Jedro

Izredno pravno sredstvo, ki ga vloži oseba, ki te pravice nima (ki ne izpolnjuje pogojev za vložitev izrednega pravnega sredstva), ni nerazumljivo oziroma formalno pomanjkljivo, temveč ni dovoljeno. Takšno izredno pravno sredstvo sodišče zavrže, ne da bi pred tem od vlagatelja zahtevalo odpravo pomanjkljivosti (ker mu ZPP tega ne nalaga).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog tožnika za obnovo postopka v zadevi opr. št. Pd 376/2006. Zoper navedeni sklep se z laično pritožbo, smiselno iz pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka, pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in dopusti obnovo postopka. V pritožbi navaja, da predloga za obnovo postopka iz nevednosti ni podal po pooblaščencu in zato iz nevednosti ni uporabljal procesnih pravic, ki jih ima po 12. členu ZPP. Stranko, ki nima pooblaščenca, sodišče opozori, katera pravno dejanje lahko opravi. Na podlagi 81. člena ZPP bi moralo sodišče prve stopnje tožnika opozoriti na pomanjkljivost in mu določiti primeren rok za odpravo pomanjkljivosti. Šele, če tožnik temu ne bi sledil, bi lahko tožnikovo vlogo zavrglo. Tožnika je sicer v postopku v zadevi opr. št. Pd 376/2006 iz leta 2006 zastopa Odvetniška družba ... o.p., d.o.o., pri čemer se pooblastilo nahaja v spisu na naslovnem sodišču. Tožnik meni, da so mu z izpodbijanim sklepom kršene ustavne pravice (enakost pred zakonom, pravica do enakega varstva pravic, pravica do sodnega varstva in varstvo dela – Ustava RS). Z izpodbijanim sklepom mu je bila onemogočena tudi pravica do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena navedene konvencije. Tožnik je s samim postopkom utrpel veliko moralne škode (izgubljena kariera, dobro ime) in materialne škode ter je nekaj let pred upokojitvijo izgubil službo. Poleg tega je toženec zoper tožnika 20. 8. 2010 že vložil tožbo za vrnitev 19.348,45 EUR in tožnika pahnil v izjemno težak ekonomski in socialni položaj, iz katerega ne vidi izhoda.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo v katerem predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljenega pritožbenega razloga, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog tožnika za obnovo postopka, ker je ugotovilo, da tožnik za vložitev predloga za obnovo postopka (obnova postopka je po svoji naravi izredno pravno sredstvo) ne izpolnjuje pogojev iz četrtega odstavka 86. člena ZPP. Po prvem odstavku 91. člena ZPP sodišče zavrže kot nedovoljeno izredno pravno sredstvo, vloženo po pooblaščencu, ki ni oseba, določena v tretjem odstavku 86. člena ZPP in izredno pravno sredstvo, ki ga vloži stranka sama ali njen zakoniti zastopnik, če ne izkaže izpolnitve pogojev iz četrtega odstavka 86. člena ZPP. Ob upoštevanju navedenega (tožnik ni izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit) je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo njegov predlog za obnovo postopka.

V zvezi s tem so neutemeljene pritožbene trditve tožnika, da bi ga moralo sodišče prve stopnje pred zavrženjem predloga za obnovo postopka pozvati na odpravo pomanjkljivosti. ZPP sodišču prve stopnje takega ravnanja ne nalaga. V zvezi s tem je opozoriti tudi na pravno mnenje, sprejeto na Občni seji Vrhovnega sodišča RS dne 26. 6. 2002, iz katerega izhaja, da sodišče zavrže revizijo (ki je prav tako kot obnova postopka izredno pravno sredstvo), ki jo je vložila stranka sama, če ni najpozneje v njej izkazala, da ima opravljen pravniški državni izpit. Revizije torej sodišče stranki ne vrne in ji ne omogoči odpravo nepravilnosti v zvezi z obveznim odvetniškim zastopanjem, ampak jo takoj zavrže. Enako velja tudi za ostala izredna pravna sredstva, torej tudi za predlog za obnovo postopka. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnika, da je sodišče prve stopnje s svojim sklepom kršilo njegove ustavne pravice iz 14., 22. 23 oziroma 66. člena Ustave RS (Ur. l. RS/I, št. 33/1991 in nadalj.), kot tudi pravico do poštenega sojenja in učinkovitega pravnega sredstva iz 6. oziroma 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP; Ur. l. RS, št. 33/94, MP št. 7/94). Sodišče prve stopnje je pri odločanju o dovoljenosti predloga za obnovo postopka upoštevalo vse relevantne določbe ZPP, ki se nanašajo na vprašanje dovoljenosti tega izrednega pravnega sredstva, tako da o v pritožbi zatrjevanih kršitvah z Ustavo RS zagotovljenih pravic tožnika ni mogoče govoriti. Ker je sodišče prve stopnje ravnalo povsem v skladu z veljavno zakonodajo, tožniku tudi ni bila kršena pravica do poštenega sojenja oziroma do učinkovitega pravnega sredstva, ki ju zagotavlja EKČP. ZPP ne vsebuje določbe, na podlagi katere bi moralo sodišče stranko s pravnim poukom poučiti o možnosti in pogojih za vložitev izrednih pravnih sredstev. Prav tako ZPP ne vsebuje določb, ki bi nalagale sodišču, da bi od stranke, ki vloži izredno pravno sredstvo, ki je obremenjeno s pomanjkanjem postulacijske sposobnosti vlagatelja, zahtevalo odpravo te pomanjkljivosti. Odprava sporne pomanjkljivosti (tožnik ni izkazal – niti v pritožbenem postopku – da ima opravljen pravniški državni izpit), pa bi bila tudi pojmovno nemogoča (saj tožnik ne bi mogel izkazati, da izpolnjuje pogoje iz četrtega odstavka 86. člena ZPP za vložitev izrednega pravnega sredstva). Tudi, če bi odvetnik izredno pravno sredstvo, ki ga je vložil tožnik, naknadno opremil s svojim žigom in podpisom, bi bilo to etično vprašljivo (odvetnik bi s tem potrdil, da je revizijo sestavil, čeprav je ni), prav tako pa bi bilo to v nasprotju z namenom, ki ga je zakonodajalec z oblikovanjem 86. člena ZPP zasledoval. Izredno pravno sredstvo bi bilo vsebinsko gledano še vedno laično, formalna odprava pomanjkljivosti pa ne bi pripomogla k večji strokovnosti vloženega sredstva in postopka, kar pa bi privedlo tudi do izničenja zakonskega instituta omejitve postulacijske sposobnosti (tako npr. Vrhovno sodišče RS, opr. št. III Ips 139/2006 z dne 23. 1. 2007, II Ips 3/2007 z dne 7. 6. 2007, VIII Ips 319/2006 z dne 17. 6. 2008, …). Izredno pravno sredstvo, ki ga vloži oseba, ki te pravice nima, ni nerazumljivo oziroma formalno pomanjkljivo, temveč ni dovoljeno, kar izhaja iz tretjega oziroma četrtega odstavka 86. člena ZPP. Takšno izredno pravno sredstvo pa sodišče zavrže na podlagi prvega odstavka 91. člena ZPP, ne da bi pred tem od vlagatelja zahtevalo odpravo pomanjkljivosti (ker mu ZPP tega ne nalaga).

Ker ni bil podan niti s pritožbo uveljavljeni razlog in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker se predmetni individualni delovni spor uvršča med spore o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (5. točka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožnika ni odločalo, ker jih ta ni priglasil.