Jedro

Pritožbeno sodišče ob preizkusu sklepa, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ne more samo spremeniti izpodbijanega sklepa, četudi presodi, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo začasne odredbe. V tem primeru, če bi pritožbeno sodišče samo odločilo o predlogu za izdajo začasne odredbe, bi toženi stranki odvzelo možnost ugovora zoper takšno odločitev.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnice za izdajo začasne odredbe, na podlagi katere se za zavarovanje denarne terjatve tožnice A. d.d. prepove izplačilo denarnih sredstev z računa tožene stranke št. SI ... toženi stranki ali komu drugemu po njenem nalogu do višine zavarovane terjatve ter toženi stranki prepove odtujiti ali obremeniti njej do 1/7 solastni del nepremične parc. št. ..., k.o. …., z zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi. Zavrnilo je tudi predlog tožnice, da naj bi predlagana začasna odredba veljala 30 dni po preteku paricijskega roka po pravnomočni sodni odločbi, ki bo izdana v sodnem postopku na podlagi tožbe, vložene 9. 8. 2012 ter predlog za povrnitev stroškov postopka.

Zoper odločitev sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep delovnega sodišča v celoti spremeni tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa zahteva, da sodišče toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica izkazala verjeten obstoj svojih denarnih terjatev do tožene stranke, napačno pa je zaključilo, da ni izpolnjenega drugega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je obstoja nevarnosti za izterjavo. Sodišče prve stopnje je zanemarilo, da tožena stranka prodaja njen do 1/7 solastni del nepremičnine par. št. ..., k.o. ..., kar izhaja tako iz oglasov, objavljenih na spletni strani B., kot tudi iz njenega dopisa z dne 3. 8. 2012, kar pomeni, da v kolikor bo tožena stranka prodala nepremičnino na naslovu C. cesta ..., D., torej edino premoženje, s katerim še razpolaga, ne bo imela preostalega premoženja oziroma sredstev, s katerim bi tožnica lahko prišla do poplačila, upoštevajoč dejstvo, da tožena stranka sama priznava, da nima sredstev za poplačilo terjatev tožnice. Sodišče je samo prišlo do ugotovitve, da ima tožnica že zaradi obremenjenosti nepremičnine slabe možnosti za poplačilo. Ne vzdržijo navedbe sodišča, da sta bili plombi na nepremičnini vpisani na podlagi postopka, ki se je vodil že v letu 2011, kar kaže, da ni izkazano, da bi tožena stranka sedaj obremenjevala svoje premoženje. Navaja, da so pri dolžnikovem delovanju relevantna dejanja, ki se trenutno dogajajo, ki se bodo dogajala, kot tudi dejanja, ki so se že zgodila, kar pomeni, da je potrebno upoštevati tudi ravnanje tožene stranke, ki je bilo storjeno v letu 2011 in ni mogoče takih ravnanj enostavno spregledati, tako kot je to storilo sodišče prve stopnje. Napačno je tudi stališče sodišča, da bi tožena stranka z morebitno prodaja solastnega dela predmetne nepremičnine pridobila dodatna finančna sredstva, kar bi zagotovo povečalo možnost za poplačilo tožnice. Sodišče spregleda, da je predmetna nepremičnina že sedaj obremenjena s skupno hipoteko v višini 300.000,00 EUR s 6,15 % obrestno mero, da ima tožena stranka tudi preostale upnike ter še neporavnane dolgove. Zna se celo zgoditi, da bodo denarne zneske iz naslova kupnine prejele samo in izključno tretje osebe, ki s poslovanjem dolžnika, torej tožene stranke, nimajo nikakršne zveze. Pri izkazu nevarnosti gre za tako imenovano subjektivno nevarnost, ki mora biti konkretizirana, vendar pa je šlo sodišče prve stopnje pri razlagi te subjektivne nevarnosti predaleč, saj se je spustilo že v presojanje zavestnega oziroma namernega bodočega ravnanja dolžnika. Izpodbijani sklep je nezakonit tudi iz razloga, ker je sodišče pri presoji utemeljenega predloga za izdajo začasne odredbe uporabilo načelo sorazmernosti oziroma je slednje (to načelo) napačno tolmačilo. Načelo sorazmernosti velja resnično tudi v izvršilnem postopku, vendar z bistveno drugačnem pomenu kot v civilnem pravu ter v pravdnem postopku. S takim stališčem sodišče prve stopnje favorizira toženo stranko, torej pravno osebo oziroma delodajalca nasproti šibkejši tožnici, ki je fizična oseba in nima sredstev za preživetje. Potrebno se je zavedati, da tožena stranka nima drugega vrednejšega premoženja, kar izhaja tudi iz njenih zatrjevanj v dopisih z dne 26. 6. 2012 in 3. 8. 2012 in v kolikor bo prišlo do prodaje predmetne nepremičnine, se tožnica kljub njej ugodni odločitvi v sodnem postopku, ne bo mogla z ničimer poplačati. Upoštevati je potrebno tudi, da višina terjatve tožnice ni zanemarljiva. Zmoten je tudi zaključek sodišča, da ker tožnica ni zatrjevala, da bi tožena stranka v zadnjem času dvigovala svoja denarna sredstva iz transakcijskega računa, odprtega pri A., tako v tem delu predloga za izdajo začasne odredbe ni mogoče ugotoviti obstoja niti objektivne niti subjektivne nevarnosti za izvršbo. 271. člen ZIZ določa med drugim tudi, da sme za zavarovanje denarne terjatve sodišče izdati vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. Namen predlagane začasne odredbe je tako zavarovati izvršitev obveznosti tožene stranke v bodočnosti oziroma odvrnitev nevarnosti, onemogočanja ali precej otežene izterjave. Slednje pa se da med drugim doseči tudi s predlagano vrsto predlagane začasne odredbe, torej s prepovedjo izplačila denarnih sredstev iz računa tožene stranke in sicer do višine zavarovane terjatve in ne neomejeno. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Neutemeljen je pavšalen in neobrazložen pritožbeni očitek tožnice, da je sodišče prve stopnje pri izdaji izpodbijanega sklepa storilo bistvene kršitve določb postopka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka, navedenih v drugem odstavku 350. člena ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu predlagala izdajo začasne odredbe za zavarovanje svoje denarne terjatve na podlagi določb 270. in 271. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS št. 51/98 in naslednji), s katero naj bi se A. d.d. prepovedalo izplačilo denarnih sredstev z računa tožene stranke št. SI... toženi stranki ali komu drugemu po njegovem nalogu do višine zavarovane terjatve ter da se toženi stranki prepove odtujiti ali obremeniti njej do 1/7 solastni del nepremičnine par. št. ...,... k.o. ..., z zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi.

