Jedro

Uredba Sveta Evrope št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti v 6. členu ureja seštevanje dob. Pristojni nosilci pokojninskega in invalidskega zavarovanja držav članic Evropske unije so za pridobitev, ohranitev, trajanje in ponovno pridobitev pravic dolžni upoštevati tudi zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji katerekoli druge države članice. Vendar pa je seštevanje zavarovalnih dob, dopolnjenih v dveh ali več državah članicah, dopustno le, če se zavarovalne dobe ne prekrivajo. To pomeni, da sočasno izpolnjenih zavarovalnih dob ni dopustno seštevati, temveč država, ki odloča o pravici, upošteva le zavarovalni čas, dopolnjen pri svojem nosilcu zavarovanja. Tožnik z dopolnjeno starostjo 54 let ter skupno 35 let, 8 mesecev in 18 dni skupne slovensko avstrijske zavarovalne dobe ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine po nobenem odstavku iz 27. člena ZPIZ-2. Pravico do sorazmernega dela starostne pokojnin je po 27. členu mogoče priznati le zavarovancu pri dopolnjeni starosti 65 let ob izkazanih najmanj 15 letih zavarovalne dobe (1. odstavek); ali leta 2014 dopolnjenih 64 letih starosti ob najmanj 20 dopolnjenih letih pokojninske dobe (3. odstavek) oziroma pri dopolnjenih 60 letih starosti s 40 leti pokojninske dobe brez dokupa (4. odstavek). Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z ugotovitvijo, da tožnik izpolnjuje pogoje za starostno upokojitev, ni utemeljen, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo drugostopenjske odločbe tožene stranke št. ... z dne 18. 3. 2014 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 3. 10. 2013 ter na ugotovitev(1) , da tožnik izpolnjuje pogoje za starostno upokojitev. Presodilo je, da sta izpodbijana zavrnilna upravna akta pravilna in zakonita.

2. Zoper sodbo je tožnik vložil pravočasno laično pritožbo. V njej navaja le, da ni uveljavljal starostne, temveč predčasno pokojnino, ker je dopolnil 40 let delovne dobe. V kolikor mu pokojnine ni mogoče priznati, predlaga vrnitev prispevkov za obdobje 5 let in 23 dni, za katero se avstrijska pokojninska doba prekriva s slovensko, da si bo lahko naprej plačeval prispevke do starostne upokojitve. Predlaga korektno rešitev pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu.

5. V postopku ni prišlo niti do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. v zvezi z 2. odstavkom 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti.

6. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve, ki jo je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka, je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-2) ter Uredbi Sveta Evrope št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (UL L št. 166/2004 s poznejšimi dopolnitvami; v nadaljevanju: Uredba). Uredba v 6. členu ureja seštevanje dob. Pristojni nosilci pokojninskega in invalidskega zavarovanja držav članic Evropske unije so za pridobitev, ohranitev, trajanje in ponovno pridobitev pravic dolžni upoštevati tudi zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji katerekoli druge države članice. Vendar pa je seštevanje zavarovalnih dob, dopolnjenih v dveh ali več državah članicah glede na izvedbeno Uredbo ES št. 987/2009 dopustno le, če se zavarovalne dobe ne prekrivajo. Pomeni, da sočasno izpolnjenih zavarovalnih dob ni dopustno seštevati, temveč država, ki odloča o pravici, upošteva le zavarovalni čas, dopolnjen pri svojem nosilcu zavarovanja. Ob takšnem materialnopravnem izhodišču pa v obravnavani zadevi seveda niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do sorazmernega dela slovenske starostne pokojnine.

7. Nobenega dvoma ni, da je tožnik, ki je rojen 4. 1. 1959, do dneva vložitve zahteve za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine dopolnil le 54 let starosti ter skupno 35 let, 8 mesecev in 18 dni zavarovalne dobe. Od tega ima izkazanih 23 let, 4 mesece in 10 dni zavarovalne dobe pri slovenskem nosilcu zavarovanja. Ker pa se 18 let in 3 mesece zavarovalne dobe, dopolnjene pri avstrijskem nosilcu zavarovanja v obdobju od 1. 2. 1992 do 1. 5. 2012 s presledki, delno prekriva s slovensko zavarovalno dobo, je dejansko mogoče prišteti le 12 let, 4 mesece in 8 dni zavarovalne dobe, dopolnjene pri avstrijskem nosilcu zavarovanja, kot je prepričljivo in pravilno ugotovljeno že v predsodnem postopku.

Glede na dopolnjeno starost in le 35 let, 8 mesecev in 18 dni skupne slovensko avstrijske zavarovalne dobe pa seveda niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine po nobenem od odstavku iz 27. člena ZPIZ-2. Pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine po navedeni določbi ZPIZ-2 je namreč mogoče priznati le zavarovancu pri dopolnjeni starosti 65 let ob izkazanih najmanj 15 letih zavarovalne dobe (1. odstavek); ali leta 2014 dopolnjenih 64 letih starosti ob najmanj 20 dopolnjenih letih pokojninske dobe (3. odstavek) oziroma pri dopolnjenih 60 letih starosti s 40 - imi leti pokojninske dobe brez dokupa (4. odstavek). Takšno dejansko stanje pa v obravnavani zadevi zagotovo ni podano.

8. Sicer pa je protispisno pritožnikovo zatrjevanje, da naj bi uveljavljal pravico do predčasne in ne starostne pokojnine. Iz njegove zahteve, ki jo je podpisal 23. 8. 2013 na tipskem obrazcu, povsem določno izhaja zahteva za priznanje pravice do starostne pokojnine. V zvezi s pritožbenim zatrjevanjem, da je bila zahtevana pravica do predčasne pokojnine zato pritožbeno sodišče pojasnjuje le, da tudi za to denarno dajatev v obravnavani zadevi ne bi bili izpolnjeni predpisani pogoji. Po 1. odstavku 29. člena ZPIZ-2 namreč lahko zavarovanec pravico do predčasne pokojnine pridobi pri starosti 60 let, če je dopolnil 40 let pokojninske dobe oz. v prehodnem obdobju leta 2014 ob dopolnjeni starosti 58 let in 8 mesecev moški ter 40 letih pokojninske dobe. Noben od navedenih pogojev v predmetni zadevi ne bi bil izpolnjen, tudi če bi bilo odločeno o takšni pravici.

9. Končno je potrebno pojasniti, da sodišče v predmetnem sodnosocialnem sporu lahko presoja le pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb tožene stranke o sporni pravici do sorazmernega dela starostne pokojnine. Predmet spora ni plačevanje, niti vračilo prispevkov za plačano zavarovalno dobo pri slovenskem nosilcu zavarovanja, ki se je časovno prekrivala z zavarovanjem pri avstrijskem nosilcu zavarovanja. Pritožbene navedbe in zahteva v tej smeri ne morejo biti upoštevne.

10. Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Pravilno bi se odločitev morala glasiti na priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine.