Jedro

V skladu s prvim v zvezi z drugim odstavkom 278. člena ZFPPIPP nastanejo pravne posledice uspešno izpodbitega pravnega dejanja stečajnega dolžnika takrat, ko postane sodba, po kateri je toženec dolžan tožniku vrniti kar je prejel na podlagi pravnega dejanja, ki je bilo izpodbito, pravnomočna. Zaradi tega tožeča stranka ni upravičena do zakonskih zamudnih obresti kot so ji bile prisojene (in zahtevane), temveč le od poteka 15 dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila. Prostovoljni rok (paricijski rok) začne teči od pravnomočnosti takšne sodbe, saj bo tožena stranka glede na omenjeno specialno zakonsko določbo (278. člena ZFPPIPP) šele takrat prišla v zamudo (prvi odstavek 299. člena OZ).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se v točki 2. izreka sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da ta točka sedaj glasi: „Tožena stranka je dolžna v 15. dneh od pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje tožeči stranki plačati znesek 38.478,21 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Zavrne se tožbeni zahtevek glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 38.478,21 EUR za čas od 26. 7. 2011 do izteka 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.“

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožena stranka krije sama nastale ji stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se učinki pravnih dejanj sklenitve in izpolnitve verižnih kompenzacij, specificiranih v točki 1. izreka izpodbijane sodbe, v razmerju med tožečo in toženo stranko, razveljavijo. Nadalje je v točki 2. izreka odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 38.478,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 7. 2011 do plačila in nazadnje v točki 3. izreka, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 1.737,84 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z izpolnitvijo v paricijskem roku, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper to sodbo se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga njeno spremembo v smislu zavrnitve tožbenega zahtevka. Tožeča stranka se je glede objektivnega pogoja izpodbojnosti sklicevala zgolj na domnevo zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika po prvi alineji 1. točke prvega odstavka 271. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), ne pa tudi na drugo alinejo 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP, da je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, pridobila ugodnejše pogoje za plačilo svoje terjatve. Sodišče prve stopnje je izven trditvene podlage, ko je svojo odločitev oprlo na to, da je „s sklenitvijo tega posla pridobila tožena stranka boljši premoženjski položaj“, prekoračilo trditveno podlago tožeče stranke in s tem bistveno kršilo določbe postopka (7. člen ZPP). Določba druge alineje 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP ne govori o pridobitvi boljšega premoženjskega položaja, kot navaja sodišče prve stopnje v točki 9 obrazložitve, ampak o pridobitvi ugodnejših pogojev za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika, o čemer sploh ni navedlo nikakršnih razlogov, kar je po svoje razumljivo, saj do takšne situacije v zadevi sploh ni prišlo. S tem pa je storilo še bistveno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni dvoma, da tožena stranka z izpodbijanimi pravnimi dejanji ni pridobila morebitnih ugodnejših pogojev za plačilo svojih terjatev, kot predpisuje citirana določba ZFPPIPP, ampak so ji bile le-te z izpodbijanimi verižnimi kompenzacijami dejansko plačane, ne da bi tožena stranka od tožeče sprejela kakršnikoli denarni znesek ali blago, ki bi ga bila sedaj dolžna vrniti v stečajno maso. Takšne situacije, ko