Jedro

Tožnica bi tožbo morala vložiti v roku 30ih dni po izteku roka, ki ga je imela na voljo tožena stranka, da odloči o njeni zahtevi za varstvo pravic za ugotovitev nezakonitosti aneksa k pogodbi o zaposlitvi v zvezi s prevedbo in določitvijo plačnega razreda. Ker tega roka ni spoštovala, ampak je tožbo vložila po tem, ko je tožena stranka (po izteku roka) odločila o zahtevi za varstvo pravic, tožba ni dopustna. Rok za sodno varstvo iz 204. čl. ZDR je prekluzivni materialni rok, zato kasnejša odločitev delodajalca o ugovoru delavca, sprejeta po preteku 30-dnevnega roka iz 2. odst. 204. čl. ZDR, delavcu ne more odpreti novega roka za sodno varstvo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se tožba zavrže. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka na prvi stopnji v višini 670,12 EUR in pritožbene stroške v višini 114,75 EUR, v 15-ih dneh od prejema sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki priznati pravico do položajnega dodatka od 1. 8. 2008 dalje, ji izplačati vse zapadle zneske položajnega dodatka od vključno 1. 8. 2008 do pravnomočnosti sodbe v višini 188,58 EUR bruto mesečno, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke ter neto zneske izplačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 10. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v osmih dneh in pod izvršbo (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 908,78 EUR v osmih dneh pod izvršbo, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku tega roka dalje do plačila (2. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi tožene stranke ugodi v celoti in tožbeni zahtevek zavrne v celoti, zgolj podredno pa predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. Po mnenju pritožbe se je sodišču primerila bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 399. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, prav tako pa uveljavlja kršitev po 1. odstavku 339. člena ZPP, ker sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona, pa bi to lahko bistveno vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Sodišče ni uporabilo določbe 212. člena ZPP, da mora vsaka stranka navesti in predlagati dokaze, na katere opira svoje zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Sodišče pri odločanju ni upoštevalo, da tožnica nima sistemiziranega niti s pogodbo o zaposlitvi dogovorjenega položajnega dodatka, kaj takšnega iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi tudi ne izhaja. Tožnica je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „vodja zdravstveno negovalnega oddelka“ in dne 1. 8. 2008 sklenila s toženo stranko aneks k sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, s katerim je na novo sporazumno dogovorila in uredila vse elemente in strukturo plače javnega uslužbenca. Na novo je tožnica dogovorila osnovno plačo z upoštevanjem že doseženih stopenj napredovanja, način odpravljanja nesorazmerij v osnovni plači, del plače za delovno uspešnost ter obdobje od kdaj naprej se prične izplačevati nova višja plača na podlagi sklenjenega aneksa. Aneks, niti prvotno sklenjena pogodba, nikjer ne vsebujeta pravice do položajnega dodatka in pravdni stranki se nikjer nista dogovorili, da ji pripada položajni dodatek, saj sta ga s sklenitvijo aneksa izključili, da ne bo kakšnih dvomov. Navaja, da je tožničino zatrjevanje, da je na podlagi „uredbe“ pripada še poseben položajni dodatek, zmotno in v nasprotju s sklenjenim aneksom k pogodbi o zaposlitvi, v nasprotju pa tudi s pozitivno zakonodajo in pogodbeno voljo, ki sta jo izrazili v aneksu obe pogodbeni stranki. Tožena stranka je ves čas sodnega postopka zatrjevala in se zavzemala za stališče, da je nagrajevanje za opravljanje del na delovnem mestu medicinska sestra – vodja tima že v celoti vsebovano v sami višini osnovne plače, saj je osnovna plača medicinske sestre, ki dela na socialnem področju, znatno višja kot osnovna plača, ki jo prejema medicinska sestra zaposlena v zdravstvu. Dela in naloge medicinske sestre kot vodje team-a ne zajemajo del, ki jih opravlja glavna sestra in niso torej takšnega obsega niti vrste, da bi terjale izplačevanje še posebnega položajnega dodatka. Pritožnica pa izrecno uveljavlja, da zahtevek ni utemeljen po temelju iz dvoje razlogov: zaradi podpisa aneksa, saj se je z delodajalcem dogovorila o višini plače in o vseh pravicah iz naslova delovnega razmerja in zaradi veljavne zakonodaje na področju dela, ker niti veljavna zakonodaja ne predvideva izplačevanje posebnega položajnega podatka za medicinske sestre, ki so vodje tima. Po razumevanju pritožnice pomeni vodenje bistveno več kot le usklajevanje dela z ostalimi delavci, vodenje primarno pomeni prevzemanje odgovornosti. Ker pa je točno določeno navedeno v popisnem listu, da tožnica za vodenje ne prevzema odgovornosti, pomeni, da tožnica ne izvaja nalog, ki jih terja priznavanje položajnega dodatka. Pritožnica pa je ves čas sodnega postopka tudi zatrjevala, da se je s tožnico dogovorila v aneksu, da je tožnica razvrščena v najvišji plačilni razred in, da je s takšno razvrstitvijo dejansko vključno v osnovno plačo tudi vso ostalo vrednotenje del in nalog, ki jih tožnica izvaja pri svojem delu. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje tožbo obravnavalo po vsebini, čeprav je bila vložena prepozno.

