To pravico imajo le upravičenci iz 1., 2. in 4. alinee prvega odstavka 2. člena ZPIZVZ.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča v primeru, ko tožnik uveljavlja novo odmero, tokrat ob upoštevanju 6. člena ZPIZVZ, ne gre za ponovno odločanje o sami pravici do pokojnine, kajti o tem je bilo že pravnomočno odločeno. Odmera pokojnine nikakor ni samostojna pravica iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Predmet odločanja je pravica do pokojnine, medtem ko je vprašanje, ali je bila ta pokojnina pravilno izračunana, torej ali je odmera pravilna in zakonita, predmet presoje pravilnosti in zakonitosti odločb in sicer v okviru rednih oziroma če so zato izpolnjeni zakonski pogoji tudi izrednih pravnih sredstev. Tako stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v več svojih zadevah kot na primer opr. št. Psp 273/2010 z dne 2. 9. 2010, opr. št. Psp 129/2011 z dne 19. 5. 2011, opr. št. Psp 191/2011 z dne 2. 6. 2011. V primeru, da je bilo o pravici do starostne pokojnine pravnomočno odločeno, o isti pravici ni mogoče ponovno odločati, temveč je potrebno tako zahtevo na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami) zavreči, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

Ker pa je tožena stranka zadevo obravnavala po vsebini, pritožbeno sodišče soglaša z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da v sporni zadevi niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, da bi se tožniku starostna pokojnina odmerila po 6. členu ZPIZVZ. Tožnik je izpolnil pogoje za pridobitev starostne pokojnine kot upravičenec po četrtem odstavku 2. člena ZPIZVZ. Odmera pokojnine po 6. členu ZPIZVZ pa je predpisana le za upravičence iz 1., 2. in 4. alinee prvega odstavka 2. člena ZPIZVZ. Ker tožnik ni upravičenec po navedenih določbah, se mu tudi pokojnina ne more odmeriti na podlagi 6. člena ZPIZVZ. Za rešitev zadeve tudi niso odločilne odločbe Ustavnega sodišča RS, na katere se sklicuje tožnik, kajti le te veljajo za konkreten primer kot to izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 319/2009 z dne 10. 5. 2011. Na drugačno odločitev tudi ne vpliva Zakon o ratifikaciji sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju ter administrativni dogovor o izvajanju sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju. Navedeni predpis je začel veljati 1. 11. 2010, predmet presoje pred sodiščem pa je bila drugostopenjska odločba tožene stranke z dne 17. 8. 2009 v vezi s prvostopenjsko odločbo z dne 14. 4. 2009. Ker sta bili odločbi tožene stranke izdani še pred uveljavitvijo sporazuma, je le ta za rešitev sporne zadeve pravno irelevanten.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.