stečajni upnik z določenim izpodbijanim dejanjem brez kakršnekoli nasprotne dajatve prejme plačilo za svoje terjatve, citirana določba ne ureja, zato se ne more šteti, da bi bil izpolnjen objektivni pogoj izpodbojnosti. Z izpodbijanimi dejanji na relaciji s tožečo stranko tožena stranka ni v ničemer zmanjšala čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika, ampak ga je kvečjemu povečala (ker na podlagi izpodbijane verižne kompenzacije tožeči stranki ni bilo več potrebno poravnati obveznosti toženi stranki), kakor tudi ni prejela nikakršnih ugodnejših pogojev za poravnavo svoje terjatve. Z izpodbijanimi verižnimi kompenzacij so morebiten ugodnejši položaj pridobili kvečjemu dolžniki stečajnega dolžnika, to je K.T. d.d., R.Š. in T.K., ki jim na podlagi teh kompenzacij ni bilo potrebno poravnati svojih obveznosti do tožeče stranke, zaradi česar je prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika, vendar ne na račun tožene stranke, kar bi lahko bil edini razlog za izpodbijanje verižnih kompenzacij. Sodišče prve stopnje bi, glede na tožbeni zahtevek tožeče stranke, lahko ugotavljalo le morebitno zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika zgolj na relaciji med pravdnima strankama, ne pa tudi širše, kot je neutemeljeno storilo. Gre za očiten primer prekoračitve tožbenega zahtevka. Pri ugotavljanju domnevnega zmanjšanja čiste vrednosti premoženja je prišlo sodišče prve stopnje v nasprotje z lastnimi razlogi (točka 9 obrazložitve). Navaja, da naj bi bila podana podlaga za izpodbijanje dejanj zgolj na relaciji s toženo stranko, medtem ko v točki 10. obrazložitve ugotavlja domnevno zmanjšanje premoženja na relaciji tožeča stranka – tožena stranka – T.K. – K.T.. Zato je domnevno zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika povsem napačno ugotovilo. Z izvedenimi verižnimi kompenzacijami je na relaciji med pravdnima strankama dejansko prišlo do povečanja čiste vrednosti premoženja tožeče stranke oziroma do zmanjšanja salda njenega dolga do tožene stranke, nikakor pa se ni z njimi v ničemer zmanjšala vrednost premoženja tožeče stranke. Do tega bi lahko prišlo kvečjemu na relaciji s pravnimi osebami, ki so v izpodbijanih verižnih kompenzacijah v odnosu do tožeče stranke nastopali kot njeni dolžniki, nikakor pa ne v odnosu do tožene stranke, ki je v njih nastopala izključno kot upnik stečajnega dolžnika. Z razlogovanjem v točki 10. obrazložitve sodbe, ko je sodišče prve stopnje domnevno zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika ugotavljalo na relaciji pravdnih strank in družb T.K. d.d. in K.T. d.d., je dejansko priznalo, da je utemeljen ugovor tožene stranke, da bi tožeča stranka tožbo morala vložiti proti vsem udeležencem izpodbijanih verižnih kompenzacij in ne le zoper toženo stranko, ki je bila le ena od udeleženk teh, le za tožečo stranko spornih, verižnih kompenzacij. Ker tožeča stranka tega ni storila, je ta tožba, zaradi nevključitve vseh nujnih sospornikov na strani tožene stranke nasploh nesposobna za obravnavanje (sodba VSL I Cpg 449/2011). Prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi ni upoštevalo stališča sodne prakse iz sodbe VSL I Cpg 754/99 z dne 24. 11. 1999, po kateri je verižna kompenzacija sestavljena iz več dvostranskih dogovorov o pobotu in se zato ne more izpodbijati. Pobot terjatev, ki obstajajo v času začetka stečajnega postopka, je po prvem odstavku 261. člena ZFPPIPP tako ali tako dopusten. Sicer pa so bile večstranske oziroma verižne kompenzacije obvezne in zakonite ter prav v ničemer sporne že vse od izdaje Odloka o obveznem pobotanju obveznosti in terjatev pravnih oseb v RS (Ur. l. RS, št. 17/91), njihova sprejemljivost in celo obveznost pa je bila nadalje potrjena tudi s sprejemom Zakona o preprečevanju zamud pri plačilih (Ur. RS, št. 18/2011), ki je uzakonil dopustnost oziroma celo predpisal obveznost večstranskih pobotov oziroma verižnih kompenzacij, ko pride do pobotanja posredno vzajemnih denarnih obveznosti. Sodišče prve stopnje pa je tudi napačno zaključilo, da je izpolnjen še subjektivni pogoj za izpodbijanje pravnih dejanj v smislu 2. