Jedro

Do poškodbe, v posledici katere tožnik v tem sporu vtožuje odškodnino, je prišlo, ko je tožnik pri privijanju reducirnega ventila z ročnim ključem začutil bolečino v področju desne nadlahti. Privijanje oziroma odvijanje ventila z viličastim ključem ali pa gedorami ni dejavnost, pri kateri bi bila nevarnost nastanka škode velika. Gre za opravilo, ki se opravlja praktično v vsakem gospodinjstvu (ventili pri vodovodni napeljavi, menjava plinske jeklenke ipd.) in iz katerega ne izhaja povečana nevarnost za nastanek škode. Zato ni podana objektivna odgovornost tožene stranke za obravnavano nezgodo pri delu.

Tožena stranka je poskrbela za varno opravljanje dela na delovnem mestu monter armatur, ki ga je zasedal tožnik. Prav tako je tožena stranka pri razporeditvi tožnika na navedeno delovno mesto upoštevala odločbo ZPIZ o priznani III. kategoriji invalidnosti in pravice, ki jih je tožnik pridobil v zvezi z omejitvami pri delu. Zato ni podana krivdna odgovornost tožene stranke za obravnavani škodni dogodek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek, da se toženima strankama naloži, da mu nerazdelno plačata odškodnino v višini 13.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 9. 2008 dalje do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, prvi toženi stranki pa je dolžan povrniti stroške postopka v višini 1.814,27 EUR v roku 8 dni, drugo toženi stranki pa v višini 20,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka teh rokov do plačila (točka II izreka). Zavrnilo je zahtevek prve tožene stranke za povrnitev zakonskih zamudnih obresti za stroške postopka od dneva izdaje prvostopne sodbe do poteka 8. dne (točka III izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da ročno privijanje oziroma odvijanje reducirnega ventila z viličastim ključem (to je delo, pri katerem se je tožnik poškodoval) ni dejavnost, pri kateri bi bilo tveganje za nastanek škode večje od običajnega. Sodišče prve stopnje samo ugotavlja, da je tožnik delovanje orodja lahko uravnaval z lastno silo, kar pomeni, da je fizično moč moral uporabljati po lastni presoji, kar je povsem subjektivno. Glede na zdravstvene težave tožnika ni bilo mogoče pričakovati, da bo tožnik znal pravilno oceniti silo, ki naj jo pri tem uporabi. Navedeno pomeni, da je tožnik v konkretnem primeru lahko uporabil tudi večjo silo kot 35 N oziroma 56 N, saj tožena stranka ni poskrbela, da bi bila tožniku onemogočena uporaba večje sile, kot je potrebna. Iz opisa delovnega mesta monterja armatur je razvidno, da se zahteva ročna spretnost, česar tožnik prav gotovo ni imel, saj je bilo po sklepu ZPIZ-a z dne 19. 4. 1989 ugotovljeno, da se tožnik glede na vse naštete omejitve lahko zaposli na delovnem mestu prebiranje izdelkov ali izvajanje varstvenih del. Tožnik je bil s pogodbo o zaposlitvi z dne 8. 11. 2004 razporejen na sporno delovno mesto, zato je podana objektivna odgovornosti prve tožene stranke. Pri presoji krivdne odgovornosti prve tožene stranke je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je bilo poskrbljeno za varno opravljeno delo na delovnem mestu monterja armatur. Takšna ugotovitev je protispisna, saj izvedenec sploh ni odgovoril na vprašanje sodišča, ali je bilo poskrbljeno za varstvo pri delu na navedenem delovnem mestu. Izvedenec bi pri odgovoru moral upoštevati celoten opis delovnega mesta in ne samo eno fazo, pri kateri se je tožnik poškodoval. Prva tožena stranka ni pridobila pozitivnega mnenja invalidske komisije o ustreznosti delovnega mesta monterja armatur, zaradi česar je prišlo do poškodbe pri delu. Tožnik je predložil sklep ZPIZ-a z dne 17. 3. 2005, kjer je izrecno zapisana, da pritožnik ni zmožen za predlagano delo monterja armatur po opisu z dne 29. 11. 2004, saj to ni pretežno sedeče delo. Šele po prejemu negativnega mnenja ZPIZ-a je prva tožena stranka popravila delovno dokumentacijo in spremenila opis delovnega mesta v pretežno sedeče delo, z novim opisom delovnega mesta pa ni seznanila tožnika. Sodišče prve stopnje je nekritično povzelo, da je prva tožena stranka soglasje ZPIZ-a sicer pridobila po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, vendar pa pred nezgodo in je pri tem upoštevala zgolj drugo mnenje ZPIZ-a, ne da bi pri tem navedlo razloge za svojo odločitev, zato izpodbijanje sodbe v tem delu sploh ni možno preizkusiti. Prva tožena stranka tožniku tudi ni zagotovila ustreznega zdravniškega pregleda in tožnika ni poučila o varnem delu. Tožnik pa tudi ni opravil preizkusa iz varstva pri delu. Protispisna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz zapisnika o opravljenem preizkusu iz področja varnosti in zdravja pri delu z dne 19. 10. 2005 in potrdila izhaja, da je tožnik preizkus opravil, saj tožnik potrdila ni podpisal. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je prva tožena stranka pri razporeditvi tožnika na delovnem mestu monterja armatur upoštevala odločbo ZPIZ o priznani kategoriji invalidnosti. Sodišče prve stopnje se je pri tem sicer oprlo na mnenje izvedenca, ki pa ni v celoti odgovoril na postavljena vprašanja sodišča, zato je tožnik predlagal, da izvedenec mnenje pisno dopolni, vendar sodišče prve stopnje tožnikovemu predlogu ni sledilo. Prva tožena stranka je sama priznala, da je možno, da je tožnik občasno res delal s pnevmatsko pištolo, zato se poraja upravičen dvom glede pravilnosti odgovora izvedenca na vprašanje, kako je bilo poskrbljeno za varstvo pri delu. Izvedenec je na ustnem zaslišanju deloval popolnoma nestrokovno in neprepričljivo ter ni znal odgovoriti na vrsto vprašanj tožnika. Tako ni jasno, kako je izvedenec lahko odgovarjal na vprašanje, ali je tožnik delal v ugodnih mikroklimatskih pogojih, saj mu ni bilo znano, kakšne so bile takrat meritve in kdaj so bile opravljene. Izvedenec je tudi prekoračil svoje pristojnosti, ko je na zaslišanju komentiral, da ne ve, zakaj tožnik ni podpisal testa o opravljenem izpitu, da pa meni, da je tožnik bil poučen, saj si delodajalec tega ne bi upal ponarediti. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovem zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe (tožnik ne more imeti interesa za izpodbijanje III. točke izreka izpodbijane sodbe) preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne ne konkretizira, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo zmotno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Pritožbeno navedbo, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov za svojo odločitev, zaradi česar izpodbijane sodbe ni možno preizkusiti, je možno razumeti kot smiselno uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče sicer pazi po uradni dolžnosti. Ta pritožbena graja se nanaša na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je prva tožena stranka soglasje ZPIZ (za razporeditev tožnika na delovno mesto monterja armatur) sicer pridobila po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, vendar pa pred nezgodo. Razlogi izpodbijane sodbe glede tega so povsem jasni. Odrejeno delo, pri katerem naj bi se tožnik poškodoval, je bilo takšno, da so bile pri tem upoštevane omejitve, ki so izhajale iz odločbe ZPIZ o priznani kategoriji invalidnosti. Pri tem se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na dopis ZPIZ z dne 22. 12. 2009 (priloga B I/14) o tem, da so na podlagi ponovno izpolnjenega obrazca DD1 že 4. 4. 2005 ugotovili, da je bilo delo na delovnem mestu monterja armatur ustrezno za zavarovanca delovnega invalida III. kategorije invalidnosti (to je tožnika). V isti 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje tudi prepričljivo pojasnilo, zakaj ne sledi tožnikovim navedbam, da je stoje delal v prisilnem položaju po 8 ur ob vibracijah in neustrezni klimi. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo možno preizkusiti. Tožnik očitno ni zadovoljen z odločitvijo sodišča prve stopnje, vendar pa to ne pomeni, da je podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so predvsem naslednja: - tožnik je bil na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 4. 2004 zaposlen na delovnem mestu monterja armatur, pri čemer so bile v pogodbi o zaposlitvi navedene naslednje omejitve: da ne dviguje več kot 15 kg, da ni močnih vibracij, da dela izmenoma stoje in sede, v ugodnih mikroklimatskih pogojih; - iz prijave poškodbe pri delu z dne 11. 10. 2006 je razvidno, da je do poškodbe prišlo 28. 8. 2006, ko je tožnik pri privijanju reducirnega ventila z ročnim ključem začutil bolečino v področju desne nadlahti; - tožnik je bil v bolniškem staležu od 7. 9. 2006 do 2. 11. 2006; - pri ročnem privijanju reducirnega ventila je potrebna sila 35 N (kar laično pomeni, da je pri privijanju potrebna taka sila, kot je potrebna za dvig bremena mase 3,5 kg); - delo, pri katerem se je poškodoval tožnik, se je opravljalo sede in ročno ob ustrezni osvetljenosti in v ugodnih mikroklimatskih razmerah; - pri tem delu tožnik ni uporabljal pnevmatskih orodij oziroma strojev, ki vibrirajo; - pri delu so prisotne statične obremenitve hrbtenice, ki pa niso stalne; - tožnik je pred delovno nesrečo uspešno opravil preizkus znanja in usposobljenosti za varno delo in za varstvo pred požarom na delovnem mestu.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da dela, pri katerem se je tožnik poškodoval, ni mogoče šteti za nevarno dejavnost, za katero bi tožena stranka odgovarjala po načelih objektivne odgovornosti. Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) sicer ne določa, katere so tiste dejavnosti, iz katerih izvira povečana nevarnost nastanka škode in je zato podana objektivna odgovornost tistega, ki se s temi dejavnostmi ukvarja. Pojem nevarne stvari je pravni standard, ki ga mora v vsakem konkretnem primeru napolniti sodna praksa. V skladu s to prakso je nevarna tista dejavnost, ki v konkretnih okoliščinah po svoji naravi ali načinu opravljanja pomeni povečano nevarnost za življenje in zdravje ljudi. Privijanje oziroma odvijanje ventila z viličastim ključem ali pa gedorami ni dejavnost, pri kateri bi bila nevarnost nastanka škode velika. Gre za opravilo, ki se opravlja praktično v vsakem gospodinjstvu (ventili pri vodovodni napeljavi, menjava plinske jeklenke ipd.) in iz katerega ne izhaja povečana nevarnost za nastanek škode.

