Jedro

Kadar gre za dokazni predlog z vpogledom v drug spis, mora stranka v prvi vrsti opredeliti listine, ki naj se jih vpogleda in določno navesti tudi, kaj se s tem dokazuje in kako bo izvedba tega dokaza vplivala na rezultat postopka. Z drugimi besedami, navesti mora t.i. dokazni stavek. Če dokazni predlog (ali njegova dopolnitev) glede slednjega ni ustrezno substanciran, strankine aktivnosti ne more nadomestiti sodišče, saj bi s tem kršilo razpravno načelo pravdnega postopka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožencu njegove revizijske stroške v znesku 374 €.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 7.800 € (prej 1,869.198 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 5. 1998 dalje do plačila in tožniku naložilo povrnitev 2.359,51 € toženčevih pravdnih stroškov.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. To sodbo tožnik izpodbija z revizijo, v kateri pritožbenemu sodišču očita bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da je v postopku dovolj podrobno pojasnil, zakaj je treba pridobiti uradne zaznamke policije o zaslišanju toženca in priče Š. v predkazenskem postopku: bistveni so za oceno verodostojnosti njunih izpovedi, podanih v tej pravdi. Do teh uradnih zaznamkov, nadaljuje, pa ni bilo mogoče priti drugače, kot s posredovanjem sodišča. Še manj je bilo mogoče anticipirati, kakšna je njihova vsebina. Ni zanemarljivo, trdi, da je bila v zvezi z dogodki, kot jih sam opisuje, vložena na okrožno državno tožilstvo kazenska ovadba. To pa pomeni, da je pri organih pregona (policiji) obstajal utemeljen sum, da je prav toženec storil kaznivo dejanje tatvine zoper tožnika, utemeljenost suma pa lahko potrjujejo le izjave, zbrane v uradnih zaznamkih policije. Ker ni jasnoviden, so nesprejemljivi razlogi pritožbenega sodišča, da bi moral navesti, kako je toženec izpovedoval, ko je bil zaslišan na policiji. Ne on, prvostopenjsko sodišče je tisto, ki bi moralo razložiti, zakaj je opustilo izvedbo dokaza s pridobitvijo uradnih zaznamkov od policije. Vendar tega ni storilo, zato je podana očitana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

4. Toženec v odgovoru na revizijo obrazloženo nasprotuje revizijskim očitkom in predlaga zavrnitev revizije.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijski očitki vsi po vrsti temeljijo na predpostavki, da tožnik ni mogel priti do uradnih zaznamkov o informativnih razgovorih, ki so jih s tožencem in drugimi osebami v zvezi z dogodki, ki so botrovali tožbi, napravili policisti Policijske postaje ..., drugače kot s posredovanjem pravdnega sodišča (zato naj tudi ne bi mogel navesti, kaj oziroma kako so toženec in drugi v izjavah, ki jih zaznamki vsebujejo, izpovedal oziroma kaj naj bi ti v spornih izjavah izpovedovali drugače kot pred sodiščem). To ne drži. 8. Z novelo Zakona o državnem tožilstvu ZDT-B (Uradni list RS, št. 110/2002 – v nadaljevanju ZDT), ki je stopila v veljavo 2. 1. 2003, je bila odpravljena pravna praznina v Zakonu o državnem tožilstvu, ki dotlej brez utemeljenega razloga ni urejal pravice do vpogleda strank z zakonitim interesom v državnotožilski spis.(1) Ker je bila tožba vložena 17. 4. 2003, se pravi že po uveljavitvi omenjene novele, tožnik pa je imel kot oškodovanec kaznivega dejanja tudi očiten interes za pregled spisa okrožnega državnega tožilstva, kateremu je bila odstopljena kazenska ovadba policije, mu vpogleda v zadevne listine v skladu z določbami 66.č člena ZDT(2) ne bi bilo mogoče odreči.(3) Za seznanitev s spornimi uradnimi zaznamki torej ni bilo nikakršnih ovir. Zlasti ne, ker je tožnika, kot je zapisalo že pritožbeno sodišče, v pravdi zastopal pooblaščenec odvetnik, ki bi se navedenega nedvomno mogel in moral zavedati in tudi temu primerno ravnati.

