Jedro

Vsako premalo določno ali malomarno ravnanje delavca še ne pomeni resnega in utemeljenega odpovednega razloga in ne preprečuje nadaljevanja delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku, ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožena stranka tožniku dne 9.4.2004, in toženi stranki naložilo, da tožniku zagotovi od 8.8.2004 dalje neprekinjene pravice iz delovnega razmerja in ga pozove nazaj na delo ter mu povrne 258.400,00 SIT stroškov postopka. Ugotovilo je, da tožena stranka sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni podala zaradi razloga nesposobnosti, saj glede na ugotovljeno dejansko stanje razlog nesposobnosti tožnika ni bil podan. Glede na vsebinske očitke tožniku naj bi šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. Vendar resen in utemeljen krivdni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu določb drugega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02) ni bil podan.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ob soglasju z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje je ugotovilo, da je glede na vsebino obrazložitve odpovedi tožena stranka podala sporno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Poleg ugotovitev sodišča prve stopnje, da resen in utemeljen odpovedni razlog ni dokazan, je ugotovilo, da je sporna redna odpoved nezakonita tudi zato, ker tožena stranka predhodno ni pisno opozorila tožnika na izpolnjevanje delovnih obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovitve kršitve v smislu določb prvega odstavka 83. člena ZDR.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje prekoračilo svoja pooblastila, ko je zgolj na seji senata, brez predhodnih ugotovitev sodišča prve stopnje samo ugotavljalo, da tožena stranka tožnika predhodno ni opominjala v smislu določb prvega odstavka 83. člena ZDR. Prav tako se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb, da je sodišče prve stopnje ugotovilo tožnikovo malomarno ravnanje. Sicer pa je sodišče sporno odpoved zmotno presojalo v smislu redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, saj iz odpovedi same izhaja, da je šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti in je tožena stranka pri taki vsebini odpovedi ves čas vztrajala. Bistveni razlog odpovedi je bil, da tožnik zaradi nezmožnosti upoštevanja navodil tožene stranke glede obračunavanja delovnih ur na gradbišču in nadur ni bil sposoben izvrševati pogodbenih delovnih obveznosti.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 73/07) vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Revizija neutemeljeno očita sodišču druge stopnje, da je povsem mimo ugotovitev sodišča prve stopnje zgolj na seji senata ugotovilo, da tožena stranka tožnika predhodno ni opozarjala na kršitev obveznosti in možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovitve kršitve v smislu določb prvega odstavka 83. člena ZDR. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje (str. 10 in 11) izhaja, da je bil tožnik dne 10.3.2004 "obveščen o disciplinskem postopku, ne pa o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovitve kršitve". Čeprav je sodišče prve stopnje presodilo, da za ugotovitev nezakonitosti sporne odpovedi zadošča ugotovitev, da niso bili podani resni in utemeljeni razlogi za odpoved, ki bi onemogočali nadaljevanje delovnega razmerja med tožnikom in toženo stranko (2. odstavek na 12. strani obrazložitve), se je v svoji sodbi opredelilo tudi do pogojev iz 83. člena ZDR. Sodišče druge stopnje tako v zvezi s temi pogoji ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, temveč je le poudarilo, da je bila sporna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita tudi zato, ker tožnik predhodno ni bil opozorjen v smislu določb prvega odstavka 83. člena ZDR.

Sodišče druge stopnje se je opredelilo do navedb, da je sodišče prve stopnje ugotovilo tožnikovo malomarno ravnanje. Soglašalo je s temi ugotovitvami, hkrati pa tudi s presojo, da tožnikovo ravnanje ni pomenilo resnega in utemeljenega krivdnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka pri izdaji izpodbijane sodbe zato ni utemeljen.

Glede na določbe tretjega odstavka 370. člena ZPP je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, da je tožena stranka dne 9.4.2004 podala tožniku redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Glede teh ugotovitev tožena stranka v reviziji izrecno ne uveljavlja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Njene navedbe, da je šlo za odpoved iz razloga nesposobnosti, pomenijo poskus uveljavljanja zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog. Zato sodišče teh navedb ni moglo upoštevati.

Na podlagi drugega odstavka 88. člena ZDR lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja resen in utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Revizijsko sodišče soglaša, da glede na ugotovljene okoliščine tožnikovo ravnanje v zvezi z evidentiranjem delovnih ur in njegovo premalo določno pravočasno obveščanje odgovornih delavcev tožene stranke o potrebi po zagotovitvi nadomestnega voznika v času njegove odsotnosti, ne pomeni utemeljenega krivdnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu gornjih določb ZDR. Vsako premalo določno ali malomarno ravnanje delavca še ne pomeni resnega in utemeljenega odpovednega razloga in ne preprečuje nadaljevanja delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Sporna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila zato nezakonita že zato, ker tožena stranka v nasprotju z določbami prvega odstavka 82. člena in drugega odstavka 88. člena ZDR ni dokazala obstoja utemeljenega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Nezakonita pa je bila tudi zato, ker tožena stranka predhodno tožnika ni pisno opozorila na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovitve kršitve v smislu določb prvega odstavka 83. člena ZDR. Ob takšnih ugotovitvah je sodišče utemeljeno ugodilo tudi tožnikovemu reintegracijskemu zahtevku.

Glede na povedano je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.