Jedro

Ker izvršilnega naslova s pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi ni dopustno izpodbijati (peti odstavek 157. člena ZDavP-2), davčni organ ugovore, ki se neposredno, oziroma z opisovanjem dogodkov v času pred izdajo izvršilnega naslova, posredno nanašajo na izvršilni naslov, na tej podlagi utemeljeno zavrne kot nedopustne. Sklep o davčni izvršbi se presoja ob upoštevanju dejanskega stanja v času njegove izdaje in ga tudi ni mogoče izpodbijati z razlogi, ki po 155. členu ZDavP-2 narekujejo ustavitev izvršbe.

Obračun zamudnih obresti ni izvršilni naslov, dolžnik pa ga, drugače od izvršilnega naslova, s pritožbo ne more izpodbijati. Ugovori, ki se nanašajo na navedeni obračun, so po navedenem dopustni, njihova utemeljenost pa se v pritožbenem postopku presoja glede na njihovo vsebino, po potrebi tudi ob udeležbi nasprotne stranke – predlagatelja izvršbe. Sodišče ugotavlja, da v pritožbenem postopku ni bil opravljen preizkus skladnosti obračunanih zamudnih obresti z izvršilnim naslovom oziroma njihove utemeljenosti v izvršilnem naslovu.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi. Sklep Carinske uprave Republike Slovenije, Carinskega urada Celje, št. DT 4933-65363/2013-2 z dne 24. 4. 2013 se odpravi v delu, ki se nanaša na zamudne obresti (zamudne obresti po predlogu predlagatelja izvršbe do dne 22. 4. 2013 v znesku 132.107,17 EUR, zamudne obresti od 23. 4. 2013 do 24. 4. 2013 v znesku 151,79 EUR in nadaljnje zamudne obresti od zneska 307.266,00 EUE od 25. 4. 2013 do dne plačila) in se zadeva v tem obsegu vrne organu prve stopnje v ponovni postopek. V ostalem se tožba zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Carinski urad Celje je z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi začel zoper tožnika davčno izvršbo dolžnega zneska obveznosti na podlagi odločbe Mestne občine A. št. 354-19/2009 z dne 20. 2. 2009, ki je postala izvršljiva 4. 5. 2009, in sicer komunalnega prispevka v znesku 307.266,00 EUR, zamudnih obresti po predlogu predlagatelja izvršbe do 22. 4. 2013 v znesku 132.107,17 EUR, zamudnih obresti od 23. 4. 2013 do 24. 4. 2013 v znesku 151,79 EUR, nadaljnjih zamudnih obresti od zneska 307.266,00 EUR od 24. 4. 2013 do dneva plačila ter stroškov davčne izvršbe v višini 25,00 EUR. Izvršba se opravi z rubežem denarnih sredstev tožnika na transakcijskem računu pri banki B. d.d. Ljubljana.

2. Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT 498-2-481/2013-3 z dne 5. 12. 2014 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi ugotavlja skladnost izpodbijanega sklepa z določbami Tretjega dela Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki ureja davčno izvršbo. Pogoji za izdajo izpodbijanega sklepa so v celoti izpolnjeni, saj iz upravnih spisov sledi, da je predlagateljica izvršbe - Mestna občina A. tožniku z odločbo št. 354-19/2009 z dne 20. 2. 2009 odmerila komunalni prispevek za poseg v prostor v višini 1.666.350,34 EUR, da je odločba opremljena s potrdilom o izvršljivosti (izvršilni naslov po 146. členu ZDavP-2), da je postala izvršljiva 4. 5. 2009, in da tožnik na dan izdaje izpodbijanega sklepa še ni poravnal naložene obveznosti iz naslova glavnice v znesku 307.266,00 EUR ter zamudnih obresti do vložitve predloga za izvršbo v znesku 132.107,17 EUR.

3. Pritožbene navedbe po presoji pritožbenega organa ne vplivajo na odločitev, saj s pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova (peti odstavek 157. člena ZDavP-2). Davčni organ v primerih kot je obravnavani ni pristojen preverjati pravilnosti in zakonitosti izvršilnega naslova, niti obračuna zamudnih obresti in potrdila o izvršljivosti.

