Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da dejstvo, da je sindikat soglašal s toženo stranko, da se tožnici ne izplača solidarnostna pomoč, ne pomeni, da je tožnica pravico do solidarnostne pomoči izgubila. Pravico do solidarnostnih pomoči ji ob izpolnitvi pogoja zagotavlja že Kolektivna pogodba za dejavnost elektroindustrije Slovenije. Glede na to, da je bila tožnica v letu 2018 v bolniškem staležu za polni delovni čas zaradi bolezni v obdobju od 7. 2. 2018 do 15. 7. 2018, je izpolnila pogoje za pridobitev pravice do solidarnostne pomoči (drugi odstavek 57. člena panožne kolektivne pogodbe), in ker je v tem času prejemala nadomestilo plače v višini 80 % zadnje plače (osmi odstavek 137. člena ZDR-1), je sodišče upoštevalo višino minimalne plače v letu 2018 (842, 79 EUR bruto oziroma 638,00 EUR neto) ter tožnici priznalo solidarnostno pomoč v znesku 350,00 EUR.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožeči stranki izplačati solidarnostno pomoč v višini 350,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2019 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 240,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne, tožnici pa naloži plačilo stroškov postopka vključno s pritožbenimi stroški. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je tožnica izpolnila pogoje za pridobitev solidarnostne pomoči po drugem odstavku 57. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost elektroindustrije Slovenije. Sodišče ni smelo samo odmeriti višine solidarnostne pomoči, saj je s tem nadomestilo dogovor med delodajalcem in sindikatom o njeni višini. V konkretnem primeru je namreč med delodajalcem in sindikatom prišlo do dogovora, da je višina izplačane solidarnostne pomoči O EUR oziroma da se tožnici solidarnostna pomoč ne izplača. Tako ni prišlo do situacije, kot jo sodišče opisuje v 6. točki izpodbijane sodbe, torej da delodajalec in sindikat naj ne bi sklenila dogovora in je zato takšen dogovor dolžno nadomestiti sodišče. Niti panožna kolektivna pogodba niti ZDR-1 ne dajeta podlage, da bi sodišče lahko presojalo višino solidarnostne pomoči, saj je to v pristojnosti delodajalca in sindikata. Sodna praksa, na katero se sklicuje sodišče, pa se nanaša na primere, ko delodajalec in sindikat nista uspela skleniti dogovora, kar pa ne velja za konkreten primer. Sodišče je višino solidarnostne pomoči določilo na način, da je upoštevalo, da je tožeča stranka prejemala nadomestilo plače, ki je bilo v višini 80 % njene povprečne plače in je s tem izenačilo prihodek tožnice, ki je bila v bolniškem staležu s prihodki delavca s polnim delovnikom, kar je nesprejemljivo. ZDR-1 določa, da delavci, ki so v bolniškem staležu prejemajo nižje prihodke kot delavec, ki dela. Sicer pa je bila tudi trditvena podlaga tožnice pomanjkljiva, saj ni navedla vseh okoliščin, ob katerih bi se domnevala višina, okoliščina nižjih prihodkov namreč ni utemeljena. Sodišče pa je zavzelo tudi napačno stališče glede pisnega sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi zaradi upokojitve, ki sta ga pravdni stranki sklenili dne 21. 2. 2019. Spregledalo je, da Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. VIII Ips 191/2018 omogoča razpolaganje z že pridobljeno pravico. Da je tožnica vedela, da ima pravico do solidarnostne pomoči je najmanj razvidno iz poziva njenega pooblaščenca z dne 14. 2. 2019. S sklenitvijo sporazuma pa se je tožnica odpovedala tej pravici. Kot izhaja iz prvega odstavka 1053. člena OZ je predmet poravnave vsaka pravica, s katero lahko kdo razpolaga. Glede na to, da sta stranki sklenili sporazum dne 21. 2. 2019 po tem, ko je tožnica že pridobila pravico do izplačila solidarnostne pomoči, se je s sklenitvijo sporazuma vsekakor odpovedala pravici do solidarnostne pomoči. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Med strankama ni bilo sporno, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki, kot izhaja iz potrdila o odjavi obveznih zavarovanj, v obdobju od 21. 6. 2012 do 28. 2. 2019. Tožnica je zahtevala plačilo solidarnostne pomoči za leto 2019, ko je bila več kot 5 mesecev v bolniškem staležu za poln delovni čas.