9. Z zapisom o temeljnem spodrsljaju, ki ga izpodbijana sodba očita tožniku, tj. da bi bil moral, če bi želel upati na ugoden odziv sodišča glede poziva k dopolnitvi že opravljenih poizvedb pri pristojnem državnem tožilstvu in šišenski policijski postaji, pred tem navesti, kakšna je vsebina tistega, kar naj bi sodišče pridobilo (uradnih zaznamkov s toženčevo in drugimi izjavami, danimi policiji), zato ni nič narobe. Širši argumentacijski kontekst drugostopenjske odločbe jasno razkriva, da sodišče z omenjanjem ''poizvedovalnega dokaza'' in pomanjkanja ustrezne trditvene podlage od tožnika ni terjalo jasnovidnosti, kot sam trdi, pač pa mu je le pojasnilo, kakšne zakonske dolžnosti so ga v tej pravdi zadevale glede stavljenja dokaznih predlogov. Poleg trditvenega bremena pravdna stranka namreč nosi tudi dokazno breme za svoje navedbe (212. člen ZPP). Zato mora, če želi doseči ugoden rezultat v sporu, zadostiti tudi zakonskim standardom glede dokazne ponudbe. Kadar gre za dokazni predlog z vpogledom v drug spis, mora stranka v prvi vrsti opredeliti listine, ki naj se jih vpogleda, poleg tega pa mora – in to je bistveno – določno navesti tudi, kaj se s tem dokazuje in kako bo izvedba tega dokaza vplivala na rezultat postopka. Z drugimi besedami, navesti mora t.i. dokazni stavek.(4) Če dokazni predlog (ali njegova dopolnitev) glede slednjega ni ustrezno substanciran, strankine aktivnosti ne more nadomestiti sodišče, saj bi s tem kršilo razpravno načelo pravdnega postopka. Enako je z dokaznim predlogom, podanim le zato, da bi šele izvedba dokaza morda dala podlago za strankine nadaljnje trditve (t.i. informativni dokaz).(5)

10. Tožnik je torej imel vse možnosti, predvsem pa dolžnost (ta je temeljna posledica razpravnega načela pravdnega postopka – prim. 7. člen ZPP) seznaniti se s spornimi policijskimi zaznamki in nato na njihovi podlagi ter ob sklicevanju nanje postaviti konkretne trditve o eventualnem neujemanju izjav, pa tega ni storil. Ko je tako, sodišču, ki je pomanjkanje tožnikove dolžne pravdne aktivnosti zaznalo in korektno popisalo v izpodbijani sodbi, s procesnega vidika ni česa očitati.

11. Neutemeljeno revizijo je moralo revizijsko sodišče zavrniti (378. člen ZPP).

12. Tožnik, ki je v revizijskem postopku izgubil, mora v skladu s kriterijem uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) povrniti tožencu stroške revizijskega postopka. Te je sodišče priznalo in odmerilo na podlagi stroškovnika v odgovoru na revizijo ter tako revidenta zavezalo k plačilu 374 € zadevnih stroškov.

Op. št. (1): Glej Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o državnem tožilstvu (ZDT-B), Poročevalec DZ, letnik 2002, št. 55, str. 93. Op. št. (2): Pravica oškodovanca do vpogleda v državnotožilski spis je bila s kasnejšimi novelami ZDT večkrat redakcijsko preštevilčena. Trenutno veljavni ZDT-1 jo ureja v 181. členu.

Op. št. (3): Primerjaj Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 141, tč. 7. Op. št. (4): Več o tem Zobec v Ude, Betetto in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem (2. knjiga), GV Založba, Založba Uradni list RS, Ljubljana, 2006, str. 350-353. Op. št. (5): Ibid.