4. Glede na dejansko stanje, ki izhaja iz spisov zadeve, tudi ne gre za nobenega od primerov, ki so kot podlaga za ustavitev izvršbe, ki jo predlaga tožnik, taksativno določeni v 155. členu ZDavP-2. Sicer pa je odločanje o predlogu za ustavitev izvršbe v pristojnosti prvostopenjskega in ne pritožbenega organa. V zvezi z navedbo tožnika, da je obveznost prenehala na drug način (s pobotom), kar naj bi predstavljalo razlog za ustavitev izvršbe, pritožbeni organ poudari, da gre za izterjavo po določbah 146. člena ZDavP-2, torej za izvršitev odločbe, ki je ni izdal davčni organ, po drugi strani pa je predlagatelj izvršbe že v zvezi s sklepom o davčni izvršbi št. DT 4933-94413/2013-2 z dne 20. 5. 2013, s katerim se je izterjevala zgolj razlika v zamudnih obrestih po istem izvršilnem naslovu, pojasnil, da navedbe tožnika o prenehanju terjatve iz naslova komunalnega prispevka ne držijo, oziroma da ne drži navedba, da je terjatev sicer tudi pobotana, saj da pogoji za pobot niso nastali, zato je tožnikovo pobotno izjavo zmeraj štel kot povsem brezpredmetno. Predlagatelj izvršbe še pojasni, da je iz priložene izjave o pobotu razvidno, da jo je podala družba C. d.o.o. in ne tožnik, zato tudi ni izpolnjen pogoj vzajemnosti strank pobota. V zvezi z očitki, da so zamudne obresti po predlogu predlagatelja izračunane napačno, pa pritožbeni organ na podlagi obračuna in pojasnila predlagatelja izvršbe ugotavlja, da so v obračunu po navedbah predlagatelja zajete tudi zamudne obresti od tretjega obroka za plačilo, in da so bili tretji, četrti in del petega obroka (skupaj 803.634,22 EUR) poravnani z zamudo. V tej zvezi pritožbeni organ še dodaja, da je carinski organ odgovoren le za pravilno vodenje postopka davčne izvršbe ter za obračun zamudnih obresti od dneva izdaje predloga, za vprašanja, ki se tičejo same obveznosti, pa je odgovoren predlagatelj izvršbe glede na določbe tretjega odstavka 146. člena ZDavP-2, kar pomeni, da mora tožnik s predlagateljem izvršbe razčistiti način izračunavanja teh obresti, ne more pa tega zahtevati v postopku davčne izvršbe od davčnega organa, ki predlagani znesek zgolj izterjuje.

5. Tožnik se z odločitvijo ne strinja. S pritožbo ni izpodbijal izvršilnega naslova (odločbe z dne 20. 9. 2009), temveč je uveljavljal prenehanje obveznosti, ki izhajajo iz izvršilnega naslova, na podlagi pobotne izjave, ki je bila poslana dne 1. 4. 2010. Iz obrazložitve izhaja zmotno stališče, da je obveznosti na podlagi odločbe o odmeri komunalnega prispevka, torej na podlagi izvršilnega naslova, mogoče poravnati samo v izvršilnem postopku in da so pogoji za izvršbo izpolnjeni že z obstojem izvršilnega naslova. Tožnik v nasprotju z razlogi odločbe o pritožbi s pritožbo tudi ni izpodbijal potrdila o izvršljivosti.

