Jedro

Odprava ukrepa prepovedi približevanja je posledica ocene, da mladoletnik svojih staršev in brata ne ogroža vsak trenutek in ob vsakršnem srečanju, ter izražene želje vseh vpletenih, da bi se po daljšem obdobju veljavnosti prepovedi približevanja ponovno začeli srečevati in zbliževati. Občasnega in časovno omejenega srečanja pa ni mogoče enačiti z vsakodnevnim skupnim življenjem. Odločitev sodišča prve stopnje, da za prepoved približevanja ni več razlogov, bo mladoletniku in njegovim najbližjim omogočila stike in postopno zbliževanje, ne omogoča pa zaključka, da je mladoletnik s staršema in bratom že zmožen ustrezno sobivati v vsakodnevnem življenju, ki prej ali slej prinese tudi različna nesoglasja.

Izrek

I. Pritožba zagovornika mladoletnega, sedaj polnoletnega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom po 78. členu KZ v zvezi s 375. členom KZ-1B mladoletnemu, sedaj polnoletnemu A. A. (v nadaljevanju: mladoletnik) izreklo vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva z dodatnima navodiloma: po 5. točki drugega odstavka 77. člena KZ se je dolžan nastaniti pri teti B. B. in po 7. točki drugega odstavka 77. člena KZ se je dolžan vključiti v psihiatrično oziroma psihološko ambulantno zdravljenje v Zdravstvenem domu X. najmanj dvakrat mesečno (I. točka izreka). Na podlagi 484. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oškodovanca C. C. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo (II. točka izreka). Po prvem odstavku 484. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka ter stroški in nagrada zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, bremenijo proračun (III. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep (točko I. izreka) se je pritožil zagovornik mladoletnika A. A. iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 370. člena ZKP. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sklepa spremeni tako, da mladoletniku izreče vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva ter zgolj eno dodatno navodilo po 7. točki drugega odstavka 77. člena KZ, na podlagi katerega se je dolžan vključiti v psihiatrično oziroma psihološko ambulantno zdravljenje v Zdravstvenem domu Y. najmanj dvakrat mesečno.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik nasprotuje izrečenemu navodilu sodišča prve stopnje, da se mora mladoletni A. A. nastaniti pri svoji teti B. B. v ..., in meni, da bi mladoletnik lahko živel pri svojih starših v Y. Svoje stališče uvodoma opira na navedbe, da je sodišče prve stopnje mladoletniku odpravilo prepoved približevanja staršema in bratu.

5. Odprava ukrepa prepovedi približevanja je posledica ocene, da mladoletnik svojih staršev in brata ne ogroža vsak trenutek in ob vsakršnem srečanju, ter izražene želje vseh vpletenih, da bi se po daljšem obdobju veljavnosti prepovedi približevanja ponovno začeli srečevati in zbliževati. Občasnega in časovno omejenega srečanja pa ni mogoče enačiti z vsakodnevnim skupnim življenjem. Kot izhaja iz izpovedb staršev mladoletnika, zaslišane delavke Centra za socialno delo (CSD) ter sodne izvedenke, težave pri mladoletniku v obliki nasilnih izpadov nastopijo predvsem takrat, ko so mu postavljene zahteve ali omejitve, kar pa je logično pričakovati predvsem ob daljšem sobivanju in ne ob vsakem srečanju. Odločitev sodišča prve stopnje, da za prepoved približevanja ni več razlogov, bo mladoletniku in njegovim najbližjim omogočila stike in postopno zbliževanje, ne omogoča pa zaključka, da je mladoletnik s staršema in bratom že zmožen ustrezno sobivati v vsakodnevnem življenju, ki prej ali slej prinese tudi različna nesoglasja.

6. Čeprav je pritrditi pritožniku, da sta bila slaba družba v Y., predvsem pa mladoletnikovo obiskovanje šole, izpostavljena kot razloga za konflikte v družini, ni mogoče sprejeti zaključka, da predstavljata edini vzrok za družinska nesoglasja in mladoletnikovo nasilje. Do neustreznih in agresivnih odzivov mladoletnika prihaja predvsem v situacijah, ko so mu podane določene zadolžitve, ki jih ne želi opraviti, na kar pomembno vpliva nezdravljena hiperkinetična motnja vedenja, na kar sta poleg družinskih članov mladoletnika opozorili tudi delavka CSD in sodna izvedenka. Mladoletnikova mama je pojasnila, da so konflikti možni, čim so mladoletniku postavljene meje ali zahteve, da mora nekaj narediti, enako se tudi po besedah mladoletnikovega očeta težave pojavijo, ko mora mladoletnik nekaj narediti, pa tega noče, tako je bilo s šolo, učenjem, mladoletnik se je upiral tudi preprostim navodilom, na primer, da odnese smeti ali pospravi pomivalni stroj. Navedeno presega težave, ki bi se pri mladoletniku pojavljale izključno zaradi omembe šole ali slabe družbe, kar nenazadnje potrjuje dejstvo, da težave v družini in nemoč staršev ob očitanih ravnanjih mladoletnika, usmerjenih tudi zoper mlajšega brata, trajajo že dlje časa in da gre pri mladoletniku za obsežno vzgojno problematiko, zaradi katere je bil že deležen različnih oblik pomoči. 7. Izhodišče pritožbe, češ da mladoletnik ni več šoloobvezen in se bo sam odločil, kaj mu ustreza, ter torej ne bo več razloga za konflikte, je napačno. Četudi sodišče prve stopnje mladoletniku ni izreklo navodila, da mora obiskovati šolo ali se zaposliti, ter je to odločitev prepustilo njemu kot že polnoletni osebi, ne pomeni, da ga starši o tej tematiki ne bodo več smeli spraševati ali mu morebiti postaviti tudi določene zahteve. Najprej je poudariti, da spremembe vedenja ne gre pričakovati od staršev, v smislu, da svojega sina o šoli ali morebitni zaposlitvi ne bodo več spraševali in se s tem izognili konfliktu, temveč je spremembo treba doseči na strani mladoletnika. Nadalje pa je izpostaviti, da četudi ne zaradi šole ali zaposlitve, bodo mladoletniku v družini s strani staršev (kot je to pričakovano in razumljivo) zagotovo postavljene določene omejitve, obveznosti in pravila, zato ni realno pričakovati, da vzrokov za konflikte v družini ne bo več. Mladoletnik pa je tisti, ki mora dobiti uvid v svoja pretekla nasilna ravnanja ter spremeniti in kontrolirati odziv na situacijo ali omejitev, ki mu ne ugaja, pri čemer ni mogoče spregledati, da vsi dosedanji postopki in oblike pomoči, ki jih je bil deležen, nanj očitno niso imeli nikakršnega vpliva, prav tako ne gre prezreti navedbe sodne izvedenke, da mladoletnik vse težave negira in zavrača predpisano zdravljenje.