Tožnica je bila zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 3. 2004, na delovnem mestu vodja zdravstveno negovalnega oddelka I, ki je bilo sistemizirano v VI. tarifni razred z izhodiščnim količnikom 3,00. Tožena stranka ji je ob uvedbi novega plačnega sistema v avgustu 2008 ponudila aneks k pogodbi o zaposlitvi na podlagi 3. in 48. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS – Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji), s katerim je na novo določila njeno osnovno plačo, tako da je dotedanje delovno mesto opredelila kot delovno mesto medicinska sestra vodja tima – samostojni svetovalec, ki sodi v VII./1. tarifni razred in je uvrščeno v 39. plačilni razred na podlagi dela, ki ga opravlja pri toženi stranki in že doseženih petih napredovanj. Tožnica se je z uvrstitvijo njenega delovnega mesta in določitvijo plačilnega razreda strinjala in aneks k pogodbi o zaposlitvi podpisala, je pa dne 5. 9. 2008 pri toženi stranki podala ugovor oziroma zahtevo za varstvo pravic skladno s 3. a členom Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS – Ur. l. RS, št. 95/2007 s spremembami) oziroma skladno s 1. odstavkom 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) in predlagala, da se prizna pravica do položajnega dodatka od 1. 8. 2008 dalje, ker v aneksu k pogodbi o zaposlitvi ni zapisano, da bi bil v osnovni plači zajet tudi položajni dodatek. Tožena stranka je ugovor zavrnila s sklepom z dne 19. 9. 2008 in tožnici določila 15-dnevni rok za vložitev pritožbe na svet zavoda. Skladno s pravnim poukom se je tožnica v 15-dnevnem roku obrnila na svet zavoda tožene stranke, ki zahteve tožnice ni obravnaval, sklicujoč se na nepristojnost in jo v pravnem pouku poučil, da lahko uveljavlja sodno varstvo pred Delovnim sodiščem v Celju v roku 30-ih dni.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka v roku osem delovnih dni po vročeni zahtevi ni izpolnila obveznosti in pravilno razlagovalo, da bi morala tožnica, skladno z 2. odstavkom 204. člena ZDR, v roku 30 dni od poteka tega roka za izpolnitev, zahtevati sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. Ker pa je tožena stranka na odgovoru na pritožbo tožnici določila 15-dnevni rok za vložitev pritožbe na svet zavoda, je sodišče prve stopnje menilo, da tožnica zaradi napačnega pravnega pouka roka za sodno varstvo ni zgubila, saj slednji zanjo ne more imeti škodljivih posledic, zato je presodilo, da je tožba vloženo pravočasno. Opisana presoja po stališču pritožbenega sodišča ni pravilna.