6. Ugotovitev, da terjatev ni bila poravnana, pa je napačna. Tožena stranka se do navedb tožnika o pobotni izjavi ne opredeli na ustrezen način, v obrazložitvi se tudi povsem napačno sklicuje na navedbe predlagatelja izvršbe v drugi zadevi. Dejstvo je, da v tej zadevi predlagatelj izvršbe v tej zvezi ni podal nobenih navedb. Navedba o neizkazani vzajemnosti terjatev (ne strank, kot napačno navede tožena stranka), so neresnične. Mestna občina A. in tožnik sta bila dogovorjena, da bosta sklenila pogodbo o opremljanju in medsebojnih obveznostih v zvezi s projektom komunalne opreme območja P 11-P1/22, industrijska cona D., in sicer naj bi na podlagi navedene pogodbe tožeča stranka namesto plačila komunalnega prispevka izvršila gradnjo komunalne infrastrukture. Vrednost del, ki naj bi se opravila, so navedena v osnutku pogodbe To pogodbo je tožnik podpisal in jo poslal v podpis Mestni občini A. Ker pa je med tem časom prišlo do spremembe dogovora na način, da dolžnik namesto izgradnje komunalne infrastrukture plača komunalni prispevek v denarju, je Mestna občina A. nepodpisano pogodbo vrnila tožniku z dopisom z dne 31. 3. 2010. Med strankama je bil dosežen dogovor, po katerem se plačilo komunalnega prispevka na podlagi odločbe z dne 20. 9. 2009 v znesku 1.666.350,34 EUR izvede na naslednji način: 1. znesek v višini 277.725,06 je bil plačan 8. 4. 2009; 2. znesek 277.725,06 EUR je bil plačan 1. 6. 2009: za znesek 307.266,00 EUR pa se izvede pobot za naslednja izvedena dela: - gradnja povezovalnega vodovoda v znesku 132.769,91 EUR; - prestavitev kolektorja 115.776,13 EUR in projektna dokumentacija v znesku 58.719,52 EUR. Tako je bilo na sestanku dogovorjeno, da so vsi našteti zneski že plačani. Ostala je še razlika v znesku 803.634,33 EUR, ki je bila plačana v aprilu 2010. Ta znesek ni predmet izvršbe. Predmet izvršbe je znesek 307.266,00 EUR, kar je bilo pobotano na podlagi dogovora med takratnim direktorjem tožnika E.E. in županom občine A. na sestanku po izdaji izvršilnega naslova. Pobot je bil dogovorjen že na tem sestanku, zato kasnejša pobotna izjava, v kateri je napačno navedena stranka C. leasing namesto C. nepremičnine, na obstoj in veljavnost pobota ne vpliva. Pobot se je v celoti realiziral, in sicer je tožnik dejansko izvršil dogovorjena dela: gradnjo povezovalnega vodovoda, prestavitev kolektorja in izdelavo projektne dokumentacije v skupni vrednosti 307.266,00 EUR.

7. Terjatev Mestne občine A. je tako, ob upoštevanju 311. in 312. člena OZ s pobotom prenehala, zaradi pobota medsebojnih obveznosti na podlagi dogovora med županom in direktorjem tožnika torej tožnik Mestni občini A. iz naslova plačila komunalnega prispevka ne dolguje ničesar. Vse navedbe tožnika bo potrdila priča F.F., ki je aktivno sodelovala na sestankih in je seznanjena s celotno zadevo.

8. Zaradi napačnega naziranja, da tožnik z navedbami o prenehanju terjatve izpodbija izvršilni naslov, tožena stranka o pritožbi ni vsebinsko odločila. Tožnik zato sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka v priglašeni višini z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe. V zvezi s tožbenimi navedbami o pobotu poudari, da je bila izvršba predlagana 22. 4. 2014, medtem ko je datum enostranske pobotne izjave 1. 4. 2010, kar pomeni, da po stališču predlagatelja do pobota ni prišlo. Davčni organ je vezan na predlog za izvršbo, razen če pride do umika, sicer pa vprašanja ali obveznost tožeče stranke do predlagatelja izvršbe res obstaja, ne more presojati. Tožnik je imel možnost višino naložene obveznosti izpodbijati pred predlagateljem izvršbe, ne more pa je izpodbijati v postopku davčne izvršbe. Predlaga vpogled v spis I U 1477/2014, ki je povezan z obravnavano zadevo.

