Jedro

Pri utemeljevanju predloga za podaljšanje pripora je sklicevanje na razloge iz predhodnih sklepov o odreditvi in podaljšanju pripora nezadostno.

Izrek

Obdolženima S. J. in T. H. se pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku podaljša še za dva meseca, to je do 1. 8. 2011.

Obrazložitev

1. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Novi Gorici je zoper obdolžena S. J., T. H. in J. M. s sklepom I Kpr 8466/2011 z dne 11. 3. 2011 uvedel preiskavo zaradi utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). S sklepom I Kpr 8466/2011 z dne 28. 3. 2011 je bila zoper prva dva obdolženca preiskava razširjena, prav tako zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Zoper obdolžena S. J. in T. H. je preiskovalni sodnik odredil pripor iz pripornih razlogov po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) s sklepoma I Kpd 8466/2011 z dne 3. 3. 2011. S sklepoma I Ks 8466/2011 z dne 31. 3. 2011 je bil pripor zoper oba obdolženca iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP podaljšan še do 1. 6. 2011. 2. Na podlagi drugega odstavka 205. člena ZKP je okrožna državna tožilka z vlogo z dne 24. 5. 2011 predlagala podaljšanje pripora za oba obdolženca še za nadaljnje tri mesece, in sicer iz istega pripornega razloga, to je po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Predlog je utemeljevala s tem, da utemeljen sum, da sta obdolženca storila očitana jima kazniva dejanja ni bil v ničemer spremenjen, da mora biti v preiskavi opravljeno še zaslišanje prič pred zaprošenim italijanskim sodiščem, pridobljena pa tudi še niso bila ustrezna strokovna mnenja o zaseženih snoveh. Meni, da se tudi ponovitvena nevarnost obeh obdolžencev, odkar sta v priporu, ni v ničemer spremenila in tudi ne sorazmerje med posledicami, ki bi jih predstavljalo pričakovano ponavljanje kaznivih dejanj in posegom v njuno osebno svobodo.

3. Predlog okrožne državne tožilke je bil poslan obdolžencema in njunima zagovornikoma, da se do njega opredelita. Zagovornik obdolženega S. J. je v odgovoru navedel, da predlog državne tožilke ni vsebinsko obrazložen, saj se sklicuje le na navedbe v dosedanjih sklepih o odreditvi in podaljšanju pripora. Poleg tega je vrsta zaslišanih prič zanikala očitke iz sklepov o uvedbi preiskave, kar vpliva na oceno utemeljenosti suma. Oporeka tudi neizogibnosti pripora za zagotavljanje varnosti ljudi in bi se po njegovi oceni ta lahko zagotovila tudi s hišnim priporom. Zagovornik obdolženega T. H. je v pisni izjavi navedel, da traja preiskava nesorazmerno dolgo, priče, ki naj bi se zaslišale pred italijanskim sodiščem, pa se niti ne nanašajo na obdolženega H. Ocenjuje tudi, da ni utemeljenega razloga, da še ni bila pribavljena analiza obdolženemu H. 1. 3. 2011 zasežene snovi. Vsakega obdolženca je treba obravnavati posebej in zato pri obdolženemu H. ne obstajajo razlogi, da preiskava še ni zaključena. Obdolženi T. H. pa je v svoji izjavi navedel, da ponovitvena nevarnost pri njem ne obstaja. Poleg tega pa predlaga nadomestitev pripora s hišnim priporom, saj bi mu bila tako omogočena pomoč staršem pri hišnih in drugih delih na domu.

4. Glede na določbo drugega odstavka 205. člena ZKP, sme senat Vrhovnega sodišča, če teče postopek za kaznivo dejanje, za katero je v zakonu predpisana kazen zapora nad pet let, pripor podaljšati največ še za tri mesece. V obravnavanem primeru gre za kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1, za katero je predpisana kazen od enega do desetih let zapora, s čimer je izpolnjen formalni pogoj za podaljšanje pripora.

5. Odločanje o podaljšanju pripora mora obsegati preizkus, da je: podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje (kazniva dejanja), podan kateri izmed pripornih razlogov iz 1. do 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP in da je pripor neogibno potreben za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi.

6. Utemeljenost suma, da sta obdolženca storila očitani jima kaznivi dejanji, je izkazana v pravnomočnih sklepih o uvedbi preiskave, ki ga doslej izvedeni dokazi v preiskavi niso omajali. V tej zvezi je tudi sklicevanje zagovornika obdolženega J. na izpovedbe nekaterih zaslišanih prič, ki da tega obdolženca niso obremenile, preuranjeno, v smislu izpodbitja utemeljenega suma, saj je potrebno tudi te izpovedbe ocenjevati v kontekstu drugih zbranih in izvedenih dokazov. To celovito oceno v preiskavi zbranih dokazov pa bo moralo po njenem zaključku opraviti državno tožilstvo.

