Jedro

Vrhovno sodišče tako ponovno poudarja, da izpodbijani sklep tožena stranka nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj ne pojasnjuje (natančno) razlogov za tako dolgo odločanje o tarifi in potrebnosti odmerjenih stroškov, poleg tega pa v predloženih upravnih spisih (še vedno) ni listin, ki bi izkazovale potrebnost vseh stroškov. Glede na to je Vrhovno sodišče zato ponovno ugotovilo, da v postopku z izdajo izpodbijanega akta niso bila upoštevana pravila postopka, kar je vplivalo na pravilnost odločitve.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Sveta za avtorsko pravo, št. 31229-10/2007-20 z dne 29. 8. 2014, se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene stroške upravnega spora v višini 285,00 EUR v petnajstih dneh po prejemu te sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka (v nadaljevanju Svet) na podlagi sedmega odstavka 157.c člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) sklenila, da stroški postopka pred Svetom znašajo 17.053,06 EUR (I. točka izreka); da je nasprotna stranka (tožeča stranka) dolžna plačati stroške postopka pred Svetom v višini 8.526,53 EUR v petnajstih dneh na transakcijski račun tožene stranke (II. točka izreka); da je nasprotna stranka (tožeča stranka) dolžna vložniku (A) povrniti 1.473,47 EUR in da bo preostanek zneska Svet vrnil vložniku po prejemu plačila stroškov postopka pred Svetom s strani nasprotne stranke (tožeče stranke – III. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa Svet navaja, da je pri določitvi višine stroškov postopka upošteval stroške za nagrado članov Sveta in administrativne stroške. Svet je v prejšnji sestavi začel z obravnavanjem zadeve meseca novembra leta 2007 in jo zaključil z izdajo odločbe dne 18. 6. 2008. Pri določitvi višine nagrade članom in predsednice je bil upoštevan čas dejanske obravnave zadeve. Zadeva je bila obravnavana na devetih sejah (od 25. 1. 2008 do 18. 6. 2008), o stroških pa na petih rednih sejah (od 8. 4. 2014 do 15. 7. 2014) ter devetih korespondenčnih sejah (od 14. 4. 2014 do 16. 7. 2014). Upoštevan je bil čas, potreben za seznanitev z zadevo, pripravo na sejo Sveta, same seje, preučitev predlogov primerne tarife ter čas za pripravo sklepov in odločbe ter odločanje o njih. Obravnavana zadeva je bila zahtevnejša, saj je morala tožena stranka preučiti različne modele oblikovanja primerne tarife, raziskati in določiti kriterije za primerno tarifo ter oblikovati višino primernega nadomestila za uporabo avtorskih del. Pri tem je naletela na številna vprašanja, kot npr. vprašanje obsega prihodka porabnika, višino minimalnega nadomestila, itd. Postopek je ob upoštevanju dejansko porabljenega časa trajal štiri mesece pred Svetom v prejšnji sestavi in en teden (četrt meseca) v sedanji sestavi. Ne gre pa spregledati, da je porabljen čas za odločitev tudi posledica pomanjkljivih vlog strank. Opozarja, da se Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v tem postopku samo primerno uporablja, glede na značilnosti kolektivnega upravljanja avtorskih pravic. Določbo o instrukcijskem roku za izdajo odločbe iz prvega odstavka 222. člena ZUP je zato treba razlagati smiselno, ob upoštevanju narave in namena tega instituta ter področja, za katera se uporablja. V nadaljevanju poda izračun stroškov postopka glede na trajanje in merila.