Izpodbijan aneks k pogodbi o zaposlitvi je bil izdan na podlagi ZSPJS, zato je tožnica ravnala v skladu s 4. odstavkom 3. a člena tega zakona, ko je od tožene stranke pisno zahtevala, da ugotovi domnevno nezakonitost pri določitvi njene plače. V skladu s citirano določbo lahko javni uslužbenec ali funkcionar, ki ugotovi, da mu je bila plača določena in izplačana v nasprotju s 3. a členom ZSPJS, od delodajalca pisno zahteva, da ugotovi to nezakonitost in ravna v skladu z zakonom. Če delodajalec v roku osem delovnih dni od vložitve pisne zahteve ne izda obvestila o ugotovitvi neskladnosti določb o plači v pogodbi o zaposlitvi javnega uslužbenca, lahko javni uslužbenec s tožbo zahteva od pristojnega sodišča ugotovitev te nezakonitosti ter izplačilo razlike med izplačano in zakonito določeno plačo. Rok za sodno varstvo v ZSPJS ni določen, zato je glede tega vprašanja potrebno uporabiti določbo 2. odstavka 204. člena ZDR. Ta določa, da če delodajalec v zakonsko določenem roku po vročeni pisni zahtevi delavca, ne izpolni svoje obveznosti iz delovnega razmerja, oziroma ne odpravi kršitve, lahko delavec v roku 30 dni od poteka roka za izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitev s strani delodajalca, zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem.

Glede na navedeno bi tožnica tožbo morala vložiti v roku 30 dni po izteku osem dni, v katerih tožena stranka ni odgovorila na njen ugovor. S tem, da je tožena stranka po izteku roka osem dni odločila o ugovoru tožnice, in ji določila napačni pravni pouk, tožnici ni bil odprt nov rok za sodno varstvo, temveč bi tožnica tožbo morala vložiti v prekluzivnem materialnem roku iz 2. odstavka 204. člena ZDR. Res je sicer, da sta prej veljavni Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR – Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90) in Zakon o delovnih razmerjih iz leta 1990 (ZDR/90 – Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) sodno varstvo vezala na dokončno odločitev delodajalca, vendar je ureditev v ZDR sedaj drugačna. Ob stališču, da gre pri rokih za sodno varstvo iz 204. člena ZDR za prekluzivne materialne roke, kasnejša odločitev delodajalca o ugovoru delavca ne more odpreti novega roka za vložitev tožbe. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v podobnih primerih (npr. v zadevah opr. št. Pdp 627/2009, opr. št. Pdp 628/2009, opr. št. Pdp 1109/2009, opr. št. Pdp 1114/2009 in opr. št. 95/2010).

Tožnica je tožbo vložila 11. 12. 2008, po izteku materialnega prekluzivnega roka (rok za vložitev tožbe se je iztekel dne 17. 11. 2008), tako da bi jo sodišče prve stopnje moralo zavreči na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP. Ker tega ni storilo, ampak je tožbenemu zahtevku ugodilo, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in na podlagi 2. odstavka 354. člena ZPP v zvezi s 3. točko 2. odstavka 339. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo ter tožbo zavrglo.

Ker meritorno sojenje zaradi prepozno vložene tožbe ni dopustno, se pritožbeno sodišče do navedb tožene stranke, ki se nanašajo na utemeljenost tožbenega zahtevka, po 1. odstavku 360. člena ZPP, ki določa dolžnost opredeliti se do navedb pritožbe, ki so odločilnega pomena, ni opredelilo.

Zaradi spremembe izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče po 2. odstavku 165. člena ZPP in po 3. odstavku 365. člena ZPP spremenilo odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (2. točka sodbe sodišča prve stopnje). Toženi stranki je skladno s 1. odstavkom 155. člena ZPP in Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003) priznalo 1150 točk (za sestavo odgovora na tožbo, prvega in drugega naroka za glavno obravnavo in urnine), kar z DDV-jem znaša 1380 točk ali upoštevaje vrednost odvetniške točke 633,42 EUR, ob upoštevanju kilometrine (2-krat 8,35 EUR) in 20,00 EUR sodne takse v skupni vrednosti 670,12 EUR. Navedeni znesek je dolžna tožnica, ki v pravdi ni uspela, zaradi zavrženja tožbe, povrniti toženi stranki po določbi 1. odstavka 154. člena ZPP.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. in 2. odstavku 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je toženi stranki, ki je s pritožbo uspela, priznalo 250 točk za sestavo pritožbe ali upoštevaje vrednost odvetniške točke v višini 114,75 EUR in navedeni znesek ji je dolžna povrniti tožnica. Tožnica pa sama krije stroške odgovora na pritožbo, ker njen odgovor ni bil potreben.