10. Tožba je delno utemeljena.

11. Pritožbene navedbe, da je tožnik zoper odločbo o odmeri komunalnega prispevka vložil pritožbo, s katero je uveljavljal, da je komunalni prispevek glede na velikost objekta napačno obračunan, da o pritožbi še ni bilo odločeno, in da zato odločba še ni pravnomočna in izvršljiva, so nedvomno uperjene zoper potrdilo o izvršljivosti. Zato ni mogoče slediti trditvi, da tožnik potrdila o izvršljivosti in s tem glede na določbo prvega odstavka 146. člena ZDavP-2, po kateri je izvršilni naslov odločba, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, izvršilnega naslova (vsaj v tem pogledu) ni izpodbijal. Ker izvršilnega naslova s pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi ni dopustno izpodbijati (peti odstavek 157. člena ZDavP-2) davčni organ ugovore, ki se neposredno, oziroma z opisovanjem dogodkov v času pred izdajo izvršilnega naslova, posredno nanašajo na izvršilni naslov, na tej podlagi utemeljeno zavrne kot nedopustne.

12. Sklep o davčni izvršbi se presoja ob upoštevanju dejanskega stanja v času njegove izdaje in ga tudi ni mogoče izpodbijati z razlogi, ki po 155. členu ZDavP-2 narekujejo ustavitev izvršbe. Gre za razloge, ki nastanejo po izdaji sklepa o davčni izvršbi, takšnih ugovorov pa tožeča stranka ob sklicevanju na določbo 155. člena ZDavP-2 po vsebini ne uveljavlja.

13. Vsekakor pa je s pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi mogoče uveljavljati ugovor, da je obveznost v celoti ali delno prenehala po izdaji izvršilnega naslova. Ta ugovor je v pritožbenem postopku uveljavljal tožnik z navedbo, da je obveznost po izvršilnem naslovu prenehala z enostranskim pobotom. Navedba tožnika, da ugovor v odločbi o pritožbi ni vsebinsko obravnavan, ne drži. Ugovor je namreč zavrnjen z nesporno in s podatki spisa skladno ugotovitvijo, da izjave o pobotu, na katero se sklicuje, ni podal tožnik, temveč druga pravna oseba – C. d.o.o. Da je obveznost prenehala na podlagi sporazumnega poplačila medsebojnih terjatev, pa tožnik izrecno navaja šele v upravnem sporu. Dokazi, ki jih prilaga oziroma predlaga, pa po presoji sodišča, ob neizkazani potrditvi obveznosti iz naslova brez pravnega temelja izvedenih del, kažejo le na tožnikova prizadevanja za sklenitev ustreznega sporazuma, ne pa tudi njegove sklenitve.

14. V zvezi z obračunanimi zamudnimi obrestmi pa po presoji sodišča ni slediti stališču tožene stranke, da s pritožbo ni mogoče izpodbijati obračuna zamudnih obresti do dneva predloga za davčno izvršbo, ki ga skladno s tretjim odstavkom 146. člena ZDavP-2 predloži predlagatelj izvršbe. Obračun zamudnih obresti namreč ni izvršilni naslov, dolžnik pa ga, drugače od izvršilnega naslova, s pritožbo ne more izpodbijati. Ugovori, ki se nanašajo na navedeni obračun so po navedenem dopustni, njihova utemeljenost pa se v pritožbenem postopku presoja glede na njihovo vsebino, po potrebi tudi ob udeležbi nasprotne stranke – predlagatelja izvršbe. V obravnavani zadevi pritožbeni organ v nasprotju z zavzetim stališčem tožnikov ugovor, ki se nanaša na obresti po višini, z ustreznimi razlogi zavrne, saj obračun, drugače kot obračun, ki ga je predložil tožnik, zajema tudi obresti od nepravočasno plačanega dela obveznosti in ne le od neplačanega dela, ki se prisilno izterjuje. Pač pa sodišče ugotavlja, da v pritožbenem postopku ni bil opravljen preizkus skladnosti obračunanih zamudnih obresti z izvršilnim naslovom oziroma njihove utemeljenosti v izvršilnem naslovu. Zato je tožbi delno ugodilo, izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na zamudne obresti, na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo v tem obsegu vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek.

15. Odločitev o stroških postopka temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, 107/13).

16. Sodišče je v zadevi odločilo izven glavne obravnave na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1.