Jedro

Če tožnik določno ne navede vrste stroškov in kolikšen znesek zahteva kot nadomestilo za posamezno vrsto stroškov, ne zadosti bremenu, ki ga nosi po 2. odstavku 163. člena ZPP. Sodišče ga ni dolžno pozvati k dopolnitvi takšne vloge (108. člen ZPP).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka tožniku dolžna povrniti stroške upravnega spora v višini 63,43 EUR v petnajstih dneh.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da mora stranka v skladu z določbo 2. odstavka 163. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo. Tožnik se je skliceval na Pravilnik o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07). Po navedenem pravilniku je glede na določbo 5. člena v pavšalnem znesku stroškov zajet tudi strošek sodnih taks. Kljub nepravilnemu sklicevanju na navedeni pravilnik je sodišče štelo, da tožnik v tem postopku zahteva njihovo vračilo. Tožena stranka, ki v upravnem sporu ni uspela, mora zato tožniku povrniti stroške sodnih taks v odmerjeni višini.

V pritožbi se tožnik strinja s pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, da se je tožnik v tej zadevi skliceval na napačno pravno podlago. Kljub temu pa prvostopenjsko sodišče zgolj zato ne bi smelo tožniku prisoditi le 63,43 EUR stroškov namesto priglašenih 495,00 EUR. Tožnik je namreč priglasil stroške za tožbo in pripravljalno vlogo v skupni višini 495,00 EUR. S tem je zadostil zahtevam 2. odstavka 163. člena ZPP, saj je navedel vrsto opravil in višino povračila. Prvostopenjsko sodišče zato ni imelo podlage, da tako opredeljeno zahtevo obravnava zgolj kot zahtevo za povrnitev sodnih taks. Če je prvostopenjsko sodišče dejansko menilo, da je vloga za povrnitev stroškov nepopolna zgolj zato, ker tožnik v njej ni navajal Odvetniške tarife kot materialnopravne podlage, bi moralo tožnika pozvati na dopolnitev vloge (108. člen ZPP).

Pritožba ni utemeljena.

V tem postopku gre za povračilo nagrade za delo odvetnika in za povračilo sodnih taks.

Za odmero stroškov je v obravnavani zadevi glede na 1. odstavek 23. člena ZUS (Ur.l. RS, št. 50/97 in 70/2000) in glede na odločbo Ustavnega sodišča RS (Ur.l. RS, št. 45/06, U-I-68/04-14) sodišče prve stopnje uporabilo določbe ZPP. Glede na 2. odstavek 163. člena ZPP mora stranka v svoji zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo. Tožnik se je v svoji vlogi z dne 7.8.2007, s katero je zahteval izdajo stroškovnega sklepa, zgolj skliceval na 3. in 4. člen Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku in zahteval povrnitev stroškov za tožbo in za pripravljalno vlogo. Navedel je tudi zahtevani celotni znesek v denarju - 495,00 EUR. Ni pa izrecno opredelil, niti da zahteva povračilo za nagrado za odvetnika in povračilo sodnih taks, niti kolikšen znesek zahteva kot povračilo za plačane sodne takse oziroma za nagrado za odvetnikovo delo.

ZPP razlikuje med različnimi vrstami pravdnih stroškov, tako tudi med sodnimi taksami (prim. 2. odstavek 168. člena ZPP) in nagrado za delo odvetnika (2. odstavek 151. člena ZPP). Za obe vrsti stroškov velja 2. odstavek 163. člena ZPP. To pomeni, da morata biti zahtevi navedeni opredeljeno. Tožnik bi torej moral določno navesti vrste stroškov in kolikšen znesek zahteva kot nadomestilo za posamezno vrsto stroškov, da bi zadostil bremenu, ki ga nosi po 2. odstavku 163. člena ZPP. Ker tega ni storil, ni upravičen do povračila nobenih stroškov (Betetto v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, komentar k 163. členu ZPP, pod 3 Šstr. 56 in 57Ć, Ljubljana 2006).

Iz 3. odstavka 180. člena ZPP izhaja v sodni praksi splošno sprejeto stališče, da mora sodišče poznati predpise po uradni dolžnosti, tako tudi Odvetniško tarifo. Zgolj zato, ker se je tožnik skliceval na napačni predpis, ga prvostopenjsko sodišče še ni bilo dolžno pozvati k dopolnitvi vloge. Sodišče mora namreč po uradni dolžnosti uporabiti pravilni predpis. Tožnikova vloga kljub sklicevanju na napačni predpis torej ni bila takšna, da bi sodišče moralo pozvati tožnika k dopolnitvi vloge po 108. členu ZPP.

Prvostopenjsko sodišče je kljub neopredeljenosti zahteve za povračilo stroškov odločilo, da je tožnik upravičen do povrnitve sodne takse. Takšna odločitev ni pravilna iz prej navedenih razlogov. Vrhovno sodišče Republike Slovenije sklepa prvostopenjskega sodišča kljub temu ni spremenilo v tožnikovo škodo zato, ker se je pritožil le on (1. odstavek 22. člena ZUS-1 v povezavi s 366. in 359. členom ZPP). Na podlagi 76. in 82. člena Zakona o upravnem sporu (Ur.l. RS, št. 105/2006 in 26/2007) je Vrhovno sodišče RS zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sklep upravnega sodišča. Ker tožnik s svojim pravnim sredstvom ni uspel, mora sam nositi stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 22. člena ZUS-1 v povezavi s 1. odstavkom 165. člena ZPP in 1. odstavkom 154. člena ZPP).