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP, saj svoje odločitve ni oprlo na trditveno podlago tožeče stranke, temveč zgolj na svoje mnenje oziroma domnevo, kar je očitno v nasprotju z določbami ZPP in dokaznimi standardami v pravdnem postopku in kar predstavlja nadaljnjo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prvostopno sodišče neutemeljeno zaključuje, da bi morala tožena stranka pri svojem poslovanju preverjati letna poročila tožeče stranke in njene bonitete, in da bi tako morala vedeti za insolventnost tožeče stranke. V času sklepanja izpodbijanih verižnih kompenzacij je trajala gospodarska kriza, ki žal še vedno traja. Zato so bile likvidnostne težave prisotne praktično pri vseh poslovnih subjektih in izpolnjevanje obveznosti z verižnimi kompenzacijami splošna in praviloma tudi edina mogoča praksa, ki je bila z Zakonom o preprečevanju zamud pri plačilih celo predpisana s strani države kot obvezna. Zato tožena stranka ni mogla vedeti za domnevno insoltventnost tožeče stranke, ki bi v čemerkoli odstopala od splošnega stanja insolventnosti poslovnih subjektov v RS. Če bi se tožena stranka ravnala po domnevi plačilne nesposobnosti po 2. točki tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP, kot neutemeljeno navaja sodišče prve stopnje, bi na podlagi ugotovitve, da prej omenjeno domnevo izpolnjujejo praktično vsi poslovni subjekti v RS, lahko kar zaključila s svojim poslovanjem. Zato ni izpolnjena nobena od domnev za izpolnitev subjektivnega pogoja izpodbojnosti iz tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP, česar sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo oziroma se o tem sploh ni izreklo. Način izpolnitve obveznosti (verižnih kompenzacij) tožeče stranke do tožene stranke ni bil, niti med pravdnima strankama in tudi sicer, nekaj neobičajnega, ampak je bila to med njima povsem običajna praksa. To dokazujejo številne druge izvedene verižne kompenzacije kot npr. kompenzacije z dne 5. 2. 2009, 3. 7. 2009, 22. 7. 2009, 4. 8. 2009, 9. 10. 2009, 17. 11. 2009, 19. 11. 2009, 10. 12. 2009 in 15. 12. 2009. Verižne kompenzacije so bile med njima nekaj povsem običajnega in niso v ničemer sporne, kar pa je priznala tudi tožeča stranka sama in sicer s tem, ko dela le-teh s predmetno tožbo ni izpodbijala in jim tudi sicer v ničemer ni nasprotovala. Iz knjigovodskih kartic M. KT d.o.o. za leti 2009 in 2010 z dne 22. 7. 2011, izhaja, da je bilo na relaciji med pravdnima strankama plačilo vsake druge obveznosti izvedeno ravno s kompenzacijo (razvidno iz oznake TM 6 oz. TM 7). Takšno plačilo je bilo med njima nekaj povsem običajnega. Zato ni moč šteti, da je bil izpolnjen subjektivni pogoj za izpodbijanje pravnih dejanj. Gotovo tudi ni izpolnjena domneva za obstoj subjektivnega pogoja izpodbojnosti, saj nobena od izpodbijanih verižnih kompenzacij, razen verižnih kompenzacij z dne 28. 6. 2009 v znesku 1. 935,60 EUR in 17. 9. 2009 v znesku 1.436,14 EUR, ni bila izvedena v zadnjih treh mesecih pred uvedbo stečajnega postopka nad tožečo stranko. S tem je tožena stranka nedvomno izpodbila domnevo o izpolnitvi subjektivnega pogoja iz 2. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP glede vseh izpodbijanih pravnih dejanj. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena, razen v delu glede teka zamudnih obresti.