6. Skladno z določbo drugega odstavka 57. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost elektroindustrije Slovenije (Ur. l. RS, št. 108/2005 in naslednji), ki velja za toženo stranko, lahko delavec enkrat letno prosi delodajalca za solidarnostno pomoč tudi v primeru daljše neprekinjene bolezni v trajanju nad 3 mesece. O višini solidarnostne pomoči se dogovorita delodajalec in sindikat glede na okoliščine posameznega primera. Kolektiva pogodba daje delavcu pravico do solidarnostne pomoči tudi v primeru neprekinjene daljše bolezni nad 3 mesecev, ne določa pa višine pripadajoče solidarnostne pomoči za te primere, temveč prepušča določitev višine delodajalcu in sindikatu. Neutemeljena je pritožbena trditev, da, ker je med delodajalcem in sindikatom prišlo do dogovora, da je višina izplačane solidarnostne pomoči O EUR, to pomeni, da bi sodišče lahko upoštevalo le navedeno višino, torej, da tožnica ni upravičena do solidarnostne pomoči. 7. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da dejstvo, da je sindikat soglašal s toženo stranko, da se tožnici ne izplača solidarnostna pomoč, ne pomeni, da je tožnica pravico do solidarnostne pomoči izgubila. Pravico do solidarnostnih pomoči ji ob izpolnitvi pogoja zagotavlja že panožna kolektivna pogodba. Glede na to, da je bila tožnica v letu 2018 v bolniškem staležu za poln delovni čas zaradi bolezni v obdobju od 7. 2. 2018 do 15. 7. 2018 je izpolnila pogoje za pridobitev pravice do solidarnostne pomoči (drugi odstavek 57. člena panožne kolektivne pogodbe) in ker je v tem času prejemala nadomestilo plače v višini 80 % zadnje plače (osmi odstavek 137. člena ZDR-1), je sodišče upoštevalo višino minimalne plače v letu 2018 (842, 79 EUR bruto oziroma 638,00 EUR neto) in tožnici priznalo solidarnostno pomoč v znesku 350,00 EUR.

8. Nesporno je, da ZDR-1 v 137. členu določa, da delavci, ki so v bolniškem staležu prejemajo nadomestilo plače, ki je nižja od plače, zato ti delavci prejemajo nižje prihodke kot delavci, ki delajo, kot to zatrjuje tožena stranka v pritožbi, vendar pa je ravno zaradi navedenega predvidena tudi solidarnostna pomoč, ki je dogovorjena v drugem odstavku 57. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost elektroindustrije Slovenije. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da če do dogovora med delodajalcem in sindikatom o višini solidarnostne pomoči ne pride, to ne pomeni, da je delavec pravico do solidarnostne pomoči izgubil, temveč pomeni, da mora okoliščine posameznega primera v takem primeru presoditi sodišče, s čimer nadomesti dogovor med delodajalcem in sindikatom o višini solidarnostne pomoči (sklep in sodba VDSS Pdp 805/2009).

9. Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje zavzelo napačno stališče glede pisnega sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi zaradi upokojitve, ki sta ga pravdni stranki sklenili dne 21. 2. 2019. Tožena stranka in tožnica sta sklenili pisni sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi zaradi upokojitve. V 4. členu sporazuma sta zapisali, da sta soglasni, da so s podpisom sporazuma oziroma njegovo realizacijo v celoti in dokončno urejeni vsi medsebojni odnosi in zahtevki izhajajoč iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da se je tožnica s podpisom sporazuma veljavno odpovedala le takrat z zapadlim terjatvam, kamor pa ne sodi solidarnostna pomoč za leto 2018. Vrhovno sodišče RS je v sklepu opr. št. VIII Ips 191/2019 z 21. 5. 2019 zapisalo, da se delavec vnaprej ne more veljavno odpovedati pravici iz delovnega razmerja, prosto lahko razpolaga le s pravico, ki jo je že pridobil oziroma s terjatvijo, ki je že zapadla. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se je tožnica s sporazumom z dne 21. 2. 2019 veljavno odpovedala le takrat že zapadlim terjatvam, kamor pa ne sodi solidarnostna pomoč za leto 2018. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je tožnica vedela, da ima pravico do solidarnostne pomoči, kar je razvidno iz poziva njenega pooblaščenca z dne 14. 2. 2019. 10. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica zahtevo za izplačilo solidarnostne pomoči posredovala toženi stranki dne 14. 2. 2019 in jo tudi pozvala na izplačilo solidarnostne pomoči v roku 8 delovnih dni, ter je terjatev zapadla v plačilo dne 26. 2. 2019, zato na dan sklenitve sporazuma (21. 2. 2019) terjatev iz naslova solidarnostne pomoči za leto 2018 še ni zapadla in se ji zato tožnica ni mogla veljavno odpovedati. Sodišče je pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji), zato je neutemeljena pritožbena trditev, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Prav tako obsežna sodna praksa na katero se sklicuje tožena stranka v pritožbi, v obravnavanem primeru ni uporabljiva.

11. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške.