Jedro

Ker je zavezanec za izvršitev odločbe upravljavec infrastrukture, ki mora izvršiti naloženi odklop in ne inšpekcijski zavezanec, na njeno izdajo ne vpliva, ali je na strani inšpekcijskega zavezanca prišlo do statusnih sprememb oz. pravnega nasledstva. Pomembno je le, da so s tem inšpekcijskim ukrepom seznanjene vse osebe, ki bi utegnile biti z njim prizadete.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo A. d.d. odredila, da v zvezi z odločbo istega organa št. 06122-2669/2006 z dne 21. 1. 2008 v roku 5 dni od prejema odločbe izvrši odklop lokala za hitro pripravo hrane in njeno prodajo, ki se nahaja v stanovanjsko poslovnem objektu na zemljišču parc. št. 931/4 k.o. ..., iz elektrodistribucijskega omrežja. V obrazložitvi navaja, da je gradbena inšpektorica z omenjeno odločbo z dne 21. 1. 2008, ki jo je izdala zaradi nelegalne gradnje, odredila ustavitev nadaljnjih del pri spremembi namembnosti prostorov v navedenem objektu iz živilske trgovine v gostinski lokal za peko in prodajo kebaba, pizz, hot doga in bureka, odstranitev cevi za odzračevanje lokala iz skupnega zračnika ter vzpostavitev prejšnjega stanja, to je nazaj v trgovino. Organ ugotavlja, da je sporni lokal priključen na elektro omrežje, zato so za izdajo te odločbe izpolnjeni pogoji iz 3. odstavka 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Ker je bila inšpekcijska odločba v letu 2008 izdana zavezancu B.B., lastnik lokala pa je C.C., ima tudi ta status stranskega udeleženca v postopku.

Upravni organ druge stopnje je pritožbo obeh tožnikov zavrnil. Strinja se s prvostopenjsko odločitvijo in navaja, da je bila inšpekcijska odločba z dne 21. 1. 2008, izdana zavezancu B.B., predmet presoje v upravnem sporu opr. št. U 1374/2008, v katerem je sodišče tožbo zavrnilo. Neutemeljeno je sklicevanje tožnikov na odločbo tržnega inšpektorata RS z dne 28. 11. 2008, saj na odločitev ne vpliva, ker ne dokazuje, da je bila odrejena obveznost izpolnjena. Poleg tega pa je bila ta odločba z odločbo Ministrstva za gospodarstvo z dne 20. 2. 2009 odpravljena in zadeva vrnjena v ponovni postopek. Nadalje ne drži, da se lokal uporablja za trgovsko dejavnost, saj je gradbena inšpektorica na podlagi opravljenega ogleda ugotovila, da se uporablja za namen hitre priprave in prodaje hrane. Ogled ni bil opravljen protipravno, saj Zakon o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) daje inšpektorju pravico pregledati prostore. Prav tako ni treba izvajati dejanj, ki bi jih organ lahko opravil samo na ustni obravnavi, saj se inšpekcijski postopek vodi kot skrajšani postopek. Glede na določbo 1. odstavka 146. člena ZGO-1 pa tudi ni treba pojasnjevati in navajati razlogov, zakaj gre v primeru vodenja inšpekcijskega postopka in izrekanja ukrepov za nujni ukrep v javnem interesu.

Tožnika se s tako odločitvijo ne strinjata in v tožbi navajata, da je bil upravni postopek pomanjkljiv in se pri tem sklicujeta na 8. in 9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Nadalje menita, da je izrek izpodbijane odločbe nerazumljiv, saj se sklicuje na odločbo z dne 21. 1. 2008, ki v svoji 1. točki odreja dolžnost ustavitve nadaljnjih del pri spremembi namembnosti prostorov, medtem ko izpodbijana odločba navaja obveznost odklopa lokala za pripravo hitro pripravljene hrane. Inšpekcijska odločba torej omenja množinsko obliko prostorov v zvezi s spremembo namembnosti, izpodbijana odločba pa se nanaša na lokal. Ni potrebe, da se odklop izvrši v breme lastnika predmetnih nepremičnin, saj ta sploh ni inšpekcijski zavezanec. Če v bistvu dejansko ne obstaja več inšpekcijski zavezanec po imenu B.B., bi moral organ upoštevati določbe ZUP o pravnem nasledstvu zaradi dejstva, da v teh prostorih opravljata svojo gospodarsko dejavnost gospodarski družbi B. d.o.o. ter G. s.p., ki je tudi plačnik električne energije. Upravni organ bi zato moral oceniti, ali se bo postopek nadaljeval in o tem izdati obrazloženo odločbo z možnostjo vložitve pravnega sredstva. Gradbena inšpektorica bi se morala v izpodbijani odločbi opredeliti tudi glede pojma spremembe namembnosti objekta, za svoje trditve v inšpekcijski odločbi z dne 21. 1. 2008, da naj bi šlo za povečan vpliv na okolico, pa sploh ni izvedla dokaznega postopka. Izrečeni ukrep je tudi nesorazmeren, saj je bila obveznost iz odločbe z dne 21. 1. 2008 izpolnjena, česar pa gradbena inšpektorica sploh ni ugotavljala. Iz obrazložitve odločbe je tudi razvidno, da je bilo v bistvu izklopljenih več prostorov več subjektom, med drugim tudi prvemu tožniku C.C., čeprav ta ni inšpekcijski zavezanec. Tožnikoma tudi ni bila dana možnost, da se v postopku izjavita. Predlagata, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, ali pa naj samo odloči in izda odločbo, s katero bo A. d.d. odredilo izvršitev priklopa prostorov na elektro distribucijsko omrežje. Zahtevata tudi povračilo stroškov postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se v celoti strinja z razlogi upravnih aktov obeh stopenj, s katerimi je bilo ugotovljeno, da so v zadevi izpolnjeni pogoji za izdajo izpodbijane odločbe in se sklicuje nanje (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji; v nadaljevanju ZUS-1). Glede nekaterih tožbenih očitkov pa dodaja: Po določbi 3. odstavka 158. člena ZGO-1 (Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji) se v primeru gradnje, za katero je bil izrečen inšpekcijski ukrep zaradi nedovoljene gradnje, pa je ta že priključena na določeno vrsto gospodarske javne infrastrukture, z odločbo naloži upravljavcu te infrastrukture, da izvrši odklop. Če je taka gradnja priklopljena preko legalne gradnje, se odklopi tudi legalna gradnja.