8. Pritožbeno sodišče se glede na navedeno ne more strinjati s stališčem pritožbe, da bi mladoletnik lahko živel v svoji primarni družini, v kateri je izvajal dolgotrajno nasilje, temveč se pridružuje oceni prvostopenjskega sodišča, da je za mladoletnika in njegove najbližje najbolj koristno, da se nastani pri svoji teti, kjer biva že nekaj zadnjih mesecev in se dobro počuti ter kjer do takšnih nasilnih konfliktov očitno ne prihaja. Hkrati pa se bo v tem obdobju s spremljanjem Centra za socialno delo in vključitvijo v psihiatrično oziroma psihološko ambulantno zdravljenje lahko začel ustrezno spoprijemati s svojo zdravstveno diagnozo, si pridobivati potrebne veščine za normalno funkcioniranje v primarni družini, ter na tej podlagi s svojimi starši in bratom začel vzpostavljati drugačen, primeren odnos.

9. Neuspešno in nepopolno je pritožbeno povzemanje izpovedbe mladoletnikove tete B. B., da bi A. A. lahko normalno funkcioniral s svojo matično družino. Odgovor B. B. se je nanašal na vprašanje, ali bi lahko normalno funkcionirali, če bi bili skupaj samo kakšen dan, ne pa tudi na daljše sobivanje. Prav tako pritožnik nepopolno povzema izpovedbe mladoletnikovih staršev v delu, da je A. A., če ni pod pritiskom, zlati otrok, in da si želijo, da pride živeti domov. Drži, da si starša svojega otroka želita imeti doma, kar je povsem razumljivo, vendar pa ne gre spregledati, da sta ob tem oba izrazila skrb in bojazen, da bodo težave povsem enake kot doslej, dokler jih mladoletnik ne bo prepoznal in si dovolil pomoči. 10. Zaključkov izpodbijanega sklepa ne more spremeniti nadaljnja pritožbena navedba, da bi vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva v Y. lahko izvajal CSD Y., ki je že do sedaj spremljal mladoletnikovo problematiko in je zato bolj primeren kot CSD X. Ob vseh ugotovitvah mladoletnikovega ravnanja in družinske dinamike, ki utemeljuje izrečeno navodilo, da se mladoletnik nastani pri svoji teti, krajevna pristojnost CSD ne more biti odločilna okoliščina. Tudi sicer pa je iz izpovedbe delavke CSD Y. D. D. razbrati, da bosta Centra med seboj sodelovala, saj je pojasnila, da bo v primeru izrečenega ukrepa nadzorstva organa socialnega varstva zaprosila za pravno pomoč CSD X., ki bo v posvetu z njo izvajal nadzorstvo.

11. Pritožbena navedba, da je mladoletnik pri teti v ... oddaljen več kot 100 km od svojega primarnega doma, kar zanj predstavlja problem, je nekonkretizirana in je pritožbeno sodišče ne more preizkusiti.

12. Glede na vse zbrane podatke o dosedanjem življenju mladoletnika, njegovih osebnih lastnostih, zdravstveni diagnozi ter o družinski dinamiki, kar je podrobno in prepričljivo obrazložilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, se pritožbeno sodišče v celoti strinja z odločitvijo prvostopenjskega sodišča, česar pritožbene navedbe niso uspele izpodbiti.

13. Ker glede na obrazloženo pritožbeni razlogi niso podani in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru prvega odstavka 383. člena ZKP ni ugotovilo kršitev v škodo mladoletnika, je pritožbo zagovornika mladoletnega, sedaj polnoletnega A. A. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

14. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 97. člena in prvim odstavkom 484. člena ZKP. Ker je bil mladoletniku izrečen vzgojni ukrep, stroški pritožbenega postopka bremenijo proračun.