Zmotno je tožnikovo prepričanje, da naj bi šlo za nevarno dejavnost zaradi tega, ker ključ ni bil takšen, da bi tožniku onemogočil, da uporabi večjo silo, kot je potrebna za zatezanje ventila. Takšno razlogovanje bi pomenilo, da gre za nevarno dejavnost pri vsaki uporabi navadnega viličastega ključa ali pa gedor oziroma celo, da je to orodje pri njegovi običajni uporabi potrebno obravnavati kot nevarno stvar.

Tožnik neutemeljeno uveljavlja, da odrejeno delo monterja armatur ni bilo ustrezno, ker se po opisu tega delovnega mesta zahteva ročna spretnost, česar pa tožnik prav gotovo ni imel. Pri tem se tožnik sklicuje na sklep takratnega ZPIZ-a z dne 19. 4. 1989. Ne le, da iz tega sklepa ne izhaja zatrjevana omejitev (ročna spretnost), temveč je bistveno to, da je Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v dopisu z dne 22. 12. 2009 (priloga BI/14) izrecno potrdil, da so na podlagi ponovno izpolnjenega obrazca DD1 dne 4. 4. 2005 ugotovili, da je bilo delo na delovnem mestu monterja armatur ustrezno za tožnika. Navedena ugotovitev pomeni, da so pri tem delovnem mestu bile upoštevane vse relevantne omejitve iz sklepa ZPIZ z dne 19. 4. 1989. Sicer pa so tožnikove navedbe v zvezi s tem tudi protislovne, saj je prav gotovo, da je ročna spretnost potrebna tudi na delovnem mestu prebiranja izdelkov, za katerega je bilo ob priznanju invalidnosti izrecno ugotovljeno, da je za tožnika ustrezno.

Na meji razumljivega je pritožbena argumentacija, da je prva tožena stranka objektivno odgovorna za nastalo škodo, ker je tožnika v letu 2004 razporedila na sporno delovno mesto monterja armatur. Iz samega akta razporeditve oziroma sklenitve pogodbe o zaposlitvi pač ne izhaja objektivna odgovornost delodajalca za škodo, do katere bi prišlo pri izvajanju dela po tej pogodbi o zaposlitvi. Že zgoraj je pojasnjeno, da dela na delovnem mestu monterja armatur, ni možno opredeliti za nevarno dejavnost. Pri dejanskem opravljanju dela na delovnem mestu monterja armatur so bile v celoti upoštevane omejitve, ki so bile tožniku priznane s sklepom ZPIZ z dne 19. 4. 1989. Tožnik se opira na dejstvo, da je ZPIZ najprej sprejel stališče, da delo na delovnem mestu monterja armatur za tožnika ni ustrezno, ker ni upoštevana omejitev, da tožnik delo opravlja pretežno sede. Vendar pa je bistveno, da je ZPIZ na podlagi ponovno izpolnjenega obrazca DD1 (v katerem je bilo navedeno, da je delal pretežno sede, v dopoldanskem času) ugotovil, da je bilo to delo za tožnika ustrezno. Ta ugotovitev je bila podana, še preden je prišlo do poškodbe tožnika, zato ni bistveno, če je ZPIZ najprej bil drugačnega mnenja. Povsem zmotna je pritožbena trditev, da je do poškodbe tožnika prišlo, ker prva tožena stranka ni pridobila pozitivnega mnenja invalidske komisije. Ne le, da ni nobene vzročne zveze med pridobitvijo mnenja invalidske komisije in samo poškodbo, temveč je bistveno, kakor je že razloženo zgoraj, da je iz dopisa ZPIZ-a z dne 22. 12. 2009 razvidno, da so dne 4. 4. 2005 ugotovili, da je bilo delo na delovnem mestu monterja armatur za tožnika ustrezno.