Navedena določba torej daje podlago, da se v obravnavanem primeru, ko je nelegalni lokal za pripravo in prodajo hitre hrane priklopljen na elektrodistribucijsko omrežje preko trgovine za prodajo sadja in zelenjave, kar je razvidno iz obrazložitve odločbe, odklopi tudi slednjega, čeprav ta ni bil predmet inšpekcijskega postopka. Prav iz tega razloga pa je upravni organ prve stopnje, kot to navaja tudi v obrazložitvi izpodbijane odločbe, priznal pravico do sodelovanja v postopku lastniku tega lokala tožniku C.C. (ki je sicer lastnik tudi nelegalnega lokala) in celo najemniku E. Zato ni mogoče reči, da je izrečeni ukrep na nezakonit način posegel v upravičenja C.C. Prav tako ni podlage za trditev, da je bil v konkretnem primeru izrečen nesorazmeren ukrep, saj zakon zaradi načina izvedbe priklopa nelegalnega objekta prav za te primere predvideva, da bo prišlo tudi do odklopa legalnega objekta. V tem primeru je torej že zakonodajalec moral opraviti presojo sorazmernosti ukrepa.

Ker je zavezanec za izvršitev izpodbijane odločbe upravljavec infrastrukture, ki mora izvršiti naloženi odklop in ne inšpekcijski zavezanec, na njeno izdajo ne vpliva, ali je na strani inšpekcijskega zavezanca prišlo do statusnih sprememb oz. pravnega nasledstva. Pomembno je le, da so s tem inšpekcijskim ukrepom seznanjene vse osebe, ki bi utegnile biti z njim prizadete, v obravnavanem primeru torej tudi lastnik obeh lokalov C.C. Ta je imel v postopku status stranskega udeleženca, iz tega razloga je upravni organ druge stopnje odločil o njegovi pritožbi, posledično pa ima v tem upravnem sporu v skladu z določbo 1. odstavka 17. člena ZUS-1 tudi status aktivno legitimirane stranke.

Glede na navedeno na izrečeni ukrep ne more vplivati niti to, da naj bi po tožbenih navedbah v spornih prostorih opravljala gospodarsko dejavnost družba D. d.o.o., saj je v inšpekcijskih postopkih zaradi nelegalne gradnje zavezanec investitor oz. oseba, ki je vstopila v ta položaj s tem, ko je postala lastnica nelegalnega objekta. Zato zgolj izvajanje dejavnosti v nelegalnem objektu ne more biti podlaga za stališče, da gre v tem primeru za pravnega naslednika stranke, ki je sodelovala v dosedanjem postopku, to je zavezanca B.B. kot investitorja nedovoljene gradnje. Tožbena stališča o prekinitvi upravnega postopka zaradi pravnega nasledstva zato v tem primeru niso utemeljena.

Neutemeljeni sta tudi tožbeni trditvi, da je bila obveznost iz inšpekcijske odločbe izpolnjena in da tega gradbena inšpektorica sploh ni ugotavljala. Sodišče ugotavlja, da je bila v 2. točki inšpekcijske odločbe z dne 21. 1. 2008, ki se nahaja v upravnih spisih, zavezancu odrejena tudi vzpostavitev prejšnjega stanja, to je trgovine namesto gostinskega lokala. Poleg tega je iz obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da sta gradbeni inšpektorici pred izdajo izpodbijane odločbe 2. 7. 2010 opravili pregled predmetnega lokala, torej gostinskega lokala za pripravo in prodajo hitro pripravljene hrane, da je ta ob tej priliki obratoval in da B.B. ni dovolil vstopa v lokal. Ker tožnika stališča o izvršitvi omenjene obveznosti v tožbi ne obrazložita, gre za golo trditev, zato preizkus v tej smeri ni mogoč.

Na odločitev v zadevi pa ne morejo vplivati niti tožbene navedbe glede tega, da se izpodbijana odločba nanaša na lokal, medtem ko inšpekcijska odločba z dne 21. 1. 2008 omenja množinsko obliko – prostore, katerih namembnost se spreminja. Iz izreka 1. točke inšpekcijske odločbe z dne 21. 1. 2008 je razvidno, da gre za spremembo prostorov iz živilske trgovine v gostinski lokal, kar pomeni, da oba pojma (lokal in prostori) pomenita eno in isto.

Predmet tega upravnega spora ni inšpekcijska odločba z dne 21. 1. 2008, zato se sodišče do navedb v 3. točki tožbe ni bilo dolžno opredeliti. Ker je ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji; v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Odločitev je sprejelo na seji, saj so bila zaradi neobrazložene trditve o izpolnjeni inšpekcijski obveznosti predmet presoje le pravna vprašanja.

V primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (4. odstavek 25. člena ZUS-1).