Jedro

Odjemnik komunalnih storitev je na podlagi Splošnih pogojev za dobavo in odjem toplotne energije po čl. 19 dobavitelja dolžan obveščati o vseh lstninskih in statusnih spremembah, ki vplivajo na razmerje med odjemalcem in dobaviteljem in se na ta način ne razbremeni svoje obveznosti do dobavitelja.

Izrek

Pritožba se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik trpi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je vzdržalo v pretežnem delu v veljavi sklep o izvršbi sodišča prve stopnje, ki ga je izdalo na podlagi verodostojne listine pod I I 2680/93 dne 29. 11. 1993. Sklep o izvršbi je vzdržalo v veljavi do višine zneska 23.359,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih vtoževanih zneskov dalje. Zaradi umika tožbe je sklep o izvršbi delno razveljavilo za znesek 2.464,00 SIT in v tem obsegu izvršbo ustavilo. Stroške postopka v znesku

21.980,00 SIT je naložilo v plačilo toženi stranki.

Zoper sodbo se je toženec pritožil in uveljavljal pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlagal je, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi. Večkrat je, med drugim z dopisom z dne 20. 10. 1991, obvestil toženo stranko, da ni več lastnik stanovanja, za katerega mu je tožena pošiljala račune za ogrevanje. Očital je tožeči stranki, da ni preverila, kdo je uporabnik in lastnik stanovanja. Pritožnik ni zavezanec k plačilu stroškov ogrevanja in zato ni pasivno legitimiran v tej pravdi.

Odgovora na pritožbo ni bilo.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi določbe 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99) je sodišče druge stopnje postopek nadaljevalo na podlagi Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 36/77, 36/80, 69/82, 58/94, 74/87, 14/88, 57/89, 20/90 in 27/90 - v nadaljevanju: ZPP), saj je bila izpodbijana sodba izdana pred uveljavitvijo sedaj veljavnega zakona. Sodišče prve stopnje je na podlagi listinskih dokazov, ki so v spisu (overjen izpis iz poslovnih knjig tožeče stranke, spis N 120/84, prodajna pogodba in drugi) ter strankine izpovedi, toženca, sprejelo pravilno dokazno oceno o vseh, za ta spor odločujočih okoliščinah in na tej podlagi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo skrčenemu zahtevku tožeče stranke.

Pravna podlaga za odločanje v tem sporu je v čl. 33 Stanovanjskega zakona, Odloku o komunalnih dejavnostih Občine Celje, ki v čl. 4 nalaga obvezno uporabo komunalnih storitev in plačilo le-teh uporabnikom, Zakon o energetskem gospodarstvu in Splošni pogoji za dobavo in odjem toplotne energije iz vročevodnega toplovodnega omrežja na območju Celja, ter tarifni pogoji - kar je slednje oboje sprejeto v citiranem zakonu o energetskem gospodarstvu. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje skrbno obrazložilo, pri njegovem delu pa pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti uradoma (čl. 365/II ZPP/77).

Pritožbeno je sporno, ali je toženec pasivno legitimiran v tem sporu, to je, ali je odgovoren za plačilo terjatve tožeče stranke. Sodišče je v dokaznem postopku ugotovilo, da je po razvezi zakonske zveze toženca in njegove bivše žene postala imetnica stanovanjske pravice na stanovanju, na katerega se nanašajo stroški ogrevanja, toženčeva razvezana žena (N 120/84).Pozneje je stanovanje odkupila po pogojih o privatizaciji stanovanj in stanovanjskih hiš. Nesporno pa v tem stanovanju stanuje in uživa komunalne storitve tudi toženec. Toženec je res o prodaji stanovanja obvestil tožečo stranko z dopisom z dne

21. oktobra 1991, češ da naj pošiljajo račune za stanovanjske storitve lastniku stanovanja, vendar ni sporočil, kdo je lastnik stanovanja.

Sodišče prve stopnje je pravilno, na podlagi čl. 19 Splošnih pogojev za dobavo in odjem toplotne energije, ki določa med drugim, da so odjemalci dolžni dobavitelja obveščati o vseh lastninskih in statusnih spremembah, ki vplivajo na razmerje med odjemalcem in dobaviteljem, odločilo, da je toženec legitimiran v tej pravdi.

Toženec bi se razbremenil svoje obveznosti plačevanja storitev tožeče stranke le, če bi dokazal, da je tožečo stranko obvestil, kdo je novi odjemalec njihovih storitev. Tega ni storil, tožeča stranka pa na podlagi citiranega 19. člena Splošnih pogojev ni dolžna preverjati statusnih razmerij svojih odjemalcev.

Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (čl. 368 ZPP/77).

Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, je po čl. 154 v zvezi s čl. 166 ZPP dolžan trpeti sam svoje pritožbene stroške.