5. Uporaba določb ZPP izven 32. poglavja temelji na 480. členu ZPP.

6. V tem gospodarskem sporu je tožnik kot stečajni dolžnik na podlagi 271. člena ZFPPIPP izpodbijal pravna dejanja oziroma zahteval razveljavitev učinkov pravnih dejanj sklenitve in izpolnitve verižnih kompenzacij, sklenjenih v času od 20. 1. 2010 do 17. 9. 2010 (specificiranih v točki 1. izreka izpodbijane sodbe), v skupni višini 38.478,21 EUR, ki so imele za posledico, da je tožeča stranka omogočila toženi stranki, da je prednostno prejela poplačilo svojih terjatev do stečajnega dolžnika s strani dolžnikovega dolžnika. Tako je prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja tožeče stranke kot stečajnega dolžnika ter je bila tožena stranka poplačana v večji meri, kot bi bila, če pravdni stranki ne bi pristopili k verižni kompenzaciji ter je tako tožeča stranka s svojimi dejanji zmanjšala čisto vrednost svojega premoženja, v posledici česar drugi upniki lahko prejemajo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če verižne kompenzacije ne bi bile opravljene (objektivni pogoj izpodbojnosti). Pri tem je tožena stranka, v korist katere so bile sporna dejanja storjena, upoštevaje domnevo iz 1. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP, vedela ali morala vedeti, da je dolžnik insolventen, saj je bilo to razvidno iz javno objavljenih podatkov pri Agenciji Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve (v nadaljevanju AJPES) za leto 2009 in 2010, kar je na tem portalu javno dostopno in torej preverljivo, zato bi bilo takšno skrbnost (6. člen Obligacijskega zakonika – OZ) pričakovati tudi od tožene stranke (subjektivni pogoj).

7. Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo zahtevku tožeče stranke po tem, ko je na podlagi tožbenih in odgovornih trditev ter dokazne ocene izvedenega dokaznega postopka ugotovilo obstoj tako objektivnega pogoja izpodbojnosti iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP, kot tudi subjektivnega pogoja izpodbojnosti iz 2. točke 271. člena ZFPPIPP, ob dejstvu, da so bila dejanja izvedena v obdobju izpodbojnosti (v zadnjih dvanajstih mesecih pred dne 20. 9. 2009 uvedenega stečajnega postopka zoper tožečo stranko) in dejstvu, da je bila tožba z dne 26. 7. 2011 vložena v šestih mesecih od dneva oklica o začetku stečajnega postopka (26. 1. 2011).

8. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da obstaja objektivni pogoj za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika zaradi tega, ker je tožeča stranka s sklepanjem pogodb o verižnih kompenzacijah zmanjšala čisto vrednost svojega premoženja tudi v korist tožene stranke, ki so ji dolžniki tožeče stranke (konkretno t.K. d.d. in v večini primerov K.T. d.d., opravili izpolnitev, s tem pa bodo stečajni upniki tožeče stranke prejeli plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno (saj je na podlagi sklenjenih verižnih kompenzacij plačilo terjatev tožene stranke bilo opravljeno v celoti). Prav tako obstaja subjektivni pogoj, saj bi morala tožena stranka pri svojem poslovanju ravnati z dolžno skrbnostjo in preverjati letna poročila tožeče stranke ter njene bonitete (Portal AJPES v objavljenih računovodskih izkazih v letu 2009 in 2010, ko je tožeča stranka prikazovala izgubo), pri čemer je iz vsebine teh podatkov razbrati insolventnost oziroma plačilno nesposobnost tožeče stranke.

9. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni storilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP), tudi ne tistih, na katere se v svoji pritožbi sklicuje tožena stranka (in kar bo predmet nadaljnje obrazložitve), pravilno pa je uporabilo materialno pravo (razen v delu, ki se nanaša na tek zakonskih zamudnih obresti). Ugotoviti je, da so bila v postopku na prvi stopnji ugotovljena vsa pravno odločilna dejstva, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno materialnopravne zaključke, ki jih je argumentirano obrazložilo v razlogih izpodbijane sodbe, upoštevajoč pri tem trditve pravdnih strank ter izvedene dokaze. Sodišče druge stopnje v te zaključke nima pomislekov in se nanje zaradi nepotrebnega ponavljanja sklicuje, zgolj v posledici pritožbenih izvajanj pa dodaja naslednje:

10. Tožena stranka v svoji pritožbi povzema svoje navedbe v odgovoru na tožbo, nanje je odgovorilo že sodišče prve stopnje.

11. Pritožbena izvajanja o pomanjkanju pasivne legitimacije, ker bi morala tožeča stranka vložiti tožbo proti vsem udeležencem izpodbijanih verižnih kompenzacij in ne le zoper toženo stranko, niso utemeljena. O tem se je pravilno izjasnilo že sodišče prve stopnje v točki 9. obrazložitve izpodbijane sodbe. Jasno je stališče sodne prakse, da je podana pasivna legitimacija, ko stečajni dolžnik toži osebo, v korist katere je bilo opravljeno to dejanje. V našem primeru je imela korist iz verižne kompenzacije tožena stranka v razmerju do tožeče stranke, saj je bila njena terjatev s kompenzacijo v celoti poplačana.

12. Verižna kompenzacija ali večstransko pobotanje je vrsta sporazumov o odpustih dolgov med njenimi udeleženci. Učinek verižne kompenzacije v obravnavanem primeru je, da je tožeča stranka dosegla, da ji je tožena stranka odpustila dolg, pri čemer je bil odpust pogojen s tem, da se vsi udeleženci v verigi medsebojnih odpustov strinjajo s predlogom verižnega pobota. Ker je imela od takšnega posla korist tožena stranka, ki je s tem dosegla poplačilo svoje terjatve do tožeče stranke, je pasivna legitimacija podana in je torej pravilno s to tožbo izpodbijan pravni posel, ki je bil sklenjen med tožečo in toženo stranko. Z njim je tožena stranka prišla do poravnave svoje terjatve v celoti, s tem pa je bila nasproti drugim upnikom stečajnega dolžnika drugače, bolje obravnavana.(1) Do prenehanja obveznosti (in terjatve) vsakega udeleženca verižne kompenzacije, ne da bi kaj plačal (ali prejel kakšno plačilo), pride zato lahko samo tako, da vsak udeleženec kot upnik svojega predhodnika slednjemu odpusti dolg. Zato je način prenehanja obveznosti z verižno kompenzacijo toliko odpustov dolgov, kolikor je njenih udeležencev. Dolžniško - upniških razmerij je toliko, kot je udeležencev verižne kompenzacije. Že tolikšno število pravnih razmerij pove, da med udeleženci verižne kompenzacije ni takšne pravne povezave (med posameznimi udeleženci je sploh ni), da bi moral udeleženec verižne kompenzacije, ki meni, da z njo njegova terjatev do predhodnika ni prenehala, tožiti vse udeležence kot nujne sospornike. Pritožba v smeri pasivne legitimacije iz navedenih razlogov ni utemeljena.