3. Tožeča stranka izpodbija sklep iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da bi Svet moral upravni akt praviloma izdati v roku dveh mesecev, morebitna prekoračitev roka pa mora temeljiti na obrazloženih okoliščinah. To velja zlasti v obravnavanem primeru, saj je višina stroškov odvisna od dolžine trajanja postopka. Tudi Vrhovno sodišče je v sodbi z dne 12. 5. 2010 zapisalo, da bo moral Svet, kljub dejstvu, da gre za instrukcijski rok, pojasniti zamudo. Graja odmero stroškov za seje, ki so se vršile v letu 2014. Za te si Svet priznava kar en teden dela in to za vsakega člana, čeprav bi sklep o stroških lahko pripravila zgolj ena oseba. Za sestavo stroškovnika so povsem odveč kakršnekoli seje ali korespondenčne seje. Svet si sejnin za seje, kjer se obravnavajo stroški postopka, sploh ne bi smel obračunati. Očitno je, da je Svet pri sklicevanju sej imel nemalo težav, povezanih z odsotnostjo članov, menjavami članov ipd. Član dr. B. naj bi bil ves čas odsoten, oziroma najmanj do 14. 5. 2008, ko je bil imenovan nov član. Svet je bil sklepčen in upravičen do stroškov za vse člane ne prej kot 14. 5. 2008, in glede na to, da se je postopek zaključil z odločbo z dne 18. 6. 2008, mu gre torej plačilo za postopek v trajanju enega meseca, ne glede na to, da je delno vsebinsko obravnaval zadevo že prej, vendar nikoli v popolni sestavi. Če pa član ni na seji, tudi ni upravičen do plačila. Vsi zastoji, ki so se pojavljali, so nastali iz razlogov na strani Sveta, kar pa ne sme iti v škodo tožeče stranke. Nadalje tožeča stranka meni, da Svet ni upravičen do plačila stroškov zaradi zastaranja. Vrhovno sodišče je namreč s sodbo z dne 12. 5. 2010 Svetu določilo tridesetdnevni rok za izdajo novega upravnega roka, tožena stranka pa vse do 29. 8. 2014 takega akta ni izdala. Odmera stroškov pomeni vsebinsko odločanje o pravici oziroma obveznosti, zato je terjatev Sveta zastarala v triletnem zastaralnem roku. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi ter ji prizna stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Svet v odgovoru na tožbo poudarja, da ni upravni organ, temveč strokovni, neodvisni in nepristranski organ, ki ima določene pristojnosti pri kolektivnem upravljanju pravic. ZUP se zato uporablja smiselno. Gre za ustrezno prilagojeno in primerno uporabo, glede na značilnosti kolektivnega upravljanja avtorskih pravic. Zato ni vezan na dvomesečni rok iz 222. člena ZUP za izdajo odločbe. Nasprotuje stališču tožeče stranke glede prevelikega števila sej. Ponavlja, kaj vse je zajeto v spornih stroških. Upošteval je le čas dejanske obravnave zadeve. Če bi strogo upošteval šesti odstavek 157.c člena ZASP, bi bili stroški še bistveno višji. Zanika stališče tožeče stranke, da so v sklepu podani pavšalni zaključki o trajanju postopka, saj je jasno razvidno na osnovi česa in kako je ocenil trajanje postopka v prejšnji in v sedanji sestavi. Meni, da je ob upoštevanju dejansko porabljenega časa ter ob upoštevanju menjave članov, sklep, da je postopek (v prejšnji sestavi) trajal štiri mesece, povsem na mestu. Trditev, da odločanje o stroških postopka ni odločanje pred Svetom, je neutemeljeno. Zakon jasno določa, da Svet s posebnim sklepom odloči o stroških Sveta, zato ni dvoma, da je tudi odločanje o stroških postopka postopek pred Svetom in kot tak povzroči stroške.

K I. točki izreka:

5. Tožba je utemeljena.

6. Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost sklepa Sveta, s katerim je ta odločil o stroških postopka, ki so nastali v zvezi z določanjem tarife oziroma višine avtorskega nadomestila za uporabo glasbe v gostinskih lokalih članov tožeče stranke, ki se je končal z odločbo Sveta, št. 31229-10/2007-9 z dne 18. 6. 2008. O zakonitosti te odločbe je Vrhovno sodišče odločilo s sodbi U 3/2008 z dne 13. 1. 2010. 7. Svet je o stroških navedenega postopka enkrat že odločil s sklepom, št. 31229-10/2007-11 z dne 6. 10. 2008. Tožeča stranka je zoper ta sklep vložila tožbo in s sodbo U 14/2008-11 z dne 12. 5. 2010 je Vrhovno sodišče tožbi ugodilo, sklep z dne 6. 10. 2008 odpravilo in zadevo vrnilo Svetu v ponoven postopek. V navedeni sodbi je Vrhovno sodišče poudarilo, da bi moral Svet spoštovati načela upravnega postopka, med drugim načelo zakonitosti (6. člen ZUP), načelo ekonomičnosti postopka (14. člen ZUP) ter roke za odločitev o stvari (dvomesečni rok po prvem odstavku 222. člena ZUP, saj poseben rok po ZASP ni določen). Višino stroškov bi moral utemeljiti, v spisih pa imeti listine, ki tako potrebnost stroškov utemeljujejo. Čeprav je rok iz 222. člena ZUP instrukcijski, pa po presoji Vrhovnega sodišča od organa zahteva, da pojasni zamudo, še zlasti pa, da to pojasni pri odmeri stroškov postopka, ki so v primerih po ZASP odvisni od dolžine postopka, seveda pa ne od nepotrebne dolžine postopka. Svetu je tudi naložilo, da izda nov upravni akt v roku trideset dni od prejema sklepa.