7. Pritrditi gre tudi stališčem okrožne državne tožilke glede obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP pri obeh obdolžencih, iz enakih razlogov kot so obstajali ob odreditvi in ob prvem podaljšanju pripora. Dosedanji zbrani podatki in dokazi namreč kažejo, da naj bi šlo pri izvrševanju obdolžencema očitanih kaznivih dejanj za časovno daljše delovanje, ki bi ga lahko omogočala le dobro utečena preskrbovalna veriga od nabave mamila do njegovega razpečevanja do posameznih uporabnikov. Obdolženca bi na prostosti vsekakor lahko ponovno vzpostavila obstoječe, že utečene stike in izvrševanje tovrstnih kaznivih dejanj obnovila oziroma nadaljevala. Takšno zaključevanje še podkrepijo okoliščine pri obeh obdolžencih, in sicer, da sta brezposelna, torej brez rednih virov za preživljaje, kot tudi da sta bila že obsojena zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, obdolženi S. J. pa večkrat tudi zaradi drugih premoženjskih kaznivih dejanj. Splošno znano dejstvo pa je, da promet z mamili omogoča na lahek način pridobivanje velikih zaslužkov, kar v kontekstu vsega navedenega pri obeh obdolženih kaže na realno in konkretno ponovitveno nevarnost, če bi bila izpuščena na prostost. 8. Drži sicer, kar izhaja iz odgovora zagovornika obdolženega H., da mora preiskava v zadevah, kjer je odrejen pripor, potekati hitro, da se tako pripor omeji na najkrajši možni čas, vendar je treba v obravnavani zadevi upoštevati, da gre zaradi čezmejnega sodelovanja, ki je v tej zadevi potrebno zaradi zaslišanja določenih prič pred pristojnim sodiščem v Italiji, za določeno objektivno podaljševanje trajanja postopka. To seveda ne odveže našega sodišča, da stori vse potrebno za čimprejšnjo izvedbo tudi tovrstnega sodelovanja s pravosodnimi organi v Italiji in bo zato moralo oceniti, kateri ukrepi so v tej zvezi najprimernejši in najbolj učinkoviti. Glede na to, da je v obravnavani zadevi sklepati tudi na medsebojno sodelovanje med obdolženim J. in H. ter je tudi iz tega razloga preiskava uvedena zoper oba obdolženca, ne more biti upoštevno stališče zagovornika H., da je zaslišanje prič v Italiji brez pomena za temu obdolžencu očitana dejanja.

9. Strinjati se je mogoče tudi s stališčem zagovornika obdolženega J., da je sklicevanje državne tožilke pri utemeljevanju predloga za podaljšanje pripora na razloge iz predhodnih sklepov o odreditvi in podaljšanju pripora nezadostno za utemeljitev le-tega, vendar je iz obravnavanega predloga vendar še mogoče zaključiti, na katere konkretne razloge meri oziroma se nanje sklicuje. Pričakovati bi sicer bilo, da predlagatelj določno navede, katere ovire so objektivno vplivale na podaljševanje postopka in kaj je bilo konkretno storjeno, da bi se postopek v zadevi, ki je priporna, pospešil. V tem pogledu bi moral predlog opredeliti tudi razloge za predlagano trimesečno podaljšanje pripora, ki ga glede na stanje zadeve Vrhovno sodišče ocenjuje kot očitno predolgo, saj je mogoče pričakovati (ob ustreznem angažiranju tudi našega sodišča), da se bodo predlagana zaslišanja prič v Italiji lahko izvedla tudi v krajšem obdobju.

10. Glede na vse navedeno se Vrhovno sodišče strinja s predlagateljico, da je pripor v obravnavanem primeru neogibno potreben ukrep za zagotavljanje varnosti ljudi, torej potencialnih uživalcev mamil, katerih zdravje bi bilo ogroženo v primeru izpustitve obdolžencev na prostost in njihovega nadaljnjega izvrševanja tovrstnih kaznivih dejanj. V tem pogledu se pokaže nadaljnje podaljšanje pripora, ki omejuje osebno svobodo obdolžencev, tudi kot sorazmeren ukrep v odnosu na nevarnost, v kateri bi se pri nadaljnjem izvajanju tovrstne dejavnosti znašli uporabniki drog in tej nevarnosti se ne bi bilo mogoče izogniti z uporabo milejšega ukrepa, na primer s hišnim priporom (kot je predlagal tudi sam obdolženi H.). Podaljšanje pripora se izkaže tudi v razumnem sorazmerju s težo kaznivih dejanj, ki se očitajo obema obdolžencema.

11. Upoštevaje vse navedene razloge je Vrhovno sodišče ugodilo predlogu okrožne državne tožilke in pripor zoper oba obdolženca podaljšalo iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, vendar le za dva meseca, to je do 1. 8. 2011. Ta čas Vrhovno sodišče ocenjuje kot še primeren za pridobitev potrebnih dokazov od pristojnih italijanskih organov in za siceršnji zaključek preiskave.