Jedro

Pobuda zainteresiranega za uporabo razpoložljivih radijskih frekvenc za javni razpis glede na faze postopka, razdelane v ZEKom-1, ne pomeni vloge za izdajo odločbe, temveč šele predhodno fazo pred eventualnim razpisom javnega razpisa. Ne pomeni niti, da ima APEK obveznosti na podlagi vložene pobude, da razpoložljivo radijsko frekvenco objavi z javnim razpisom.

Ker na podlagi vložene pobude zainteresiranega za uporabo razpoložljivih radijskih frekvenc ne obstaja obveznost APEK, da odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi vlagatelja pobude, sodišče soglaša s toženo stranko, da je na podlagi določbe tretjega odstavka 33. člena ZEKom-1 uzakonjena zgolj obveznost APEK, da v inštrukcijskem roku 15 dni pisno obvesti pobudnika o svoji nameri, ali namerava za razpoložljive radijske frekvence izvesti javni razpis.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravni organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel pritožbo tožeče stranke zaradi molka organa. V obrazložitvi je navedel, da je tožeča stranka dne 12. 2. 2013 pri Agenciji za pošto in elektronske komunikacije RS (APEK) vložila vlogo za začetek postopka za pridobitev odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc v frekvenčnem pasu 900 Mhz ter pobudo, da APEK na podlagi tretjega odstavka 33. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (ZEKom-1) izvede javni razpis, v katerem bo zainteresiranim podelila pravico uporabe radijskih frekvenc v frekvenčnem pasu 900 MHz od 2. 4. 2013. Ker APEK do 1. 3. 2013 na pobudo ni odgovoril, je na toženo stranko vložila pritožbo kot bi bila njena zahteva zavrnjena. Tožena stranka zaključuje, da glede na določbo tretjega odstavka 33. člena ZEKom-1 pobuda ni vloga, ki bi jo bilo treba obravnavati po določilih ZUP, ne gre za odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi vlagatelja, zato jo je na podlagi prvega odstavka 129. člena ZUP, ker zadeva na katero se vloga nanaša, ni upravna zadeva, zavrgla. Ne glede na navedeno pa še navaja, da je zahteva vlagatelja postala tudi brezpredmetna, saj je APEK z dopisom vlagatelju tudi odgovoril na pobudo.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je stališče tožene stranke, da pri pobudi iz tretjega odstavka 33. člena ne gre za upravno zadevo, napačno. Da gre za upravno zadevo, izhaja tako iz določil 2. člena ZUP, drugega odstavka 3. člena ZUP in 4. člena ZUP. Tretji odstavek 33. člena ZEKom-1 določa pravico tožeče stranke, da poda pobudo zainteresiranega za uporabo radijskih frekvenc, hkrati pa je določena tudi pravica tožeče stranke, da v 15 dneh od vložene pobude prejme odgovor glede podane pobude. Rok za odgovor je določen ravno z namenom, da se odpravi pravna negotovost pobudnika. ZEKom-1 je specialni predpis na tem področju, ki vsebuje določena posebna postopkovna določila. V 191. členu določa, da APEK vodi postopek in izdaja odločbe ter druge posamične pravne akte po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, če ZEKom-1 ne določa drugače. Pobudo po tretjem odstavku 33. člena ZEKom-1 je potrebno smiselno obravnavati kot vlogo stranke, na podlagi katere se začne upravni postopek, saj vsebinsko ne gre za enako ali podobno zadevo, kot pobude opredeljujejo predpisi o upravnem poslovanju. ZEKom-1 predvideva uporabo določil o splošnem upravnem postopku v delu, ki jih ZEKom-1 ne opredeljuje sam. Določil glede vložitve pritožbe zaradi molka organa ZEKom-1 ne vsebuje, zato je potrebno v tem primeru uporabiti določila ZUP. V zvezi z odgovorom APEK pa navaja, da je bil ta povsem pavšalen in neobrazložen. Do pobude tožeče stranke se niti resno ne opredeli, torej APEK vloge tožeče stranke ni resno obravnaval. Molk organa si je zato v takšnih primerih potrebno razlagati širše. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da sodišče sklep spremeni tako, da zahtevi stranke ugodi oziroma podrejeno, da sodišče sklep odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe, da v primeru pobude ne gre za upravno zadevo. Tako izhaja iz Poročevalca Državnega zbora. Podrejeno pa predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka, ker ga ni mogoče izvršiti. V konkretnem primeru bi namreč morala tožeča stranka zaradi molka Agencije sprožiti upravni spor in ne vlagati pritožbe pri tožeči stranki, vse v skladu z določbo prvega odstavka 192. člena in tretjim odstavkom 191. člena ZEKom-1. Tožena stranka v predmetnem postopku torej ne bi smela biti pasivno legitimirana. Čeprav je tožena stranka zavrgla pritožbo tožeče stranke, pa mora naslovno sodišče ob upoštevanju 192. člena ZEKom-1 tožbeni zahtevek v celoti zavrniti, ker ga tožena stranka ne more izvršiti, saj nima zakonske podlage za odločanje v pritožbenem postopku v zvezi z odločbami Agencije.

Tožba ni utemeljena.

Nesporno v zadevi je, da je tožeča stranka 12. 2. 2013 pri APEK vložila skupaj z vlogo za začetek postopka za pridobitev odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc v frekvenčnem pasu 900 MHz tudi pobudo, da APEK na podlagi tretjega odstavka 33. člena ZEKom-1 izvede Javni razpis, v katerem bo zainteresiranim dodelila pravico uporabe radijskih frekvenc v frekvenčnem pasu 900 MHz od 2. 4. 2013. Sporno v zadevi je, ali je pobudo iz tretjega odstavka 33. člena ZEKom-1 šteti za vlogo, ki bi jo bilo treba obravnavati po določilih ZUP, torej ali gre za upravno odločanje. Iz besedila tretjega odstavka 33. člena ZEKom-1 izhaja, da če Agencija prejme pobudo zainteresiranega za uporabo razpoložljivih radijskih frekvenc za radiodifuzijo ali radijskih frekvenc za zagotavljanje javnih komunikacijskih storitev končnim uporabnikom za javni razpis, se v 15 dneh pisno opredeli do prejete pobude. V zvezi s celotnim besedilom iz 33. člena ZEKom-1 je ugotoviti, da APEK praviloma izdaja odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc po predhodno izvedenem javnem razpisu. Brez javnega razpisa izda APEK odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc v primerih iz četrtega ter petega odstavka 33. člena ZEKom-1. Odločba o dodelitvi radijskih frekvenc, ki jo izda APEK na podlagi javnega razpisa (ali brez, v posebej določenih primerih), je odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi vlagatelja, torej gre za upravno zadevo v smislu prvega odstavka 2. člena ZUP. Pobuda zainteresiranega za uporabo razpoložljivih radijskih frekvenc za javni razpis pa glede na faze postopka, razdelane v ZEKom-1 ne pomeni vloge za izdajo odločbe, temveč šele predhodno fazo pred eventualnim razpisom javnega razpisa. Ne pomeni niti, da ima APEK obveznost na podlagi vložene pobude, da razpoložljivo radijsko frekvenco objavi z javnim razpisom.

Na podlagi določb ZEKom-1 ima APEK nalogo, da upravlja z radiofrekvenčnim spektrom. Na APEK je, da presodi ali bo objavil javni razpis ali ne v skladu s pristojnostmi, ki jih ima kot upravljalec radiofrekvenčnega spektra, ki je naravno dobro. Res tretji odstavek 33. člena ZEKom-1 določa pravico zainteresirane stranke, da poda pobudo, kar pomeni obveznost APEK, da nanjo v določenem roku odgovori. Vendar pri pravici zainteresirane stranke, da poda pobudo, ne gre za vsebinsko pravico, ki bi jo določal ZEKom-1, torej da bi odgovor tožeči stranki pomenil oblikovanje (vzpostavitev, spremembo) pravnega razmerja, v smislu pravice, ki bi bila lahko tudi izvršljiva. Po mnenju sodišča se torej pobuda iz 33. člena ZEKom-1 ne razlikuje od ostalih pobud, ki jih opredeljujejo predpisi o upravnem poslovanju. Razloge, ki jih tožeča stranka izpeljuje iz 2., 3. in 4. člena ZUP, sodišče torej ocenjuje kot napačne. Ker na podlagi vložene pobude zainteresiranega za uporabo razpoložljivih radijskih frekvenc ne obstaja obveznost APEK, da odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi vlagatelja pobude, sodišče soglaša s toženo stranko, da je na podlagi določbe tretjega odstavka 33. člena ZEKom-1 uzakonjena zgolj obveznost APEK, da v inštrukcijskem roku 15 dni pisno obvesti pobudnika o svoji nameri, ali namerava za razpoložljive radijske frekvence izvesti javni razpis. Tožena stranka je torej pravilno zavrgla pritožbo tožeče stranke, saj stvar, na katero se je vloga nanašala, ni upravna zadeva, torej v smislu 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP (v zvezi s pristojnostjo, ki jo ima na podlagi šestega odstavka 65. člena ZUP).

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen ter da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.