Jedro

Zakon ekonomskega interesa za motenjsko tožbo oz. uveljavljanje sodnega varstva nasploh ne zahteva. ZPP strankam odreka sodno varstvo zgolj v primeru pomanjkanja oziroma odsotnosti pravnega – pravovarstvenega interesa.

Ker je tožnica posest, katere podlaga je s toženko sklenjena najemna pogodba, izvrševala v nasprotju s pravnim poslom in prepovedjo povzročanja škode, toženkinega motilnega ravnanja (menjave ključavnic), ni mogoče opredeliti kot samovoljnega in protipravnega ravnanja ter je sodišče tožnici utemeljeno odreklo posestno varstvo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožba zavržena v ugotovitvenem delu (I. točka izreka), zavrnjen pa zahtevek: – za vzpostavitev prejšnjega stanja z izročitvijo ključa nove ključavnice vhodnih vrat ali namestitvijo prejšnje ključavnice hiše K. 19 ter – zahtevek za prepoved takih in podobnih motilnih dejanj v bodoče (II. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v višini 376,80 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper II. in III. točko izreka se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja dva pritožbena razloga: zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga spremembo sklepa tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritrjuje ugotovitvi, da je bila tožnica neposredna posestnica sporne stanovanjske hiše od sklenitve najemne pogodbe dne 25.8.2011 dalje, vse do dne 31.1.2012, ko je toženka zamenjala ključavnice. Meni, da bi na osnovi teh dejanskih ugotovitev sodišče moralo zahtevku ugoditi. Poudarja, da je bistvo posestnega varstva v preprečevanju, omejevanju in sankcioniranju samovoljnega uveljavljanja pravic, torej zaščita javnega reda. Sklicuje se na 426. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), na osnovi katerega se mora sodišče omejiti na ugotavljanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja, izključeno pa je odločanje o pravici do posesti, poštenosti posestnika in pravni podlagi posesti. Opozarja na dolgotrajnost postopka, ker je bil narok za obravnavo začasne odredbe razpisan skoraj 7 mesecev po vložitvi tožbe, o tožbenem zahtevku pa odločeno skoraj eno leto in 4 mesece po vložitvi tožbe. Meni, da dolgotrajno obravnavanje predstavlja poseg v ustavno zagotovljeno pravico do učinkovitega sodnega varstva in je zaradi upoštevanja ekonomskega interesa vplivalo na izid postopka. Opozarja, da je sodišče ugotavljalo dejstva, ki jih toženka ni zatrjevala. Toženka je namreč le splošno in pavšalno navedla, da je pri varstvu posesti pomemben ekonomski interes in da je bilo v njeno lastninsko pravico poseženo, ker je že potekla veljavnost najemne pogodbe. Za neprimerljivo ocenjuje zadevo VSL II Cp 2041/2009, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje. Poudarja, da ni razčiščeno, v kakšnem stanju je bilo stanovanje v času motilnega ravnanja. Opozarja na nesporno dejstvo, da tedaj golobov v hiši ni bilo več, notranjost hiše pa je tožnica delno že počistila. Čiščenje je potrdil M. P., neprerekano pa je dejstvo, da je tožnica dne 28.1.2012 zamenjala vse ključavnice hiše. V trenutku odvzema posesti torej tožnica v hiši ni imela golobov ali drugih živali in je pričela z intenzivnim čiščenjem prostorov, nadaljnje čiščenje pa je tožnica z motilnim dejanjem preprečila. V takih okoliščinah ni mogoče dati prednosti interesu tožene stranke, ki je ravnala samovoljno in se poslužila uličnega načina reševanja spora. Njeno ravnanje ni bilo nujno in neizogibno potrebno za zaščito njenih interesov. Opozarja na izpoved toženke, da po motilnem dejanju v hiši ne biva in je ne uporablja, zato je ponovna vzpostavitev tožničine posesti ne bi prizadela. Graja zaključek, da bi bilo posestno varstvo smiselno samo v primeru, če bi imela tožnica namen v hiši bivati. Meni, da bivanje ni odločilen pogoj, zlasti ne v situaciji, ko so bile v hiši osebne stvari tožnice. Trdi, da je sodišče vprašanje ekonomskega interesa preširoko razlagalo in je pod pretvezo ugotavljanja ekonomskega interesa v odločanje o posestnem varstvu pripeljalo odločanje o pravici do posesti, kar predstavlja kršitev pravil postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Meni, da so v ospredje postavljeni interesi tožene stranke, čeprav je ona tista, ki je s posegom v tožničino posest ravnala nezakonito. Meni, da je podeljena pravna zaščita in varstvo nezakonitim in samovoljnim ravnanjem toženke, ki hiše do motilnega dejanja ni uporabljala, v njej ni bivala in je tudi ni očistila. Toženka je imela namen, da z zamenjavo ključavnic doseže tožničino izselitev, ne pa zaščito svojih legitimnih interesov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tožničino posest stanovanjske hiše K. 19. Posest ji je dne 31.1.2012 odvzela toženka z menjavo ključavnic. Kljub pravočasno vloženi motenjski tožbi sodišče tožnici posestnega varstva ni nudilo in je tožbeni zahtevek zavrnilo.