Pravna podlaga za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe je 43. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004 in naslednji), ki določa, da sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (prvi odstavek), ter da se začasne odredbe izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu drugače določeno (četrti odstavek) ter 270. in 271. člen ZIZ, ki določata pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve. Skladno z 270. členom ZIZ sodišče lahko izdaja začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožnica izkazala verjeten obstoj svojih denarnih terjatev do tožene stranke. Ali je tožbeni zahtevek tudi dejansko utemeljen, pa bo sodišče ugotavljalo v nadaljevanju postopka, ko bo moralo presoditi navedbe obeh pravdnih strank in izvesti z obeh strani predlagane dokaze.

Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker je ugotovilo, da ni izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 270. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje sicer ugotavlja, da obstaja nevarnost, da tožnica ne bo dosegla poplačila svoje terjatve, vendar pa tožnica ne navaja nobenih dejanj tožene stranke, ki bi pomenila, da bo uveljavitev njene terjatve onemogočena. Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da obstaja nesorazmernost glede predloga začasne odredbe za zavarovanje tožničine denarne terjatve v primerjavi z vrednostjo nepremičnin v lasti toženca, v zvezi s katerimi je tožnica predlagala prepoved odtujitve in obremenitve. Ne strinja pa se z ugotovitvijo o nesorazmernosti glede prepovedi izplačil denarnih sredstev z računa tožene stranke ter z ugotovitvijo, da v tem delu predloga za izdajo začasne odredbe ni mogoče ugotoviti obstoja subjektivne nevarnosti za izvršbo. Navedeni zaključek sodišča prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča najmanj preuranjen. 271. člen ZIZ določa, da sme sodišče za zavarovanje denarne terjatve izdati vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. Tako je s predlagano začasno odredbo prepovedi izplačila denarnih sredstev iz računa tožene stranke do višine zavarovane terjatve mogoče doseči namen zavarovanja tožničine terjatve. Iz listin v spisu izhaja, da ima tožena stranka velike plačilne težave ter da imajo v pripravi načrt za poslovno in finančno prestrukturiranje družbe (A8, A9). Slabo finančno oziroma likvidnostno stanje tožene stranke lahko pomeni objektivno slabšo možnost tožnice za izterjavo njenih terjatev, da je stanje v resnici kritično pa se kaže tudi v prodaji premoženja. Namen predlagane začasne odredbe je tako le zavarovati izvršitev obveznosti tožene stranke v bodočnosti, kot to zatrjuje tožnica v pritožbi.

Pritožbeno sodišče ne more samo odločiti o predlogu za izdajo začasne odredbe, saj bi s tem toženi stranki odvzelo možnost ugovora zoper odločitev. Glede na navedeno in v skladu z določbo 3. točke 365. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v nov postopek.

V ponovnem postopku naj se sodišče prve stopnje opredeli do vprašanja, ali je v obravnavani zadevi izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 270. člena ZIZ glede predlagane začasne odredbe prepovedi izplačil iz računa tožene stranke.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.