Jedro

Za odločanje o pravici do invalidnine za telesno okvaro je bistveno stanje, kakršno je obstajalo v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke. V primeru kasnejših sprememb v zdravstvenem stanju gre za novoto, glede katere lahko tožnik sam oziroma preko svojega osebnega zdravnika pri toženi stranki začne nov postopek za ugotovitev telesne okvare in s tem v zvezi za priznanje pravice do invalidnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 26. 3. 2009 in da se tožniku prizna pravica do invalidnine za telesno okvaro.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik. V njej navaja, da je bil na invalidski komisiji II. stopnje dne 20. 7. 2011 prisoten le predsednik komisije, ne pa tudi član komisije, to je specialist nevropsihiater. Ob pregledu pri ortopedu je bilo ugotovljeno, da ima dve rani pri gležnju, da pa je to stvar žilnega kirurga. Napoten je bil na slikanje skeleta ter na ultrazvok ožilja nog. V zvezi s tem tožnik prilaga dodatno dokumentacijo. Na invalidskih komisijah ni bilo upoštevano, da ima hude bolečine v nogah, da ima nenehne krče, da ga bolijo kolki in da težko hodi ter da ima posledice zaradi melanoma.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi. Sodišče je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke, opr. št. ... z dne 26. 3. 2009, s katero je bila pritožba zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 29. 12. 2008 zavrnjena, izrek navedene odločbe pa je bil spremenjen tako, da tožnik nima pravice do invalidnine za 30 % telesno okvaro, ki je nastala 23. 12. 2008 kot posledica bolezni. Tožena stranka je v postopku ugotovila, da je pri tožniku podana 30 % telesna okvara po poglavju VI, B, točka 8 c Sporazuma o seznamu telesnih okvar (Seznam TO, Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89), ki se skladno s 454. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) uporablja do sprejetja novega seznama TO. Pri tožniku je bila ugotovljena kontraktura levega ramenskega sklepa z ohranjeno abdukcijo pod horizontalo. V zadevi je sporno, ali je pri tožniku podana višja telesna okvara in s tem, ali so izpolnjeni pogoji po 143. in 144. členu ZPIZ-1 za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro.

Iz dokumentacije v upravnem spisu je razvidno, da je invalidska komisija I. stopnje dne 23. 12. 2008 pri tožniku ugotovila omejeno gibljivost ramen in pooperativno oteklino po limfadenektomiji s tem, da klinični deficit gibljivosti ni tak, da bi šlo za telesno okvaro po določbah Seznama TO. V nasprotju z navedenim pa je invalidska komisija II. stopnje dne 25. 2. 2009 podala mnenje, da gre pri tožniku za kontrakturo levega ramenskega sklepa z ohranjeno abdukcijo pod horizontalo in da je zaradi posledic bolezni podana 30 % telesna okvara po poglavju VI, B, točka 8 c Seznama TO, kjer je določeno, da je 30 % telesna okvara podana v primeru, ko gre za motnje ramenskega sklepa in sicer za nepregibnost ramenskega sklepa v ugodnem položaju. Šteje se, da je ramenski sklep v ugodnem položaju v abdukciji od 70 do 80 stopinj z antefleksijo do 20 stopinj. Zaradi razlik v mnenjih obeh invalidskih komisij je sodišče prve stopnje na naroku dne 20. 6. 2011 sklenilo, da bo pridobilo dopolnilno mnenje invalidske komisije II. stopnje. Temu dokaznemu predlogu ni nasprotovala nobena od strank v postopku. Invalidski komisiji II. stopnje je sodišče naložilo, da tožnika tudi osebno pregleda. Iz mnenja, podanega dne 20. 7. 2011 izhaja, da je omejena gibljivost leve in desne rame, ter da gre za stanje po operaciji malignega melanoma z disekcijo pazduh, za limfedem rok ter za obojestranski halux valgus. Komisija je menila, da je pri tožniku zaradi kontrakture levega ramenskega sklepa z ohranjeno abdukcijo pod horizontalo podana 30 % telesna okvara. Pri osebnem pregledu pa so bile na novo ugotovljene spremembe na spodnjih okončinah. Ocenjena je bila dodatna telesna okvara po poglavju VII, B, točka 17 v višini 30 %.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča je mnenje ustrezno strokovno obrazloženo. Tožnik je bil osebno pregledan, v sestavi senata je bil tudi specialist ortoped. Tožnik v pritožbi navaja zgolj pripombe na sestavo senata in sicer, da pri pregledu ni sodeloval specialist nevropsihiater s tem, da ne utemelji, ali je bilo zaradi tega mnenje pomanjkljivo oziroma nepopolno. Tožnik je imel možnost pred sodiščem prve stopnje predlagati izvedbo drugih dokazov v primeru, če je menil, da je bilo dejansko stanje nerazčiščeno. Kot izhaja iz zapisnika glavne obravnave z dne 17. 10. 2011, tožnik drugih dokazov ni predlagal, niti tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni predložil dodatne dokazne dokumentacije. Tudi iz pritožbenih navedb izhaja zgolj nestrinjanje z ugotovitvami invalidskih komisij. Nedvomno so pri tožniku podane zdravstvene težave, kot jih je tudi pojasnil zaslišan na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje, vendar je pri ugotavljanju telesne okvare potrebno uporabiti Seznam TO, kjer so podrobno opisane zdravstvene težave in pa tudi odstotki, ki so določeni za posamezno telesno okvaro. Izven tega okvira niti tožena stranka niti sodišče prve stopnje ne sme določati drugih telesnih okvar, saj za to nima pravne podlage. Za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro v primeru, ko je vzrok telesne okvare bolezen, pa je potrebna najmanj 50 % telesna okvara (2. alineja 1. odstavka 144. člena ZPIZ-1). Pri tem je potrebno še poudariti, da je bilo za razsojo bistveno stanje, kakršno je obstajalo v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke, ki je bila izdana 26. 3. 2009. Do tedaj pa je obstajala le 30 % telesna okvara, kot to izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja. V primeru kasnejših sprememb v zdravstvenem stanju gre za novoto in v takem primeru lahko tožnik sam oziroma preko svojega osebnega zdravnika pri toženi stranki začne nov postopek za ugotovitev telesne okvare in s tem v zvezi za priznanje pravice do invalidnine. Očitno je pri tožniku tudi prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, saj invalidska komisija II. stopnje v dopolnilnem mnenju, ugotavlja tudi 30 % telesno okvaro zaradi težav z nogami.

Tožnik je k pritožbi priložil tudi dodatno medicinsko dokumentacijo. Pritožbeno sodišče poudarja, da skladno s 1. odstavkom 337. člena ZPP sme v pritožbi pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 4. odstavka 286. člena tega zakona. Tožnik te dokumentacije ni predložil v postopku pred sodiščem prve stopnje, niti ni navajal razlogov za nepredložitev, zato jih pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi ni smelo upoštevati. Razen tega gre za medicinske izvide, ki so datirani z mesecem septembrom oziroma oktobrom 2011, kar pomeni, da gre za nove izvide, katere lahko tožnik predloži toženi stranki, v primeru če bo začel nov postopek za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.