5. Eden od razlogov, s katerim je sodišče prve stopnje utemeljilo zavrnitev zahtevka za vzpostavitev prejšnjega stanja in prepoved bodočih istovrstnih motilnih ravnanj, je pomanjkanje tožničinega ekonomskega interesa za uveljavljano posestno zaščito. V teku postopka se je namreč iztekel čas, za katerega je bila sklenjena najemna pogodba, ki je podlaga tožničine posesti. S tem razlogom zavrnitve zahtevka ni mogoče utemeljiti, saj zakon ekonomskega interesa za motenjsko tožbo oz. uveljavljanje sodnega varstva nasploh ne zahteva. ZPP strankam odreka sodno varstvo zgolj v primeru pomanjkanja oziroma odsotnosti pravnega – pravovarstvenega interesa (274. čl. ZPP). Podlaga za pravovarstveni interes je velikokrat ekonomski interes, ni pa to nujno. Odsotnost ekonomskega interesa ne pomeni nujno odsotnosti pravnega – pravovarstvenega interesa, ker je ekonomski interes ožji pojem od pravnega interesa. Pravnega interesa za vložitev motenjske tožbe tožnici ni mogoče odrekati. V primeru vložitve dajatvene motenjske tožbe je pravovarstveni interes podan že s tem, da zakon motenjsko tožbo predvideva in dopušča. Z zakonom predvidena dajatvena tožba je dopustna brez izkazovanja pravovarstvene potrebe. Pravni interes se pri z materialnim zakonom predvideni dajatveni tožbi domneva in ga tožnici ni bilo treba dokazovati. Če bi sodišče prve stopnje menilo, da pravovarstveni interes ni podan, bi moralo tožnico pozvati, da ga izkaže, pa tega ni storilo. Ker je z zakonom predpisana posledica pomanjkanja pravovarstvenega interesa zavrženje tožbe, sodišče prve stopnje pa tožbe ni zavrglo, strankama sodnega varstva ni odreklo.