8. Materialnopravna podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa je ZASP, ki v 157.c členu določa, da so stroški postopka pred Svetom stroški strank in stroški Sveta. Medtem ko vsaka stranka sama nosi svoje stroške, pa morata stranki po enakih delih kriti stroške Sveta, ki so našteti kot nagrada za člane Sveta, potni in drugi razumni stroški članov Sveta, stroški, potrebni za izvedbo dokazov in administrativni stroški. V obravnavanem primeru je tožena stranka kot stroške postopka upoštevala le nagrado za člane in predsednico Sveta. Višina nagrade člana Sveta znaša po določbi šestega odstavka 157.c člena ZASP tretjino osnovne mesečne plače okrožnega sodnika za vsak začeti mesec trajanja postopka, višina nagrade predsednika Sveta pa je enaka višini nagrade člana Sveta, povečani za 20 %.

9. Določba 157.c člena ZASP, kljub navidezni jasnosti, zahteva določeno obrazložitev, predvsem šesti odstavek tega člena, ki določa, da višina nagrade člana Sveta znaša 1/3 osnovne mesečne plače okrožnega sodnika za vsak začeti mesec trajanja postopka, višina nagrade predsednika Sveta pa je enaka višini nagrade člana Sveta, povečana za 20 %. Po presoji Vrhovnega sodišča je treba navedeno določbo razlagati restriktivno. S previsoko višino stroškov upravnega postopka namreč lahko zakonodajalec nedopustno poseže v ustavno varovane pravice iz 14. člena (enakost pred zakonom), 22. člena (enako varstvo pravic) in 23. člena (pravica do sodnega varstva) Ustave RS.

10. Vrhovno sodišče je že v svoji sodbi (U 14/2008-11 z dne 12. 5. 2010) jasno navedlo, da mora Svet, ob upoštevanju roka za izdajo odločbe iz prvega odstavka 222. člena ZUP, pojasniti razloge za dolžino oziroma trajanje postopka pred izdajo odločbe, še zlasti, ker je v primerih po ZASP višina stroškov postopka odvisna od dolžine postopka (vendar ne od nepotrebne dolžine postopka). Svet tega v novi odločbi ni storil, saj je v izpodbijanem sklepu v šestem odstavku na drugi strani zgolj navedel, da je bila zadeva zahtevnejša, ker je moral Svet proučiti različne modele oblikovanja primerne tarife, raziskati in določiti kriterije za primerno tarifo ter oblikovati višino primernega nadomestila za uporabo avtorskih del, pri tem pa je naletel na številna vprašanja, kot na primer vprašanje obsega prihodkov uporabnika, višina minimalnega nadomestila, vprašanje tako imenovane „žive glasbe“ in podobno. Taka obrazložitev po presoji Vrhovnega sodišča ne zadosti zahtevam po obrazloženi odločbi v smislu določb ZUP. Poleg navedenega Vrhovno sodišče tega niti ne more preveriti, saj Svet, kljub pozivu, da pošlje vse spise, ki se nanašajo na zadevo (dopis z dne 9. 12. 2014), tega ni storil, saj ni poslal zapisnikov (z dne 25. 1. 2008, 10. 2. 2008, 12. 2. 2008, 4. 3. 2008, 17. 3. 2008, 7. 4. 2008, 29. 5. 2008, 11. 6. 2008 in 18. 6. 2008), na katere se sklicuje v izpodbijanem sklepu in iz katerih naj bi bilo razvidno, kako in na kakšen način je tožena stranka meritorno obravnavala tarifo oziroma višino avtorskega nadomestila za uporabo glasbe v gostinskih lokalih in kakšna je bila udeležba članov na sejah. V upravnih spisih tudi ni listinske dokumentacije, ki bi dokazovala korespondenčne seje, njihovo vsebino, dejansko zahtevnost obravnavane zadeve, sodelovanje in aktivnosti posameznih članov in podobno.