13. Glede obstoja objektivnega pogoja se sodišče druge stopnje strinja z razlogi sodišča prve stopnje v točki 10. obrazložitve izpodbijane sodbe. Pravilno je ugotovljeno, da se je s sklepanjem verižnih kompenzacij zmanjšala čista vrednost premoženja tožeče stranke v korist tožene stranke, ki je na ta način prišla do poplačila svojih terjatev do tožeče stranke v celoti. Po tretjem odstavku 10. člena ZFPPIPP je čista vrednost premoženja posamezne osebe opredeljena kot razlika med vrednostjo njenega premoženja in višino njenih obveznosti. Pravno dejanje, ki ima za posledico zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika, je dejanje dolžnika in se tiče njegovega premoženja. To premoženje (bodoča stečajna masa) iz katerega se bodo sorazmerno poplačali stečajni upniki, je s tem dejanjem zmanjšano. Izpodbojno je tisto dejanje, ki se negativno odraža na dolžnikovo premoženje. Zadostuje golo dejstvo, da so upniki prikrajšani. Pravno dejanje, na podlagi katerega je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, pridobila ugodnejše pogoje za poplačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika, je torej dejanje dolžnika, zaradi katerega ima upnik boljši položaj, kot bi ga imel, če bi svojo terjatev uveljavljal v stečajnem postopku. V danem primeru je prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika, saj bodo zaradi njenega dejanja (sklenjenih verižnih kompenzacij) drugi upniki prejeli plačilo svojih terjatev, ki jih imajo zoper stečajnega dolžnika v manjšem deležu, kot če ta dejanja ne bi bila opravljena (ostali upniki bodo prejeli plačila svojih terjatev v manjšem deležu). Zaradi navedenega vsa ostala pritožbena izvajanja, da do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika ni prišlo na relaciji med pravdnima strankama z očitkom o prekoračitvi tožbenega zahtevka in graji, da je obrazložitev sodbe sama s sabo v nasprotju (točka 9. in 10. obrazložitve), niso utemeljena. Sodišče prve stopnje je zgolj navedlo dolžnike tožeče stranke, ki so opravili izpolnitev v tej verižni kompenzaciji.

14. Nadalje je ugotoviti, da tudi pritožbena izvajanja v smeri izpodbijanja obstoja subjektivnega pogoja izpodbojnosti, niso utemeljena. Tako je ugotoviti, da je sodišče prve stopnje, ko je ugotavljalo obstoj tega pogoja izhajalo in svojo ugotovitev utemeljilo z neposredno uporabo določbe 2. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP.(2) Obstoj tega pogoja je tožeča stranka dokazovala z neposredno uporabo te določbe. Zatrjevala je namreč, da je tožena stranka opustila dolžno skrbnost (skrbnost dobrega gospodarja), saj bi lahko insolventno stanje tožeče stranke preverila iz javno objavljenih podatkov na AJPES-u za leta 2009 in 2010, v katerih je tožeča stranka prikazovala čisto izgubo (obakrat za več kot pol milijona evrov), ob upoštevanju zakonske domneve iz 2. točke tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP (3) v zvezi s prvim odstavkom 14. člena ZFPPIPP.(4) Tožena stranka v svoji pritožbi razlogov sodišča prve stopnje, s katerimi slednje utemeljuje obstoj subjektivnega pogoja z neposredno uporabo 2. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP, dejansko ne izpodbija. Tožena stranka izpodbija obstoj subjektivnega pogoja izhajajoč iz materialne podlage tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP (5) s pritožbenimi izvajanji v smeri, da je bila med strankama tega gospodarskega spora povsem običajna praksa, da so se sklepale in izvajale verižne kompenzacije (ki jih našteva), hkrati pa s sklicevanjem na dejstvo, da sta bili le dve verižni kompenzaciji (ki sta sedaj predmet izpodbijanja) sklenjeni v obdobju zadnjih treh mesecev pred uvedbo stečajnega postopka nad tožečo stranko. Zaradi tega ta pritožbena izvajanja niso utemeljena.

15. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala vračilo zneskov z obrestmi od vložitve tožbe (26. 7. 2011) do plačila. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo s tem, ko je takšnemu zahtevku v celoti sledilo. Sodišče druge stopnje mora na pravilno uporabo materialnega prava paziti po uradni dolžnosti. Zato je, čeprav pritožba odločitve v obrestnem delu izrecno ne graja, odločitev sodišča prve stopnje v tem obsegu spremenilo.