6. Dejstvo, da se je čas, za katerega je bila najemna pogodba sklenjena, iztekel pred zaključkom glavne obravnave, torej ni pravno odločilno. Nasprotno stališče bi pomenilo upoštevanje pravice do posesti. Zavrnitev zahtevka utemeljuje drugi razlog, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica izvajala posest, kakršne najemna pogodba, ki je podlaga posesti, ne predvideva. Tožnica ni prekršila samo pogodbenih obveznosti, ampak v slovenskem okolju splošno priznana civilizacijska pravila ravnanja s stanovanjem. Hiša oz. stanovanje sta namenjena za bivanje ljudi in varovanje v njem shranjevanega premoženja in ne za bivanje živali oz. vsaj ne izključno živali. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka v hišo, namenjeno bivanju ljudi, naselila večje število golobov, sama pa v hiši ni bivala. Ni poskrbela za osnovne higienske ukrepe in zaščito toženkine lastnine, saj so golobi praktično celotno hišo onesnažili z iztrebki in povzročili veliko škodo. Ker je tožnica posest, katere podlaga je s toženko sklenjena najemna pogodba, izvrševala v nasprotju s pravnim poslom in prepovedjo povzročanja škode (10. čl. Obligacijskega zakonika), toženkinega ravnanja (menjave ključavnic), ni mogoče opredeliti kot samovolje, zatiranju katere je namenjeno posestno varstvo, ampak kot varstvo njene lastnine pred grozečo, še večjo škodo. Ugotovljene okoliščine, pravilnosti katerih pritožnica ne ugovarja, utemeljujejo zaključek, da toženkino ravnanje, ki predstavlja varstvo njene lastnine, ni samovoljno, ker ima oporo v javnem redu (15. in 33. čl. Ustave RS). Obligacijski zakonik dovoljuje, da se prizadeti upre nastanku škode, ki grozi (133. člen). Ker je posestno varstvo namenjeno zatiranju samovolje in zagotavljanju javnega reda in miru v družbenih odnosih, je sodišče tožnici utemeljeno odreklo posestno varstvo. Posest je varovana zgolj v primeru samovoljnega posega v posest, toženkin poseg pa zaradi tožničinega načina izvrševanja posesti ni samovoljen. To stališče je skladno s sodno prakso, ki nudi posestno varstvo le proti posegom, ki so samovoljni. Ena od odločb, ki to prakso potrjuje, je odločba, ki jo citira sodišče prve stopnje (VSL II Cp 2041/2009). Tudi v pravni teoriji (1) je sprejeto stališče, da je posestnik zaščiten le pred tistimi posegi, ki so protipravni in samovoljni. Tudi v primeru motilnega ravnanja, ki temelji na zakonu, namreč zakon posestnega varstva ne predvideva (3. odstavek 33. čl. SPZ).

7. Pritrditi je pritožbi, da prvostopenjsko sodišče z obravnavanjem kršitve najemne pogodbe oz. izvrševanja posesti (10 stran sodbe) ter z obravnavanjem okoliščin, s pomočjo katerih je lahko argumentiralo uporabo načela prepovedi zlorabe pravic iz 12. čl. Stvarnopravnega zakonika (10. stran sodbe) in načela dobre vere in poštenja ter prepovedi zlorabe pravic v pravnem prometu (11. stran sodbe), ni strogo sledilo določilu 426. čl. ZPP in 1. odstavka 33. čl. Stvarnopravnega zakonika, ki določata, da se pri obravnavanju motenjskega spora sodišče osredotoči samo na zadnje posestno stanje in nastalo motenje. Zaradi toženkinega ugovora, da je obravnavano dejanje izvedla zaradi tožničinega načina izvrševanja posesti (kršitve najemne pogodbe), je bilo prisiljeno razčiščevati bistvo spora. Ni pa mogoče soglašati s pritožbo, da je sodišče odločalo o pravici do posesti. Nesprejemljiva je tudi pritožbena trditev, da je ugotavljalo nezatrjevana dejstva. Toženka je zatrjevala vsa dejstva, ki jih je sodišče ugotavljalo – tudi pravno neodločilna dejstva (iztek veljavnosti najemne pogodbe in ekonomski interes).

8. Ni mogoče pritrditi niti pritožbenim razlogom, ki kot odločilno izpostavljajo dejstvo, v kakšnem stanju je bilo stanovanje v času, ko je do motilnega dejanja prišlo in kakšne namene s stanovanjem je tožnica takrat imela. Zaradi nerazumnosti tožničinega ravnanja, ki je v tem, da je najeto stanovanje prepustila golobom, sama pa se je izselila in čistiti začela šele, ko so se začeli vpletati mediji, je sodišče utemeljeno sklepalo o nevarnosti bodočih odstopov od splošno sprejetih pravil odgovorne rabe najetega stanovanja in povzročanja škode. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko ugotovitvijo, da je tožnica golobe začela nameščati v stanovanje že približno mesec dni po sklenitvi najemne pogodbe in ne šele decembra 2011. Razlog za táko neobičajno in protipravno uporabo stanovanja je ostal nepojasnjen. Če pa je tožnica golobe v hišo nastanila zaradi spora s toženko, kot je izpovedala, sodišče prve stopnje utemeljeno sklepa, da ni zagotovila, da tega ne bi ponovno storila (12. stran sodbe).

9. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 2. točke 365. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena.

(1) A. Finžgar, Temeljna lastninska razmerja – zakon z uvodnimi pojasnili in komentarjem, Ljubljana 1980, stran 72,