Za odločitev v tem sporu ni bistveno, ali je tožnik občasno res delal z vibracijsko pištolo, prav tako tudi ne, kakšna je bila mikroklima na tožnikovem delovnem mestu in zakaj tožena stranka tožnika v enem letu po zadnjem zdravniškem pregledu ni ponovno poslala na pregled, kot tudi ne, zakaj tožnik ni podpisal potrdila o uspešno opravljenem preizkusu znanja in teoretični ter praktični usposobljenosti za varno delo in za varstvo pred požarom na delovnem mestu. Tudi če bi bilo res, vse kar je tožnik trdil v zvezi s temi okoliščinami, to ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev v tem sporu. Med nastalo škodo in navedenimi, domnevno protipravnimi ravnanji prve tožene stranke (občasno delo z vibracijsko pištolo, neustrezna mikroklima, nenapotitev tožnika na ponovni zdravsteni pregled, opustitev napotitve na preizkus znanja s področja varstva pri delu) ni nikakršne vzročne zveze. Navedeno, domnevno protiravnanje prve tožene stranke, bi bilo lahko relevantno le v zvezi s tožnikovim zatrjevanjem, da je za nastalo škodo podana tudi krivdna odgovornost prve tožene stranke. Za obstoj krivdne odgovornosti povzročitelja škode morajo biti podani vsi štirje elementi civilnega delikta (škoda, protipravnost ravnanja povzročitelja škode, vzročna zveza med škodo in protipravnim ravnanjem, odgovornost povzročitelja škode). Tožnik ni dokazal, da bi bila zatrjevana škoda posledica navedenega domnevno protipravnega ravnanja prve tožene stranke. Celo več, tožnik niti ni izrecno zatrjeval, da bi do poškodbe prišlo zaradi navedenih opustitev prve tožene stranke.

Neutemeljena je tudi pritožbena graja izvida in mnenja, ki ga je podal izvedenec s področja varstva pri delu A.A. Očitek o nestrokovnosti in neprepričljivosti izvedenskega mnenja je povsem pavšalen. Očitno je, da tožnik s tem mnenjem ni zadovoljen, saj izvedenec ni potrdil njegovega prepričanja, da mu je bilo pri toženi stranki odrejeno nevarno delo, vendar zgolj to ne more biti osnova za oceno o neprepričljivosti izvedenčevega izvida in mnenja. Izvedenec je odgovoril na vsa vprašanja, ki jih je postavilo sodišče prve stopnje. Izvedencu ni mogoče očitati pristranskosti zgolj zaradi tega, ker je izrazil mnenje, da si prva tožena stranka (dejansko pa pooblaščena družba B. d.o.o.) ne bi upala ponarediti potrdila o uspešno opravljenem preizkusu znanja o teoretični in praktični usposobljenosti za varno delo in za varstvo pred požarom na delovnem mestu.

Ni res, da bi izvedenec pri odgovoru na vprašanje, ali so bile pri razporeditvi na delovno mesto monterja armatur upoštevane omejitve sklepa ZPIZ-a, odgovoril le ob upoštevanju tistega dela, ki ga je tožnik opravljal, ko je prišlo do poškodbe. Da to ni res je razvidno že iz dejstva, da je tožnik izvedencu ob ogledu delovnega mesta pokazal več lokacij in del, ki jih je opravljal, pri čemer ni šlo le za privijanje reducirnega ventila.

Prav tako ni bistveno, da sodišče prve stopnje ni sledilo tožnikovi zahtevi, da izvedenec mnenje pisno dopolni. Zadošča, da je sodišče prve stopnje izvedenca zaslišalo in je tožnik pri tem imel vso možnost, da razjasni vprašanja, ki so bila po njegovem mnenju sporna. Neutemeljen je tudi očitek, da izvedenec pri zaslišanju ni znal odgovoriti na vrsto vprašanj tožnika, saj je šlo le za vprašanje, zakaj tožnik ni podpisan na testu za opravljanje izpita iz varstva pri delu in na koliko časa bi tožnik moral imeti periodične zdravstvene preglede. Prvo vprašanje ni v domeni izvedenca, saj bi to lahko pojasnila le tožnik oziroma oseba, ki je potrdilo izstavila. Glede drugega vprašanja pa je potrebno ugotoviti, da izvedencu ni bilo naloženo, da preuči, kako je bilo z obdobnimi zdravstvenimi pregledi tožnika, zato je razumljivo, da na to vprašanje ni mogel odgovoriti. Razen tega, navedeno niti ne more biti odločilno v tem sporu, kakor je to že razloženo zgoraj.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določba 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.