16. V skladu s prvim v zvezi z drugim odstavkom 278. člena ZFPPIPP (6) nastanejo pravne posledice uspešno izpodbitega pravnega dejanja stečajnega dolžnika takrat, ko postane sodba, po kateri je toženec dolžan tožniku vrniti kar je prejel na podlagi pravnega dejanja, ki je bilo izpodbito, pravnomočna. Zaradi tega tožeča stranka ni upravičena do zakonskih zamudnih obresti kot so ji bile prisojene (in zahtevane), temveč le od poteka 15 dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila. Prostovoljni rok (paricijski rok) začne teči od pravnomočnosti takšne sodbe, saj bo tožena stranka glede na omenjeno specialno zakonsko določbo (278. člena ZFPPIPP) šele takrat prišla v zamudo (prvi odstavek 299. člena OZ).

17. V posledici vsega navedenega je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v obrestnem delu, to je v točki 2. izreka spremenilo (5. alinea 358. člena ZPP), v presežku pa pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v še izpodbijanem a nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

18. Kadar sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če to odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP).

19. Ker je tožeča stranka v postopku na prvi stopnji uspela, razen v sorazmerno majhnem delu tožbenega zahtevka, zaradi česar niso nastali posebni stroški (tretji odstavek 154. člena ZPP), ji mora tožena stranka povrniti vse upravičeno ji nastale pravdne stroške (155. člen ZPP), torej v višini ugotovljeni na prvi stopnji (1.737,84 EUR), ki pritožbeno ni bila grajana. Delna sprememba izpodbijane sodbe na odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje zato ni vplivala.

20. Ker je tožena stranka s svojo pritožbo propadla, razen v minimalnem delu (obrestnem delu), zaradi česar niso nastali posebni stroški, je sodišče druge stopnje odločilo, da sama krije stroške pritožbenega postopka (analogna uporaba tretjega odstavka 154. člena ZPP).

Op. št. (1): VSRS sklep III Ips 59/2000, VSL sodba I Cpg 19/2012 Op. št. (2): VSL sodba I Cpg 1338/2011 Op. št. (3): Če se ne dokaže drugače, velja, da je dolžnik postal dolgoročno plačilno nesposoben: pri dolžniku, ki je kapitalska družba tudi, če je izguba tekočega leta skupaj s prenesenimi izgubami dosegla polovico osnovnega kapitala in te izgube ni mogoče pokriti v breme prenesenega dobička ali rezerv.

Op. št. (4): Insolventnost je položaj, ki nastane, če dolžnik (oziroma dolžnica): 1. v daljšem obdobju ni sposoben poravnavati vseh svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju (trajnejša nelikvidnost) ali 2. postane dolgoročno plačilno nesposoben.

Op. št. (5): Če upnik v korist katerega je bilo dejanje opravljeno ne dokaže drugače velja, da je pogoj iz 2. točke I. odstavka 271. člena tega zakona izpolnjen:

1. če je upnik prejel izpolnitev svoje terjatve pred njeno zapadlostjo ali prejel izpolnitev v obliki ali na način, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom, ne velja za običajno obliko ali način izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti kot pravni posel, na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev stečajnega dolžnika ali;

2. če je bilo dejanje opravljeno v zadnjih treh mesecih pred uvedbo stečajnega postopka.

Op. št. (6): Prvi odstavek: pravne posledice po drugem ali tretjem odstavku tega člena nastanejo, ko postane pravnomočna sodba, s katero je sodišče na podlagi izpodbojnega zahtevka razveljavilo pravne učinke pravnega dejanja po prvem odstavku 275. člena tega zakona (izpodbilo pravno dejanje).

Drugi odstavek: če je oseba, v korist katere je bilo izpodbito pravno dejanje opravljeno, na podlagi tega dejanja prejela izpolnitev svoje terjatve, mora stečajnemu dolžniku vrniti to, kar je na podlagi izpodbitega pravnega dejanja prejela, če pa to ni več mogoče, plačati denarno nadomestilo po cenah ob izdaji te sodne odločbe (povračilni zahtevek).