11. Tožeča stranka pravilno opozarja, da morebitne težave Sveta v zvezi s sestavo, ki so lahko bile vzrok za daljše trajanje postopka, ne morejo iti v njeno škodo. Kot izhaja iz navedb tožeče stranke in Sveta, je slednji imel težave v zvezi s (popolno) sestavo, in s tem očitno tudi z odločanjem. Iz izpodbijanega sklepa bi bilo moč zaključiti, da je tožena stranka priznala stroške vsem članom (štirim) in predsednici, iz vlog obeh strank pa jasno izhaja, da (najmanj) en član pri odločanju (vsaj na sejah tožene stranke) ni sodeloval. Vendar vsega navedenega Vrhovno sodišče ne more preveriti, saj tožena stranka ni poslala popolnih upravnih spisov. Svet pa v izpodbijanem sklepu tudi ne pojasni, zakaj ni odločal v nepopolni sestavi, kar bi kot kolegijski organ lahko storil. 12. Tožeča stranka tudi utemeljeno opozarja, da Svetu ne pripadajo stroški v zvezi s ponovno obravnavo odmere v tem postopku obravnavanih stroškov. Do ponovne obravnave je namreč prišlo na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča U 14/2008 z dne 12. 5. 2010, s katero je bila ugotovljena nezakonitost sklepa o odmeri stroškov Sveta z dne 6. 10. 2008. Za čas, potreben za obravnavo odmere stroškov, so tako Svetu pripadali stroški pred izdajo prvega (odpravljenega) sklepa. Vsaka nadaljnja obravnava odmere stroškov, na podlagi odpravljenega nezakonitega sklepa, pa ne more biti v škodo stranki, katere stroški se odmerjajo.

13. Neutemeljen pa je tožbeni ugovor glede zastaranja odmere stroškov postopka. Niti ZASP niti ZUP (ki se v postopku pred Svetom smiselno uporablja-sedmi odstavek 157.a člena ZASP) nimata določb o zastaralnih rokih, po poteku katerih organ ne bi več smel odločati oziroma v katerih bi eventualna obveznost strank postopka postala neizterljiva.

14. Vrhovno sodišče je v obravnavanem primeru pri odločanju omejeno, saj na podlagi četrtega odstavka 157.d člena ZASP sodišče odloča brez glavne obravnave, torej na nejavni seji. Na tej seji se je lahko seznanilo samo z (nepopolno) dokumentacijo, ki jo je predložil Svet. Omejeno pa je Vrhovno sodišče tudi s tožbenim predlogom tožeče stranke, ki je predlagala odpravo izpodbijanega sklepa in ne odločanja v sporu polne jurisdikcije.

15. Vrhovno sodišče tako ponovno poudarja, da izpodbijani sklep tožena stranka nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj ne pojasnjuje (natančno) razlogov za tako dolgo odločanje o tarifi in potrebnosti odmerjenih stroškov, poleg tega pa v predloženih upravnih spisih (še vedno) ni listin, ki bi izkazovale potrebnost vseh stroškov. Glede na to je Vrhovno sodišče zato ponovno ugotovilo, da v postopku z izdajo izpodbijanega akta niso bila upoštevana pravila postopka, kar je vplivalo na pravilnost odločitve. Zato je na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo. Pri tem pa opozarja, tako kot že v sodbi U 14/2008-11, da bo moral Svet, skladno z določbo četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 izdati nov upravni akt v roku 30 dni od prejema te sodbe, v smislu napotkov iz te sodbe. Ob tem še dodaja, da je popolnoma nesprejemljivo, da je Svet, kljub jasnemu napotku iz sodbe Vrhovnega sodišča U 14/2008-11, namesto v 30 dneh, izpodbijani sklep izdal v štirih letih, pri čemer ni sledil navodilom Vrhovnega sodišča. K II. točki izreka:

16. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 v zvezi z določbo drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.